Še živečih nekdanjih kočevskih rudarjev je žal iz leta v leto vse manj. Eden od tistih redkih upokojenih knapov, ki se še vedno z velikim veseljem in ponosom spominja svojih rudarskih let je Franc Volf iz Šalke vasi. Na delo v kočevski rudnik je prišel neposredno po zaključku služenja obveznega vojaškega roka leta 1968. V premogovniku je deloval tudi kot reševalec iz jame, v njem pa je ostal zaposlen vse do zaprtja leta 1978. Kot v marsikateri drugi kočevski družini tedanjega časa, je tudi v njegovi ljubezen do rudarstva prehajala iz roda v rod, saj je bil rudar tudi njegov oče. Lahko bi torej rekli, da mu je bil rudnik preprosto »v krvi«.
Upokojeni kočevski rudar se spominja, da je imel premogovnik v času, ko je delal v njem, za mesto Kočevje in Kočevsko nasploh izjemno velik pomen. Rudnik je zagotavljal vsakdanji kruh mnogim družinam, rudarski poklic pa je bil tudi zelo cenjen.
»Rudnik je bil brez dvoma ključnega pomena za celotno Kočevsko, ne le za samo mesto Kočevje. Če smo povsem iskreni, je takratno Kočevje praktično ‘zraslo’ na rudniku. V industrijskem in gospodarskem smislu se je vse vrtelo okoli rudnika. Takrat smo imeli tudi veliko tovarno Tekstilana, kjer so v glavnem delale naše žene, močno je bilo tudi podjetje LIK. Vendar pa je bil brez dvoma rudnik v vseh pogledih glavno gonilo razvoja v mestu in njegovi širši okolici.«
Ljubezen do rudarstva odtehtala napore
Zelo napornega in tudi nevarnega dela v rudniku se upokojeni kočevski rudar spominja takole:
»Vstajal sem ob 5. uri zjutraj, saj smo z delom pričenjali ob šestih. Imel sem srečo, da sem stanoval v bližini rudnika. Pred vstopom vanj se je bilo potrebno preobleči v rudarska oblačila. Rudarji smo bili pogosto mokri, ker je bila jama zelo vodnata. Zato smo si morali obleke do naslednjega dne posušiti. Bilo je res ogromno dela, a je bilo tudi dobro plačano. Ker nas je bilo v rovih malo, se nismo mogli »skrivati«. Potrebno je bilo veliko in trdo delati. Bilo pa je tudi nevarno. Splošno znano je, da je rudnik, ki se zapira, najbolj nevaren za rudarje. Okoli nas so bili kdaj tudi tako hudi pritiski, da se je ruda sesedala pred našimi očmi.«
Čeprav je bilo vsakodnevno delo v premogovniku težaško, ga je vzljubil. »Delalo se je tudi ob sobotah in nedeljah, praktično nismo poznali prostih dni. Vedno smo morali biti stoodstotno prisebni, prisotni z dušo in telesom. K sreči sem bil mlad in sem imel dovolj fizične kondicije, da sem vse napore zdržal. Pomagalo mi je tudi to, da sem živel zdravo življenje, nisem užival alkohola, ne kadil, kar je bilo v nasprotju z marsikaterim rudarskim kolegom. Na nek način je bilo delo v rudniku kot poroka – knapi smo bili v svojo jamo kar malce zaljubljeni. Po zaprtju rudnika sem šel delat na ITAS z zelo težkim srcem. Ko je premogovnik nehal obratovati, je bilo zagotovo najhuje prav nam, rudarjem. To službo smo resnično vzljubili, zato se nam je bilo težko ločiti od rudnika.«
Ne le sodelavci, tudi prijatelji
Kot poudarja Franc Volf, so bili kočevski rudarji med seboj ne le sodelavci, pač pa tudi iskreni prijatelji. Skupaj so poleg številnih ur pri delu v rudniku preživeli tudi marsikateri popoldan ob druženju pri prostočasnih dejavnostih.
»Radi smo se družili med sabo. Knapi smo bili prav posebni ljudje, zato smo se veliko držali skupaj. V tistih časih se je še hodilo na t. i. sindikalne izlete oz. ekskurzije. Knapi smo se večkrat srečevali širom Slovenije. Kočevci smo šli recimo v Trbovlje, Zagorje ali Hrastnik, oni pa so prihajali k nam. Obiskovali smo se, se spoznavali in se imeli lepo. Med seboj smo bili prijatelji. Ne vem, če so bili še v kateri drugi panogi delavci tako povezani. Predvsem v Trbovljah smo imeli kar nekaj prijateljev, saj so Trbovlje tedaj veljale za nekakšen slovenski rudarski center.«
Številne zabavne anekdote, a tudi težke tragedije
Iz prijateljskih odnosov med rudarji so se, kljub zahtevnim razmeram za delo in fizično napornim delavnikom, razvile tudi marsikatere zanimive prigode. Franc Volf se posebej dobro spominja anekdote, ki so jo starejši rudarji radi ‘ušpičili’ mlajšim kolegom.
»Ko je prišel v rudnik delati kakšen mlad rudar, so ga starejši rudarji napotili k ventilatorjem, ki so nenehno delali, češ da je tam elektrika. Ker novinci tega niso vedeli, so se napotili tja, in ko so prispeli, takoj padli nazaj od koder so prišli, ker zgoraj ni bilo kisika. Tudi o znamenitem Perkmandeljcu smo se pogovarjali, mlade rudarje smo strašili, da nas gleda z viška. Te šale so bile lahko kdaj tudi krute, nekatere kolege so kar pošteno prestrašile. Takšnih in drugačnih pripetljajev je bilo v desetih letih, kolikor sem delal v rudniku, seveda na pretek.«
Obdobje sogovornika v kočevskem rudniku sta žal zaznamovali tudi dve tragediji, ki se jih še vedno živo spominja.
»Imeli smo dve nesreči s smrtnim izidom, ko je zasulo naša rudarja. Vinko Kotar in Jože Lipovec sta izgubila življenje v delovnih nesrečah. Ker sem delal tudi kot reševalec iz jame, sem obe tragediji osebno doživel. Oba sta ostala zalita v rovu kakšnih 14 do 20 dni, ker prej preprosto nismo mogli priti do njiju. Ujeta sta bila tam, kjer je danes Rudniško jezero. Takrat sta bili tam še dve jezeri in soočali smo se z veliko nevarnostjo vdora mulja, torej zmesi vode, blata in ilovice. Zato smo se morali do njiju prebiti s popolnoma druge strani. Rudarji smo se vselej pozdravljali s ‘srečno’, v dobesednem pomenu besede, saj nikoli nismo vedeli, kaj nas čaka v rudniku. Vedno smo bili z eno nogo v ‘onostranstvu’.«
Kočevski rudar: le peščica še živih
Kočevski rudarji se enkrat letno srečajo na svoj dan, rudarski praznik. Dan rudarjev, ki se obeležuje 3. julija, namreč vsako leto počastijo v Pokrajinskem muzeju Kočevje, kjer pripravijo družaben dogodek, namenjen obujanju knapovskih spominov. Z izjemo tega organiziranega druženja nekdanjih rudniških kameradov, pa se, po besedah Franca Volfa, tisti maloštevilni, ki so še živi, zaradi starosti in bolezni redko videvajo.
»Žal nas je ostalo še zelo, zelo malo. Še živeče kočevske rudarje, s katerimi sem delal, bi lahko preštel na prste ene roke. Pa tudi tisti, ki so še med nami, so že močno v letih in slabega zdravja. Sam sem bil takrat v rudniku eden izmed najmlajših rudarjev, a so tudi moji vrstniki večinoma že pokojni. Dejansko so vsi tisti rudarji, ki so živeli manj zdravo, ki so kadili, pili alkohol ipd., že dolgo pokojni. Mene je, na srečo, poleg zdravega načina življenja, ohranilo to, da kot lovec in gobar veliko hodim po gozdu.«
Vir: Intervju z upokojenim kočevskim rudarjem Francom Volfom, opravljen 14. 11. 2023.
V prejšnji objavi preberite: Študentski projekt za ureditev etnološke zbirke Kočevarjev v Občicah.
Ta objava je dostopna tudi v: Angleščina Nemščina
Ni komentarjev