Posebnost: žejni mož

Sv. Tri kralje spremlja kočevarski mož, ki, žejen, pije iz malega sodčka – pučerla. Ta drobna, a izjemna podrobnost obiskovalcu razkriva drobec iz vsakdanjega življenja na Kočevskem pred stoletji. Pučerle (kočevarsko putscherle) so namreč Kočevarji izdelovali in jih tudi prodajali v sosednje pokrajine in države. O njihovem pomenu priča tudi dejstvo, da je Kočevarje s pučerli upodobil že znameniti polihistor Janez Vajkard Valvasor v svojem obsežnem delu Slava Vojvodine Kranjske (1689).

Ostala cerkvena oprema

Cerkev sv. Treh kraljev stoji sredi vasi Črni Potok (nem. Schwarzenbach), ki je zaradi dobro ohranjenega vaškega stavbnega jedra vpisana v register kulturne dediščine kot naselbinska dediščina. Cerkev se dviga na manjši vzpetini sredi vasi. Na nekdanje vaško pokopališče, ki je bilo leta 1836 preseljeno v bližnje Zajčje Polje (nem. Hasenfeld, kočevarsko Huəshnbold), danes spominjajo ohranjeni deli pokopališkega zidu.

Poleg freske je v cerkvi še druga izjemno lepo ohranjena oprema. Med njo izstopajo manjši stenski poslikavi Križanega in sv. Mihaela, ki na tehtnici tehta duše, ter oltar iz poznega 17. stoletja, ki prav tako upodablja Poklon svetih Treh kraljev.

Nad urnim mehanizmom v zvoniku visita dva železna zvonova iz leta 1923; manjši je dar družine Eisenzopf iz Amerike.

Ogroženost cerkve zaradi poškodb

Danes je cerkev žal v zelo slabem stanju. Posedanje terena in potresne poškodbe so na stavbi pustile globoke razpoke, ki ogrožajo tako konstrukcijo kot dragocene freske. Brez pravočasnih in ustreznih ukrepov obstaja resna nevarnost, da izgubimo pomemben del zgodovinske in kulturne dediščine.

V Zavodu Putscherle si od leta 2023 prizadevamo, da bi ta kulturni spomenik zaščitili in obnovili. Pomemben korak naprej je bil narejen v začetku leta 2025, ko je Občina Kočevje namenila začetna sredstva za strokovne analize. Te bodo natančno opredelile, kakšna sanacija je potrebna – a že zdaj je jasno, da bo obnova obsežna in finančno zahtevna, zato bomo hvaležni za vsak prostovoljni prispevek.

Cerkev sv. Treh kraljev v Črnem Potoku ni le arhitekturni ostanek. Je nosilka identitete prostora, tiha pripovedovalka lokalne zgodovine in simbol sobivanja kultur na Kočevskem. Ohranitev takšnih krajev pomeni ohranitev spomina – pa tudi priložnost za razvoj kulturnega turizma na Kočevskem.

Viri:

Resman, Blaž in Helena Seražin. 2010. Upravna enota Kočevje: umetnostna topografija Kočevske. Ljubljana: Založba ZRC.

Zupan, Gojko, Ferenc, Mitja in France Dolinar. 1993. Cerkve na Kočevskem nekoč in danes. Kočevje: Župnija, Muzej.

V prejšnji objavi preberite: Turški vpadi: odsev v kočevarskem izročilu

The post Cerkev sv. Treh kraljev v Črnem Potoku appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Sredi 15. stoletja je osmansko cesarstvo segalo vse do danajšne Hrvaške. Znane so tudi osmanske vojaške postojanke iz leta 1469 pri Vinici v Beli Krajini. Ker je bilo območje Kočevske v bližini avstrijsko-hrvaške meje, so glavne smeri turških vpadov proti Avstriji potekale čezenj. Prvi napad na Kočevsko se je zgodil leta 1468, sledila mu je množica drugih v 70. letih 15. stoletja. Mesto Kočevje so Osmani napadli leta 1471 in 1479, med letoma 1525 in 1530 pa je zabeleženih 50 novih napadov. Osmanski vojaki so taborili v gozdovih na Kočevskem in v okolici Snežnika.

Kočevska ni zaradi turških vpadov trpela nič manj kot drugi kraji na Kranjskem in Štajerskem. Podobnost izkušenj s turškimi vpadi na Kočevskem s tistimi v drugih deželah je razvidna tudi iz ustnega izročila in toponimov, ki pričajo o obstoju protiturških taborov na tem območju.

Turški vpadi v kočevarskih ljudskih pesmih in pripovedih 

Spomin se prek ustnega izročila prenaša iz roda v rod, čeprav se nekatere vsebine sčasoma lahko spremenijo. Tudi kočevarsko ljudsko izročilo (pesmi, pravljice, legende itn.) vsebuje informacije o turških vpadih.

Značilnost ljudskega izročila je, da se širi preko lokalnih in celo jezikovnih meja. V pesmih, ki prehajajo med območji in skupnostmi, se lahko spremenijo imena krajev in likov, detajli narativov se prav tako lahko razlikujejo, splošna tematika pa ostane. Čeprav je težko natančno določiti izvor posameznih kočevarskih pesmi ali legend, vidimo, da so turški vpadi zaznamovali tudi kočevsko kulturo in zgodovino. Kljub temu, da je korpus ljudskega izročila o turških vpadih relativno majhen, ljudsko izročilo priča o času nasilja (sami vpadi in vojskovanje proti Osmanom), o devşirmah in ugrabitvah ter o grozi in nemoči, ki so ju prebivalci občutili pred osmanskimi plenilci. Ta je navdihnila številne pripovedi o Božji pomoči in čudežih.

Kočevarji in osmansko nasilje

V zbirki legend Wilhelma Tschinkla najdemo legendo o gradnji cerkve v vasi Mozelj (Mösel) na Kočevskem. Takoj na začetku vidimo, kako ogroženi so se počutili Kočevarji: »Ko so nekoč spet Turki vpadli na Kočevsko in ropali ter pobijali od vasi do vasi, so jezdili tudi skozi ljubko vasico Mozelj.«

Slika: Cerkev v Mozlju. Foto: Anja Moric.

Dve ljudski pesmi v zbirki Adolfa Hauffna iz 19. stoletja pripovedujejo o življenju v bližini avstrijsko-osmanskemega mejnenega območja. Prva pesem z naslovom »Vom Türkenkriege« (O turški vojni) govori o mlademu vojaku, čigar pot v vojno proti Osmanom v Ogulinu pelje tudi skozi Kočevsko. Mladi vojak sreča sveto Barbaro, ki ga vpraša, kam potuje. Vojak odgovori: »Iti moram v veliko vojsko,/ v veliko vojsko, na Turško.« Ne ve, če se bo vrnil živ, ali če bo padel in ga bodo pokopali, kot se za kristjane spodobi: »Turške puške bodo moje svečice,/ turški psi bodo moji zvončki.« Iz pesmi ni jasno, ali je mladi vojak Kočevar, sklepamo pa lahko, da so vojne proti Osmanom prizadele tudi Kočevarje in, da so le-ti prihajali v stik z vojaki, ki šli v boj proti Turkom.

Vsebina druge pesmi govori o svétniku Štefanu. Ko je jezdil po Koprivniku (Nesseltal, danes v Kočevskem rogu), je naletel na vodnjak: »Vrže prstanček v koprivniški vodnjak:/ ‘Če bo prstanček plaval,/ se vrnem nazaj’« (iz turške vojne). Prstanček potone »prav na dno« vodnjaka. Štefan se poslovi od žene in se odpravi proti Ogulinu, kjer pade v boju. »Turki« nataknejo Štefanovo glavo na kol, ki jo prinesejo v Koprivnik. Na koncu pesmi Turki sporočajo Koprivničanom: »Le veselite se, le veselite se, moji Koprivničani,/ ker Štefana gospoda več ni.« Zaradi kočevarskih izkušenj med vpadi vidimo, da ja t. i. Turek, postal simbol nasilja in smrti.

Ugrabitve

Zgodbe o ugrabitvah mladih fantov (osmanski devşirme) in deklet so znane po vsem Balkanu. Tematika je prisotna tudi v ljudskih pesmih Kočevarjev, vendar je tu poudarek na osmanskih ugrabitvih mladih kočevarskih deklet.

Eno takšnih zgodb najdemo pri Tschinklu kot legendo oz. pravljico, pri Hauffnu pa kot ljudsko pesem. V Tschinklovi zbirki srečamo berača, ki prosi miloščine pri turškem paši. Ker paša nima žene, ne more dati miloščine. Berač pove paši, da ve za dve ženi »na lepem Kočevskem,« ki na veliki šmaren sedita v cerkvi v vasi Stara Cerkev (Mitterdorf). Takrat prijezdi paša v cerkev in reče: »Ne ustrašite se, romarji, prišel sem le po tisto, kar mi manjka.« Nato zgrabi lepo Marjetico za roko, jo ugrabi in odpotuje nazaj v Turčijo.

Pri Hauffenu paša reče Marjetici: »Ti greš z menoj v turško deželo,« na koncu pa Marjetica prekolne pašo. Nemoč romarjev v tej zgodbi odraža zgodovinski položaj Kočevarjev in kočevarskih deklet v 15. in 16. stoletju. Zanimivo je tudi, da paša ugrabi Marjetico ob svetem prazniku velikega šmarna. Morda lahko na podlagi tega sklepamo, da so bili Osmani videni tudi kot grožnja verskemu življenju.

Čudeži, Božja pomoč

Med pripovedmi v Tschinklovi zbirki so tudi tiste, ki govorijo o čudežih in o tem, kako so bistri Kočevarji med vpadi znali prelisičiti Turke. V zgodbi o gradnji cerkve pri Mozlju, ki sem jo že omenil, so se konji osmanskih plenilcev naenkrat »vrgli na kolena pred šipkovim grmom, ki je rosil kri.« Kot okameneli so obstali na tistem mestu. Prestrašeni Turki so domačinom obljubili, da jim bodo poslali denar za izgradnjo kapelice na tistem mestu, in zbežali. Ta kapelica je znana kot kapelica svete krvi, njene ruševine pa so vidne še danes.

V zgodbi »Prevarani Turki« Turki napadajo vas Vrbovec (Tiefental). Domačini se pred njimi skrijejo v t. i. Žensko jamo. Turki jih oblegajo, dokler vaščanom skoraj ne zmanjka hrane. Obleganci v stiski zažgejo zadnje govedo, ki ga imajo. Žival je tako zarjovela, da so Turki mislili, »da mora biti notri še najmanj cela čreda,« in odšli.

Kočevarska folklora in širše okolje

Opisane zgodbe o turških vpadih izražajo podobnosti kočevarskega ljudskega izročila s širšim slovenskim. Tudi slovenska ljudska tradicija vsebuje več pesmi o kmetih, ki se skrivajo v jamah, o Božji pomoči oblegancem v taborih in zgodb o nemoči napadenega prebivalstva. Podobnosti pričajo o tem, da so turški vpadi prizadeli vse prebivalstvo slovenskih dežel (kljub temu, da zgodovinopisje pogosto v svoje analize ni vključevalo Kočevarjev oz. območij, ki so bila razumljena kot nemška) in drugič, da je izročilo prehajalo med različnimi skupnostmi.

Turški vpadi in toponimi

Zaradi velikega števila zapuščenih in porušenih kočevarskih vasi je težko ugotoviti, koliko protiturških taborov je bilo zgrajenih na Kočevskem. Vendar lahko na podlagi lokalnih toponimov sklepamo, da so Kočevarji v svojih vaseh gradili protiturške tabore, tako kot so jih drugje po slovenskih deželah. Tudi cerkve na Kočevskem so bile utrjene, da so v njih hranili vredne stvari, in kot središče duhovnega življenja. Ena takšnih utrdb je obstajala v Mozlju. Zgodovinarji pravijo, da je bila tako velika, da nudila zatočišče več sto ljudem. Stari Tabor (nemško Alttabor, kočevarsko Autrtawr) in Novi Tabor (nemško Neutabor) sta danes zapuščeni kočevarski naselji v občini Semič. Po Krajevnem leksikonu Dravske banovine, ime Stari Tabor izvira iz protiturškega utrjenega naselja. Podobne začetke ima Novi Tabor, ki je bil zgrajen med vpadi v 16. stoletju.

Opombi:

Po današnjem zgodovinarskem razumevanju obdobja turških vpadov je izraz »turški« netočen. Plenilci in vojaki, ki so napadali slovenske dežele, so bili najverjetneje bosanski kristjani, ki so sprejeli Islam. Prebivalci geografskega območja, ki ga danes imenujemo Evropa, so muslimane skozi večji del zgodovine imenovali »Turki«. Ko gre za »turške vpade«, bi bil izraz »otomanski« ali »osmanski« primernejši kot »turški«.

Izraz devşirme označuje t. i. osmanski »krvni davek«. Osmani so ugrabljali nemuslimanske (kar je na Balkanu najpogosteje pomenilo krščanske) otroke za janičarje in državne uradnike, vendar se je dogajalo tudi, da so starši otroke prostovolno predali Osmanom v upanju na njihovo boljšo prihodnost. Morda najbolj znan izmed teh poturčenih otrok je bil Mehmed-paša Sokolović.

Viri:

– Fister, Peter. Arhitektura Slovenskih protiturških taborov. Ljubljana: Slovenska matica, 1975.

– Moric, Anja (ur.). Pesemsko izročilo Kočevske: Adolf Hauffen: nemški jezikovni otok na Kočevskem. Zgodovina in narečje, življenjske razmere, šege in navade, pripovedke, pravljice in pesmi: znanstvenokritična izdaja. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2024.

– “History.” Gottscheer Heritage and Genalogy Association. https://gottschee.org/history/.

– Krajevni leksikon dravske banovine. Ljubljana: Uprava Krajvnega leksikona dravske banovine, 1937.

– Mosbruker, Mojmir, “Tabori.” Turški vpadi, 2020. https://turki.splet.arnes.si/tabori/.

– Savnik, Roman, Planina, Francè, and Šifrer, Živko, Krajevni Leksikon Slovenije: repertorij z uradnimi, topografskimi, zemljepisnimi, zgodovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in turističnimi podatki vseh krajev Slovenije. Vol. 2, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1971.

– Tschinkel, Wilhelm. Kočevarska Folklora v šegah, navadah, pravljicach, povedkah, legendah in drugih Folklornih Izročilih: Gottscheer Volkstum in Sitte, Brauch, Märchen, Sagen, Legenden Und Anderen Volkstümlichen Überlieferungen. Ljubljana: ZRC, 2004.

– Voje, Ignacij. Slovenci pod pritiskom Turškega nasilja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1996.

Članek je nastal v okviru projekta Teža preteklosti: dediščina večkulturnega območja – primer Kočevske, ki ga sofinancira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije, in s finančno podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije.

V prejšnji objavi preberite: Kočevarska dobitnika olimpijskih medalj.

The post Turški vpadi: odsev v kočevarskem izročilu appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Ko se danes iz Črmošnjic po asfaltni cesti vzpenjamo proti smučišču Gače ali še naprej v notranjost prostranega gozda, lahko le slutimo, da gremo skozi eno izmed večjih nekdanjih kočevarskih vasi na tem delu Kočevskega roga. To je Topli Vrh, ki leži na prisojni legi hriba Topli vrh. Na tem vrhu je že v prazgodovini bilo gradišče oziroma višinsko naselje, ki je nadzorovalo cestno povezavo v dolini.

Začetki vasi segajo v 13. stoletje. V urbarju iz leta 1574 je ime vasi zapisano kot Tablwerch. Takrat je v vasi bilo 6 polovičnih kmetij na katerih je živelo med 30 do 35 prebivalcev. Leta 1770 je vas imela 15 hiš, prav tako leta 1824. Takrat so pripravljavci franciscejskega katastra zapisali, da v vasi živi 114 prebivalcev in sicer 56 moških in 58 žensk. Iz katastra je tudi razvidno, da so hiše stale ob cesti, obkrožale pa so jo travniki, sadovnjaki, njive in gozd. 

Leta 1880 je bilo v vasi 21 hiš in 123 prebivalcev, leta 1900 pa 129 prebivalcev. Leta 1936 je vas imela 24 naseljenih hiš s 125 prebivalci, še pet hiš pa je bilo praznih. Vaščani so se ukvarjali s sekanjem gozda in prodajo lesa, verjetno so tudi žgali oglje. Za svoje potrebe so se ukvarjali tudi s poljedelstvom in živinorejo. Leta 1834 so v vasi zabeležili 3 konje, 30 volov, 11 krav, 10 telet in jagnjet, 45 ovac in 15 prašičev. Nekateri prebivalci so se ukvarjali tudi z izdelovanjem in prodajo lesene posode. Dva posestnika sta obdelovala še vinograd na Semiški gori. 

Otroci s Toplega Vrha so obiskovali šolo v Črmošnjicah. Njeni začetki segajo v leto 1822. Leta 1929 je bilo od 108 prebivalcev Toplega Vrha 24 šolarjev. Težave pri obiskovanju šole v zimskem času so predstavljali visok sneg in zameti.

Cerkev sv. Petra in Pavla

Cerkev sv. Petra in Pavla (godujeta 29. junija) je podružnica župnije Črmošnjice. Njena prva omemba sega v leto 1689, ko jo omenja Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske. Najverjetneje je cerkev vsaj za nekaj manj kot 200 let starejša. Na glavnem, rezbarsko izdelanem, oltarju (postavljen konec 17. ali v začetku 18. stoletja) sta bila kipa sv. Petra in Pavla, ob strani pa kipa sv. Antona in sv. Frančiška in še nekateri drugi neznani svetniki. V njej sta bila tudi dva stranska oltarja s slikama sv. Marije, matere dobrega sveta ter sv. Kozme in Damjana. Cerkev je imela lesen obok nad cerkveno ladjo, lesen pevski kor, prižnico in 27 klopi. V zvoniku so bili trije zvonovi.

Vas in cerkev med 2. svetovno vojno in neposredno po njej

Topli Vrh je delil usodo večine kočevarskih vasi na območju Kočevskega roga. Po okupaciji vojske fašistične Italije je vseh 118 prebivalcev te vasi 20. in 21. decembra 1941 zapustilo vas in se preko železniške postaje v Semiču izselilo v Posavje in Posotelje na tedanjo spodnjo mejo Hitlerjevega nacističnega Tretjega rajha. Vas je 22. julija 1942 med ofenzivo požgala italijanska vojska. Požaru sta se izognili ena hiša in cerkev. V njej so se med ofenzivo zadrževali italijanski vojaki in s kurjenjem uničevali cerkvene klopi in dele oltarjev. Na steno, osmojeno od ognja, so s praskanjem v italijanščini napisali ”uničeni partizani” (viden je bil še leta 1947). V cerkvi so vsaj enkrat prenočili tudi partizani in sicer se avgusta 1942 omenja bataljon Tomšičeve brigade. Vas ni bila več obnovljena. Med leti 1943 in 1945 je v gozdovih v bližini delovalo nekaj skritih partizanskih bolnic. Zanje so uporabili tudi okenske okvirje poškodovane cerkve in del strešne opeke. Slike in oltarni kipi so bili uničeni ali poškodovani. 

Neposredno po koncu vojne so razbijali ruševine hiš in jih uporabljali kot nasipni material pri gradnji ceste proti Komarni vasi. Zidove cerkve so leta 1964 še dodatno minirali. Pri tem so pustili zvonik, ki je zaradi svoje strateške lege omogočal orientacijsko točno za vojaške oblasti. Vas Topli Vrh je bila kot naselje ukinjena leta 1955, tako kot tretjina uničenih nekdanjih naselij na območju Kočevske.

»Odšla sva na Topli Vrh« – poroka marca 1945

Slikarja Alenka Gerlovič in Vito Globočnik sta kot umetnika delovala v partizanskem gibanju. V letu 1944 in 1945 sta zahajala tudi v požgano vas Topli Vrh in jo upodabljala. Zaljubljenca sta se odločila, da se bosta poročila. Njuni nadrejeni temu sprva niso bili naklonjeni. Želela sta skromno poroko brez pompa, ki sta jo 23. marca 1945 samovoljno izpeljala na vrhu zvonika cerkve na Toplem Vrhu. Priči temu obredu sta bila kipa dveh svetnikov, brez rok, ki sta ju vzela iz poškodovanega oltarja. V tram na zvoniku sta vrezala njuni imeni in datum ter tako je bila njuna neformalna poroka sklenjena.

Topli Vrh v 21. stoletju

Na nekdanjo vas danes spominjajo skromni kamniti ostanki tlorisa cerkve, hiš, njihovi vodni zbiralniki in sadno drevje. Maketo cerkve je v merilu 1 : 50 izdelal Tone Troha. Na pašnikih se pase govedo in konji kmetije Mihelčič iz občine Semič. 

Najbolj viden ostanek nekdanje vasi je cerkveni zvonik. Leta 2004 so bili očiščeni skromni ostanki cerkve in obnovljeno je bilo ostrešje zvonika, ki je bilo pokrito z bakreno kritino. V notranjosti so bile postavljene lesene stopnice. Obnovo so izpeljali Društvo Kočevarjev staroselcev in prostovoljci ob finančni podpori iz Južne Tirolske. Pohlep po bakreni kritini in večkratni poskusi kraje so dokončno uničili trud obnovitvenih del. Med poskusom kraje bakrene kritine 3. aprila 2023 je najverjetneje iskrenje rezanja kovine povzročilo požar. Zvonik je tako zopet brez kritine, prepuščen počasnemu propadanju in tiho kliče po obnovi ali vsaj zasilni zaščiti. Morda pa se v prihodnje zopet najde volja in moč za ponovno ohranjanje dediščine in njeno predstavitev. 

Viri:

vUiUš i,jžoa k,Arhiv Republike Slovenije, Franciscejski kataster za Kranjsko, k. o. Črmošnjice pri Kočevju, Katastrski cenilni elaborat, https://vac.sjas.gov.si/vac/search/details?id=375384 (dostop: november 2024).
Krajevni leksikon Dravske banovine (1937), dLib, https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-IHXHRWQE, (dostop: november 2024).
Slovenska historična topografija za Kranjsko do leta 1500, ZRC SAZU, DOI: https://doi.org/10.3986/9789612549749, https://topografija.zrc-sazu.si/ (dostop: november 2024).
Slovenski šolski muzej, Šolski list (1929), Državna mešana šola v Črmošnjicah, Zgodovina Slovenije — SIstory, https://www.sistory.si/publication/24112 (dostop: november 2024).
Gottscheermatzelle, https://gottscheermatzelle.wordpress.com/gottscheer-history/, (dostop: november 2024).
Ministrstvo za kulturo, Register kulturne dediščine, Interaktivna karta kulturne dediščine, https://geohub.gov.si/ghapp/giskd/ (dostop: november 2024).
Obrazi slovenskih pokrajin, Alenka Gerlovič in Vito Globočnik, https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/gerlovic-alenka/, https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/globocnik-vito/ (dostop: november 2024).
Perko Drago. Kradli baker, zažgali cerkev! Slovenske novice, 5. 4. 2023, https://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/kradli-baker-zazgali-cerkev-foto/ (dostop: november 2024).
PGD Semič, Požar na Toplem Vrhu, 3. 4. 2023, https://www.facebook.com/profile/100064566140803/search/?q=toplem%20&locale=sl_SI (dostop: november 2024).
Topli Vrh: Zagorel spomeniško zaščiten zvonik, 4. 4. 2023, https://moja-dolenjska.si/topli-vrh-zagorel-spomenisko-zasciten-zvonik/#goog_rewarded (dostop: november 2024).
Ferenc Mitja in Zupan Gojko. Cerkve na Kočevskem nekoč in danes II. Ljubljana: ZRC SAZU, 2006.
Ferenc Mitja in Zupan Gojko. Izgubljene kočevske vasi: nekoč so z nami živeli kočevski Nemci. 3. del. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2013.
Ferenc Mitja in Zupan Gojko. Po sledeh Kočevarjev v Črmošnjiško-Poljanski dolini / Auf den Spuren der Gottscheer in der Moschnitze. Dolenjske Toplice : Društvo Kočevarjev staroselcev = Gottscheer Altsiedler Verein, 2013.
Gerlovič Alenka. Okruški mojega življenja. Ljubljana: Forma 7, 2006.
Janežič Zvonka. Arheološka najdišča Kočevskega roga in Poljanske gore. Diplomsko delo. Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete univerze v Ljubljani, 2022.
Mohar Rozi. Tu so živeli …Semič: Občina, 2008.
Prelesnik Anton. Vodni viri na Kočevskem / Wasserquellen im Gottscheerland. Dolenjske Toplice, Ljubljana: Društvo Kočevarjev staroselcev, ZRC SAZU, 2007.
Simonič Binca, ur. Župnija Črmošnjice 500 let: 1509-2009. Semič: Župnija, 2009.
Strle Franci. Tomšičeva brigada 1942-1943. Ljubljana: Borec in Partizanska knjiga, 1986.
Troha Anton in Anton Prelesnik. Makete kočevarskih cerkva in krajev / Maquetten von Gottscheer Kirchen und Ortschaften. Ljubljana: “Maks Viktor” in Dolenjske Toplice: Društvo Kočevarjev staroselcev, 2011.

Prejšnja objava: Mala Knežja jama in Jama nad Dolgim vodnjakom: arheološki najdišči v osrednjem delu Kočevskega Roga.

The post Topli Vrh (Untertaplwerch) – nekdanja kočevarska vas pod okriljem sv. Petra in Pavla appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Balada o detomorilki: Primerjava slovenskih in kočevarskih balad

Različice balade o detomorilki so bile pred drugo svetovno vojno razširjene tudi na območju Kočevske. Prva kočevarska varianta je zelo blizu slovenski: namesto pastirja se v njej pojavlja stari mož, sicer pa gre za podoben razvoj motiva kot v slovenski. Tudi v slovenskih različicah je mati umorila dva otroka, ju vrgla v vodo, enega pa položila v votlo bukev ali pod bukovo klado. V kočevarski različici dete v hišo, kjer poteka svatba, odnese stari mož, v slovenskih  pa večinoma stric (ujec). V vseh variantah, tako v slovenskih kot v kočevarskih, mati nevesta zanika, da bi rodila, v vseh tudi nosi zeleni venec, ki izraža njeno nedolžnost. V slovenskih različicah se venec spremeni oziroma začne goreti, v kočevarski (tudi v prvi zapisani slovenski varianti) pa detomorilko odnese hudič. 

Druga kočevarska različica je zelo drugačna. V njej gre za dvogovor med materjo in dekletom Mine, ki materi potoži, da se ne počuti dobro, nakar ji mati trikrat svetuje, kaj naj naredi. Ko nasveti ne pomagajo, Mine vendarle prizna, da je noseča. Pred tem je rodila že devet otrok, dva je skrila v drevo, ostale pa utopila. Dekle gre v gozd, kjer ob porodu umre, v njenem naročju pa ostane sin. Pesem se konča tako, da je sin študiral za mašnika in z mašami rešil pred pogubljenjem svojo mater, očeta in prijatelje, le babice, ki njegovi materi ni pomagala, ne.

Kočevarsko varianto predstavljamo s spodnjim odlomkom. Slovenskih različic pesmi tega tipa pa je kar 188 (objavljenih v  Slovenskih ljudskih pesmih, Slovenska matica in Založba ZRC, 2007; SLP V/tip 286):

Detomorilka, Hauffen 1895, št. 79, slovenski prevod:

Balada o obsojeni detomorilki temelji na resničnem dogodku

Nekaj besed pa namenimo še posebnemu tipu balade o detomorilki. Balada o obsojeni detomorilki sodi med družinske balade. Na slovenskem ozemlju je doslej poznanih 80 različic. Je ena redkih balad, ki je nastala v mestnem okolju in se nato razširila na podeželje, kar lahko sklepamo iz geografske razprostranjenosti zapisanih variant. 

Zgodba o nesrečni nezakonski materi, ki umori novorojeno dete in je zato obsojena na smrt, je imela snovno podlago v resničnem dogodku. Podatke o njej najdemo v računskih knjigah Mestnega sodišča v Ljubljani, kjer so zabeležena izplačila rabljem za njihovo dejavnost. Tako je med izdatki leta 1766 navedeno, da je 23. oktobra 1766 Martin Jakob, rabelj iz Št. Vida na Koroškem prejel 40 goldinarjev, ker je dan prej z mečem usmrtil za detomor obsojeno Uršo Mandlovko (Maldnlovko, Mandeljc?), vulgo Kustrovko, staro 17 let, ki je slovela kot najlepše dekle pod šentpetrskim zvonom v Ljubljani. 

Kaznovanje Urše Mandlovke

Urša je bila vržena v ječo, imenovano tranča, po kateri se danes imenuje en najstarejših predelov Ljubljane – Ulica Pod Trančo, kar omenjajo nekatere različice balade. Uršin fant in otrokov oče naj bi bil neki hlapec Jurij. Otroka je umorila, ker se je bala tedanjih strogih kazni in javne sramote za nezakonsko materinstvo. Dekle z nezakonskim otrokom je namreč moralo stati kot grešnica bosa pred vrati (šentpetrske) cerkve, z dojenčkom v naročju in gorečo svečo v desnici. Namesto kit, ki so ji jih odrezali, so ji pripeli dve slamnati kiti. Ljudje, ki so prihajali v cerkev, so jo psovali in pljuvali, in kdor je želel, jo je smel tepsti s palico, ki ji je ležala ob nogah. Slamnata krona je simbolično pomenila izgubo devištva, palica znak kaznovanja, goreča sveča pa znak pokore.

Takšna izpostavljanja so deloma opuščali po kazenskem zakoniku in postopniku cesarice Marije Terezije iz leta 1769, ki je namesto sramotilnega izpostavljanja večinoma predpisoval denarne, naraščajoče in telesne kazni. Leta 1868 so civilne oblasti javne eksekucije umaknile za zidove jetnišnic, po letu 1873, ko je bil objavljen novi kazenski zakon, pa niso bile več dovoljene. 

Okoliščin, ki so privedle k detomoru, moški sodniki niso upoštevali, saj ženska ni bila upoštevana kot oseba, je bila pravzaprav lastnina moških. Tudi balada se teh vprašanj ne dotika, vsa krivda je bila pripisana nezakonski spolni dejavnosti deklet, kar je cerkvena gosposka ostro obsojala. Nobena od variant balade tudi ne prikaže vprašanja družbene problematike, tj. revščine in težkega socialnega položaja detomorilk. Urška Mandlovka je bila kot revno dekle obsojena na smrt, toda krvnik se je zaljubil vanjo in prosil sodnike, da bi jo vzel za ženo in jo s tem obvaroval pogubljenja. Urška je to možnost odklonila, zaradi takrat zelo močnega ljudskega verovanja, da je krvnik (rabelj, frajman) povezan s hudičem.

Usmrtili so jo na ljubljanskem morišču na Friškovcu, kjer je sredi njiv stal kamnit križ. Tudi v pesmi je omenjen »kraj« eksekucije, in sicer »sredi ljubljanskega polja«. Procesija je šla čez Šentjanževo predmestje po današnji Vidovdanski cesti proti Šmartnemu ob Savi.

Baladna pot Obsojena detomorilka

Poznamo pa tudi baladno pot Obsojena detomorilka, ki je nastala z namenom, da lahko prek pesmi spremljamo usodo detomorilke po postajah na ulicah današnje Ljubljane, ki pa nas nato prenese v obdobje 18. stoletja, ko je ta resnični dogodek nastal.  

Članek Ljudska balada o detomorilki: slovenske in kočevarske različice je nastal v okviru projekta Teža preteklosti. Dediščina večkulturnega območja: primer Kočevske, ki ga je sofinancirala Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna.

Prejšnja objava: Odsev plemiškega sveta v kočevarskem pesemskem izročilu.

The post Balada o detomorilki: Slovenske in kočevarske različice appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Pogosto izražajo dogajanje v plemiškem okolju, kar je razvidno iz družbenega položaja glavnih oseb, njihovih ravnanj, družbenih norm, ki so veljale med plemstvom, ali pa iz okolja, v katerem se zgodbe dogajajo. V njih nastopajo na primer zgodbe, ki se nanašajo na odhajanja mož v vojsko ali na njihova vračanja, pri čemer je poudarjena vloga viteza, branilca dežele. Pesem Marjetica, v Hauffnovi zbirki objavljena pod št. 71, pa to dokazuje z omembo koničastih čevljev, saj so bili koničasti čevlji izrazit srednjeveški znak prestiža. Navedba koničastih oziroma kljunastih čevljev hkrati kaže na to, da je pesem nastala v času pred preselitvijo naseljencev na Kočevsko. 

Odsev plemiškega sveta v pesmi Dekle in plemičev sin

Življenje višjega družbenega sloja dokazujejo tudi pesmi z opisi vsakdanjosti družbenih skupin, ki so plemstvu to življenje omogočale. V pesmi Dekle in plemičev sin, v Hauffnovi zbirki objavljeni pod št. 78, se ob tem neposredno izrisujejo nekatere poteze, ki se od vsakdanjosti življenja Kočevarjev v novem okolju zelo razlikujejo. Iz pesmi je namreč razvidno bogastvo okolja, iz katerega izhajata fant in dekle: fant je plemiški sin, bogat pa je tudi dekletov oče dekleta, ki se poigra z mladim plemičem. Pod seboj ima namreč številne gozdne in poljske delavce; delo med njimi je diferencirano, kar kaže na moč gospostva, iz katerega dekle izhaja. Pesem pa ne izraža le pripadnosti glavnih protagonistov višjemu družbenemu sloju, temveč navaja tudi opravilo, ki je na Slovenskem potekalo drugače kot v kočevarski pesmi: v pesmi seno grabijo moški, ne ženske, kot je bila splošna navada na Slovenskem. Slovenščina zato izraza za moškega, ki grabi seno, sploh nima; pozna namreč samo izraz grabljice. 

Pisani čevlji

Dobrine izrazitega prestiža pa poleg pripovednih vsebujejo tudi nekatere obredne pesmi, na primer pesem Lepi Andrej (Hauffen, št. 119), v kateri je sejem iz prvotnega okolja, povezan s prestižno ponudbo, nadomestil ljubljanski sejem. Še izraziteje je pripadnost najvišjemu družbenemu sloju izražena v obredni pesmi Nevestino slovo (Hauffen, št. 106), s katero se je nevesta poslovila od domačih: pesem med drugim vsebuje dvostišje z navedbo dela nevestine oprave, pisanih čevljev. Pisani čevlji so bili namreč lahko samo čevlji iz brokata, kar izraža najvišji družbeni položaj. 

Od kod odsev plemiškega sveta?

Tematika življenja v višjih družbenih krogih pa ne bi zbujala pozornosti, če bi se skladala z življenjskimi razmerami Kočevarjev: ti so v novem okolju živeli v skromnih razmerah, poleg tega v okolici, razen gradu Fridrihštajn ter mestnega dvorca, ni bilo niti enega plemiškega podeželskega posestva. Poljanski grad in grad Kostel sta bila izven območja kočevarskih vasi. Okolje, v katerem so živeli kočevski naseljenci, tako ni omogočalo neposrednega opazovanja življenja grajske gospode. Tudi zgodba o prepovedani ljubezni med Veroniko Deseniško in Friderikom Celjskim, povezana z gradom Fridrihštajn, ni prišla v kočevarsko izročilo. 

Kočevski naseljenci so namreč živeli v zelo zaprti skupnosti. Ženske v preteklih stoletjih niso hodile iz svojih ubožnih hribovskih vasi in so ohranjale ljudsko bogastvo, saj jim je v času ločenosti od mož nudilo pomembno tolažbo. Ohranjale pa so predvsem izročilo, ki so ga Kočevarji prinesli s seboj. Tudi romanja, ki so se jih Kočevarji udeleževali, so spremljale nabožne in legendne, ne pa druge pripovedne  ali obredne pesmi. 

Pesemska dediščina kot priča o priseljevanju iz Frankovske in Turingije?

Pesmi Kočevarjev so torej izraz blagostanja v spominu ohranjenega časa, ki jim je v novem okolju pomagal preživeti. Ta ugotovitev je odprla pomemben vidik obravnav kočevarskega izročila, iskanje razlage zanj pa je vodilo v vnovični premislek prvotnega okolja Kočevarjev in razlogov za priselitev na Kočevsko. Ta premislek je odkril nove zgodovinske povezave z gospodarsko in družbeno pomembnim okoljem Frankovske in Turingije, ob vnovičnem pretresu veljavnosti zapisa škofa Hrena pa osvetlil tudi razloge za priselitev Kočevarjev v novo okolje. Ti razlogi poudarjajo pomen časti in zvestobe in bodo skupaj z obširno analizo in novimi spoznanji vključeni v eno od študij, ki jih bo prinesel slovenski prevod Hauffnovega dela. Knjiga Pesemsko izročilo Kočevske bo izšla novembra 2024 pri Založbi ZRC.

Viri:

• Hauffen, Adolf. 1895. Die deutsche Sprachinsel Gottschee. Geschichte und Mundart, Lebensverhältnisse, Sitten und Gebräuche, Sagen, Märchen und Lieder. Graz: K. k. Universitäts-Buchdrückerei und Verlags-Buchhandlung ‘Styria’.
• Knific, Bojan. 2020. Obutvena dediščina na Slovenskem: O škornjih, čevljih, coklah, opankah, copatah in drugih obuvalih. Tržič: Tržiški muzej.
• Lackner-Kundegraber, Marija. 1995. Etnografske posebnosti v nekdanjem Kočevskem nemškem jezikovnem otoku. Kronika 43/3: 76–84.
• Marolt, France. 1939. Slovenske prvine v kočevski ljudski pesmi. V: Kočevski zbornik. Razprave o Kočevski in njenih ljudeh. Ljubljana: Vodstvo družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, 179–320.
• Stopar, Ivan. 1986. Gradovi na Slovenskem. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Članek Odsev plemiškega sveta v kočevarskem pesemskem izročilu je nastal v okviru projekta Teža preteklosti. Dediščina večkulturnega območja: primer Kočevske, ki ga je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna.

Prejšnja objava: Kaj dela Micika v püngradi na Kočevskem? – Pesmi Prekmurcev na Kočevskem.

The post Odsev plemiškega sveta v kočevarskem pesemskem izročilu  appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Pesemsko gradivo v arhivu Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU

V okviru raziskovalnega projekta Teža preteklosti. Dediščina večkulturnega območja: primer Kočevske smo več pozornosti namenili tudi gradivu, ki so ga sodelavci Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU zbrali v 90-letni zgodovini inštituta (prav letos praznuje okroglo obletnico) ali še starejše gradivo, ki ga inštitut hrani kot osrednja ustanova za ljudsko glasbo, pesem in ples na Slovenskem. Sprva se je zdelo, da za obdobje pred drugo svetovno vojno skorajda nimamo gradiva, vendar je bilo ob natančnejšem pregledu arhiva ugotovljeno, da temu ni tako. Gradiva, ki so ga nabrali konkretno sodelavci inštituta res ni veliko, vendar pa zaradi sodelovanja s sorodnimi inštitucijami iz Avstrije in Nemčije, inštitut hrani kopije gradiva, sicer shranjenega v drugih državah. Zapisi ljudskih pesmi so bili zabeleženi na Kočevskem še v času ko je bila Slovenija del Avstro-ogrske monarhije.

Snemanja na Kočevskem

Toda vrnimo se k presenečenjem. Po drugi svetovni vojni, natančneje po letu 1953, je inštitut začel z zvočnimi snemanji. To pomeni, da so hodili k ljudem in snemali njihovo petje. Več takih snemanj je potekalo tudi na Kočevskem. Mag. Igor Cvetko je leta 1992 v Kočevski reki snemal skupino pevcev, ki so mu zapeli naslednje pesmi: Tam dol na ravnem polju, Preozke so stezice, Ko psi zalajajo po celi vas na glas, Fantič pride pod okence stat, Sijaj mi sončece, Duša le pojdi zmanoj, Ênglaš valcer (harmonika), Ta stara polka (harmonika), Se spominjaš davnih časov (harmonika), Moje dekle je še mlado, ja, ja, Sinoči je pela, En hribček bom kupil, Grêmo na Štajersko, Ko so fantje proti vasi šli, Moj očka ima konjička dva, Moj fantič je na t(i)rolsko vandral, Al me boš kaj rada imela, Ko so Adáma pokopal, Soča voda je šumela, Micika v püngradi, Rozamunda(harmonika), Ena starinska (harmonika).

Pesem Micika v püngradi: pesmi Prekmurcev na Kočevskem

Püngrad je prekmurska beseda za vrt. V ljudski pesmi Micika na vrtu nabira rože in se pogovarja s svojim ljubim.

Pesem s posnetka Micika v püngradi pojeta ženska in moški v lepem (pristnem) prekmurskem narečju. Na Kočevsko sta se leta 1954 preselila iz Prekmurja, in sicer iz dveh različnih krajev. Preseljevanje Prekmurcev v med drugo svetovno vojno izpraznjene vasi na Kočevskem je sicer poznano in dokumentirano. Vendar se zdi, da se šele ko slišimo péto pesem, v narečju z nasprotnega konca Slovenije, zavemo njihove prisotnosti. Zvočni posnetek te pesmi sem predstavila na posvetu, ki je bil organiziran v okviru zgoraj omenjenega projekta marca 2024 v Ljubljani. Udeležili sta se ga tudi domačinki s Kočevskega, potomki Kočevarjev. Zanimiva mi je bila njuna reakcija, ko sta slišali prve verze pesmi, saj jima je bila popolnoma tuja. Čeprav jima je zgodovina območja dobro poznana, sta vpeti v lokalno življenje in aktivno sodelujeta v kulturnih društvih, ju je pesem vseeno presenetila. In prav ta pesem je lep primer, kako zelo fluidna je pravzaprav tradicija in kako se ljudska pesem prenaša iz enega prostora v drugega. Primer je zanimiv tudi za raziskovalce teorije dediščine, njenega nastajanja in spreminjanja.

Članek Kaj dela Micika v püngradi na Kočevskem? – Pesmi Prekmurcev na Kočevskem je nastal v okviru projekta Teža preteklosti. Dediščina večkulturnega območja: primer Kočevske, ki ga je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna.

Naša prejšnja objava: Pokopališče v Starem Logu.

The post Kaj dela Micika v püngradi na Kočevskem? – Pesmi Prekmurcev na Kočevskem appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Medvojna usoda vasi Stari Log

Idilična z gozdom obdana vasica Stari Log je bila pred drugo svetovno vojno največja vas na Kočevskem. Tam so bili do druge svetovne vojne sedež občine, sedež župnije, šola, pokopališče, orožniška postaja, gostilne in trgovine. Vojna vihra tudi Staremu Logu ni prizanesla. Po preselitvi Kočevarjev leta 1941 sta v vasi ostali samo dve kočevarski družini. Da bi preprečili organizacijo italijanske postojanke so leta 1942 vas požgali partizani, italijanska vojska pa je ženske, otroke in ostarele iz Starega Loga in okoliških krajev poslala v koncentracijska taborišča, 74 mož pa so ustrelila.

Pokopališče v Starem Logu

Sprva je bilo pokopališče v Starem Logu urejeno ob cerkvi Sv. Marjete. Leta 1853 je postalo premajhno, zato so umrle začeli pokopavati jugovzhodno od vasi, na mestu današnjega pokopališča. Danes so na enem delu pokopališča ohranjeni grobovi Kočevarjev – staroselcev, na drugem, kjer se še vedno pokopava, so grobovi povojnih priseljencev, na tretjem pa grobnica 74 partizanov in talcev, ki jih je avgusta 1942 postrelila italijanska vojska. Iz 19. stoletja se je ohranilo 11 nagrobnikov, ostali so mlajši. Na devetih je podpisan kamnosek A. Plesche.

Različni spomini v Starem Logu

Po drugi svetovni vojni je pokopališče v Starem Logu postalo spomeniško območje – pomnik dogodkov, ki so zaznamovali burno kočevsko zgodovino. Blizu vhoda na pokopališče obiskovalec najprej zagleda leta 1997 postavljen spomenik »vsem pokojnikom Kočevske dežele« – kvadratni obelisk s piramidalno strukturo na vrhu in s posvetilom v slovenščini, nemščini, angleščini in kočevarščini. Postavile so ga kočevarske organizacije iz Slovenije in tujine ob sodelovanju lokalnih društev in krajevne skupnosti.

Leta 1960 je bila urejena skupinska grobnica ubitih talcev. Na približno 1000 m² površine so poleg grobnice še obelisk in nagrobniki iz belega marmorja.

Slabo desetletje pred tem, leta 1951, je Društvo slovenskih književnikov postavilo obeležje oz. simbolni grob tudi pesniku, pisatelju in lutkarju Miranu Jarcu. Ustreljen je bil blizu vasi Pugled pri Starem Logu, vendar lokacija njegovega groba ni znana. Leta 2002 je spomenik posodobilo Društvo za vzdrževanje partizanskih grobišč v Rogu.

Pokopališče v Starem Logu dolga leta ni imelo pokopališkega razpela. Avgusta 2023 so vaščani Starega Loga simbolno obnovili litoželezen križ z enega izmed predvojnih kočevarskih grobov in ga kot pokopališko razpelo postavili na levem robu pokopališča ob pokopališkem obzidju.

Restavriranje nagrobnikov na pokopališču v Starem Logu

Pokopališče v Starem Logu je uredila Krajevna skupnost Stara Cerkev s pomočjo kočevarskih organizacij leta 1997. 45 ohranjenih kočevarskih kamnitih nagrobnikov so leta 2002 osnovno konservirali, a je do danes zaradi vremena, posedanja terena in dotrajanosti materialov mnogo nagrobnikov poškodovanih.

Zavod Putscherle, nevladna organizacija, ki se posveča ohranjanju kulturne dediščine na Kočevskem, je zato leta 2023 pod vodstvom dr. Anje Moric začel zahtevnejšo obnovo šestih najbolj poškodovanih nagrobnikov. Restavratorska dela v skladu z navodili Zavoda Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine opravlja Kamnoseštvo Erjavec iz Mahovnika, obnovo pa financirata Ministrstvo za kulturo RS in Občina Kočevje. Dela na vsakem nagrobniku vključujejo stabilizacijo temeljev (z betoniranjem), odstranjevanje mahu in plesni, obnovo napisov, kjer je mogoče, tudi obnovo fotografij v keramičnih okvirjih, izdelavo manjkajočih delov spomenikov, kot so npr. križi, ornamenti itd. V Zavodu Putscherle v naslednjih letih načrtujemo postopno restavriranje še večih kočevarskih nagrobnikov.

Viri:
– Resman, Blaž in Seražin, Helena. 2010. Upravna enota Kočevje: občine Kočevje, Kostel in Osilnica. Ljubljana: Založba ZRC.
– Stari Log – spominsko obeležje Tomšičeve brigade. Dostopno na: http://www.zb-kocevje.si/starilog_britof.htm
– Šmajdek, Primož. 2012. Stari Log pri Kočevju – Pokopališče. Dostopno na: http://spomeniki.blogspot.com/2012/12/stari-log-pri-kocevju-pokopalisce.html
– Šuštar, Branko. 2006. Zgodba z nagrobnika prvega učitelja na šoli Smuka/Langenthon na Kočevskem okoli leta 1888. Kronika (Ljubljana), letnik 55, številka 3, str. 405-428.

The post Pokopališče v Starem Logu appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Podobe trpljenja in težkega življenja

Slikar in kipar, Stane Jarm (1931–2011), ki je na Kočevskem s svojimi deli pustil največji umetniški pečat, je pogosto združeval oboje – kočevsko naravo in preteklost. Kot osnovni material za izdelavo kipov mu je služil les. Njegove skulpture, kot so križev pot pri grobišču Pod Krenom in podobe trpečega Kristusa, pa upodabljajo trpljenje, ki je zaznamovalo kočevskega človeka.

Jarmov učenec, ljubiteljski kipar Matija Glad (1912-1995), je upodabljal predvsem prizore iz vsakodnevnega življenja. V njegovih kipih oživijo robati obrazi oglarjev, krošnjarjev, polharjev, kovačev in drugih podob iz časa pred drugo svetovno vojno.

Podobe iz vaškega vsakdana se zrcalijo tudi v risbah Marthe Hutter iz New Yorka. Ženska, ki na glavi nosi škaf, Kočevarici, ki se ob krušni peči pogovarjata v kočevarskem narečju ali pa mati, ki v pinji pripravlja maslo, medtem ko otroci poleg čakajo na posladek, so le nekatere izmed njih.

Podobe kočevskih vasi

V Ovčjaku (Schaflein) pri Koprivniku rojeni slikar in kipar Michael Ruppe (1863 – 1951) je bolj kot na Kočevskem znan v Avstriji, kjer je živel in ustvarjal večino življenja. V Salzburgu so po njem poimenovali celo ulico. Avgusta 1928, ko sta s soprogo obiskala Kočevsko, je navdih za ustvarjanje našel v kočevski pokrajini in vaseh, ki jih je večkrat naslikal. Podobe Kočevske so kot inspiracija služile tudi Romanu Erichu Petschetu (1907 – 1993), ki jih je upodabljal v »lumigrafijah« – tako je imenoval svojo mešano kolaž in pastel slikarsko tehniko. Umetniku, ki je bil znan po tem, da svojih del ni prodajal, je Spominski center holokavsta leta 1982 podelil naziv »pravičnik med narodi«. Med drugo svetovno vojno je namreč pred pogubo v koncentracijskem taborišču rešil dve judovski deklici.

Fotografije Kočevske 

Podobe predvojne Kočevske so ovekovečili tudi fotografi. Najbolj razširjene so fotografije Kočevja, ki jih je posnel domačin Josef Dornig ml. Fotografsko gradivo iz časa pred drugo svetovno vojno se je sčasoma »porazgubilo« po različnih arhivih in muzejih v Sloveniji, Avstriji in Nemčiji. Tam med drugim hranijo fotografije raziskovalcev t. i. »nemških manjšin« Huga Grotheja (1869-1954) in Rudolfa Hartmanna (1903-2002). 

V ZDA je na področju fotografije zlasti dejaven John B. Gladitsch, ki je v objektiv ujel prenekatero podobo iz življenja izseljenih Kočevarjev in njihovih društev. Na Kočevskem sta navdih za (nekatera) svoja dela našla tudi fotografa Vito Oražem (Nemčija) in Klavdij Sluban (Francija), oba zaznamovana z izkušnjo odraščanja na Kočevskem. Zlasti Oražem je s pretanjenim čutom za detajle v svojih delih zabeležil na prvi pogled skrite fragmente kočevske realnosti. 

Zlasti pogost motiv sodobnih fotografov Kočevske, npr. Petre in Staneta Draškovič Pelc, Marjana Artnaka in članov Fotografskega društva Grča, pa so Kočevski gozdovi in njihovi živalski prebivalci. Pod okriljem omenjenega društva vsako leto nastane fotografska razstava narave.

Kočevska sodobna umetnost med lokalnostjo in identiteto

Umetniško delovanje na Kočevskem ni le estetski izraz, temveč tudi sredstvo za ohranjanje identitete, prevpraševanjeskupnosti ter spodbujanja dialoga med preteklostjo in sedanjostjo. To se odraža v delih pisateljice in vizualne umetnice Lele B. Njatin, ki je med drugim leta 2019 v ljubljanski Galeriji Vžigalica organizirala razstavo Kočevje iz cikla Ljubljana se klanja Sloveniji III. Izbrala je dela nekaterih umetnikov, ki so bili med letoma 2000 in 2019 delovno ali bivanjsko povezani s Kočevsko. V tematsko celoto jih povezuje prisotnost smrti oz. minevanja, ki sta zaznamovala kočevsko preteklost in sedanjost. Vsako izmed del tudi odgrinja vsebnost lokalnega v identiteti avtorja in / ali njegovega umetniškega izraza, najsibo v podobi (pra)gozda ali urbane infrastrukture.

KočevArt: razstava del kočev(ar)skih umetnikov

Septembra 2019 je Zavod Putscherle v okviru 5. Dnevov kočevarske kulture, ki so se odvijali v Kočevju, v Knjižnici Kočevje odprl razstavo del kočev(ar)skih umetnikov – KočevArt. Razstava je prvi širši prikaz umetniškega (akademskega in ljubiteljskega) ustvarjanja na Kočevskem od začetka 20. stoletja do danes. Obiskovalci so si lahko ogledali slike, skulpture in fotografije 20 akademskih in ljubiteljskih umetnikov, ki so nam jih posodili avtorji sami ali njihovi svojci.

Dela umetnikov, ki ustvarjajo oz. so ustvarjali na območju širše Kočevske ali v kočevarskih izseljenskih skupnostih v tujini (Avstrija, ZDA in Kanada), omogočajo vpogled v globino človekovega občutenja in upodabljajo življenje in vsakdan na Kočevskem v različnih časovnih obdobjih, zaradi česar imajo poleg umetniške tudi neprecenljivo etnološko vrednost. Razstava hkrati odseva družbeno realnost na Kočevskem v daljšem časovnem obdobju, saj prikazana dela poleg prikaza vsakodnevnega življenja (npr. upodobitev priprave masla, dela v rudniku itd.), pripovedujejo tudi o občutenju tragičnih medvojnih dogodkov (npr. internacija v italijanska taborišča), kot tudi o človekovem najglobljem in abstraktnem doživljanju lastnega notranjega sveta.

Pri pripravi razstave sem, kot že pred tem pri razstavi Vitrine spomina (v letih 2016–2018), želela kulturno dediščino Kočevske približati širšemu krogu ljudi in vzpostaviti prostor za povezovanje in sodelovanje med vsemi, ki so nekoč in ki danes oblikujejo usodo širše Kočevske: Kočevarji staroselci, izseljenimi Kočevarji (iz ZDA, Kanade in Avstrije) in povojnimi priseljenci. Hkrati je bil namen projekta tudi spodbuditi prepoznavnost in pozitivno vrednotenje kočevarske kulture oz. ljubiteljske in akademske umetniške produkcije na Kočevskem in v Republiki Sloveniji, obenem pa prispevati k rušenju stereotipov in spodbujanju medkulturnega dialoga na območju širše Kočevske.

Razstavljena dela:
Fotografije: Josef Dornig (1904–1983, roj v ZDA, do 1941 deloval v Kočevju, umrl v Gradcu, Avstrija), John B. Gladitsch (živi v New Yorku, ZDA, družina izhaja iz Dolnje Brige) in Vito Oražem (odrastel v Kočevju, živi v Nemčiji);
Skulpture: Matija Glad (1912–1995, roj. v Banji Loki, deloval v Kočevju), Marko Glavač (1959–, deluje v Kočevju), Tomaž Hartman (1957–, deluje v Kočevju), Matija Kobola (deluje v Šalki vasi), Anton Križ (roj. v Tršču na Hrvaškem, deluje v Dolgi vasi) in Matjaž Matko (1958–, roj. v Novem mestu, deluje v Koprivniku);
Rezbarija: Heinrich Putre (1928–1994, roj. v Kočevski reki, deloval v ZDA);
Risba: Martha Hutter (roj. v Livoldu, živi v New Yorku, ZDA);
Slike: Stane Jarm (1931–2011, roj. v Osilnici, deloval v Kočevju), Irena Kapš (iz Občic), Viktor Kobola (1923- , Šalka vas), Sašo Koprivec (deluje v Kočevju), Anne Kroisenbrunner (Kitchener, Kanada, družina izhaja iz Poloma), Elisabeth Pemberger (1948–, deluje v Celovcu, Avstrija), Roman Erich Petsche (1907–1998, roj. v Kočevju, deloval v Avstriji), Michael Ruppe (1863–1951, roj. v Ovčjaku, deloval v Avstriji) in Andrej Trobentar (1951–, v sedemdestih in osemdesetih letih 20. stol. deloval v Kočevju).

V prejšnjem prispevku preberite: Ris, skrivnostna mačka slovenskih gozdov.

The post Umetniško udejstvovanje na Kočevskem appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Kdo je ris – skrivnostni prebivalec naših gozdov?

Evrazijski ris (Lynx lynx) je največja prostoživeča mačka v Evropi. Odrasla žival v dolžino meri 70 do 130 cm in tehta od 12-35 kg. Ima značilno mačjo glavo, ki jo čopi daljše dlake ob straneh na videz povečajo. Trikotni uhlji se končajo z značilnimi čopki. Kožuh je rjavo obarvan, z edinstvenim vzorcem lis in pik. Vsak ris ima drugačnega, podobno kot imamo ljudje različne prstne odtise.

Ris v Evropi živi v gozdnih habitatih. Za svoje življenje potrebuje velika, strnjena gozdna območja in ima kot vrhovni plenilec pomembno vlogo v ekosistemu. Najpogosteje lovi srnjad prehranjuje pa se tudi s polhi, gamsi in teleti jelenjadi. Kot plenilec vzdržuje zdrave populacije prostoživečih parkljarjev, vpliva na njihovo številčnost in vedenje in s tem posredno varuje rast rastlin. 

V Sloveniji je ris prisoten zlasti na območju dinarskih jelovo-bukovih gozdov, ki so dokaj redko poseljeni. Za visoki dinarski kras so značilne kraške reliefne oblike, kot so kotanje, brezna, jame, skalni previsi in stene. Risu razgibano okolje zelo ustreza. Skale mu služijo kot razgledne točke, zelo rad hodi po podrtih deblih, po robovih grebenov, ob skalnih spodmolih in prelomih. 

Srečamo ga vse od območij Trnovskega gozda, Nanosa, Menišije, Javornikov pa do kočevskih gozdov. V slovenskih Alpah so bili risi do nedavnega izjemno redki. 

Enkrat smo risa že izgubili

Ris je bil v preteklosti prisoten na celotnem območju Slovenije, dokler ni na začetku 20. stoletja zaradi pretiranega lova in izsekavanja gozdov, izginil. Leta 1973 so ga lovci in gozdarji ponovno naselili na območje Kočevja in uspešno se je razširil po velikem delu Dinaridov in vzhodnih Alp. V začetku novega tisočletja pa bi zaradi parjenja v sorodstvu skoraj ponovno izginil iz naših gozdov. Da bi preprečili izumrtje, so v sklopu projekta LIFE Lynx v Slovenijo in na Hrvaško preselili 18 risov iz Slovaške in Romunije. Zaenkrat je populacija rešena, njena ohranitev pa je v veliki meri odvisna od nas ljudi.

Kar poznamo, bolj cenimo

Izobraževanje je ključna aktivnost varovanja posameznega elementa narave, saj je prav neznanje pogosto vzrok za njegovo ogroženost. Naravo moramo približati ljudem, da jo bomo lahko cenili in občudovali ter postali dojemljivi za izgubo in ogroženost različnih vrst. S tem namenom je na Kočevskem nastala Risova učna pot. Umeščena je ob Koči pri Jelenovem studencu in obiskovalcem na poljuden način odstira vpogled v življenje risov, izzive s katerimi se sooča njihova populacija in pomembno vlogo, ki jo imajo v ekosistemu. Ris je krovna vrsta, z varovanjem risa varujemo tudi njegov življenjski prostor in posledično vse ostale rastlinske in živalske vrste, ki so pomembne za zdrav in delujoč ekosistem, od katerega smo odvisni tudi ljudje. 

Risa smo nekoč že izgubili – upajmo, da nam ga tokrat, s spremenjenim odnosom do narave in zavedanjem o naši medsebojni prepletenosti, uspe ohraniti.

Viri: Čadež, D., Jankovič, N., Kavčič, I., & Pšeničnik, A. (2023). Didaktična priporočila za risovo pot (1. izd., str. 19). Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za biologijo.

V prejšnji objavi preberite: Kočevski rudar Franc Volf: spomini na rudarsko življenje v Kočevju.

The post Ris, skrivnostna mačka slovenskih gozdov appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Upokojeni kočevski rudar se spominja, da je imel premogovnik v času, ko je delal v njem, za mesto Kočevje in Kočevsko nasploh izjemno velik pomen. Rudnik je zagotavljal vsakdanji kruh mnogim družinam, rudarski poklic pa je bil tudi zelo cenjen. 

»Rudnik je bil brez dvoma ključnega pomena za celotno Kočevsko, ne le za samo mesto Kočevje. Če smo povsem iskreni, je takratno Kočevje praktično ‘zraslo’ na rudniku. V industrijskem in gospodarskem smislu se je vse vrtelo okoli rudnika. Takrat smo imeli tudi veliko tovarno Tekstilana, kjer so v glavnem delale naše žene, močno je bilo tudi podjetje LIK. Vendar pa je bil brez dvoma rudnik v vseh pogledih glavno gonilo razvoja v mestu in njegovi širši okolici.« 

Ljubezen do rudarstva odtehtala napore

Zelo napornega in tudi nevarnega dela v rudniku se upokojeni kočevski rudar spominja takole: 

»Vstajal sem ob 5. uri zjutraj, saj smo z delom pričenjali ob šestih. Imel sem srečo, da sem stanoval v bližini rudnika. Pred vstopom vanj se je bilo potrebno preobleči v rudarska oblačila. Rudarji smo bili pogosto mokri, ker je bila jama zelo vodnata. Zato smo si morali obleke do naslednjega dne posušiti. Bilo je res ogromno dela, a je bilo tudi dobro plačano. Ker nas je bilo v rovih malo, se nismo mogli »skrivati«. Potrebno je bilo veliko in trdo delati. Bilo pa je tudi nevarno. Splošno znano je, da je rudnik, ki se zapira, najbolj nevaren za rudarje. Okoli nas so bili kdaj tudi tako hudi pritiski, da se je ruda sesedala pred našimi očmi.«

Čeprav je bilo vsakodnevno delo v premogovniku težaško, ga je vzljubil. »Delalo se je tudi ob sobotah in nedeljah, praktično nismo poznali prostih dni. Vedno smo morali biti stoodstotno prisebni, prisotni z dušo in telesom. K sreči sem bil mlad in sem imel dovolj fizične kondicije, da sem vse napore zdržal. Pomagalo mi je tudi to, da sem živel zdravo življenje, nisem užival alkohola, ne kadil, kar je bilo v nasprotju z marsikaterim rudarskim kolegom. Na nek način je bilo delo v rudniku kot poroka – knapi smo bili v svojo jamo kar malce zaljubljeni. Po zaprtju rudnika sem šel delat na ITAS z zelo težkim srcem. Ko je premogovnik nehal obratovati, je bilo zagotovo najhuje prav nam, rudarjem. To službo smo resnično vzljubili, zato se nam je bilo težko ločiti od rudnika.«

Ne le sodelavci, tudi prijatelji

Kot poudarja Franc Volf, so bili kočevski rudarji med seboj ne le sodelavci, pač pa tudi iskreni prijatelji. Skupaj so poleg številnih ur pri delu v rudniku preživeli tudi marsikateri popoldan ob druženju pri prostočasnih dejavnostih. 

»Radi smo se družili med sabo. Knapi smo bili prav posebni ljudje, zato smo se veliko držali skupaj. V tistih časih se je še hodilo na t. i. sindikalne izlete oz. ekskurzije. Knapi smo se večkrat srečevali širom Slovenije. Kočevci smo šli recimo v Trbovlje, Zagorje ali Hrastnik, oni pa so prihajali k nam. Obiskovali smo se, se spoznavali in se imeli lepo. Med seboj smo bili prijatelji. Ne vem, če so bili še v kateri drugi panogi delavci tako povezani. Predvsem v Trbovljah smo imeli kar nekaj prijateljev, saj so Trbovlje tedaj veljale za nekakšen slovenski rudarski center.«

Številne zabavne anekdote, a tudi težke tragedije

Iz prijateljskih odnosov med rudarji so se, kljub zahtevnim razmeram za delo in fizično napornim delavnikom, razvile tudi marsikatere zanimive prigode. Franc Volf se posebej dobro spominja anekdote, ki so jo starejši rudarji radi ‘ušpičili’ mlajšim kolegom. 

»Ko je prišel v rudnik delati kakšen mlad rudar, so ga starejši rudarji napotili k ventilatorjem, ki so nenehno delali, češ da je tam elektrika. Ker novinci tega niso vedeli, so se napotili tja, in ko so prispeli, takoj padli nazaj od koder so prišli, ker zgoraj ni bilo kisika. Tudi o znamenitem Perkmandeljcu smo se pogovarjali, mlade rudarje smo strašili, da nas gleda z viška. Te šale so bile lahko kdaj tudi krute, nekatere kolege so kar pošteno prestrašile. Takšnih in drugačnih pripetljajev je bilo v desetih letih, kolikor sem delal v rudniku, seveda na pretek.«

Obdobje sogovornika v kočevskem rudniku sta žal zaznamovali tudi dve tragediji, ki se jih še vedno živo spominja. 

»Imeli smo dve nesreči s smrtnim izidom, ko je zasulo naša rudarja. Vinko Kotar in Jože Lipovec sta izgubila življenje v delovnih nesrečah. Ker sem delal tudi kot reševalec iz jame, sem obe tragediji osebno doživel. Oba sta ostala zalita v rovu kakšnih 14 do 20 dni, ker prej preprosto nismo mogli priti do njiju. Ujeta sta bila tam, kjer je danes Rudniško jezero. Takrat sta bili tam še dve jezeri in soočali smo se z veliko nevarnostjo vdora mulja, torej zmesi vode, blata in ilovice. Zato smo se morali do njiju prebiti s popolnoma druge strani. Rudarji smo se vselej pozdravljali s ‘srečno’, v dobesednem pomenu besede, saj nikoli nismo vedeli, kaj nas čaka v rudniku. Vedno smo bili z eno nogo v ‘onostranstvu’.«

Kočevski rudar: le peščica še živih

Kočevski rudarji se enkrat letno srečajo na svoj dan, rudarski praznik. Dan rudarjev, ki se obeležuje 3. julija, namreč vsako leto počastijo v Pokrajinskem muzeju Kočevje, kjer pripravijo družaben dogodek, namenjen obujanju knapovskih spominov. Z izjemo tega organiziranega druženja nekdanjih rudniških kameradov, pa se, po besedah Franca Volfa, tisti maloštevilni, ki so še živi, zaradi starosti in bolezni redko videvajo. 

»Žal nas je ostalo še zelo, zelo malo. Še živeče kočevske rudarje, s katerimi sem delal, bi lahko preštel na prste ene roke. Pa tudi tisti, ki so še med nami, so že močno v letih in slabega zdravja. Sam sem bil takrat v rudniku eden izmed najmlajših rudarjev, a so tudi moji vrstniki večinoma že pokojni. Dejansko so vsi tisti rudarji, ki so živeli manj zdravo, ki so kadili, pili alkohol ipd., že dolgo pokojni. Mene je, na srečo, poleg zdravega načina življenja, ohranilo to, da kot lovec in gobar veliko hodim po gozdu.«

Vir: Intervju z upokojenim kočevskim rudarjem Francom Volfom, opravljen 14. 11. 2023. 

V prejšnji objavi preberite: Študentski projekt za ureditev etnološke zbirke Kočevarjev v Občicah.

The post Kočevski rudar Franc Volf: spomini na rudarsko življenje v Kočevju appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.