»Ali ni, če gledamo intimno, tudi najskromnejše bivališče lepo?« S podobnimi mislimi kakor francoski filozof Gaston Bachelard (1884-1962), ki je odnosu do občutenja hiš in prostorov namenil delo Poetika prostora, sem se tudi sama sprehodila po vasi Občice. To gručasto naselje ob t. i. Partizanski magistrali, sedem kilometrov oddaljeno od Dolenskih Toplic, svoji majhnosti nakljub obiskovalcu ponudi vpogled v pestro »zbirko« redke ohranjane stavbne dediščine.
Občice skozi čas
Ime kraja Občice naj bi izviralo iz poimenovanja skupne občinske zemlje in nakazuje na njihovo prvotno slovansko poselitev. Po opisu Mitje Ferenca in Gojka Zupana so v vasi pred drugo svetovno vojno prevladovali skromno poljedelstvo, živinoreja in sadjarstvo (predvsem sadovnjaki jablan). Pomožne dejavnosti so zajemale čebelarjenje, vinogradništvo, gozdarstvo in pripreganje. Občice se prvič omenjajo leta 1564 v t. i. urbarialnem davčnem registru. Največ prebivalcev je tam živelo leta 1869, in sicer 129 oseb v 24 hišah. V Občicah, po kočevarsko Khrapflern, se je do druge svetovne vojne, tako kot drugod na Kočevskem, govorilo predvsem kočevarsko narečje.
Po pričevanju vaščanke Justine Rabzelj v delu Marije Makarovič Črmošnjiško-Poljanska dolina in njeni ljudje so se med drugo svetovno vojno, ob veliko-nemški propagandi, tudi mnogi vaščani Občic odločili za preselitev v Rajh: »Na Miklavžev večer leta 1941 so ostale Občice prazne. Razen naše so se vse druge kočevarske družine izselile. V opuščeni vasi je ostala le naša družina. /…/ Oče je rekel samo to, da so se prišli vaščani poslovit, prej ko so šli.« (Marija Makarovič: 2005, 484)
Tako je v Občicah, kjer je bila kočevarščina šest stoletij del vsakdana, le-ta po vojni skorajda izginila. Gospa Justina in drugi otroci, na primer njen brat Albin Samida, so se odtlej v osnovni šoli namesto nemškega učili slovenskega jezika.
Zaščitena stavbna dediščina
Justina in Albin Samida sta bila rojena na Kulparševi kmetiji, ki jo je nato prevzela sestra z nečakom in njegovo družino. Hišo (koč. hauš), ki je prvotno imela št. 5, sedaj pa 1, vidimo na naslednji fotografiji (prva z desne).
V registru nepremične kulturne dediščine RS najdemo kratke opise treh hiš v Občicah, in sicer hiš številka 4, 6 in 7. Hiša na naslovu Občice 4 je vrhhlevna hiša iz druge polovice 19. stoletja. Je delno vkopana v breg in ima predelano črno kuhinjo. Hiša št. 6 je tip vrhkletne hiše iz prve polovice 19. stoletja V njej je bil med leti 1944 in 1945 sedež komande relejnih postaj TV-15 , od koder so potekale partizanske kurirske povezave po vsej Sloveniji (na hiši sta tudi spominski plošči). Hiša št. 7 je pritlična hiša malega kmeta, zgrajena na začetku 19. stoletja. Na zahodni zatrepni strani fasade je še vidna letnica 1891.
Omeniti velja tudi obnovljeno domačijo na naslovu Občice 9, kjer ima sedež in muzejsko sobo Društvo Kočevarjev – staroselcev. Društvo, ki je bilo ustanovljeno leta 1992 v Kočevskih Poljanah, se ukvarja predvsem s promocijo kočevarske kulture preko folklorne dejavnosti, združuje pa tako Kočevarje, ki so ostali v domovini, kot tudi njihove simpatizerje.
Možnosti za razvoj turizma v vasi Občice
Prvikrat sem se skozi Občice sprehodila z osredotočenostjo na svoje občutke oz. svoj prvi vtis. Lesena okna, moder zapis letnice 1891 z naslikanim okrasjem, ki romantično sovpada z modro-dehtečim travnikom… Okrašeno pročelje hiše št. 2, spominska plošča na hiši št. 6… Vas, ki – če se ponovno navežem na Bachelardovo misel o starih hišah – priča o skupku hiš, utrjenih s (pre)izkušnjami.
Stavbna dediščina na širšem Kočevskem, ohranjena v tako veliki meri, je prava redkost. Zato jo je zlasti pomembno primerno ovrednotiti in z ustreznimi strokovnimi smernicami določiti njeno vizijo. Ob renoviranju hiš in njihovi novi namembnosti je zlasti pomembno sodelovanje z lokalnim okoljem in prebivalci. Prenovljene hiše bi lahko obogatile prizadevanja Društva Kočevarjev – staroselcev za oživitev kočevarske dediščine v Črmošnjiško-Poljanski dolini. Naprimer v smislu ponudbe novih turističnih nastanitev, ki bi lahko obiskovalcem, zlasti Kočevarjem iz tujine, ponudile prenočišča v vzdušju življenja njihovih prednikov. Taka osebna turistična izkušnja je le ena izmed možnosti za razvoj Občic in okoliških krajev. Na ta način bi jim lahko vdahnili novo življenje ter se izognili slutnji, da se tudi zanje, kot večini predvojnih kočevarskih vasi, bliža zadnji vlak tihega občudovanja.
Viri:
– Bachelard, Gaston. 2001. Poetika prostora. Ljubljana: Študentska založba.
– Društvo Kočevarjev staroselcev: https://www.dolenjske-toplice.si/objava/73894 .
– Ferenc, Mitja in Gojko Zupan. 2013. Po sledeh Kočevarjev v Črmošnjiško-Poljanski dolini / Auf den Spuren der Gottscheer in der Moschnitze. Dolenjske Toplice: Društvo Kočevarjev staroselcev.
– Makarovič, Marija. 2005. Črmošnjiško-Poljanska dolina in njeni ljudje. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
– Register kulturne dediščine RS: https://geohub.gov.si/portal/apps/webappviewer/index.html?id=d6641ae60c0c47e9b027319f4f0f73
Več o novi ureditvi etnološke zbirke Kočevarjev – staroselcev v Občicah preberite tukaj:
Ta objava je dostopna tudi v: Angleščina Nemščina
Ni komentarjev