O večkulturnosti območja širše Kočevske bi lahko razmišljali kot o eni sami prepleteni »kulturi« oz. skupnosti. Tam namreč živijo ljudje, priseljeni iz vseh vetrov in je kulturna raznolikost sestavni del vsakdana. Prihajanja in odhajanja so del tega prostora skozi stoletja. Seveda so del vsakega prostora, vendar je na Kočevskem to še posebej izrazito. Prav zato se zdi še toliko bolj nenavadno, da nas kakšen drobec v ustnem izročilu, zabeleženem na Kočevskem, vseeno preseneti.
Pesemsko gradivo v arhivu Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU
V okviru raziskovalnega projekta Teža preteklosti. Dediščina večkulturnega območja: primer Kočevske smo več pozornosti namenili tudi gradivu, ki so ga sodelavci Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU zbrali v 90-letni zgodovini inštituta (prav letos praznuje okroglo obletnico) ali še starejše gradivo, ki ga inštitut hrani kot osrednja ustanova za ljudsko glasbo, pesem in ples na Slovenskem. Sprva se je zdelo, da za obdobje pred drugo svetovno vojno skorajda nimamo gradiva, vendar je bilo ob natančnejšem pregledu arhiva ugotovljeno, da temu ni tako. Gradiva, ki so ga nabrali konkretno sodelavci inštituta res ni veliko, vendar pa zaradi sodelovanja s sorodnimi inštitucijami iz Avstrije in Nemčije, inštitut hrani kopije gradiva, sicer shranjenega v drugih državah. Zapisi ljudskih pesmi so bili zabeleženi na Kočevskem še v času ko je bila Slovenija del Avstro-ogrske monarhije.
Snemanja na Kočevskem
Toda vrnimo se k presenečenjem. Po drugi svetovni vojni, natančneje po letu 1953, je inštitut začel z zvočnimi snemanji. To pomeni, da so hodili k ljudem in snemali njihovo petje. Več takih snemanj je potekalo tudi na Kočevskem. Mag. Igor Cvetko je leta 1992 v Kočevski reki snemal skupino pevcev, ki so mu zapeli naslednje pesmi: Tam dol na ravnem polju, Preozke so stezice, Ko psi zalajajo po celi vas na glas, Fantič pride pod okence stat, Sijaj mi sončece, Duša le pojdi zmanoj, Ênglaš valcer (harmonika), Ta stara polka (harmonika), Se spominjaš davnih časov (harmonika), Moje dekle je še mlado, ja, ja, Sinoči je pela, En hribček bom kupil, Grêmo na Štajersko, Ko so fantje proti vasi šli, Moj očka ima konjička dva, Moj fantič je na t(i)rolsko vandral, Al me boš kaj rada imela, Ko so Adáma pokopal, Soča voda je šumela, Micika v püngradi, Rozamunda(harmonika), Ena starinska (harmonika).
Pesem Micika v püngradi: pesmi Prekmurcev na Kočevskem
Püngrad je prekmurska beseda za vrt. V ljudski pesmi Micika na vrtu nabira rože in se pogovarja s svojim ljubim.
Pesem s posnetka Micika v püngradi pojeta ženska in moški v lepem (pristnem) prekmurskem narečju. Na Kočevsko sta se leta 1954 preselila iz Prekmurja, in sicer iz dveh različnih krajev. Preseljevanje Prekmurcev v med drugo svetovno vojno izpraznjene vasi na Kočevskem je sicer poznano in dokumentirano. Vendar se zdi, da se šele ko slišimo péto pesem, v narečju z nasprotnega konca Slovenije, zavemo njihove prisotnosti. Zvočni posnetek te pesmi sem predstavila na posvetu, ki je bil organiziran v okviru zgoraj omenjenega projekta marca 2024 v Ljubljani. Udeležili sta se ga tudi domačinki s Kočevskega, potomki Kočevarjev. Zanimiva mi je bila njuna reakcija, ko sta slišali prve verze pesmi, saj jima je bila popolnoma tuja. Čeprav jima je zgodovina območja dobro poznana, sta vpeti v lokalno življenje in aktivno sodelujeta v kulturnih društvih, ju je pesem vseeno presenetila. In prav ta pesem je lep primer, kako zelo fluidna je pravzaprav tradicija in kako se ljudska pesem prenaša iz enega prostora v drugega. Primer je zanimiv tudi za raziskovalce teorije dediščine, njenega nastajanja in spreminjanja.
Članek Kaj dela Micika v püngradi na Kočevskem? – Pesmi Prekmurcev na Kočevskem je nastal v okviru projekta Teža preteklosti. Dediščina večkulturnega območja: primer Kočevske, ki ga je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna.
Naša prejšnja objava: Pokopališče v Starem Logu.
Ta objava je dostopna tudi v: Angleščina Nemščina
Ni komentarjev