Umetniško udejstvovanje, tako akademskih kot ljubiteljskih umetnikov, ima na Kočevskem poseben značaj. Po eni strani je močno povezano z naravnimi danostmi tega območja, po drugi strani pa svoj izraz išče v njegovi preteklosti. Kočevska ne prebuja le domišljije umetnikov, ampak tudi služi kot prostor, kjer se umetniške ideje prepletajo s kulturnim kontekstom, ustvarjajoč edinstveno umetniško pokrajino. V njej se prepletajo dela ustvarjalcev, ki so na Kočevskem delovali pred vojno, Kočevarjev, ki ustvarjajo v ZDA, Kanadi, Avstriji in Nemčiji, kamor so se izselili zaradi turbulentne zgodovine, in tistih, ki jim je Kočevska po drugi svetovni vojni ponudila nov dom. Tudi med slednjimi je mnogo tistih, ki so se s trebuhom za kruhom (ali navdihom) odpravili v druge kraje ali celo tujino. Vsem je skupno, da je izkušnja Kočevske tako ali drugače zaznamovala njihovo ustvarjanje.
Podobe trpljenja in težkega življenja
Slikar in kipar, Stane Jarm (1931–2011), ki je na Kočevskem s svojimi deli pustil največji umetniški pečat, je pogosto združeval oboje – kočevsko naravo in preteklost. Kot osnovni material za izdelavo kipov mu je služil les. Njegove skulpture, kot so križev pot pri grobišču Pod Krenom in podobe trpečega Kristusa, pa upodabljajo trpljenje, ki je zaznamovalo kočevskega človeka.
Jarmov učenec, ljubiteljski kipar Matija Glad (1912-1995), je upodabljal predvsem prizore iz vsakodnevnega življenja. V njegovih kipih oživijo robati obrazi oglarjev, krošnjarjev, polharjev, kovačev in drugih podob iz časa pred drugo svetovno vojno.
Podobe iz vaškega vsakdana se zrcalijo tudi v risbah Marthe Hutter iz New Yorka. Ženska, ki na glavi nosi škaf, Kočevarici, ki se ob krušni peči pogovarjata v kočevarskem narečju ali pa mati, ki v pinji pripravlja maslo, medtem ko otroci poleg čakajo na posladek, so le nekatere izmed njih.
Podobe kočevskih vasi
V Ovčjaku (Schaflein) pri Koprivniku rojeni slikar in kipar Michael Ruppe (1863 – 1951) je bolj kot na Kočevskem znan v Avstriji, kjer je živel in ustvarjal večino življenja. V Salzburgu so po njem poimenovali celo ulico. Avgusta 1928, ko sta s soprogo obiskala Kočevsko, je navdih za ustvarjanje našel v kočevski pokrajini in vaseh, ki jih je večkrat naslikal. Podobe Kočevske so kot inspiracija služile tudi Romanu Erichu Petschetu (1907 – 1993), ki jih je upodabljal v »lumigrafijah« – tako je imenoval svojo mešano kolaž in pastel slikarsko tehniko. Umetniku, ki je bil znan po tem, da svojih del ni prodajal, je Spominski center holokavsta leta 1982 podelil naziv »pravičnik med narodi«. Med drugo svetovno vojno je namreč pred pogubo v koncentracijskem taborišču rešil dve judovski deklici.
Fotografije Kočevske
Podobe predvojne Kočevske so ovekovečili tudi fotografi. Najbolj razširjene so fotografije Kočevja, ki jih je posnel domačin Josef Dornig ml. Fotografsko gradivo iz časa pred drugo svetovno vojno se je sčasoma »porazgubilo« po različnih arhivih in muzejih v Sloveniji, Avstriji in Nemčiji. Tam med drugim hranijo fotografije raziskovalcev t. i. »nemških manjšin« Huga Grotheja (1869-1954) in Rudolfa Hartmanna (1903-2002).
V ZDA je na področju fotografije zlasti dejaven John B. Gladitsch, ki je v objektiv ujel prenekatero podobo iz življenja izseljenih Kočevarjev in njihovih društev. Na Kočevskem sta navdih za (nekatera) svoja dela našla tudi fotografa Vito Oražem (Nemčija) in Klavdij Sluban (Francija), oba zaznamovana z izkušnjo odraščanja na Kočevskem. Zlasti Oražem je s pretanjenim čutom za detajle v svojih delih zabeležil na prvi pogled skrite fragmente kočevske realnosti.
Zlasti pogost motiv sodobnih fotografov Kočevske, npr. Petre in Staneta Draškovič Pelc, Marjana Artnaka in članov Fotografskega društva Grča, pa so Kočevski gozdovi in njihovi živalski prebivalci. Pod okriljem omenjenega društva vsako leto nastane fotografska razstava narave.
Kočevska sodobna umetnost med lokalnostjo in identiteto
Umetniško delovanje na Kočevskem ni le estetski izraz, temveč tudi sredstvo za ohranjanje identitete, prevpraševanjeskupnosti ter spodbujanja dialoga med preteklostjo in sedanjostjo. To se odraža v delih pisateljice in vizualne umetnice Lele B. Njatin, ki je med drugim leta 2019 v ljubljanski Galeriji Vžigalica organizirala razstavo Kočevje iz cikla Ljubljana se klanja Sloveniji III. Izbrala je dela nekaterih umetnikov, ki so bili med letoma 2000 in 2019 delovno ali bivanjsko povezani s Kočevsko. V tematsko celoto jih povezuje prisotnost smrti oz. minevanja, ki sta zaznamovala kočevsko preteklost in sedanjost. Vsako izmed del tudi odgrinja vsebnost lokalnega v identiteti avtorja in / ali njegovega umetniškega izraza, najsibo v podobi (pra)gozda ali urbane infrastrukture.
KočevArt: razstava del kočev(ar)skih umetnikov
Septembra 2019 je Zavod Putscherle v okviru 5. Dnevov kočevarske kulture, ki so se odvijali v Kočevju, v Knjižnici Kočevje odprl razstavo del kočev(ar)skih umetnikov – KočevArt. Razstava je prvi širši prikaz umetniškega (akademskega in ljubiteljskega) ustvarjanja na Kočevskem od začetka 20. stoletja do danes. Obiskovalci so si lahko ogledali slike, skulpture in fotografije 20 akademskih in ljubiteljskih umetnikov, ki so nam jih posodili avtorji sami ali njihovi svojci.
Dela umetnikov, ki ustvarjajo oz. so ustvarjali na območju širše Kočevske ali v kočevarskih izseljenskih skupnostih v tujini (Avstrija, ZDA in Kanada), omogočajo vpogled v globino človekovega občutenja in upodabljajo življenje in vsakdan na Kočevskem v različnih časovnih obdobjih, zaradi česar imajo poleg umetniške tudi neprecenljivo etnološko vrednost. Razstava hkrati odseva družbeno realnost na Kočevskem v daljšem časovnem obdobju, saj prikazana dela poleg prikaza vsakodnevnega življenja (npr. upodobitev priprave masla, dela v rudniku itd.), pripovedujejo tudi o občutenju tragičnih medvojnih dogodkov (npr. internacija v italijanska taborišča), kot tudi o človekovem najglobljem in abstraktnem doživljanju lastnega notranjega sveta.
Pri pripravi razstave sem, kot že pred tem pri razstavi Vitrine spomina (v letih 2016–2018), želela kulturno dediščino Kočevske približati širšemu krogu ljudi in vzpostaviti prostor za povezovanje in sodelovanje med vsemi, ki so nekoč in ki danes oblikujejo usodo širše Kočevske: Kočevarji staroselci, izseljenimi Kočevarji (iz ZDA, Kanade in Avstrije) in povojnimi priseljenci. Hkrati je bil namen projekta tudi spodbuditi prepoznavnost in pozitivno vrednotenje kočevarske kulture oz. ljubiteljske in akademske umetniške produkcije na Kočevskem in v Republiki Sloveniji, obenem pa prispevati k rušenju stereotipov in spodbujanju medkulturnega dialoga na območju širše Kočevske.
Razstavljena dela:
Fotografije: Josef Dornig (1904–1983, roj v ZDA, do 1941 deloval v Kočevju, umrl v Gradcu, Avstrija), John B. Gladitsch (živi v New Yorku, ZDA, družina izhaja iz Dolnje Brige) in Vito Oražem (odrastel v Kočevju, živi v Nemčiji);
Skulpture: Matija Glad (1912–1995, roj. v Banji Loki, deloval v Kočevju), Marko Glavač (1959–, deluje v Kočevju), Tomaž Hartman (1957–, deluje v Kočevju), Matija Kobola (deluje v Šalki vasi), Anton Križ (roj. v Tršču na Hrvaškem, deluje v Dolgi vasi) in Matjaž Matko (1958–, roj. v Novem mestu, deluje v Koprivniku);
Rezbarija: Heinrich Putre (1928–1994, roj. v Kočevski reki, deloval v ZDA);
Risba: Martha Hutter (roj. v Livoldu, živi v New Yorku, ZDA);
Slike: Stane Jarm (1931–2011, roj. v Osilnici, deloval v Kočevju), Irena Kapš (iz Občic), Viktor Kobola (1923- , Šalka vas), Sašo Koprivec (deluje v Kočevju), Anne Kroisenbrunner (Kitchener, Kanada, družina izhaja iz Poloma), Elisabeth Pemberger (1948–, deluje v Celovcu, Avstrija), Roman Erich Petsche (1907–1998, roj. v Kočevju, deloval v Avstriji), Michael Ruppe (1863–1951, roj. v Ovčjaku, deloval v Avstriji) in Andrej Trobentar (1951–, v sedemdestih in osemdesetih letih 20. stol. deloval v Kočevju).
V prejšnjem prispevku preberite: Ris, skrivnostna mačka slovenskih gozdov.
Ta objava je dostopna tudi v: Angleščina Nemščina
Ni komentarjev