Kočevska je znana po svojih naravnih bogastvih, zlasti prostranih, neokrnjenih gozdovih. V (ne tako davni) preteklosti pa je to območje bogatila še ena naravna dobrina, ki je pomembno zaznamovala življenje tukajšnjih ljudi – rjavi premog. Kočevje je eno tistih slovenskih mest, ki se lahko pohvali z bogato rudarsko tradicijo. Čeprav je kočevski premogovnik leta 1978 zaprl vrata, spomin na knapovsko zgodovino še ni zbledel. Upokojenih rudarjev je iz leta v leto manj, ohranile pa so se številne zgodbe, ki pričajo o velikem pomenu rudnika za mesto Kočevje in Kočevsko nasploh.
Začetki rudarstva na Kočevskem
Začetki rudarstva na Kočevskem segajo v prva leta 19. stoletja. Septembra 1803 je knez Karl Viljem Auersperg na območju današnje Trate kot prvi dobil rudosledno pravico za kopanje rjavega premoga in odprl delovišče »Viljemov kop«. Knez z izkopavanjem ni vztrajal dolgo, ker je bil izkop skromen in se ta rudnina ni izkazala za uporabno v železarski industriji, ki jo je gojil kot lastnik železarne na Dvoru pri Žužemberku. Po daljšem obdobju brez rudarske dejavnosti je na tem območju leta 1820 pravico za kopanje prejel kočevski meščan Ivan Röthel, ki je odprl kop »Sv. Janez«. Čeprav izkop premoga ni bil bogat, ga je izkoriščal za industrijske namene, za svojo opekarno. Ta je bila prvi kočevski obrat, ki je v postopek proizvodnje vpeljal rjavi premog.
Kasneje so premog na Kočevskem kopali še nekateri premožni meščani, med katerimi se je najbolj uveljavila dunajska družina Razinger, ki se je ukvarjala s steklarstvom. Bratje Anton, Nikolaj in Franc so se v Kočevje priselili leta 1849, dve leti pozneje pa prejeli rudosledno pravico. Steklarna je bila uspešna, zato so za potrebe proizvodnje izkopavali vse več premoga. Leta 1859 so prejeli sedem dodatnih jamskih mer in v rudniku zaposlovali 150 delavcev. Ker je intenzivno rudarjenje zahtevalo vse večje investicije, so se Razingerjevi pretirano zadolžili in postopoma propadli.
Premogovnik Kočevje: razcvet pod trboveljskim lastništvom
Ob koncu 19. stoletja je lastništvo rudnika prevzela Trboveljska premogokopna družba, ki je pričela z vlaganji v premogovnik. Zgradili so opekarno, apnenico, separacijo, kurilnico, strojnico, centralno delavnico, žago in parni stroj z električnim generatorjem. Septembra 1893 je Kočevje z uradnim odprtjem za potrebe prevoza rjavega premoga dobilo železniško progo proti Ljubljani, prvi vlak pa je po tej relaciji zapeljal že dva meseca prej. »Železna cesta« je kočevskemu rudniku omogočila preboj na mednarodno tržišče, mestu Kočevje pa industrijski razvoj. Premogovnik je v tem času postal največji industrijski obrat na Kočevskem, njegovo delovanje pa je mestu prineslo tudi prvo elektrifikacijo. Leta 1919 je bil zgrajen še vodovod od reke Rinže do rudnika s črpalko na električni pogon.
Med prvo svetovno vojno je izkop potekal nemoteno, po razpadu Avstro-ogrske monarhije pa je kočevski rudnik nazadoval. Železnica je bila podržavljena, s čimer so se občutno zmanjšale dobave premoga. Trboveljska premogokopna družba je omejila vlaganja in sledila so množična odpuščanja delavcev. Leta 1919 je bilo zaposlenih kar okoli 1200 rudarjev, leta 1930 pa le še kakšnih 100.
Upor kočevskih rudarjev
Med drugo svetovno vojno je bil v kočevskem rudniku organiziran terenski odbor Osvobodilne fronte. Kočevski rudarji so številčno odhajali v partizane, izvajali pa so tudi različne sabotaže in preko rudnika dostavljali material ter hrano partizanom. Odhod rudarjev v vojsko je povzročil upad rudarske dejavnosti. Italijani so številne kočevske rudarje aretirali, nekatere so odpeljali v taborišče v Padovo. Rudniška uprava je internirancem pošiljala pakete hrane. Rudnik je bil med italijansko okupacijo ograjen z žico. Decembra 1943 so partizani uničili večino rudniških naprav. Ker ni bilo elektrike za črpanje, je jamo zalila voda in okupatorju onemogočila izkopavanje premoga.
Po koncu druge svetovne vojne je Trboveljska premogokopna družba prešla v državno last. Rudnik se je sprva preimenoval v Premogovnik Kočevje, nato pa v Rudnik rjavega premoga Kočevje. Stekla so obnovitvena dela, vendar so uničena oprema in nekvalificirani rudarji ovirali vzpostavitev proizvodnje. Delovanje rudnika je bilo nujno za kočevsko gospodarstvo, zato so bili rudarji oproščeni služenja obveznega vojaškega roka. Zaradi pomanjkanja domače delovne sile so zaposlili rudarje iz Suhe krajine, Zasavja, Primorske in Prekmurja. Avgusta 1950 je vodenje rudnika prevzel delavski svet, ki je opustil proizvodnjo na dnevnem kopu in ohranil le jamsko izkopavanje. Leta 1961 so odprli novo separacijo, ki je kvaliteto premoga izboljšala, zato je v naslednjih letih proizvodnja pričela strmo naraščati.
Združitev z ITAS-om in zaprtje rudnika
V letu 1970 je proizvodnja rjavega premoga presegla 200 tisoč ton. Za uspešno delo so bili rudarji dobro plačani, njihov dohodek je bil med najvišjimi v občini. Čeprav se je kočevski rudnik v tem obdobju povzpel celo na sam vrh jugoslovanskih premogovnikov, so zaloge premoga postopno pohajale. Uprava se je odločila za preusmeritev proizvodnje z namenom prekvalifikacije rudarjev. Proizvodni program hitro razvijajočega se podjetja ITAS je omogočal razmeroma preprosto in hitro prekvalifikacijo, zato so maja 1971 uspešno izvedli referendum o združitvi podjetja in rudnika. Ko sta jo potrdila še oba delavska sveta, je bil rudnik marca 1972 uradno pripojen podjetju ITAS. Čeprav je bil rudnik pred zaprtjem že štiri leta prej, so zaradi energetske krize z izkopavanjem vztrajali do 28. februarja 1978. To je bil naposled zadnji dan v burni zgodovini kočevskega premogovnika.
Premogovnik Kočevje danes
Danes na rudarsko preteklost Kočevja spominja predvsem infrastruktura iz takratnega obdobja. Najbolj znan ostanek je gotovo vse bolj priljubljeno Rudniško jezero. Na knapovsko zgodovino opozarjajo še zapuščena poslopja rudniške separacije in nekdanje rudarske kolonije. Nazoren opomnik pa so tudi nekatera imena tukajšnjih naselij, denimo Rudarsko naselje in Rudnik. Predeli Trate so označeni z rimskimi številkami od I naprej po jamskih merah, ki so jih izmerili in zakoličili leta 1849. Omeniti pa je potrebno tudi železniško progo proti prestolnici, ki se kot redna linija po dolgih desetletjih znova vzpostavila januarja 2021.
Viri:
Jerbič Perko, Vesna. 2005. Rudnik rjavega premoga Kočevje. Kočevje: Pokrajinski muzej.
Rustja, Karel. 2015. 120 let kočevske železnice. Kočevje: Pokrajinski muzej.
Zupan, Janko. 1963. Rudarji ob 20-letnici kočevskega zbora. Kočevje: Kočevski tisk.
Kako se rudarskega življenja v Kočevju spominja upokojeni rudar Franc Volf preberite tukaj.
Ta objava je dostopna tudi v: Angleščina Nemščina
Ni komentarjev