Na Kočevskem je bilo tudi v preteklosti veliko zelo uspešnih športnikov. Čeprav sabljanje in rokoborba nista bili športni panogi, s katerima bi se prebivalci tega območja množično ukvarjali, sta prav ti dve disciplini dali dva zgodovinsko najuspešnejša športnika iz omenjenega okolja. Obema je poleg osvojitve olimpijskih odličij skupno tudi to, da sta bila rojena v kočevarskih družinah. Prve olimpijske igre sodobne dobe so potekale aprila 1896 v Atenah. Prvo olimpijsko odličje, ki ga je osvojil kateri od športnikov z območja današnje Slovenije, pa je prišlo le približno poldrugo desetletje pozneje.
Zgodilo se je julija 1912, ko je na poletnih olimpijskih igrah v Stockholmu bron s floretom osvojil sabljač Richard Verderber, potomec družine kočevskih Nemcev, po rodu iz Kočevja. Na Kočevskem se tako lahko upravičeno pohvalimo, da je bila prva slovenska olimpijska medalja hkrati tudi kočevska. V olimpijsko zgodovino pa se je na igrah v Berlinu leta 1936 z velikimi črkami vpisal še en športnik s kočevarskimi koreninami, Joseph Schleimer, bolj znan kot Joe Schleimer, rojen v Cvišlerjih pri Kočevju. Kot rokoborec se je ovenčal z bronastim odličjem v velterski kategoriji, le da ne za rodno domovino, pač pa za Kanado, kjer je živel.
Največji kočev(ar)ski športnik – Richard Verderber
Richard Verderber se je rodil 23. januarja 1884 v Kočevju, pri hišni številki 115, v hiši, ki so ji po domače rekli »pri Baierschevih«. Šlo je za stavbo nekdanje gostilne v središču mesta, sprva imenovane Pri zlatem levu, kasneje pa znane tudi kot Činkel in Škorec. Po zaključeni kočevski nižji gimnaziji, kjer je obiskoval štiri razrede, je šolanje leta 1898 nadaljeval v Konjeniški kadetski šoli v Mariboru. Po zaključku izobraževanja se je odločil za vojaški poklic in postal pripadnik avstro-ogrske vojske. Čeprav se je že v otroštvu aktivno ukvarjal s športom, se je s sabljanjem prvič srečal v Mariboru.
Po končanem študiju so Verderberja nadrejeni prepoznali kot odličnega sabljača, zato so ga poslali na specialni sabljaški tečaj v Dunajsko Novo mesto. Tam je pridobil oceno »zelo dober sabljač in telovadec« ter spoznal drugega velikana slovenskega sabljanja Rudolfa Cvetka, s katerim sta postala dolgoletna reprezentančna kolega in dobra prijatelja. Verderberjeva športna kariera se je vseskozi povezovala z vojaško. Kot vojak se je večkrat izkazal, zato je prejel številne vojaške časti.
Leta 1907 je postal inštruktor sabljanja v sabljaški šoli avstro-ogrske vojske, leta 1914 pa poveljnik čete pehotnega bataljona. Maja 1915 je prejel posebno cesarjevo pohvalo, oktobra istega leta pa je bil odlikovan še s križcem za pogum na bojišču. Septembra 1916 je za vojaške zasluge prejel srebrno medaljo, januarja 1917 pa še red železne krone 3. stopnje. Po razpadu Avstro-ogrske se je leta 1918 opredelil za Avstrijo in postal oficir avstrijske vojske. Leta 1920 je bil povišan v čin majorja, devet let pozneje pa v čin podpolkovnika. Upokojil se je novembra 1934 kot polkovnik.
Po koncu vojaške kariere se je posvetil karieri športnega sabljača in trenerja. Postal je večkratni vojaški sabljaški prvak, tako s sabljo kot s floretom. Z obema orožjema je osvojil avstrijsko prvenstvo v letih 1908, 1909, 1910, 1911, 1912 in 1914. Zmagal je tudi na prestižnem mednarodnem sabljaškem turnirju Grand prix v belgijskem Oostendeju leta 1908 in na mednarodnem tekmovanju s floretom na Dunaju leta 1911.
Na olimpijskih igrah v Stockholmu se je Verderber s štirimi zmagami v floretu uvrstil takoj za dvema italijanskima reprezentantoma in osvojil bronasto kolajno. Sedemčlanska avstrijska reprezentanca z Verderberjem in Cvetkom na čelu, pa je le nekaj dni pozneje osvojila še srebro v ekipnem sabljanju. Verderber je bil najuspešnejši član avstrijske reprezentance. Njegovo sabljaško kariero je prekinila prva svetovna vojna, zato se mu ni uspelo uvrstiti na nobene druge olimpijske igre.
Po upokojitvi je ostal vodilna osebnost športnega sabljanja v Avstriji, aktiven v številnih sabljaških organizacijah, med drugim je bil učitelj sabljanja v prestižnem dunajskem klubu Union-Fechtklub in trener avstrijske reprezentance, ki je osvojila četrto mesto na olimpijskih igrah v Berlinu leta 1936. Leta 1931 je bil za zasluge pri razvoju avstrijskega sabljanja odlikovan s srebrnim častnim znakom Republike Avstrije, leta 1933 pa še z zlatim. Po koncu druge svetovne vojne je vzgojil nekaj vrhunskih sabljačev in sabljačic, ki so v 50. letih Avstrijo postavili v sam svetovni vrh.
Richard Verderber je umrl 8. septembra 1955 na Dunaju. Še danes velja za najuspešnejšega kočevskega športnika vseh časov in za enega najpomembnejših kranjskih športnikov nasploh. Njegovi olimpijski medalji sta tudi največja kočevska športna uspeha. Spomin na izjemnega kočevskega sabljača v njegovem rojstnem mestu še živi. V njegovo čast je namreč poimenovano najvišje priznanje Občine Kočevje za dosežke na področju športa, Verderberjeva nagrada, ki se vsako leto podeli na osrednji slovesnosti ob občinskem prazniku.
Joseph Schleimer – Kočevar, ki je spisal kanadsko rokoborsko zgodovino
Joseph »Joe« Schleimer se je rodil 31. maja 1909 v kraju Cvišlerji, nedaleč od Kočevja. Tako kot Verderber je bil potomec kočevskih Nemcev. Že na pragu polnoletnosti je iz rodnega mesta odpotoval preko luže in do smrti ostal Kanadčan. V Kanado je prispel sam leta 1927 pri 18 letih. Njegova družina je ostala na Kočevskem, kjer so imeli majhno kmetijo. Mlademu Schleimerju kmečko življenje ni dišalo, zato se je odločil za selitev na drugo stran sveta. Ob prihodu se je zaposlil v mizarski delavnici in se priučil obrti. Ko je njegov delodajalec zabredel v finančne težave, je Schleimer iskal druge možnosti zaslužka. S prijatelji se je preselil v Toronto, ker pa tam ni uspel najti službe, se je včlanil v rokoborski klub in v naslednjih desetletjih v tem športu pustil izjemen pečat v kanadski športni zgodovini.
Sprva je postal redni sparing partner tamkajšnjega uveljavljenega rokoborca, katerega pa je kaj kmalu pričel redno premagovati. Čeprav ni imel trenerja, so njegova moč, odločnost in nepredvidljivost nasprotnike spravljale v obup. Leta 1933 je že osvojil prvenstvo Ontaria. V pripravah na olimpijske igre je treniral zgolj v prostem času, običajno le trikrat na teden. Kljub temu mu je uspelo doseči izjemno pripravljenost. Na največjem svetovnem športnem tekmovanju je v uvodnem krogu premagal Indijca Rashida Anwarja, nato izgubil proti Franku Lewisu iz Združenih držav Amerike, kasnejšemu dobitniku zlate medalje. V naslednjih dvobojih je premagal Belgijca Juliena Bekeja in Švicarja Willyja Angsta, v polfinalu pa klonil proti Švedu Thureju Anderssonu. To je zadoščalo za bronasto kolajno v velterski kategoriji. To je bila zadnja uvrstitev kanadskih rokoborcev na stopničke olimpijskih iger vse do leta 1984, ko sta Bob Molle in Chris Rinke osvojila srebro in bron v supertežki kategoriji.
Za Schleimerjev drugi največji rokoborski dosežek velja zlata medalja v velterski kategoriji na igrah Britanskega imperija leta 1934, kjer je v finalu premagal Angleža Williama Foxa. V letih 1934, 1935 in 1936 je postal tudi trikratni zaporedni kanadski državni prvak. Z zadnjim od omenjenih naslovov si je tudi prislužil uvrstitev na igre v Berlinu.
Berlinske igre leta 1936 so bile Schleimerjevo zadnje mednarodno tekmovanje. Zaradi hude morske bolezni in resnejše poškodbe ni več nastopal, pač pa je rokoborbi odtlej služil na številnih pomembnih izvršnih položajih. Med leti 1955 in 1960 je bil predsednik Ontarijske amaterske rokoborske zveze, v obdobju med 1960 in 1964 predsednik kanadskega rokoborskega odbora, v sedemdesetih letih je bil vodja rokoborske zveze Central Ontario, bil pa je tudi dolgoletni direktor kanadske amaterske rokoborske zveze. Bil je tudi trener kanadske rokoborske reprezentance, ki jo je vodil na kar nekaj pomembnih mednarodnih tekmovanjih. Mednje sodijo Panameriške igre leta 1959, Igre Commonwealtha leta 1962, svetovno prvenstvo istega leta, Panameriške igre leta 1963 in olimpijske igre leta 1964. Veljal je za enega najbolj zaslužnih posameznikov za razvoj rokoborbe v Kanadi. Leta 1960 je bil sprejet v Kanadsko olimpijsko dvorano slavnih.
Joe Schleimer je umrl 23. novembra 1988. Kljub izjemnim rokoborskim uspehov in olimpijski slavi, je uspešni rokoborec prostega sloga kočevarskega rodu dolga leta veljal za enega najbolj prezrtih slovenskih prejemnikov olimpijskih odličij. Verjetno je k temu botrovalo predvsem dejstvo, da je olimpijsko kolajno osvojil za svojo drugo domovino. Kljub temu pa gre ob Verderberju za edinega športnika s koreninami s širšega kočevskega območja, ki je osvojil eno od najbolj cenjenih medalj v svetu športa. Kočevska je tako lahko upravičeno ponosna tudi na Schleimerjeve zgodovinske dosežke.
Viri:
- Kordiš, Ivan, Jerbič Perko, Vesna in Pavlin, Tomaž (ur.). 2019. Telovadba in šport na Kočevskem. Pokrajinski muzej Kočevje. Kočevje.
- Južnič, Stanislav. 1996. Kočevar – dobitnik dveh olimpijskih kolajn. Kronika, letnik 44, številka 2/3, str. 82-85. Ljubljana. Dostopno prek: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-VVRREHCS/4a3554d2-a0f9-4f5f-a5df-6345e63711b8/PDF
- Podpečnik, Jože in Pörš, Simona (ur.). 2012. Sabljanje: veščina, tradicija, šport: zbornik ob 100-letnici osvojitve srebrne olimpijske medalje Rudolfa Cvetka. Narodni muzej Slovenije. Ljubljana.
- Spletna stran Canadian sport history. Dostopno prek: https://canadiansporthistory.ca/champion-magazine/august-1980-aout/joe-schleimer-struck-bronze-in-berlin/
- Spletna stran Mednarodnega olimpijskega komiteja. Dostopno prek: https://www.olympics.com/en/athletes/joseph-schleimer
- Spletna stran Olimpijskega komiteja Kanade. Dostopno prek: https://olympic.ca/team-canada/joseph-schleimer/
Prispevek je podprlo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
V prejšnji objavi preberite: Ravenska kapela: Ebner Bild, Ebmar pillain, Emapild in ravenski begunki.
Ni komentarjev