Čar božiča je v vzdušju pričakovanja in topline.
Vera je bila pomembna v življenju Kočevarjev
Kočevarji so bili vedno globoko verni katoličani. To dokazujejo tudi sakralni objekti, ki so jih zgradili v dobrih 600 letih bivanja na Kočevskem. Skoraj v vsaki vasi je bila cerkev ali vsaj kapela. Objekte so gradili in vzdrževali z lastnimi rokami in materialnimi prispevki. Cerkev je bila tisti kraj, kamor so se ljudje napotili pražnje oblečeni, radostni, v spokojnosti in upanju. Cerkvene praznike so praznovali z velikim spoštovanjem do boga, skromno in vendar bogato, brez velikega blišča kot ga poznamo danes.
Božič na Kočevskem
Božič je bil za kočevske prebivalce vedno nekaj posebnega. To je bil čas rojstva Jezusa Kristusa in čas dolge zime. Takrat so se ljudje vedno ozirali nazaj v prehojeno leto in načrtovali prihodnje leto, polno dobre letine, zdravja za živino in vso družino.
Na tri svete večere (bajnnohtahten), t. j. božični večer 24. 12., silvestrovo 31. 12. in predvečer svetih Treh kraljev 5. 1., so vse prostore hiš, hlevov, skednjev, pa tudi njive in travnike pokropili z blagoslovljeno vodo. Coprnice, kače in druga »golazen« (cnihtoh) naj bi ostala daleč stran od hiše, do koder so lahko poškropili blagoslovljeno vodo. Z istim kropilom je bilo treba na novoletno jutro blagosloviti živino pri napajanju. Vejico, s katero so kropili, so nato dobro spravili in jo spomladi zakopali v prvo brazdo. Kmetu je to prineslo srečo in blagoslov, predvsem pa bogato žetev.
Na večer pred božičem je bilo treba vse temeljito počistiti. V hiši, kuhinji in kleti, na dvorišču in v skednju je bilo treba očistiti vso umazanijo in prah, sicer bi plevel prerasel žito na njivah.
Dnevi pred božičem so bili delovni predvsem za gospodinje, saj so morale pripraviti vse za dobro vzdušje v družini. V hiši (prostor v hiši, ki ga danes imenujemo dnevna soba) so pod bogkovim kotom postavile jaslice in mizo pregrnile z belim prtom. Na mizo so položile tri ali več hlebčkov finega belega kruha. Manjšim hlebčkom se je reklo čuvaji (bohtarə) in sosedje (nohparn), večjim pa šipling. Slednji je bil okrašen z raznovrstnimi figurami iz testa: Jezuščkom v zibelki, golobi, domačimi živalmi, in obdan s pletenim robom. Šele na dan svetih treh kraljev so ga razrezali in razdelili med hišne prebivalce. Tudi živalim so dali košček, pomešan med krmo, da bi jih obvarovali pred coprnicami.
Na sveti večer so pridne matere poleg običajnih božičnih kolačev (šipling in nohpar) za vsakega od otrok spekle tudi majhne hlebčke kruha, imenovane golobček (taubə).
Prav tako so dninarice, ki so vse leto pomagale pri žetvi in drugih kmečkih opravilih, na ta dan dobile hlebec belega kruha. Tako so nekatere pri različnih gospodarjih nabrale od osem do deset hlebov kruha.
Na silvestrov večer je gospodinja ali soseda skrivaj, da otroci ne bi videli, v sobo natresla orehov in jabolk. Zatem so se veliki in majhni vrgli na tla, kjer so se ruvali za darove. Tako naj bi bila hiša naslednje leto blagoslovljena z bogato žetvijo.
Praznovanje božiča v Črmošnjiško-poljanski dolini
In kako so božični čas praznovali Kočevarji, rojeni v prvi polovici 20. stoletja v Črmošnjiško-poljanski dolini? Teh stoletnih običajev se dobro spomnijo, saj so nekatere še ohranili v svojih domovih.
Pripovedujejo, da so na predvečer božiča postavljali božično drevesce (krisbaum ali krispon) in pod njim jaslice. Drevesce ni bilo kaj dosti okrašeno; ponekod so na vejice obesili kakšne piškote, v svetleč papir zavite orehe in bombone. Jaslice so bile iz lesa ali kartona.
Pred tem so gospodinje pripravile boljšo pojedino. Spekle so kruh (šipling ali žipling) iz bele moke. Na hlebec so, preden so ga potisnile v peč, za vsakega družinskega člana dodale po enega golobčka iz testa in nato so pečenega položile pod drevešček. Na božično jutro so za zajtrk vsakemu odrezale kos žiplinga z golobčkom.
Za praznične dni so pekli tudi potico (pebauicə). Potice so bile različne, običajno so bile orehove. Orehov niso mleli, temveč so jih stolkli v možnarju.
Na božični večer je bila povsod okusna večerja z mesom ali klobasami in krvavicami. Zatem so se odpravili v najbližjo cerkev k polnočnici. Božični dan je bil povsod praznični dan v družinskem krogu.
Silvestrovo
Na dan starega leta, na silvestrovo, so zvečer otroci komaj čakali trenutek, ko je nekdo v hišo na skrivaj metal razne dobrote, največkrat orehe, jabolka, lešnike in suho sadje, vmes so bili tudi bomboni.
Miklavževanje
Starejši se še dobro spomnijo miklavževanja. Na miklavžev večer so se otroci kot običajno igrali okrog peči, ko je miren večer skalilo glasno ropotanje verig. Od strahu so se poskrili, ko pa so se vrata odprla, so v sobo prišli grdi parkeljni, vihteč verigo okrog sebe. Rekli so, da bodo odpeljali vsakega otroka, ki ni bil priden. Strah je bil nepopisen. Nato so v sobi po tleh vrgli bombone in druge dobrote. Seveda niso prinesli nič dobrega: v svetleč papir so bili zaviti kamenčki, v čokoladni papir pa lesene deščice. Otroci so nato veselo pričakovali jutro, ko je Miklavž pridnim prinesel kakšno jabolko in bombone, porednim pa šibo.
Naj bo naše letošnje praznovanje božičnih praznikov blagoslovljeno, mirno, prijetno, čudovito!
Viri:
– Wilhelm Tschinkel: Kočevarska folklora (1932), zadnja izdaja prevedena izdaja v slovenski jezik 2004)
– dr. Marija Makarovič: Črmošnjiško – poljanska dolina (2005)
– pripovedi Kočevarjev.
Preberete lahko tudi več o Šiplingu – kočevskem božičnem kruhu (poprtniku).
Ta objava je dostopna tudi v: Angleščina Nemščina
Ni komentarjev