Kočevski gozdovi so s svojo lepoto in skrivnostnostjo mpogosto burili človeško domišljijo. Ljudje so okoli naravnih pojavov in nenavadnih dogodkov, ki si jih niso znali razložiti, spletali zgodbe. Ob skovikanju sov, pokanju vej v gozdu in spremembam v številu polšje populacije, je nastala pripoved o polšjem možicu (kočevarsko: Pilihmandle), pritlikavem bitju, ki je v času polšjega lova nagajalo kočevskim polharjem.
Polšji možic kot varuh polhov
Polšji možic je ponoči polharje strašil, se iz njih norčeval in sprožal nastavljene pasti. Pojavil se je tudi takrat, ko so polhe preveč množično lovili in jih s tleskanjem z bičem usmerjal v skrivališča v dupline in pod zemljo ali pa celo odpeljal v drug gozd. Polhi so mu sledili, ko je s sekiro trikrat potrkal po vsaki bukvi. Na Kranjskem so podobna dejanja običajno pripisovali hudiču – spomnimo se npr. znane Valvasorjeve upodobitve hudiča, ki žene polhe na pašo – v nabor teh pripovedi sodi tudi kočevski polšji možic. O povezavi polšjega možica z vragom pričajo njegovo pojavljanje v obliki majhnega bitja oz. škrata, oprava tj. rdeča kapa in zelena suknja ter zvoki (tleskanje in žvižganje z bičem) ki spremljajo njegov prihod.
Z zgodbami o polhovem možicu so predvsem pojasnjevali nihanje številčnosti polšje populacije, ki je znanstveniki še danes niso uspeli popolnoma pojasniti. Dognali so, da polh svoj razmnoževalni cikel uskladi z rodnostjo bukve, saj je ob bukovem obrodu tudi polšja populacija številčnejša. Po drugi strani pa so si polharji s polšjim možicem razlagali glasove v gozdu. Pokanje, tleskanje in žvižganje ponoči v gozdu naj bi prignalo množico polhov, ki so jih lovci lahko polovili kar v suknjiče in škornje. Zvoke, ki so se jih polharji bali in o njih spletali zgodbe, so v resnici povzročale sove, ki so jih slepile bakle polharjev in so na ta način odganjale vsiljivce. Skovikanje pa v beg ni pognalo lovcev, ampak polhe. Sove so namreč njihove naravne plenilke.
Polšji lov na Kočevskem
Od srednjega veka pa vse do druge svetovne vojne je bil lov na polhe oz. polharjenje za kmečko prebivalstvo Kranjske, tudi Kočevarje, zelo pomemben. Polšje meso je bilo važen vir beljakovin, njegovo mast so uporabljali kot domače zdravilo proti ozeblinam, za celjenje ran, zdravljenje vnetja ušes in celo domačih živali, iz polšjega krzna pa so izdelovali pokrivala – polhovke, ovratnike in plašče ter z njim podlagali zimska oblačila. Mast in kožuhe so tudi prodajali.
Polhe so lovili na več načinov. Običajno so jih iz dupline bezali s palico ali pa so k polšji jami nastavili zaboj z odprtino, okrog katere so zabili žeblje. Polhi so zlezli v past, iz katere niso več mogli uiti. Danes tak način lova ni etično sprejemljiv, še vedno pa je razširjen lov s pastmi, ki se jih natakne na leskove palice in nastavi na drevesa v bližino polšjih duplin ali nastavi pred polšje jame. Ker so polhi aktivni predvsem ponoči, so polharji na lovu pogosto prebili vso noč. Običajno so se greli ob ognju in v žerjavici pekli krompir. Poleg so radi pili žganje ali mošt. Polharjenje se je obdržalo vse do danes, a je njegov pomen predvsem družaben.
Pomen polšjega možica danes: varuh narave in gozda
V Sloveniji živijo štiri vrste polha, ki se med seboj razlikujejo predvsem po velikosti: navadni polh, drevesni polh, vrtni polh in podlesek. Z izjemo navadnega, so ostale tri vrste polha uvrščene med ogrožene živali. Razlog so spremembe v njihovem življenjskem okolju, zlasti izsekavanje gozdov, saj polhi za preživetje potrebujejo sklenjene krošnje. Danes, nas torej polhov možic ne opozarja več zgolj na neprimernost (prekomernega) polšjega lova, pač pa nas predvsem ozavešča o pomenu ohranjanja gozda in narave.
Otroška knjiga Polšji možic: zgodba iz kočevskih gozdov
V Zavodu Putscherle smo konec leta 2021 izdali otroško knjigo Polšji možic: zgodba iz kočevskih gozdov, v kateri otroci in starši spoznajo tega tipično kočevskega pripovednega junaka. Zgodba idejno sledi starim pripovedkam, prinaša pa tudi vpogled v skrivnostni svet kočevskih gozdov in njihovih prebivalcev, saj so v knjigi predstavljene nekatere ogrožene živalske vrste. Bolj radovednim je namenjena spremna beseda, ki je uporabna tudi kot učni pripomoček za osnovne šole. Slikanica nosi oznako “medvedu prijazno.”
Viri:
– Moric, Anja. 2021. Polšji možic: Zgodba iz kočevskih gozdov. Stara Cerkev: Zavod Putscherle.
– Moric, Anja. 2018. Vitrine spomina. Stara Cerkev: Zavod Putscherle.
– Tschinkel, Wilhelm. 2004. Kočevarska folklora: v šegah, navadah, pravljicah, povedkah, legendah in drugih folklornih izročilih = Gottscheer Volkstum: in Sitte, Brauch, Märchen, Sagen, Legenden und anderen volkstümlichen Überlieferungen. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
– Hauffen, Adolf. 1895. Die deutsche Sprachinsel Gottschee: Geschichte und Mundart, Lebensverhältnisse, Sitten und Gebräuche, Sagen, Märchen und Lieder. Graz: Styria.
– Valvasor, Janez Vajkard. 1689. Slava Vojvodine Kranjske.
Naš prejšnji prispevek se posveča Ukradenemu otroštvu, oz. spominom na (po)vojni čas v Dragarski dolini in okoliških krajih.
Ta objava je dostopna tudi v: Angleščina Nemščina
Ni komentarjev