Z gozdom poraščeni predeli Kočevske na prvi pogled delujejo enolično, a skrivajo marsikatero še neodkrito sled preteklih človekovih dejavnosti. Pri arheoloških raziskavah takšnih območij nam močno pomagajo prikazi laserskega skeniranja iz zraka (LiDAR), ki je bilo za celo Slovenijo prvič sistematično posneto med letoma 2011 in 2015, podatki pa so javno dostopni (Triglav Čekada, Bric 2015). Iz njih lahko izdelamo podrobne prikaze reliefa, pri katerih je rastlinje odstranjeno, zato lahko opazujemo oblikovanost tal tudi pod gozdom. S pomočjo opazovanja nepravilnosti v reliefu prepoznamo tudi nekatera arheološka najdišča. Gre za dvignjene ali vbočene linije, pravokotnike, uravnave, vseke v pobočja in podobno. Ravno s prepoznavanjem teh vzorcev je bilo odkrito doslej nepoznano arheološko najdišče na hribu Vilikle.

Vrh Vilikle: geografski oris

Vrh Vilikle, visok 695 m, se nahaja jugozahodno od vasi Ramsrigelj. Severozahodno od njega se nahaja nekoliko višja Dekličina ali Verdrenška (Ferderbška) gora (809 m), ki ima obliko podolgovatega grebena. Gre za hribovit kraški teren južno od regionalne ceste Kočevje–Črnomelj, ki je danes praktično neposeljen in poraščen z gozdom.

Kaj nam pove analiza podatkov zračnega laserskega skeniranja in arheološki terenski pregled

Na prikazih podatkov zračnega laserskega skeniranja na Viliklah prepoznamo sledi terasiranja pobočij. Na terenu severno od teh izravnav opazimo tudi ruševino kamnitega nasipa, ki pa na prikazih podatkov zračnega laserskega skeniranja ni vidna. Najdišče je dobro ohranjeno, saj je bil sam vrh praktično nedotaknjen vse od opustitve lokacije do danes in ga ne presekajo niti gozdarske vlake. Najdišča na podobnih višinskih legah z nasipi ter terasiranimi pobočji so v Sloveniji poznana iz različnih obdobij, najpogosteje iz bronaste in železne dobe ter pozne antike, pri čemer so v pozni antiki pogosto izbrali lokacije, ki so bile obljudene že v prazgodovini.

Na vrhu na tleh najdemo drobce keramike in ožgane gline. Zaradi izpostavljenosti vremenskim vplivom so v slabem stanju in ne omogočajo natančnejše datacije najdišča. Na podlagi splošnih značilnosti jih lahko okvirno umestimo čas pred novim vekom, morda v prazgodovino, pozno antiko ali srednji vek. Bolj natančno časovno umestitev najdišča bi omogočila arheološka izkopavanja. Bogatih najdb na takšnih najdiščih ne pričakujemo, vendar bi že nekoliko večji odlomki lončenine lahko pomagali pri ugotavljanju, kdaj je bila lokacija prvič obljudena in kdaj je bila opuščena ter o življenju ljudi, ki so pred več stoletji ali celo tisočletji temu prostoru rekli dom.

V neposredni okolici vrha lahko opazimo številne sledi uporabe gozdnatega terena, ki so najverjetneje mlajše od najdišča na Viliklah in verjetno sodijo v čas novega veka. Pogoste so oglarske kope, ki so bile namenjene kuhanju oglja in so posejane po pobočjih hribov in v vrtačah. Na prikazih laserskega skeniranja površja se kažejo kot od 5 do 15 m velike okrogle ali ovalne platforme oziroma izravnave. Poleg tega najdemo na tem prostoru tudi več apnenic, namenjenih kuhanju apna, ki na prikazih laserskega skeniranja površja izgledajo kot dvignjene obročaste strukture. Najpogosteje so velike od 5 do 10 m, največ pa jih najdemo na dnu vrtač. Zanimiva je skupina treh apnenic in kupa kamenja severno od Vilikel. Kup morda predstavlja pripravljeno, a nikoli zažgano apnenico. Na tem območju so v apnenčastem skalovju vidni tudi vseki, kjer so lomili kamenje za izdelavo apna.

Kaj se je dogajalo na Viliklah

Poleg časovne umestitve najdišča na Viliklah ostajajo odprta še številna druga vprašanja. Zaenkrat ne vemo, ali gre za dalj časa poseljeno naselbino, za le občasno obljudeno vojaško postojanko ali za kaj tretjega. Za stalno poselitev prostor deluje neugoden. Teren je suh, kamnit, s plitvo plastjo zemlje, sledov obdelovalnih površin pa v okolici hriba nismo prepoznali. Po drugi strani je lokacija strateško ugodna. Proti zahodu razgled sicer zapira greben Dekličine gore, je pa teren odprt proti vzhodu in jugovzhodu na Spodnjeloško dolino ter proti severu in severovzhodu. Na tem območju je površje nekoliko nižje, prav tako pa je bila tja umeščena cesta, ki dandanes preko Knežje Lipe, Rajndola in Mozlja povezuje Belo krajino s Kočevskim poljem. Če je po istem naravnem koridorju potekala tudi starejša komunikacija med Belo krajino in Kočevskim poljem, bi lokacija na Viliklah omogočala njen nadzor. 

Kamniti nasip severno od terasiranega območja odpira vprašanje, ali je bil vrh v preteklosti utrjen. Če je bil nasip obrambni, so takratni prebivalci Kočevske očitno pričakovali nevarnost, pred katero so se želeli zaščititi. Ker je ta del Kočevske arheološko praktično povsem neraziskan, lahko o tem, kaj se je v preteklosti v resnici dogajalo tu, le sklepamo.

Dekličina gora (nem. Mädchenberg)

Če se ozremo širše po okolici hriba Vilikle, je z arheološkega vidika zanimiva tudi Dekličina gora. Na njenem severnem delu je bila leta 1636, v času župnika Hessa, zgrajena božjepotna cerkev Marijinega vnebovzetja. Imela je poznogotsko oblikovan prezbiterij z rebrastim obokom in gotskimi okni, lesen strop ter tri oltarje. Leta 1882 je pogorela in po obnovi ji je bila prizidana lopa, novi oltar pa je leta 1891 izdelal H. Jonke. Cerkev je imela tudi manjši zvonik z dvema zvonovoma. Po drugi svetovni vojni, med 1952 in 1955, so jo porušili. Ohranil se je eden od zvonov, ki ga je duhovnik iz Zdihovega leta 1955 skril tako, da ga je zakopal v gospodarskem poslopju (Zupan, Ferenc, Dolinar 1993, 169–171).

Kaj je Kočevarje spodbudilo k postavitvi cerkve na Dekličini gori in zakaj je imel ta hrib zanje poseben pomen, bi morda lahko razkrili arhivski viri ali ustno izročilo. Ali izbira tega kraja odraža tudi starejši pomen prostora, za zdaj ne vemo. V tem kontekstu sta zanimivi tudi nenavadni zemljepisni imeni Dekličina gora in Vilikle.

Imate informacije o hribu Vilikle?

S pomočjo sodobnih tehnologij je z gozdom poraščena, na prvi pogled enolična gozdnata pokrajina kar naenkrat dobila novo razsežnost, razkrili so se namreč ostanki najdišča, ki je bilo več stoletij ali celo tisočletij popolnoma pozabljeno. O najdišču in njegovem pomenu ostaja še veliko nerazrešenih ugank. Na nekatere od njih, kot je vprašanje natančnejše datacije najdišča, bi lahko odgovorili z arheološkimi izkopavanji; na druge, kot je vprašanje pomena Dekličine gore in izvora zemljepisnih imen, pa morda s pregledom arhivskih in ustnih virov. Če poznate kakšno zgodbo, vezano na Vilikle ali Dekličino goro nam prosim pišite ali komentirajte prispevek.

Viri:

• GURS: https://www.e-prostor.gov.si/ (citirano 24. 9. 2026).
• Triglav Čekada, M. in Bric, V. (2015). Končan je projekt laserskega skeniranja Slovenije = The project of laser scanning of Slovenia is completed. Geodetski vestnik, 59(3), 586–592.
• Zupan, G., Ferenc, M. in Dolinar, F. M. (1993). Cerkve na Kočevskem nekoč in danes = Die Gottscheer Kirchen einst und heute. Kočevje: Muzej; Župnija.

V zadnji objavi preberite o cerkvi sv. Treh kraljev v Črnem Potoku.

Ta objava je dostopna tudi v: