Posebnost: žejni mož

Sv. Tri kralje spremlja kočevarski mož, ki, žejen, pije iz malega sodčka – pučerla. Ta drobna, a izjemna podrobnost obiskovalcu razkriva drobec iz vsakdanjega življenja na Kočevskem pred stoletji. Pučerle (kočevarsko putscherle) so namreč Kočevarji izdelovali in jih tudi prodajali v sosednje pokrajine in države. O njihovem pomenu priča tudi dejstvo, da je Kočevarje s pučerli upodobil že znameniti polihistor Janez Vajkard Valvasor v svojem obsežnem delu Slava Vojvodine Kranjske (1689).

Ostala cerkvena oprema

Cerkev sv. Treh kraljev stoji sredi vasi Črni Potok (nem. Schwarzenbach), ki je zaradi dobro ohranjenega vaškega stavbnega jedra vpisana v register kulturne dediščine kot naselbinska dediščina. Cerkev se dviga na manjši vzpetini sredi vasi. Na nekdanje vaško pokopališče, ki je bilo leta 1836 preseljeno v bližnje Zajčje Polje (nem. Hasenfeld, kočevarsko Huəshnbold), danes spominjajo ohranjeni deli pokopališkega zidu.

Poleg freske je v cerkvi še druga izjemno lepo ohranjena oprema. Med njo izstopajo manjši stenski poslikavi Križanega in sv. Mihaela, ki na tehtnici tehta duše, ter oltar iz poznega 17. stoletja, ki prav tako upodablja Poklon svetih Treh kraljev.

Nad urnim mehanizmom v zvoniku visita dva železna zvonova iz leta 1923; manjši je dar družine Eisenzopf iz Amerike.

Ogroženost cerkve zaradi poškodb

Danes je cerkev žal v zelo slabem stanju. Posedanje terena in potresne poškodbe so na stavbi pustile globoke razpoke, ki ogrožajo tako konstrukcijo kot dragocene freske. Brez pravočasnih in ustreznih ukrepov obstaja resna nevarnost, da izgubimo pomemben del zgodovinske in kulturne dediščine.

V Zavodu Putscherle si od leta 2023 prizadevamo, da bi ta kulturni spomenik zaščitili in obnovili. Pomemben korak naprej je bil narejen v začetku leta 2025, ko je Občina Kočevje namenila začetna sredstva za strokovne analize. Te bodo natančno opredelile, kakšna sanacija je potrebna – a že zdaj je jasno, da bo obnova obsežna in finančno zahtevna, zato bomo hvaležni za vsak prostovoljni prispevek.

Cerkev sv. Treh kraljev v Črnem Potoku ni le arhitekturni ostanek. Je nosilka identitete prostora, tiha pripovedovalka lokalne zgodovine in simbol sobivanja kultur na Kočevskem. Ohranitev takšnih krajev pomeni ohranitev spomina – pa tudi priložnost za razvoj kulturnega turizma na Kočevskem.

Viri:

Resman, Blaž in Helena Seražin. 2010. Upravna enota Kočevje: umetnostna topografija Kočevske. Ljubljana: Založba ZRC.

Zupan, Gojko, Ferenc, Mitja in France Dolinar. 1993. Cerkve na Kočevskem nekoč in danes. Kočevje: Župnija, Muzej.

V prejšnji objavi preberite: Turški vpadi: odsev v kočevarskem izročilu

The post Cerkev sv. Treh kraljev v Črnem Potoku appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Kočevska je zaradi svoje odročnosti in zanimivega narečja – kočevarščine, pri raziskovalcih in zbirateljih ljudskega izročila začela zbujati pozornost v 19. stoletju. Prvi je pesmi v kočevarskem narečju leta 1823 zapisal in objavil ribniški graščak, Jožef Rudež, sledili pa so mu drugi slovensko in nemško govoreči izobraženci. Pesmi, ki so jih zbrali med obiski kočevskih vasi, so objavljali v različnih časopisih.

Hauffnova zbirka kočevarskih ljudskih pesmi

Prvi, ki se je zbiranja kočevarskih ljudskih pesmi lotil sistematično, je bil v Ljubljani rojeni profesor germanistike na Nemški univerzi v Pragi, dr. Adolf Hauffen. S pomočjo lokalnih zbirateljev, ki so zanj zapisovali pesmi na terenu, je leta 1895 izdal obsežno pesmarico kočevarskih ljudskih pesmi. Pospremil jo je s poglavji o geografiji, zgodovini in etnoloških značilnostih Kočevske. 

Hauffnova knjiga Nemški jezikovni otok na Kočevskem. Zgodovina in narečje, življenjske razmere, šege in navade, pripovedke, pravljice in pesmi je prva sistematična etnološka študija območja Kočevske. Kasneje je celo postala model za preučevanje nemško govorečih manjšin v srednji in vzhodni Evropi. 

Adolf Hauffen je za raziskovanje Kočevske navdušil tudi druge raziskovalce, med njimi Hansa Tschinkla, avtorja prvega slovarja kočevarskega narečja (1908) in Wilhelma Tschinkla, ki je 1931 izdal zbirko pripovedi z naslovom Kočevarska folklora.

Hauffnova zbirka obsega 168 pesmi in otroških rim z obsežnimi avtorjevimi komentarji.

Ozadje nastanka Hauffnove zbirke

Na Hauffnovo odločitev, da začne  preučevati kočevarske ljudske pesmi, je vplival t. i. romantični nacionalizem –  gibanje, ki je zaznamovalo jezikoslovje, folkloristiko in etnologijo v srednji in vzhodni Evropi od srede 19. stoletja dalje. Pod vplivom podobe o »nemških jezikovnih otokih« so nemški znanstveniki, med njimi tudi Hauffen, v nemško govorečih skupnostih po Evropi iskali ostanke starodavnih nemških prvin. Novejše študije kažejo, da je koncept »jezikovnih otokov« neustrezen, saj so bila območja, ki so jih obravnavali, tudi Kočevska, tradicionalno večkulturna oz. večjezična.

Pesemsko izročilo Kočevske: znanstveno-kritična izdaja Hauffnove knjige v slovenskem jeziku

Ljudske pesmi Kočevske so bile pred letom 2024 na Slovenskem obravnavane zgolj fragmentarno predvsem s strani Franceta Marolta in dr. Zmage Kumer. V okviru raziskovalnega projekta Teža preteklosti: dediščina večkulturnih območij – primer Kočevske pa smo na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU pripravili obširno študijo doslej spregledanega izročila, v okviru katerega smo prevedli tudi Hauffnovo knjigo.

Z izdajo knjige Pesemsko izročilo Kočevske je skoraj 130 let po izidu etnografske študije in zbirke kočevarskih pesmi Adolfa Hauffna zakladnica pesemskega izročila območja širše Kočevske, zapisana večinoma v kočevarskem narečju, dostopna tudi v slovenskem jeziku. 

Poleg prevoda knjige Nemški jezikovni otok na Kočevskem delo vsebuje tudi Hauffnov dodatek iz leta 1896, v katerem je objavil pesmi in informacije, ki jih je prejel po izidu svoje knjige. Sledi devet znanstvenokritičnih študij sedmih avtorjev, Petra Lozoviuka, Anje Moric (tudi urednica knjige), Marije Klobčar, Marjetke Golež Kaučič, Zmage Kumer, Saše Babič in Helene Ložar-Podlogar, ki kočevarsko pesemsko izročilo obravnavajo iz etnološkega, folklorističnega in zgodovinskega vidika. Osredinjajo se na zbirko kočevarskih ljudskih pesmi, ki je bila temeljni del Hauffnove monografije, a hkrati podajajo tudi širše kritične premisleke. 

Knjiga je hkrati prvi prevod celotne zbirke ljudskih pesmi iz kateregakoli tujega jezika v slovenščino.

Knjiga Pesemsko izročilo Kočevske je bila prvič predstavljena 17. Decembra 2024 v Atriju ZRC, v Ljubljani. Posnetek prireditve, ki jo je vodila Marjana Grčman, je dostopen tukaj.

Spletna različica knjige Pesemsko izročilo Kočevske je dostopna tukaj.

Prejšnje objave povezane z vsebino monografije Pesemsko izročilo kočevske: Odsev plemiškega sveta v kočevarskem pesemskem izročilu, Balada o detomorilki: Slovenske in kočevarske različice.

The post Kočevarske ljudske pesmi: zbirka Adolfa Hauffna appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Medvojna usoda vasi Stari Log

Idilična z gozdom obdana vasica Stari Log je bila pred drugo svetovno vojno največja vas na Kočevskem. Tam so bili do druge svetovne vojne sedež občine, sedež župnije, šola, pokopališče, orožniška postaja, gostilne in trgovine. Vojna vihra tudi Staremu Logu ni prizanesla. Po preselitvi Kočevarjev leta 1941 sta v vasi ostali samo dve kočevarski družini. Da bi preprečili organizacijo italijanske postojanke so leta 1942 vas požgali partizani, italijanska vojska pa je ženske, otroke in ostarele iz Starega Loga in okoliških krajev poslala v koncentracijska taborišča, 74 mož pa so ustrelila.

Pokopališče v Starem Logu

Sprva je bilo pokopališče v Starem Logu urejeno ob cerkvi Sv. Marjete. Leta 1853 je postalo premajhno, zato so umrle začeli pokopavati jugovzhodno od vasi, na mestu današnjega pokopališča. Danes so na enem delu pokopališča ohranjeni grobovi Kočevarjev – staroselcev, na drugem, kjer se še vedno pokopava, so grobovi povojnih priseljencev, na tretjem pa grobnica 74 partizanov in talcev, ki jih je avgusta 1942 postrelila italijanska vojska. Iz 19. stoletja se je ohranilo 11 nagrobnikov, ostali so mlajši. Na devetih je podpisan kamnosek A. Plesche.

Različni spomini v Starem Logu

Po drugi svetovni vojni je pokopališče v Starem Logu postalo spomeniško območje – pomnik dogodkov, ki so zaznamovali burno kočevsko zgodovino. Blizu vhoda na pokopališče obiskovalec najprej zagleda leta 1997 postavljen spomenik »vsem pokojnikom Kočevske dežele« – kvadratni obelisk s piramidalno strukturo na vrhu in s posvetilom v slovenščini, nemščini, angleščini in kočevarščini. Postavile so ga kočevarske organizacije iz Slovenije in tujine ob sodelovanju lokalnih društev in krajevne skupnosti.

Leta 1960 je bila urejena skupinska grobnica ubitih talcev. Na približno 1000 m² površine so poleg grobnice še obelisk in nagrobniki iz belega marmorja.

Slabo desetletje pred tem, leta 1951, je Društvo slovenskih književnikov postavilo obeležje oz. simbolni grob tudi pesniku, pisatelju in lutkarju Miranu Jarcu. Ustreljen je bil blizu vasi Pugled pri Starem Logu, vendar lokacija njegovega groba ni znana. Leta 2002 je spomenik posodobilo Društvo za vzdrževanje partizanskih grobišč v Rogu.

Pokopališče v Starem Logu dolga leta ni imelo pokopališkega razpela. Avgusta 2023 so vaščani Starega Loga simbolno obnovili litoželezen križ z enega izmed predvojnih kočevarskih grobov in ga kot pokopališko razpelo postavili na levem robu pokopališča ob pokopališkem obzidju.

Restavriranje nagrobnikov na pokopališču v Starem Logu

Pokopališče v Starem Logu je uredila Krajevna skupnost Stara Cerkev s pomočjo kočevarskih organizacij leta 1997. 45 ohranjenih kočevarskih kamnitih nagrobnikov so leta 2002 osnovno konservirali, a je do danes zaradi vremena, posedanja terena in dotrajanosti materialov mnogo nagrobnikov poškodovanih.

Zavod Putscherle, nevladna organizacija, ki se posveča ohranjanju kulturne dediščine na Kočevskem, je zato leta 2023 pod vodstvom dr. Anje Moric začel zahtevnejšo obnovo šestih najbolj poškodovanih nagrobnikov. Restavratorska dela v skladu z navodili Zavoda Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine opravlja Kamnoseštvo Erjavec iz Mahovnika, obnovo pa financirata Ministrstvo za kulturo RS in Občina Kočevje. Dela na vsakem nagrobniku vključujejo stabilizacijo temeljev (z betoniranjem), odstranjevanje mahu in plesni, obnovo napisov, kjer je mogoče, tudi obnovo fotografij v keramičnih okvirjih, izdelavo manjkajočih delov spomenikov, kot so npr. križi, ornamenti itd. V Zavodu Putscherle v naslednjih letih načrtujemo postopno restavriranje še večih kočevarskih nagrobnikov.

Viri:
– Resman, Blaž in Seražin, Helena. 2010. Upravna enota Kočevje: občine Kočevje, Kostel in Osilnica. Ljubljana: Založba ZRC.
– Stari Log – spominsko obeležje Tomšičeve brigade. Dostopno na: http://www.zb-kocevje.si/starilog_britof.htm
– Šmajdek, Primož. 2012. Stari Log pri Kočevju – Pokopališče. Dostopno na: http://spomeniki.blogspot.com/2012/12/stari-log-pri-kocevju-pokopalisce.html
– Šuštar, Branko. 2006. Zgodba z nagrobnika prvega učitelja na šoli Smuka/Langenthon na Kočevskem okoli leta 1888. Kronika (Ljubljana), letnik 55, številka 3, str. 405-428.

The post Pokopališče v Starem Logu appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Podobe trpljenja in težkega življenja

Slikar in kipar, Stane Jarm (1931–2011), ki je na Kočevskem s svojimi deli pustil največji umetniški pečat, je pogosto združeval oboje – kočevsko naravo in preteklost. Kot osnovni material za izdelavo kipov mu je služil les. Njegove skulpture, kot so križev pot pri grobišču Pod Krenom in podobe trpečega Kristusa, pa upodabljajo trpljenje, ki je zaznamovalo kočevskega človeka.

Jarmov učenec, ljubiteljski kipar Matija Glad (1912-1995), je upodabljal predvsem prizore iz vsakodnevnega življenja. V njegovih kipih oživijo robati obrazi oglarjev, krošnjarjev, polharjev, kovačev in drugih podob iz časa pred drugo svetovno vojno.

Podobe iz vaškega vsakdana se zrcalijo tudi v risbah Marthe Hutter iz New Yorka. Ženska, ki na glavi nosi škaf, Kočevarici, ki se ob krušni peči pogovarjata v kočevarskem narečju ali pa mati, ki v pinji pripravlja maslo, medtem ko otroci poleg čakajo na posladek, so le nekatere izmed njih.

Podobe kočevskih vasi

V Ovčjaku (Schaflein) pri Koprivniku rojeni slikar in kipar Michael Ruppe (1863 – 1951) je bolj kot na Kočevskem znan v Avstriji, kjer je živel in ustvarjal večino življenja. V Salzburgu so po njem poimenovali celo ulico. Avgusta 1928, ko sta s soprogo obiskala Kočevsko, je navdih za ustvarjanje našel v kočevski pokrajini in vaseh, ki jih je večkrat naslikal. Podobe Kočevske so kot inspiracija služile tudi Romanu Erichu Petschetu (1907 – 1993), ki jih je upodabljal v »lumigrafijah« – tako je imenoval svojo mešano kolaž in pastel slikarsko tehniko. Umetniku, ki je bil znan po tem, da svojih del ni prodajal, je Spominski center holokavsta leta 1982 podelil naziv »pravičnik med narodi«. Med drugo svetovno vojno je namreč pred pogubo v koncentracijskem taborišču rešil dve judovski deklici.

Fotografije Kočevske 

Podobe predvojne Kočevske so ovekovečili tudi fotografi. Najbolj razširjene so fotografije Kočevja, ki jih je posnel domačin Josef Dornig ml. Fotografsko gradivo iz časa pred drugo svetovno vojno se je sčasoma »porazgubilo« po različnih arhivih in muzejih v Sloveniji, Avstriji in Nemčiji. Tam med drugim hranijo fotografije raziskovalcev t. i. »nemških manjšin« Huga Grotheja (1869-1954) in Rudolfa Hartmanna (1903-2002). 

V ZDA je na področju fotografije zlasti dejaven John B. Gladitsch, ki je v objektiv ujel prenekatero podobo iz življenja izseljenih Kočevarjev in njihovih društev. Na Kočevskem sta navdih za (nekatera) svoja dela našla tudi fotografa Vito Oražem (Nemčija) in Klavdij Sluban (Francija), oba zaznamovana z izkušnjo odraščanja na Kočevskem. Zlasti Oražem je s pretanjenim čutom za detajle v svojih delih zabeležil na prvi pogled skrite fragmente kočevske realnosti. 

Zlasti pogost motiv sodobnih fotografov Kočevske, npr. Petre in Staneta Draškovič Pelc, Marjana Artnaka in članov Fotografskega društva Grča, pa so Kočevski gozdovi in njihovi živalski prebivalci. Pod okriljem omenjenega društva vsako leto nastane fotografska razstava narave.

Kočevska sodobna umetnost med lokalnostjo in identiteto

Umetniško delovanje na Kočevskem ni le estetski izraz, temveč tudi sredstvo za ohranjanje identitete, prevpraševanjeskupnosti ter spodbujanja dialoga med preteklostjo in sedanjostjo. To se odraža v delih pisateljice in vizualne umetnice Lele B. Njatin, ki je med drugim leta 2019 v ljubljanski Galeriji Vžigalica organizirala razstavo Kočevje iz cikla Ljubljana se klanja Sloveniji III. Izbrala je dela nekaterih umetnikov, ki so bili med letoma 2000 in 2019 delovno ali bivanjsko povezani s Kočevsko. V tematsko celoto jih povezuje prisotnost smrti oz. minevanja, ki sta zaznamovala kočevsko preteklost in sedanjost. Vsako izmed del tudi odgrinja vsebnost lokalnega v identiteti avtorja in / ali njegovega umetniškega izraza, najsibo v podobi (pra)gozda ali urbane infrastrukture.

KočevArt: razstava del kočev(ar)skih umetnikov

Septembra 2019 je Zavod Putscherle v okviru 5. Dnevov kočevarske kulture, ki so se odvijali v Kočevju, v Knjižnici Kočevje odprl razstavo del kočev(ar)skih umetnikov – KočevArt. Razstava je prvi širši prikaz umetniškega (akademskega in ljubiteljskega) ustvarjanja na Kočevskem od začetka 20. stoletja do danes. Obiskovalci so si lahko ogledali slike, skulpture in fotografije 20 akademskih in ljubiteljskih umetnikov, ki so nam jih posodili avtorji sami ali njihovi svojci.

Dela umetnikov, ki ustvarjajo oz. so ustvarjali na območju širše Kočevske ali v kočevarskih izseljenskih skupnostih v tujini (Avstrija, ZDA in Kanada), omogočajo vpogled v globino človekovega občutenja in upodabljajo življenje in vsakdan na Kočevskem v različnih časovnih obdobjih, zaradi česar imajo poleg umetniške tudi neprecenljivo etnološko vrednost. Razstava hkrati odseva družbeno realnost na Kočevskem v daljšem časovnem obdobju, saj prikazana dela poleg prikaza vsakodnevnega življenja (npr. upodobitev priprave masla, dela v rudniku itd.), pripovedujejo tudi o občutenju tragičnih medvojnih dogodkov (npr. internacija v italijanska taborišča), kot tudi o človekovem najglobljem in abstraktnem doživljanju lastnega notranjega sveta.

Pri pripravi razstave sem, kot že pred tem pri razstavi Vitrine spomina (v letih 2016–2018), želela kulturno dediščino Kočevske približati širšemu krogu ljudi in vzpostaviti prostor za povezovanje in sodelovanje med vsemi, ki so nekoč in ki danes oblikujejo usodo širše Kočevske: Kočevarji staroselci, izseljenimi Kočevarji (iz ZDA, Kanade in Avstrije) in povojnimi priseljenci. Hkrati je bil namen projekta tudi spodbuditi prepoznavnost in pozitivno vrednotenje kočevarske kulture oz. ljubiteljske in akademske umetniške produkcije na Kočevskem in v Republiki Sloveniji, obenem pa prispevati k rušenju stereotipov in spodbujanju medkulturnega dialoga na območju širše Kočevske.

Razstavljena dela:
Fotografije: Josef Dornig (1904–1983, roj v ZDA, do 1941 deloval v Kočevju, umrl v Gradcu, Avstrija), John B. Gladitsch (živi v New Yorku, ZDA, družina izhaja iz Dolnje Brige) in Vito Oražem (odrastel v Kočevju, živi v Nemčiji);
Skulpture: Matija Glad (1912–1995, roj. v Banji Loki, deloval v Kočevju), Marko Glavač (1959–, deluje v Kočevju), Tomaž Hartman (1957–, deluje v Kočevju), Matija Kobola (deluje v Šalki vasi), Anton Križ (roj. v Tršču na Hrvaškem, deluje v Dolgi vasi) in Matjaž Matko (1958–, roj. v Novem mestu, deluje v Koprivniku);
Rezbarija: Heinrich Putre (1928–1994, roj. v Kočevski reki, deloval v ZDA);
Risba: Martha Hutter (roj. v Livoldu, živi v New Yorku, ZDA);
Slike: Stane Jarm (1931–2011, roj. v Osilnici, deloval v Kočevju), Irena Kapš (iz Občic), Viktor Kobola (1923- , Šalka vas), Sašo Koprivec (deluje v Kočevju), Anne Kroisenbrunner (Kitchener, Kanada, družina izhaja iz Poloma), Elisabeth Pemberger (1948–, deluje v Celovcu, Avstrija), Roman Erich Petsche (1907–1998, roj. v Kočevju, deloval v Avstriji), Michael Ruppe (1863–1951, roj. v Ovčjaku, deloval v Avstriji) in Andrej Trobentar (1951–, v sedemdestih in osemdesetih letih 20. stol. deloval v Kočevju).

V prejšnjem prispevku preberite: Ris, skrivnostna mačka slovenskih gozdov.

The post Umetniško udejstvovanje na Kočevskem appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

»Hej, kako je pokalo včeraj po Dolenjskem, doli proti Kočevski zemlji! In prav je bilo tako. Saj takega narodno-gospodarskega praznika ne bo slavila izlepa tamošnja generacija, sedanja in prihodnja, kakoršen je bil včerajšnji dan, ko se je slovesno otvorila železna cesta /…/ Vesel dan bil je to za celo deželo kranjsko, a še posebno vesel za tiste kraje, katerim prinaša urni hlapon — to dal Bog in sreča slovenska! — boljšo prihodnjost, kakor jo bo prinašal čez leto osorej tudi drugemu še širnejemu ozemlju naše domovine.« 

Tako vzneseno je 28. septembra 1893 v članku z naslovom Otvoritev Dolenjskih železnic ob slovesnem odprtju proge Ljubljana–Kočevje zapisal časopis Slovenski narod.

Letošnje leto, septembra 2023, bo od vzpostavitve železniškega prometa minilo 130 let. Nekaj desetletij pred tem je Carl Ritter von Ghega, inženir, ki je med drugim vodil načrtovanje južne železnice od Dunaja prek Ljubljane do Trsta (graditi so jo začeli leta 1839), na Slovenskem pa je morda bolj znan po med drugo svetovno vojno porušenem borovniškem viaduktu, zapisal: »Z železnico izginjajo razdalje, železnica pospešuje materialne interese, krepi in razširja kulturo.«

»Urni hlapon« je pripeljal in odpeljal …

Kočevska železnica je prav gotovo prinesla spremembe. Po eni strani je pospešila gospodarski razvoj v panogah kot so premogovništvo, lesna industrija, tudi trgovinska dejavnost, po drugi strani pa je na Kočevsko pripeljala različne izobražence, nova znanja in ideje. Ljudem je odprla okno v svet, pospešila pretok informacij in zmanjšala razdalje med posameznimi kraji. A vendar železne kače niso vsi sprejeli z veseljem. Predvsem obcestnim, furmanskim gostilnam in furmanom (prevoznikom z vozovi) je prinesla upad dobička. 

V obdobjih gospodarskih kriz so vlaki potnike vozili tudi v evropska pristaniška mesta, od koder so s trebuhom za kruhom odhajali zlasti v Ameriko. Prelomno leto kočevske zgodovine, leto 1941, je bilo prav tako povezano z vlakom. In sicer so bili kočevski Nemci, ki so optirali za preselitev, predhodno rasno pregledani prav na vlaku na železniški postaji v Kočevju. Kar 135 vlakovnih kompozicij pa jih je v zimi 1941/42 odpeljalo v nemški rajh oz. na preselitveno območje v Posavju in Obsotelju. 

Kočevska železnica: od ideje do izgradnje

Po dokončanju južne železnice, leta 1857, so se začele pojavljati zamisli o železniških povezavah na Dolenjsko. 1869 so bili pripravljeni prvi načrti za izgradnjo nove proge Ljubljana–Novo mesto, ki je predvidevala tudi povezavo s Kočevjem. A pot do uresničitve je trajala skoraj 30 let. Trboveljska premogokopna družba je leta 1886 kupila rudnik rjavega premoga v Kočevju in postala glavni pobudnik izgradnje proge med Ljubljano in Kočevjem. Pritegnila sta ji tudi poslanec državnega zbora Fran Šuklje in baron Josef Schwegel, kar je zadevo spravilo z mrtve točke in 1. junija 1892 so stekla prva gradbena dela.

Prvi vlak je po 76,1 km dolgi progi v Kočevje pripeljal 27. julija 1893, čemur so sledili komisijski pregledi proge, čez dva meseca pa tudi uradna otvoritev.

Kočevska železnica – njena ukinitev in obnova

Potniški vlaki so bili na relaciji Ljubljana–Kočevje zaradi upada števila potnikov ukinjeni po letu 1971, predvsem na račun (tedaj) časovno ekonomičnejšega avtomobilskega prometa po Dolenjski cesti Ljubljana–Kočevje. Obnova proge se je začela leta 2008 in zaključila 2020. Iz Ljubljane v Kočevje med tednom vozi 11 vlakov, med vikendi 3 (nedelja) oz. 4 (sobota), v obratni smeri pa 13, med vikendi 4.

Podvoz na Trato oz. »tunelček«

V sklop železniške arhitekture sodijo tudi nadvozi in podvozi. Prebivalcem Kočevja je znan obokan železniški podvoz na Trato, ki ga imenujejo Tunel. Kamniti lepotec še iz časa izgradnje kočevske proge je meščanom omogočal varno prehajanje železniških tirov in dostop do travnikov in njiv na drugi strani. Ob prenovi železniške proge leta 2016 so strokovnjaki in zainteresirana javnost po daljši polemiki vendarle dosegli ohranitev »tunelčka«.

Puščanje propadanju: Originalni železničarska kurilnica in okretnica

Trenutno pa slabo kaže nič manj pomembnim preostalim železničarskim objektom v Kočevju. V sklopu železniške postaje Kočevje sta ohranjeni prvotna železničarska kurilnica in okretnica, zgrajeni leta 1893. Kurilnica, v kateri je prostor za dve lokomotivi, je kasetno grajena, fasada pa je obita z deskami. Pred kurilnico je okretnica za lokomotive s premerom 14,65 m in nosilnostjo 80 ton. Kljub temu, da gre v primeru kočevske železničarske kurilnice in okretnice za tehniško dediščino, ki jo na Slovenskem danes težko najdemo in bi bila njena ohranitev izjemnega pomena, je Zavod za varstvo kulturne dediščine RS stopnjo nujnosti njene ohranitve leta 2022 zmanjšal zgolj na »priporočeno«. 

Ob pomanjkanju prepoznavanja pomena tovrstne dediščine s strani lastnika – Slovenskih železnic in lokalne skupnosti v Kočevju, bo objekt, kljub temu, da bi bila za njegovo osnovno vzdrževanje potrebna zgolj osnovna finančna sredstva, slej ko prej propadel. Kočevska in Republika Slovenija bosta izgubili še en spomenik tehniške in železničarske dediščine, občina Kočevje pa tudi priložnost za zanimiv turistični produkt. Na Kočevskem bi namreč lahko »po starem« še kdaj obrnil muzejski vlak, eden tistih, ki so ga leta 1893 tako slavnostno sprejeli prebivalci krajev ob progi Ljubljana–Kočevje.

Viri:
– Register kulturne dediščine RS: https://geohub.gov.si/portal/apps/webappviewer/index.html?id=d6641ae60c0c47e9b027319f4f0f73
– Brate, Tadej in Ivan Kordiš. 1993. 100 let kočevske železnice: 1893–1993. Kočevje: Muzej.
– Fajfar, Simona. 2016. Kamnita dragotina je v nemilosti pri kočevski občini. Delo: https://old.delo.si/kultura/razno/kamnita-dragotina-je-v-nemilosti-pri-kocevski-obcini.html
– Kočevska proga. 2020. Ljubljana: Direkcija RS za infrastrukturo.
– Rustja, Karel. 2015. 120 let kočevske železnice. Kočevje: Pokrajinski muzej.

Kje vse danes živijo kočevarske skupnosti? Prispevek o Kočevarjih v Clevelandu najdete tukaj, o Kočevarjih v New Yorku pa tukaj.

The post 130 let kočevske železnice appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Za povezovanje prvih kočevskih priseljencev v ZDA in njihovo lažjo prilagoditev na življenje v novem okolju je bilo zelo pomembno cerkveno življenje. Prvi center srečevanja newyorških Kočevarjev je bila cerkev Vseh Svetih v Brooklynu. Od leta 1886, ko se je v njej poročil prvi kočevarski par, je število kočevarskih porok stalno naraščalo. Vrh je doseglo leta 1907 z 46 porokami, kar je predstavljalo več kot polovico vseh porok v fari na letni ravni.

Pari so se najpogosteje poročali dve ali tri leta po prihodu v Ameriko, tudi če ob poroki še niso imeli urejenega lastnega prebivališča. Do konca leta 1908 je bilo v cerkvi Vseh Svetih sklenjenih 817 kočevarskih zakonskih zvez. Medtem ko so se kočevarski moški poročali izključno s Kočevarkami, pa so kočevarske ženske včasih vzele tudi kakega nekočevarskega moža.

Po letu 1930 je cerkev Vseh Svetih izgubila pomen za kočevarsko skupnost, saj je bil Brooklyn za mnoge le postojanka, od koder so se razselili po ZDA. Večina Kočevarjev iz Brooklyna se je do 30. let 20. stoletja preselila v Ridgewood (Queens).

Kočevarski klub »Gottscheer Hall« – center skupnosti: Ridgewood, Queens

Kočevarska skupnost v Ridgewoodu se je številčno okrepila zlasti po drugi svetovni vojni, ko so se svojim ameriškim rojakom pridružili kočevarski begunci iz stare domovine. V 50. letih 20. stoletja, ko jim je Amerika odprla vrata, so Kočevarji, ki so prva povojna leta večinoma preživeli v avstrijskih begunskih taboriščih, spet množično odhajali v obljubljeno deželo. Srce skupnosti je postal t. i. Kočevarski klub »Gottscheer Hall«, kjer se še danes srečujejo člani različnih kočevarskih društev in interesnih skupin kot so lovsko društvo, pevski zbor, nogometni klub, plesna skupina in drugi.

V klubski stavbi so prostori za različne aktivnosti, velika dvorana za prireditve in ples ter bar. Kočevarski klub je poln spominov na »staro domovino«. Glavno steno velike dvorane krasi podoba mesta Kočevje, v baru visi velik zemljevid Kočevske, najdemo tudi podobe kočevskih vasi. Na ulični svetilki poleg vhoda v prostore društva je pritrjen simbolični napis Kočevarska avenija »Gottscheer Avenue,« čeprav to ni uradno ime ulice.

Danes Gottscheer Hall-a ne obiskujejo samo Kočevarji. Bar v pritličju je priljubljen tudi med ostalimi Američani, ki si želijo sprostitve ob vrčku piva »Gottschee 1330« ali kranjski klobasi. Veliko dvorano, kjer nekajkrat letno prirejajo različne dogodke (plese, praznovanje Božiča itd.), oddajajo v najem tudi za poroke in druge dogodke. Tako krijejo stroške vzdrževanja klubske stavbe. V preteklih desetletjih je namreč kočevarska skupnost v New Yorku zaradi asimilacije in razseljenosti mlajših generacij, številčno precej upadla.

Gottscheer Volksfest – Kočevarski piknik

Junija 1947 je z namenom zbiranja sredstev za pomoč Kočevarskim beguncem v Avstriji organizacija Gottscheer Relief Association organizirala prvi Kočevarski piknik na trgu Franklyn Square. Dogodek z glasbo in plesom se odtlej vsako leto odvija na prvo soboto v juniju. Danes je prireditev predvsem pomemben element socialnega življenja Kočevarjev, saj pomeni priložnost, da se pripadniki skupnosti srečajo v velikem številu. Zaznamujejo jo sprevod zastav in praporov kočevarskih organizacij, nastopi plesnih skupin in pevskega zbora, med dogodki, ki pritegnejo največ pozornosti, pa je prav gotovo kronanje »miss Kočevarjev«. Po plesu ob zvokih harmonike, se obiskovalci radi okrepčajo tudi na stojnici s klobasami, slaščicami ali pa kar ameriškimi sendviči.

Viri:
– Hutter, Martha. 1999. Die ersten Amerika-Gottscheer. Festschrift: 80 Jahre Gottscheer Landsmannschaft in Graz. Gradec: Gottscheer Landsmannschaft in Graz.
– Moric, Anja. 2014. Domovina globoko v srcu: Kočevski Nemci v diaspori. Etnolog: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-CQV11TNM/6aa9d7f7-e8dc-4f26-acd6-f072cf26c4bd/PDF
– Moric, Anja. 2016. Slovenski Nemci v diaspori : doktorska disertacija. Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. 

Če vas zanimajo Kočevarji v New Yorku, najdete zgodbo družine Gladitsch na tej povezavi, o Kočevarjih v Clevelandu pa lahko več preberete tukaj.

The post Kje vse živijo Kočevarji? – 2. del: Kočevarji v New Yorku appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Izseljevanje s Kočevske

Čeprav je zgodovino Kočevske tragično zaznamovala predvsem izselitev Kočevarjev med drugo svetovno vojno v letih 1941/42, je bilo izseljevanje, tako kot drugod na Kranjskem, intenzivno zlasti v času svetovnih gospodarskih kriz. Od srede 19. pa do 30-ih let 20. stoletja so Kočevarji s trebuhom za kruhom odhajali v tujino. Skromne naravne danosti (kraški teren, pomanjkanje vode in obdelovalne zemlje itd.) in neugodne gospodarske razmere na Kočevskem so povzročile predvsem množično izseljevanje v ZDA, kjer naj bi pred drugo svetovno vojno živelo že več Kočevarjev kot na Kočevskem. V evropske države, vse do Češke, so Kočevarji do druge svetovne vojne odhajali zlasti kot krošnjarji. V večjih mestih avstro-ogrske monarhije so nekateri celo odpirali svoje trgovine, drugi pa so tjakaj odhajali v želji po izobrazbi.

Kočevarji v Clevelandu

Gottscheer Kalender iz leta 1926 poroča, da so prvi štirje Kočevarji v ZDA odšli leta 1853. Slabih 30 let kasneje, okrog leta 1880, naj bi bilo v Clevelandu že večje število Kočevarjev, ki so se zaposlovali v tamkajšnjih industrijskih podjetjih. V Clevelandu, kjer je bila socialna podpora delavcem s strani države nezadostno urejena oz. je ni bilo, so kočevarski industrijski delavci že leta 1889 ustanovili prvo kočevarsko društvo – Erster Österreichischer Unterstützungs Verein ali v dobesednem prevodu Prvo avstrijsko društvo za vzajemno pomoč. Po drugi svetovni vojni, marca 1946, je društvo skupaj z drugim kočevarskim društvom – Deutsche Österreichischer Unterstützungs Verein, prav tako delujočim v Clevelandu, ustanovilo Gottscheer Relief Committee. Namen nove organizacije je bila pomoč Kočevarjem v Evropi, ki so po vojni ostali brez domovine. Leta 1955 sta se društvi združili v Erster Österreichischer Unterstützungs Verein, krajše EOUV, ki deluje še danes. 

Društvo je leta 1983 s prostovoljnim delom članov in donacijami zgradilo nov kulturni dom oz. klub z nogometnim igriščem, paviljonom in oskrbnikovo hišo. Na posestvu, ki se imenuje Gottscheer Park, se obiskovalci lahko sprehodijo po gozdičku, skozi katerega vodi sprehajalna pot Gottscheer Weg. Pod okriljem kluba delujejo godba na pihala, plesna skupina in pevski zbor.

Kočevarice so zlasti ponosne na žensko sekcijo društva Ladies Auxiliary, ki danes skrbi za kuhinjo in kulinarične dobrote na različnih dogodkih. Na začetku 20. stoletja je bilo delovanje žensk tudi politično, saj so si Kočevarice v Clevelandu, prav tako kot moški, organizirano prizadevale za več delavskih pravic.

Aktivnosti kluba so nekoč obsegale še druge dejavnosti, kot so gledališka skupina, skupina za zimske športe. Leta 1953 ustanovljeni Nogometni klub je deloval še v 80. letih 20. stoletja, in sicer pod imenom Blau-Weiss Kickers oz. pod belo-modro kočevsko barvo. 

Viri:
– Sieder, Joseph at al. 1989. 1889-1989 E.O.U.V.
– Ferenc, Mitja. 2005. Kočevska – pusta in prazna. Ljubljana: Modrijan.

Kje še najdemo kočevarske skupnosti, preberite v naslednjem prispevku. O udejstvovanju kočevarskih nogometašev pa tukaj.

The post Kje vse živijo Kočevarji? – 1. del: Kočevarji v Clevelandu appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Polšji možic kot varuh polhov

Polšji možic je ponoči polharje strašil, se iz njih norčeval in sprožal nastavljene pasti. Pojavil se je tudi takrat, ko so polhe preveč množično lovili in jih s tleskanjem z bičem usmerjal v skrivališča v dupline in pod zemljo ali pa celo odpeljal v drug gozd. Polhi so mu sledili, ko je s sekiro trikrat potrkal po vsaki bukvi. Na Kranjskem so podobna dejanja običajno pripisovali hudiču –  spomnimo se npr. znane Valvasorjeve upodobitve hudiča, ki žene polhe na pašo – v nabor teh pripovedi sodi tudi kočevski polšji možic. O povezavi polšjega možica z vragom pričajo njegovo pojavljanje v obliki majhnega bitja oz. škrata, oprava tj. rdeča kapa in zelena suknja ter zvoki (tleskanje in žvižganje z bičem) ki spremljajo njegov prihod. 

Z zgodbami o polhovem možicu so predvsem pojasnjevali nihanje številčnosti polšje populacije, ki je znanstveniki še danes niso uspeli popolnoma pojasniti. Dognali so, da polh svoj razmnoževalni cikel uskladi z rodnostjo bukve, saj je ob bukovem obrodu tudi polšja populacija številčnejša. Po drugi strani pa so si polharji s polšjim možicem razlagali glasove v gozdu. Pokanje, tleskanje in žvižganje ponoči v gozdu naj bi prignalo množico polhov, ki so jih lovci lahko polovili kar v suknjiče in škornje. Zvoke, ki so se jih polharji bali in o njih spletali zgodbe, so v resnici povzročale sove, ki so jih slepile bakle polharjev in so na ta način odganjale vsiljivce. Skovikanje pa v beg ni pognalo lovcev, ampak polhe. Sove so namreč njihove naravne plenilke. 

Polšji lov na Kočevskem

Od srednjega veka pa vse do druge svetovne vojne je bil lov na polhe oz. polharjenje za kmečko prebivalstvo Kranjske, tudi Kočevarje, zelo pomemben. Polšje meso je bilo važen vir beljakovin, njegovo mast so uporabljali kot domače zdravilo proti ozeblinam, za celjenje ran, zdravljenje vnetja ušes in celo domačih živali, iz polšjega krzna pa so izdelovali pokrivala – polhovke, ovratnike in plašče ter z njim podlagali zimska oblačila. Mast in kožuhe so tudi prodajali. 

Polhe so lovili na več načinov. Običajno so jih iz dupline bezali s palico ali pa so k polšji jami nastavili zaboj z odprtino, okrog katere so zabili žeblje. Polhi so zlezli v past, iz katere niso več mogli uiti. Danes tak način lova ni etično sprejemljiv, še vedno pa je razširjen lov s pastmi, ki se jih natakne na leskove palice in nastavi na drevesa v bližino polšjih duplin ali nastavi pred polšje jame. Ker so polhi aktivni predvsem ponoči, so polharji na lovu pogosto prebili vso noč. Običajno so se greli ob ognju in v žerjavici pekli krompir. Poleg so radi pili žganje ali mošt. Polharjenje se je obdržalo vse do danes, a je njegov pomen predvsem družaben.

Pomen polšjega možica danes: varuh narave in gozda

V Sloveniji živijo štiri vrste polha, ki se med seboj razlikujejo predvsem po velikosti: navadni polh, drevesni polh, vrtni polh in podlesek. Z izjemo navadnega, so ostale tri vrste polha uvrščene med ogrožene živali. Razlog so spremembe v njihovem življenjskem okolju, zlasti izsekavanje gozdov, saj polhi za preživetje potrebujejo sklenjene krošnje. Danes, nas torej polhov možic ne opozarja več zgolj na neprimernost (prekomernega) polšjega lova, pač pa nas predvsem ozavešča o pomenu ohranjanja gozda in narave.

Otroška knjiga Polšji možic: zgodba iz kočevskih gozdov

V Zavodu Putscherle smo konec leta 2021 izdali otroško knjigo Polšji možic: zgodba iz kočevskih gozdov, v kateri otroci in starši spoznajo tega tipično kočevskega pripovednega junaka. Zgodba idejno sledi starim pripovedkam, prinaša pa tudi vpogled v skrivnostni svet kočevskih gozdov in njihovih prebivalcev, saj so v knjigi predstavljene nekatere ogrožene živalske vrste. Bolj radovednim je namenjena spremna beseda, ki je uporabna tudi kot učni pripomoček za osnovne šole. Slikanica nosi oznako “medvedu prijazno.”

Viri:
– Moric, Anja. 2021. Polšji možic: Zgodba iz kočevskih gozdov. Stara Cerkev: Zavod Putscherle.
– Moric, Anja. 2018. Vitrine spomina. Stara Cerkev: Zavod Putscherle.
– Tschinkel, Wilhelm. 2004. Kočevarska folklora: v šegah, navadah, pravljicah, povedkah, legendah in drugih folklornih izročilih = Gottscheer Volkstum: in Sitte, Brauch, Märchen, Sagen, Legenden und anderen volkstümlichen Überlieferungen. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
– Hauffen, Adolf. 1895. Die deutsche Sprachinsel Gottschee: Geschichte und Mundart, Lebensverhältnisse, Sitten und Gebräuche, Sagen, Märchen und Lieder. Graz: Styria.
– Valvasor, Janez Vajkard. 1689. Slava Vojvodine Kranjske.

Naš prejšnji prispevek se posveča Ukradenemu otroštvu, oz. spominom na (po)vojni čas v Dragarski dolini in okoliških krajih.

The post Polšji možic (Pilihmandle) – varuh polhov appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Od prvega arheološkega poizvedovanja do pobude za izkopavanje

Zaradi pomanjkanja arheoloških raziskav na Kočevskem, je ravnatelj tedanjega Deželnega muzeja za Kranjsko (današnji Narodni muzej Slovenije), dr. Josip Mantuani, leta 1910, tja na prvo arheološko po­izvedovanje poslal svojega sodelavca Jerneja Pečnika. Pečnik je poročal o prstenem kup­u pod gozdnim obronkom v Gorenju, ki so ga domačini imeli za gomilo. Raziskovanje je nato za celih 14 let obstalo. Vse do leta 1924, ko je Mantuani od Josefa Eppicha, župnika v Stari Cerkvi, prejel sporočilo, da namerava le-ta s prostovoljnimi de­lavci, zlasti učitelji in dijaki, gomilo prekopati. Mantuani se je v izogib morebitnim napakam pri izkopavanju odločil, da bo dela vodil sam, prisoten pa je bil tudi münchenski profesor Dr. Deuetling. 

O izvoru poimenovanja: od »kokošje gore« do »gore velikanov«

V času izkopavanja je gomila pripadala kar dvema lastnikoma, in sicer sta si jo na pol delila posestnika Josef Kren in Josef Kresse. Ljudje so ji rekli »Hühnerbühel« – »kokošja gora«. V poročilu, ki ga je objavil v Glasniku Muzejskega društva za Slovenijo, je Mantuani o poimenovanju gomile zapisal: »Izraz je nedvomno zelo star, tako, da našemu rodu in še nekaterim pred njim ni bilo več jasno, kaj da pomeni in so si prikrojili pojem pač tako, da mora pomeniti majhen holmec za kurjo turistiko. Označba je prvotno slovela nedvomno „Hünenbühel“, t. j. »gora velikanov«. Verjetje, da so bili v pradavnini živeči ljudje sami velikani, je bilo namreč, kot ugotavlja Mantuani, še v 20. letih 20. stoletja splošno razširjeno. Pripisati pa ga gre velikosti prazgodovinskih gomil, zaradi katere so prebivalci sklepali, da so v njih pokopani velikani. 

Izkopavanje in ugotovitve

Mantuanijeva ekipa se je izkopavanj, ki so trajala štiri dni, lotila 23. julija 1924. Tretji dan izkopavanj so arheologi našli grob oz. peščeno ležišče z žganimi ostanki mrliča, ki ga je obdajal kamniti venec. Ta je bil z obodom vred dolg 2 m, širok pa 90 cm. Pepel ni bil nameščen zgolj na eni točki, pač pa je bil posut po vsem peščenem ležišču. V grobu ni bilo dodatkov npr. glinene posode, orodja, orožja ali nakita, ki bi pričali o spolu pokojnika in na podlagi katerih bi lahko natančneje določili starost gomile. Kamnit obod je določal orientacijo groba, in sicer je bil obrnjen tako, da bi mrtvečeva glava gledala proti vzhodu, noge pa proti zahodu. Pogosto so v prazgodovinske gomile v nadstropjih pokopavali več mrličev, gomila v Gorenju pa vsebuje en sam grob.

Neposredno pred začetkom izkopavanj je gomila v dolžino merila 21,5 metrov v višino pa 5,9 m, naklonski kot je znašal 25°. Mantuani je ugotovil, da je bila gomila ob nastanku višja in bolj strma, njen prvotni obseg pa približno tri metre manjši.

Gomila danes

Gomila je danes, skoraj sto let po izkopavanjih, še nižja in širša. Območje gomile so pred leti uredili vaščani Gorenja. Poleg klopi za počitek in druženje tam najdemo tudi informacijsko tablo, ki jo je pripravil Zavod za gozdove RS, območna izpostava Kočevje.

Viri:
– Gottscheer Kalender
– Gottscheer Zeitung
– Register kulturne dediščine. Ministrstvo za kulturo RS. https://gisportal.gov.si/
– Simonič, Ivan. 1971. Zgodovina mesta Kočevja in Kočevske. V 500 let mesta Kočevje.
– Velušček, Anton. 2011. Spaha. Založba ZRC.

Poznate legendo o nastanku najstarejše cerkve na Kočevskem? Veste, da se v njej skriva zvon s skrivnostnim napisom? Več v prispevku o cerkvi Marijinega vnebovzetja v Stari cerkvi.

The post Gora velikanov: prazgodovinska »grobnica« v Gorenju appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Legenda, ki jo je zapisal zbiralec kočevarskega pripovednega izročila, Wilhelm Tschinkel, pravi, da so vaščani Stare Cerkve in Slovenske vasi cerkev sprva nameravali sezidati na gričku med obema vasema, vendar se je kamenje, ki so ga tja prinesli, vsako jutro čudežno znašlo na mestu sedanje cerkve. Prepričani so bili, da kamenje prestavljajo angeli, zato so se vdali in cerkev sezidali na sedanjem mestu. 

Prva cerkev

Prvotna cerkev je bila je nizka gotska stavba s šestimi oltarji. Daleč naokoli je bila poznana kot božjepotna cerkev, saj so jo vsako leto obiskovale množice romarjev, zlasti ob Velikem šmarnu 15. avgusta. Valvasor jo je v Slavi Vojvodine Kranjske leta 1689 imenoval »Unserer Lieben Frau zu Altkirchen« (naša draga gospa v Stari cerkvi), urbar iz leta 1574 pa »Liebfrauenkirche zu Mitterdorf« (cerkev ljube gospe v Stari Cerkvi). Cerkev je do leta 1788 sodila pod ribniško župnijo, nato pa je postala samostojna župnija. 

Druga cerkev

Stara cerkvena stavba je sčasoma zaradi naraščanja števila prebivalcev postala premajhna, zato so jo, kot je leta 1822 poročal župnik Martin Rankel, razširili z dvema stranskima prostoroma, od koder pa se ni videlo na oltar, zato so ljudje med mašo večinoma klepetali. Cerkev so leta 1818 podrli in v zgolj petih mesecih, brez ustreznega načrtovanja in strokovnega vodstva, zgradili drugo. Od prvotne cerkve je ostal le zvonik. Tako zgrajene stavbe niso mogli dolgo uporabljati. Leta 1848 je bila že tako močno poškodovana, da so se med vsako nevihto bali, da se bo podrl zvonik, na vernike pa so včasih med mašo padali kosi ometa. 

Tretja – sedanja cerkev

Leta 1853 so cerkev podrli in po načrtih furlanskega arhitekta Silvestra Venchiaruttija začeli graditi tretjo, to je sedanjo cerkev Marijinega vnebovzetja. Blagoslovljena je bila 12. oktobra 1855, posvetil pa jo je knezoškof Anton Alojzij Wolf 21. junija 1857. 

Freska Marijino vnebovzetje

Ob vstopu v cerkev pogled pritegne predvsem freska Marijino vnebovzetje na zadnji steni prezbiterija nad glavnim oltarjem. Leta 1854 jo je naslikal Domenico Fabris iz Osoppa v Furlaniji. Freska prikazuje Marijo, ki se v spremstvu angelov dviga v nebo k Bogu Očetu. Ob njem sta angela, ki držita krono in žezlo. Ob grobnici zbrani apostoli upirajo poglede v nebo. Na loku nad fresko je v nemščini zapisano: »Gegrűsset seist du Kőnigin Mutter der Barmehrzigkeit« (Pozdravljena bodi Kraljica Mati usmiljenja). Fresko je leta 2020 obnovil restavratorski center pod vodstvom Zavoda za varstvo kulturne dediščine RS.

Nemški napisi spominjajo na nekdanje prebivalce

V notranjosti cerkve Marijinega vnebovzetja v Stari Cerkvi najdemo še več nemških napisov, ki pričajo o nekdanji večjezičnosti na Kočevskem, npr. na slavoloku (napis: »Gelobt sei Jesus und Maria«) in pod barvnimi vitražnimi okni ter slikami križevega pota iz leta 1938. V nemščini je zapisano tudi posvetilo žrtvam prve svetovne vojne, na spominski tabli, pritrjeni na zunanjo severno steno zvonika. Cerkev Marijinega vnebovzetja v Stari Cerkvi je ena redkih cerkva na Kočevskem, ki v povojni ideološki vihri ni bila porušena. V njej so dom našli celo nekateri kipi in slike iz odstranjenih okoliških cerkva. 

Skrivnosten mali zvon

Zvonik cerkve Marijinega vnebovzetja varuje do danes nerazvozlano zagonetko. Gre za skrivnostni latinski napis na malem bronastem zvonu, s katerim se je zaman ukvarjalo več strokovnjakov in ki verjetno pravi: »Iuve Maria Consolatrix, Regina sanctorum« (Pomagaj Marija tolažnica, kraljica vseh svetnikov). Zvon tehta zgolj 33 kg in naj bi bil najstarejši na Kočevskem. Nekateri menijo, da so ga v 14. stoletju prinesli nemški kolonisti, a je bolj verjetno, da je bil ulit v 16. stoletju. Žalostna pesem zvončka – navčka – se je že v cerkveni stavbi iz leta 1818 oglasila vsakič, ko je v fari preminilo otroško življenje.

Danes so poleg navčka, ki le še nemo molči, v zvoniku še trije železni zvonovi. Uliti so bili leta 1922 v Jesenicah. Ton C tehta 1990 kg, ton E 980 kg, ton G pa 712 kg.

Viri:
– Gottscheer Zeitung
– Gottscheer Kalender
– Eppich, Josef. 1930. Kirchen- und Pfarrgründungen im Gottscheer Gebiete; Josef Erker, ur. Jubiläums-Festbuch der Gottscheer 600-Jahresfeier: aus Anlaß des 600-jährigen Bestandes des Gottscheer Landes, str. 47–67. Gottschee: Festausschuss der Gottscheer 600-Jahrfeier.
– Resman, Blaž in Seražin, Helena. 2010. Umetnostna topografija Slovenije: Upravna enota Kočevje: Občine Kočevje, Kostel in Osilnica. Ljubljana: Založba ZRC.
– Rus, Jože. 1939. Jedro kočevskega vprašanja; Janko Mačkovšek, ur. Kočevski zbornik: razprave o Kočevski in njenih ljudeh. str. 131–173, Ljubljana: Vodstvo Družbe sv. Cirila in Metoda.
– Simonič, Ivan. 1939. Zgodovina kočevskega ozemlja; ur. Janko Mačkovšek, ur. Kočevski zbornik: razprave o Kočevski in njenih ljudeh, str. 45–130, Ljubljana: Vodstvo Družbe sv. Cirila in Metoda.
– Zupan, Gojko, Ferenc, Mitja in M. Dolinar, France. 1993. Cerkve na Kočevskem nekoč in danes. Kočevje: Župnija in Muzej.

Vas zanima kulturno udejstvovanje Kočevarjev – staroselcev? Preberite našo prejšnjo objavo, v kateri Urška Kop piše o začetkih Kočevarske folklorne skupine Društva Kočevarjev – staroselcev.

The post Cerkev Marijinega vnebovzetja v Stari Cerkvi appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.