Začetki zgodbe o ravenski kapeli, imenovani Ebner Bild (kočevarsko Ēbmar pillain, pa tudi Marija v gozdu, Emapild, Rečki Pild), postavljeni na vzpetini med Borovcem (nem. Morobitz) in Ravnami (nem. Eben), segajo daleč nazaj v 15. stoletje. Kapelica je bila verjetno ena prvih, ki so jo postavili prebivalci tedaj redko obljudene Kočevske – Kočevarji oz. kočevski Nemci.
Obstaja več opisov in zgodb o začetkih te kapele, ki pa imajo skupni imenovalec. Vsaka od njih se prične s podobo Marije sedem žalosti, neznanega avtorja in ne popolnoma jasnega izvora. Šlo je za sliko na platnu, h kateri so se stoletja zatekali okoliški prebivalci in jo največkrat imenovali »čudežna« ali »milostna«.
Wilhelm Tschinkel je v kočevarski folklori zapisal dve pripovedi o prihodu podobe na Ravne. V prvi je neki mož iz Borovca med krošnjarjenjem po Koroškem v eni izmed hiš na steni opazil podobo Matere božje. Bila mu je tako všeč, da je gospodinji ponudil odkup. Ta mu je podobo sicer prodala, a kmalu to obžalovala in jo ob naslednjem krošnjarjevem obisku želela nazaj. Krošnjar ji je podobo vrnil, vendar je gospodinja kmalu zatem sanjala čudne sanje, v katerih ji je bilo razodeto, da bo podoba kraljevala visoko na višavju, kjer jo bodo častile množice. Zato jo je vrnila borovškemu krošnjarju, ki jo je odnesel domov, na hribu nad Ravnami postavil kapelo in vanjo namestil podobo.
V drugi različici legende Tschinkel opiše, kako je podoba na Ravne prišla iz Prage. Tam je neka vdova zapadla v hudo revščino in razprodala vse premoženje, razen slike Marije sedem žalosti, na katero je bila silno navezana. Na koncu jo je bila prisiljena prodati in tudi v tej zgodbi je podobo kupil krošnjar iz Borovca. Vdova je zaradi izgube podobe veliko prejokala in trpela, dokler se ji v sanjah ni prikazala Mati božja in ji razodela, da bo njena podoba predmet velikega češčenja in bo v tolažbo mnogim vernikom. Vdova se je potolažila, krošnjar pa je za podobo zgradil kapelico nad Ravnami.
Ravenska kapela: povečanje zaradi kolere
Izbira lokacije, kjer je bila sezidana kapela, se danes morda ne zdi smiselna, v 15. stoletju pa tam potekala pot, po kateri so tovorili živino iz Kočevske v Reko na Hrvaškem. Okoliški prebivalci (tudi prebivalci Osilnice) pa so to, sicer naporno in dolgo pot, uporabljali kot bližnjico do Kočevja. Ob kapeli je bila klop, kjer so popotniki posedeli, si odpočili in se priporočili Marijinemu varstvu. Še posebej so h kapeli romali takrat, ko so grozile nesreče ali bolezni. Tako so ob epidemiji kolere leta 1855 h kapeli s svojim župnikom Joannesom Krishejem poromali prebivalci Borovca. Krishe jih je takrat spodbujal, naj na mestu skromne kapele postavijo večjo, imenitnejšo.
Od spodbude do gradnje nove kapele je preteklo natanko 50 let. Glavni pobudnik dejanskega začetka gradnje je bil Josephus Perz, borovški župnik, poleg njega sta gradbeni odbor sestavljala še Johann Rößl, občinski predstojnik, in Anton Brischy. Z gradnjo so pričeli 5. julija 1905, ko je tedanji knezoškof Anton Bonaventura Jeglič birmal v Borovcu in v Kočevski Reki (nem. Rieg). Blagoslovil je temeljni kamen za novo kapelo in ker mu je bil načrt zanjo zelo všeč, obljubil oltarni kip zanjo. Obljubo je moral izpolniti kar hitro, saj že 19. avgusta 1905 lokalni kočevarski časopis, Gottscheer Bote piše o tem, da je gradnja zaključena in za 17. september 1905 napove posvetitev kapele. V oktobrski številki pa taisti časopis že v superlativih opiše slovesni dogodek. Posvetitev je vodil kočevski dekan Ferdinand Erker ob množični udeležbi duhovnikov in vernikov s celotne Kočevske, Kolpske doline in celo bližnje Hrvaške. Dvanajst pevskih društev je prepevalo slavnostne pesmi, domačini pa so poskrbeli za oblico jedače in pijače.
Nova ravenska kapela – delo izbranih mojstrov
Nova ravenska kapela iz neobdelanega naravnega kamna je bila dozidana ob bok stari milostni kapelici. Zaradi simetrije so na levi strani sezidali še vhodno kapelo. V dolžino je nova kapela (pravzaprav že cerkvica) merila 10,5 m, v širino 5,5 m in v višino 15 m, z ošiljenim zvonikom in dvema odprtinama za zvonove.
Popis mojstrov, ki so sodelovali pri gradnji, je impresiven. Italijanski priseljenec Zupello iz Kočevja je opravil vsa zidarska dela. Štukature in keramika naj bi bile delo Simona Trea iz znane gradbeniške družine Treo iz Ljubljane. Vitraže je izdelal Eduardo Kratzmann, ki je v tistem času imel delavnico na Dunaju, pred tem pa je bil celo vodja kraljevega madžarskega inštituta za vitraž v Budimpešti. Oltar je bil delo Franza Martinerja iz Grödna (Južna Tirolska), prav tako je Martiner za kapelo izdelal oltarni kip, darilo škofa Jegliča. Znani kleparski mojster, župan, veleposestnik in gasilec iz Šentvida, Anton Belec, je na kapeli opravil vsa kleparska dela. Deset let pred tem je Belec izdelal Aljažev stolp na Triglavu. Težko razberemo, ali je Max Samassa iz znane livarne in zvonarne Samassa iz Ljubljane za kapelo izdelal le zvon ali pa mogoče tudi prelepa kovana vrata. Možno je tudi, da je bil zvon Samassin, vrata pa delo ključavničarja Michiticha iz Kočevske Reke.
Posebno gozdno kapelo so torej krasila izbrana dela mojstrov od blizu in daleč. Verniki so se še bolj množično romali k ravenski kapeli, zdaj trojni kapeli, kjer je glavni oltar krasil kip Žalostne matere božje, v obnovljeni kapelici poleg, pa je še vedno domovala stara podoba Marije sedem žalosti.
Kočevarji so svojo 600-letno domovino zaradi političnih sprememb, agitacij in pritiskov, zapustili pozimi leta 1941. Ravne so bile med vojno vihro popolnoma uničene. Z verskimi objekti pa je v letih po vojni pometla oblast, ki je sistematično brisala vse, kar je spominjalo na vero ali nemško preteklost Kočevske, vključno s cerkvami in pokopališči.
Župnik Pogorelc reši Emapild pred pozabo
Usodi kapele Emapild lahko sledimo po zaslugi župnika Antona Pogorelca (roj. 12. junija 1914 v Podtaboru pri Strugah), sorodnika goteniškega župnika Jožefa Gliebe (roj. 3. februarja 1873 v Kukovem). Anton Pogorelc je bil na svoje prvo delovno mesto kaplana napoten v Faro pri Kostelu leta 1941. Med letoma 1943 in 1948 je bil župnik v Kočevski Reki in nato med 1948 in 1986 župnik pri Fari in upravitelj župnije Kočevska Reka. V svoji osebni zapuščini je pustil besedne sledi, ki so naposled pripeljale do bolj celovite zgodbe o kapeli na Ravnah, njenem koncu in o dveh podobah, ki sta nazadnje pristali pri Fari.
Ne ravno brezbožni, posebej verni pa tudi ne
Pogorelc, ki je župnijo Kočevska Reka prevzel po odhodu tamkajšnjega kočevarskega župnika Krakerja, je s svojimi župljani (opisal jih je kot ne ravno brezbožne, posebej verne pa tudi ne, vendar so radi romali) velikokrat poromal k ravenski kapeli. Zgodbe njej mu je pripovedoval ostareli sorodnik Gliebe, Pogorelc pa jih je desetletja pozneje zapisal in o njih pripovedoval romarjem, ki so obiskovali Faro. Poleg Pogorelca je bil na kapelo (in še posebej na staro podobo Žalostne matere božje) izredno navezan župnik Jožef Poje (roj. 12. februarja 1889 v Padovem pri Osilnici), ki je bil po vrnitvi iz vojnega ujetništva imenovan za ekspozita na Zdihovem. Že v otroštvu je z materjo večkrat romal h kapeli, ki jo je obiskoval tudi pozneje, ko se je kot dijak kočevske gimnazije vračal v rodno Padovo.
Romanje slike »Emapild« po Sloveniji
Da bi v času povojnega vsesplošnega rušenja sakralnih objektov zaščitil njemu ljubo podobo, ob kateri je molil že kot otrok, jo je odnesel na Zdihovo. Ko pa je moral Zdihovo leta 1953 zapustiti, je podobo izrezal iz okvirja, zvil v nahrbtnik in odnesel s seboj. Z njim je podoba romala po župnijah, v katerih je deloval. Ko se je upokojil, je visela na steni njegove sobe v Šentvidu. Tam ga je leta 1977 že hudo bolnega obiskal Pogorelc in dogovorila sta se, da bo Pogorelc podobo po Pojetovi smrti odnesel v Faro, saj naj bi ta »sveta in milostna« podoba spadala v posvečen prostor.
Na Ravnah je vse do leta 1952 v glavni kapeli ostal oltarni kip Žalostne matere Božje, Jegličevo darilo ob posvetitvi kapele. Leta 1948 je Pogorelc s svoji župljani zadnjič poromal h kapeli in pretreseno so ugotovili, da je nekdo razbil lesena vhodna vrata in na kip streljal. Očitno so kip pred popolnim uničenjem rešila močna notranja kovana vrata z dvema ključavnicama.
Istega leta je Pogorelc moral zapustiti Kočevsko Reko in se vrniti v Faro, kjer je že kot mlad kaplan z domačini spletel prisrčne vezi. Pozneje je v svojih spominih opisal, kako mu je bilo najtežje zapustiti ravno to kapelo in prestreljeno Marijo, ki pa je štiri leta pozneje prišla za njim. Neke noči leta 1952 so namreč domačini v Kočevski Reki izvedeli, da bo tisto noč kapela minirana in porušena. Zbrala se je manjša skupina ljudi in tik pred miniranjem kapele iz nje uspela rešiti Marijin oltarni kip in nekaj manjših predmetov. Kip si je domačinka Ana Poje opasala na hrbet in ga iz kapele prinesla v Kočevsko Reko ter zatem predala župniku Pogorelcu v Faro.
Ravenski begunki zdaj skupaj v Fari
Pogorelc je kip namestil na častno mesto pod prižnico v prifarski cerkvi Marijinega vnebovzetja. Po smrti župnika Pojeta, ki je bil pokopan v Šentvidu 02. junija 1977, so njegovi sorodniki Pogorelcu predali še podobo Marije sedem žalosti. Podobo je Pogorelc namestil nad kip, da »bosta skupaj, tako kot v tistem gozdičku nad Ravnami«.
Ravenska kapela oz. Emapild, kot jo je imenoval Pogorelc, je bila resda spremenjena v ruševine, skupaj z mojstrovinami, ki so jo krasile. Obema duhovnikoma, Pogorelcu in Pojetu, pa je uspelo rešiti njen neprecenljivi del. Ne le kipa in podobe – rešila sta njeno bistvo – zgodbo, ki je preglasila in preživela vojno in povojno nasilje in uničevanje.
Ravenski begunki še vedno gostujeta v cerkvi pri Fari. Na svojo željo pa na pokopališču pod cerkvijo od leta 1989 počiva tudi njun varuh Anton Pogorelc.
Avtorici sta zapis pripravili ob 120-letnici posvetitve ravenske kapele, 17. 09. 2025.
Viri:
- Osebni arhiv Antona Pogorelca, z dovoljenjem družine Pogorelc
- Wilhelm Tschinkel, Kočevarska folklora, založba ZRC, 2004
- Gottscheer Bote, 19. junij 1905
- Gottscheer Bote, 19. avgust 1905
- Gottscheer Bote, 4. oktober 1905
- Zapis o reševanju opreme iz kapele, avtorica Marija Lavrič, predan župniji Kočevska Reka.
Projekt je podprlo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
V prejšnji objavi preberite: Kočevarske ljudske pesmi: zbirka Adolfa Hauffna.
Ni komentarjev