Prva zamisel o ustanovitvi železarne na Dvoru sega v leto 1763, ko je knez Heinrich Auersperg prvič zaprosil za koncesijo. Zaradi nasprotovanja lastnikov drugih železarn na Kranjskem, ki so se bali konkurence, mu ni uspelo pridobiti dovoljenja za gradnjo. To je po dolgih 31 letih uspelo šele njegovemu sinu, kočevskemu knezu Wilhelmu Auerspergu. Vzroki za ustanovitev železarne na Dvoru so bili podjetnost družine Auersperg, ki je bila lastnica obsežnih zemljišč na tem območju, vodna energija, ki jo je nudila reka Krka, obsežni gozdovi v neposredni bližini Dvora, nahajališča železove rude na Dolenjskem in dostopnost delovne sile.
6. februarja 1795 je knez Wilhelm Auersperg (do)končno pridobil odobreno koncesijo z Dunaja in gradbena dela so se pričela. Ker pa so potekala počasi, je surovo železo iz plavža prvič priteklo šele leto za tem, 17. aprila 1796. Proizvodnja je takoj presegla pričakovanja. Objekte železarne so zgradili na obrežju Krke, vodo pa so uporabljali za pogon mehov za vpihovanje zraka v plavž in peči, pogon kovaških kladiv, pranje in drobljenje rude, pogon strojev v mehaničnih delavnicah, stružnic za les, brusov, žag in črpalk.
S pojavom dvojnega bobnastega pihala na vodni pogon, ki so ga izdelali na Dvoru, je produkcija železove rude potekala še hitreje. Občutno sta se povečali tudi kakovost in količina proizvedenega surovega železa. Železarna na Dvoru se je tako lahko razširila in modernizirala. Leta 1804 je Dvorska železarna postala prva na celotnem tedanjem slovenskem ozemlju, ki je lito železo talila neposredno iz plavža.
Železarna na Dvoru: brez konkurence na celotnem Kranjskem
Po odpravi Ilirskih provinc je železarstvo na Kranjskem zašlo v hudo krizo. Marca 1817 je uprava dvorske železarne skrčila število zaposlenih z 216 na 92, skupna proizvodnja železa pa je močno upadla s 493 na 143 ton. Vzrok za drastične reze je bilo konkurenčno angleško in švedsko železo v Italiji in na Bližnjem vzhodu, ki je bilo 20 odstotkov cenejše. Kljub temu pa železarna na Dvoru od leta 1820 do sredine 19. stoletja na Kranjskem ni imela prave konkurence, saj je bila edina železolivarna, ki je obvladovala domači trg, pa tudi tržišča v Italiji in na Hrvaškem.
Leta 1822 so obnovili dotrajani plavž in ga povišali za 2,5 metra, dve leti kasneje pa so zgradili še dve več kot tri metre visoki kupolni peči. Z njuno pomočjo so surovo železo iz plavža lahko neposredno pretalili v lito železo. Kupolni peči sta omogočili bistveno večjo proizvodnjo kakovostnega litega železa, zato se je zgodila dokončna preobrazba železarne na Dvoru iz klasične fužine v veliko železolivarno. V tem obdobju so pridobili še drobilec apnenca in žlindre, kovaško kladivo, žerjav za prenašanje težjih izdelkov in novo poslopje za skladiščenje materiala. Dvorska železolivarna je v 30. letih 19. stoletja znova zaposlovala med 220 in 250 delavcev, letno pa je proizvedla med 392 in 448 ton surovega železa ter livarskih in drugih izdelkov. S tem je postala največja in celo edina livarna v vsem prostoru južno od Alp.
Kot takšna je le stežka izpolnjevala številna naročila od doma in iz tujine. Izdelke je v tujini prodajala predvsem v Italiji in na Hrvaškem. Leta 1835 je imela tudi tri skladišča: v Ljubljani (v Auerspergovem Knežjem dvorcu), v Trstu in v Benetkah. Za kakovost izdelkov so na Dvoru skrbeli dobro šolani uslužbenci, ki so povečini prihajali predvsem iz štajerskih dežel. Dvorska železolivarna pa je imela tudi veliko zaposlenih rudarjev, gozdarjev, oglarjev in furmanov, ki so bili izključno domačini. Do sredine 19. stoletja na Kranjskem ni bilo železolivarne, ki bi bila tehnološko, po kakovosti in količini proizvedenih izdelkov in številu delavcev primerljiva z ćelezolivarno na Dvoru. 13. marca 1836 je zato pridobila status deželno privilegirane železarne.
Slabo vodenje in pojav konkurence povzročila klavrn konec
Železarno na Dvoru je 9. avgusta 1836 močno prizadela smrt njenega najbolj uspešnega direktorja Ignatza Vitusa Engelberta Pantza. Lastnik Auersperg pri izbiri njegovega naslednika ni imel srečne roke. Zaradi pomanjkanja vodstvenih izkušenj in slabih poslovnih odločitev Pantzovih naslednikov so v letih, ki so sledila, začela propadati številna tovarniška poslopja in naprave. Ker niso bila postorjena niti osnovna vzdrževalna dela, je kakovost surovega železa in železnih izdelkov močno upadla. Zaradi nerednih plačil, se je zmanjšala tudi delovna vnema in storilnosti delavcev.
Poleg tega pa je v drugi polovici 19. stoletja dvorska železolivarna dobila tudi konkurenco v Rosthornovi železarni na Prevaljah na Koroškem, ki je izdelovala predvsem tirnice, osi in železniška kolesa. Obratovati pa sta začeli še livarni v Bohinjski Bistrici (izdelovala je zobata kolesa, vodne turbine, obroče in bate za parne stroje, kanalsko opremo in železne ograje) in v Gradacu v Beli krajini (izdelovala je predvsem polizdelke iz železa in streliva). Železarna na Dvoru v drugi polovici 19. stoletja tudi ni več doživela nobenega večjega tehnološkega razvoja.
Leta 1870, pred veliko bančno krizo v habsburški monarhiji, je bila sicer še polno delovala. Še vedno je proizvajala poljedelske stroje in orodje, stroje za rudarstvo in fužinarstvo, naprave za mline ipd. Vendar pa je bilo v tem obdobju konkurenčnih železolivarn v avstrijskem delu Avstro-ogrske monarhije že kar 27. Veliko drugih železolivarn v monarhiji je takrat že imelo železniške povezave do svojih tržišč, na Dvoru pa so morali še vedno surovine in izdelke prevažati z vozmi na konjsko vprego. Drastično pa se je status dvorske železarne poslabšal po ustanovitvi Avstrijskoalpske montanske družbe leta 1881 na Dunaju. Ta je v zelo kratkem času obvladala železarsko industrijo vse Notranje Avstrije in s svojo močjo ter razvejanostjo železarskih del narekovala smer razvoja v tej branži, s tem pa tudi usodo obstoja drugih železolivarskih obratov.
Železarna na Dvoru je uspela držati korak s konkurenco le še kakšnih šest let, potem pa je dokončno izgubila moč. Modernejša konkurenca in zastarele prometne zveze so njeno proizvodnjo močno podražile, to pa je bil tudi glavni vzrok za dokončni propad te nekoč vodilne kranjske železolivarne. S 1. oktobrom 1891 je železarna na Dvoru uradno v celoti zaustavila obratovanje. Za Dvor in okolico je bila njena ukinitev hud gospodarski udarec, saj je mnogo ljudi ostalo brez zaposlitve. Temu so sledile tudi številne selitve iz tega območja. Še deset let po zaprtju livarne so prebivalci Dvora na tihem upali, da se bo proizvodnja vsaj v omejenem obsegu znova vzpostavila, a se to naposled ni nikdar zgodilo.
Prevladovali so umetniški in uporabni izdelki
Železolivarna na Dvoru je skozi svojo celotno zgodovino izdelovala številne raznolike, predvsem umetniške in uporabne izdelke. Izdelovala je denimo 94 različnih vrst strojev, dele za stroje, orodja, kuhinjske posode, likalnike, peči, strešnike, nagrobne križe, ograje in uteži, vlivali so tudi 89 vrst različnih izdelkov umetniškega liva za osebno, hišno in cerkveno rabo (cesarsko-kraljeve grbe, nabožne in antične reliefe, pisalni pribor, podstavke za ure in likalnike, svečnike, nakit itd.). Posebnost dvorske železarne je bila proizvodnja izdelkov umetniškega liva, denimo nagrobnikov, okrašenih peči, ograj, okenskih mrež, vodnjakov ipd.
Njeni izdelki se po obliki niso drastično razlikovali od tistih iz drugih priznanih livarn po Evropi. Že leta 1820 so ulivali ladijske topove po angleških modelih. Na Dvoru so izdelke tudi označevali, znana je bila predvsem njihova signatura HOF IN KRAIN. Izdelki umetniškega liva iz dvorske železolivarne so bili odlikovani na treh industrijsko-obrtnih razstavah notranjeavstrijskih dežel in so bili brez konkurence med železarskimi izdelki na Slovenskem. Leta 1833 so na Dvoru ulili tudi meter visok grb knezov Auerspergov za pročelje zdraviliške stavbe v Dolenjskih Toplicah.
Pomemben del proizvodnje dvorske železarne so predstavljale okrogle in štirioglate peči na premog in drva. Na zalogi so imeli 14 različnih modelov peči. Poleg njih so ulivali tudi topove različnih kalibrov, strelivo, kotle, lonce za štedilnike, kuhinjske in druge sklede, plošče za štedilnike, cimentirane uteži, kuhinjske možnarje, podboje, vodovodne cevi in pokrove za kanale. Dve tretjini skupne proizvodnje je bilo posvečene litim izdelkom.
Viri:
- Pungerčar, Majda. 2021. Na Dvoru ulita umetnost. Novo mesto: Dolenjski muzej.
- Šorn, Jože. 1980. Železarna na Dvoru pri Žužemberku: zgodovina, tehnologija, izdelki. Novo mesto: Dolenjski muzej.
- Žargi, Matija. 2000. Železarna na Dvoru ob Krki. Novo mesto: Dolenjska založba.
Prejšnja objava: Ljudska balada o detomorilki: slovenske in kočevarske različice.
Ta objava je dostopna tudi v: Angleščina Nemščina
Ni komentarjev