O prvih sledovih človeške poselitve na Kočevskem pričajo vse številnejše arheološke najdbe. Mednje sodi tudi prazgodovinska gomila s pepelom mrliča v Gorenju (nem. Obrern) pri Stari Cerkvi, imenovana tudi gomila velikanov ali nemško Hünenbüchel. Nastala je konec halštatske oz. starejše železne dobe tj. med 1000 in 400 pred našim štetjem.
Od prvega arheološkega poizvedovanja do pobude za izkopavanje
Zaradi pomanjkanja arheoloških raziskav na Kočevskem, je ravnatelj tedanjega Deželnega muzeja za Kranjsko (današnji Narodni muzej Slovenije), dr. Josip Mantuani, leta 1910, tja na prvo arheološko poizvedovanje poslal svojega sodelavca Jerneja Pečnika. Pečnik je poročal o prstenem kupu pod gozdnim obronkom v Gorenju, ki so ga domačini imeli za gomilo. Raziskovanje je nato za celih 14 let obstalo. Vse do leta 1924, ko je Mantuani od Josefa Eppicha, župnika v Stari Cerkvi, prejel sporočilo, da namerava le-ta s prostovoljnimi delavci, zlasti učitelji in dijaki, gomilo prekopati. Mantuani se je v izogib morebitnim napakam pri izkopavanju odločil, da bo dela vodil sam, prisoten pa je bil tudi münchenski profesor Dr. Deuetling.
O izvoru poimenovanja: od »kokošje gore« do »gore velikanov«
V času izkopavanja je gomila pripadala kar dvema lastnikoma, in sicer sta si jo na pol delila posestnika Josef Kren in Josef Kresse. Ljudje so ji rekli »Hühnerbühel« – »kokošja gora«. V poročilu, ki ga je objavil v Glasniku Muzejskega društva za Slovenijo, je Mantuani o poimenovanju gomile zapisal: »Izraz je nedvomno zelo star, tako, da našemu rodu in še nekaterim pred njim ni bilo več jasno, kaj da pomeni in so si prikrojili pojem pač tako, da mora pomeniti majhen holmec za kurjo turistiko. Označba je prvotno slovela nedvomno „Hünenbühel“, t. j. »gora velikanov«. Verjetje, da so bili v pradavnini živeči ljudje sami velikani, je bilo namreč, kot ugotavlja Mantuani, še v 20. letih 20. stoletja splošno razširjeno. Pripisati pa ga gre velikosti prazgodovinskih gomil, zaradi katere so prebivalci sklepali, da so v njih pokopani velikani.
Izkopavanje in ugotovitve
Mantuanijeva ekipa se je izkopavanj, ki so trajala štiri dni, lotila 23. julija 1924. Tretji dan izkopavanj so arheologi našli grob oz. peščeno ležišče z žganimi ostanki mrliča, ki ga je obdajal kamniti venec. Ta je bil z obodom vred dolg 2 m, širok pa 90 cm. Pepel ni bil nameščen zgolj na eni točki, pač pa je bil posut po vsem peščenem ležišču. V grobu ni bilo dodatkov npr. glinene posode, orodja, orožja ali nakita, ki bi pričali o spolu pokojnika in na podlagi katerih bi lahko natančneje določili starost gomile. Kamnit obod je določal orientacijo groba, in sicer je bil obrnjen tako, da bi mrtvečeva glava gledala proti vzhodu, noge pa proti zahodu. Pogosto so v prazgodovinske gomile v nadstropjih pokopavali več mrličev, gomila v Gorenju pa vsebuje en sam grob.
Neposredno pred začetkom izkopavanj je gomila v dolžino merila 21,5 metrov v višino pa 5,9 m, naklonski kot je znašal 25°. Mantuani je ugotovil, da je bila gomila ob nastanku višja in bolj strma, njen prvotni obseg pa približno tri metre manjši.
Gomila danes
Gomila je danes, skoraj sto let po izkopavanjih, še nižja in širša. Območje gomile so pred leti uredili vaščani Gorenja. Poleg klopi za počitek in druženje tam najdemo tudi informacijsko tablo, ki jo je pripravil Zavod za gozdove RS, območna izpostava Kočevje.
Viri:
– Gottscheer Kalender
– Gottscheer Zeitung
– Register kulturne dediščine. Ministrstvo za kulturo RS. https://gisportal.gov.si/
– Simonič, Ivan. 1971. Zgodovina mesta Kočevja in Kočevske. V 500 let mesta Kočevje.
– Velušček, Anton. 2011. Spaha. Založba ZRC.
Poznate legendo o nastanku najstarejše cerkve na Kočevskem? Veste, da se v njej skriva zvon s skrivnostnim napisom? Več v prispevku o cerkvi Marijinega vnebovzetja v Stari cerkvi.
Ta objava je dostopna tudi v: Angleščina Nemščina
Ni komentarjev