Motiv nezakonske matere, ki umori ali zavrže svojega otroka in je za to kaznovana, je znan v ljudskem pesemskem izročilu skoraj po vsej Evropi, tudi v Sloveniji. Motiv je v slovenskem ljudskem izročilu uporabljen v štirih baladnih obrazcih. V prvem je nezakonska mati, ki premišljeno stori zločin, da bi se lahko omožila kot deviška nevesta. Ko se na poročni dan pojavi njeno zavrženo dete in jo obtoži zločina, se ne spokori, temveč kliče na pomoč nadnaravne sile, da bi z njimi dokazala svojo nedolžnost. S tem se pogubi.
Balada o detomorilki: Primerjava slovenskih in kočevarskih balad
Različice balade o detomorilki so bile pred drugo svetovno vojno razširjene tudi na območju Kočevske. Prva kočevarska varianta je zelo blizu slovenski: namesto pastirja se v njej pojavlja stari mož, sicer pa gre za podoben razvoj motiva kot v slovenski. Tudi v slovenskih različicah je mati umorila dva otroka, ju vrgla v vodo, enega pa položila v votlo bukev ali pod bukovo klado. V kočevarski različici dete v hišo, kjer poteka svatba, odnese stari mož, v slovenskih pa večinoma stric (ujec). V vseh variantah, tako v slovenskih kot v kočevarskih, mati nevesta zanika, da bi rodila, v vseh tudi nosi zeleni venec, ki izraža njeno nedolžnost. V slovenskih različicah se venec spremeni oziroma začne goreti, v kočevarski (tudi v prvi zapisani slovenski varianti) pa detomorilko odnese hudič.
Druga kočevarska različica je zelo drugačna. V njej gre za dvogovor med materjo in dekletom Mine, ki materi potoži, da se ne počuti dobro, nakar ji mati trikrat svetuje, kaj naj naredi. Ko nasveti ne pomagajo, Mine vendarle prizna, da je noseča. Pred tem je rodila že devet otrok, dva je skrila v drevo, ostale pa utopila. Dekle gre v gozd, kjer ob porodu umre, v njenem naročju pa ostane sin. Pesem se konča tako, da je sin študiral za mašnika in z mašami rešil pred pogubljenjem svojo mater, očeta in prijatelje, le babice, ki njegovi materi ni pomagala, ne.
Kočevarsko varianto predstavljamo s spodnjim odlomkom. Slovenskih različic pesmi tega tipa pa je kar 188 (objavljenih v Slovenskih ljudskih pesmih, Slovenska matica in Založba ZRC, 2007; SLP V/tip 286):
Detomorilka, Hauffen 1895, št. 79, slovenski prevod:
| 1 | Kako zgodaj vstane stari mož! |
| Zjutraj zarana vstane, | |
| gre tja na pot široko, | |
| na pot široko, skozi temen gozd. | |
| 5 | Oglasi se iz votle bukve: |
| »Vi, stari mož, vi, ljubi moj, | |
| tak nesite me v hišo, kjer je svatba. | |
| Nevesta, ta bi morala biti moja mati!« | |
| »Kako bi nevesta tvoja mati bila, | |
| 10 | ona nosi zelen krancl?« |
| »Prav pod zelenim kranclom | |
| je tri fantiče rodila. | |
| Dva je v vodo vrgla, | |
| le mene je v drevesu skrila, | |
| 15 | z listjem in zemljo me je zakrila.« |
| Odnesel ga je v hišo, kjer je svatba: | |
| »Nevesta ta bi morala biti moja mati!« | |
| »Če jaz sem mati tvoja, | |
| potem naj satan k oknu pride, | |
| 20 | odnese naj me v temen gozd!« |
| Besede še ni izgovorila, | |
| satan je že k oknu prišel, | |
| odnesel jo je v temen gozd. |
Balada o obsojeni detomorilki temelji na resničnem dogodku
Nekaj besed pa namenimo še posebnemu tipu balade o detomorilki. Balada o obsojeni detomorilki sodi med družinske balade. Na slovenskem ozemlju je doslej poznanih 80 različic. Je ena redkih balad, ki je nastala v mestnem okolju in se nato razširila na podeželje, kar lahko sklepamo iz geografske razprostranjenosti zapisanih variant.
Zgodba o nesrečni nezakonski materi, ki umori novorojeno dete in je zato obsojena na smrt, je imela snovno podlago v resničnem dogodku. Podatke o njej najdemo v računskih knjigah Mestnega sodišča v Ljubljani, kjer so zabeležena izplačila rabljem za njihovo dejavnost. Tako je med izdatki leta 1766 navedeno, da je 23. oktobra 1766 Martin Jakob, rabelj iz Št. Vida na Koroškem prejel 40 goldinarjev, ker je dan prej z mečem usmrtil za detomor obsojeno Uršo Mandlovko (Maldnlovko, Mandeljc?), vulgo Kustrovko, staro 17 let, ki je slovela kot najlepše dekle pod šentpetrskim zvonom v Ljubljani.
Kaznovanje Urše Mandlovke
Urša je bila vržena v ječo, imenovano tranča, po kateri se danes imenuje en najstarejših predelov Ljubljane – Ulica Pod Trančo, kar omenjajo nekatere različice balade. Uršin fant in otrokov oče naj bi bil neki hlapec Jurij. Otroka je umorila, ker se je bala tedanjih strogih kazni in javne sramote za nezakonsko materinstvo. Dekle z nezakonskim otrokom je namreč moralo stati kot grešnica bosa pred vrati (šentpetrske) cerkve, z dojenčkom v naročju in gorečo svečo v desnici. Namesto kit, ki so ji jih odrezali, so ji pripeli dve slamnati kiti. Ljudje, ki so prihajali v cerkev, so jo psovali in pljuvali, in kdor je želel, jo je smel tepsti s palico, ki ji je ležala ob nogah. Slamnata krona je simbolično pomenila izgubo devištva, palica znak kaznovanja, goreča sveča pa znak pokore.
Takšna izpostavljanja so deloma opuščali po kazenskem zakoniku in postopniku cesarice Marije Terezije iz leta 1769, ki je namesto sramotilnega izpostavljanja večinoma predpisoval denarne, naraščajoče in telesne kazni. Leta 1868 so civilne oblasti javne eksekucije umaknile za zidove jetnišnic, po letu 1873, ko je bil objavljen novi kazenski zakon, pa niso bile več dovoljene.
Okoliščin, ki so privedle k detomoru, moški sodniki niso upoštevali, saj ženska ni bila upoštevana kot oseba, je bila pravzaprav lastnina moških. Tudi balada se teh vprašanj ne dotika, vsa krivda je bila pripisana nezakonski spolni dejavnosti deklet, kar je cerkvena gosposka ostro obsojala. Nobena od variant balade tudi ne prikaže vprašanja družbene problematike, tj. revščine in težkega socialnega položaja detomorilk. Urška Mandlovka je bila kot revno dekle obsojena na smrt, toda krvnik se je zaljubil vanjo in prosil sodnike, da bi jo vzel za ženo in jo s tem obvaroval pogubljenja. Urška je to možnost odklonila, zaradi takrat zelo močnega ljudskega verovanja, da je krvnik (rabelj, frajman) povezan s hudičem.
Usmrtili so jo na ljubljanskem morišču na Friškovcu, kjer je sredi njiv stal kamnit križ. Tudi v pesmi je omenjen »kraj« eksekucije, in sicer »sredi ljubljanskega polja«. Procesija je šla čez Šentjanževo predmestje po današnji Vidovdanski cesti proti Šmartnemu ob Savi.
Baladna pot Obsojena detomorilka
Poznamo pa tudi baladno pot Obsojena detomorilka, ki je nastala z namenom, da lahko prek pesmi spremljamo usodo detomorilke po postajah na ulicah današnje Ljubljane, ki pa nas nato prenese v obdobje 18. stoletja, ko je ta resnični dogodek nastal.
Članek Ljudska balada o detomorilki: slovenske in kočevarske različice je nastal v okviru projekta Teža preteklosti. Dediščina večkulturnega območja: primer Kočevske, ki ga je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna.
Prejšnja objava: Odsev plemiškega sveta v kočevarskem pesemskem izročilu.
Ta objava je dostopna tudi v: Angleščina
Ni komentarjev