»Čebelarska avtoriteta Kranjske«, »pisec enega temeljnih del slovenskega čebelarstva«, »učitelj čebelarjenja«, »rešitelj in dobrotnik«, »eden najbolj izobraženih Kočevarjev svojega časa«… To je le nekaj besednih zvez, s katerimi bi lahko opisali Georga Jurija Jonkeja – Kočevarja, ki bi ga zaradi njegovih dosežkov prav lahko postavili ob bok velikanom slovenskega čebelarstva npr. Antonu Janši in Petru Pavlu Glavarju.
Življenje in delo
Georg Jurij Jonke je bil rojen 17 aprila 1777 v Gorenju pri Stari Cerkvi. Po študiju filozofije in klasičnih jezikov v Gradcu, in študiju teologije v Ljubljani, ga je septembra 1803 v Kočevju ljubljanski nadškof baron Brigido posvetil v duhovnika. Nekaj časa je bil kaplan v Stari Loki, nato pa vikar in katehet v Novem mestu. Od 25. julija 1808 pa do upokojitve leta 1834 je opravljal duhovniški poklic v Črmošnjicah.
S čebelarstvom se je začel ukvarjati že v mladosti. V svojem sadovnjaku v Črmošnjicah je postavil tri čebelnjake z okoli 150 panji. Poleti je imel tudi nad tristo panjev, čebele pa je posojal v rejo drugim čebelarjem. Jonke, ki je bil izvedenec za čebelarstvo pri Kranjski kmetijski družbi, je v svojem času na Kranjskem veljal za čebelarsko avtoriteto. Pospeševal je čebelarstvo in o njem pisal v pomembnih nemških in slovenskih časopisih npr. v tedaj osrednji čebelarski reviji Bienen-Zeitung, Kmetijskih in rokodelskih novicah itd.
Zlasti pomemben pa je njegov priročnik z naslovom Anleitung zür praktischen Behandlung der Bienenzucht. Napisal ga je leta 1836 in ga dal prevesti v slovenščino kot Kranjski čbelarčik (v bohoričici: Krajnſki Zhbelarzhik). S tem se Jonke v zgodovino ni zapisal le kot pomemben kočevarski in slovenski čebelar, pač pa tudi kot intelektualec, ki je razumel, da mora, če želi širiti svoj nauk, pisati v jeziku, ki so ga ljudje, tedaj sicer več-jezične dežele, razumeli. Zaradi objave v slovenščini in nemščini in ker je bil napisan razumljivo, z mislijo na neizobraženega bralca, je Kranjski čbelarčik našel mesto v mnogih kmečkih domovih na Kranjskem.
“Jonkejev panj”
Na razstavi »Za čebelarjenje ni vsaki, kakor za matiko«, ki smo jo leta 2018 pripravili v Zavodu Putscherle, smo predstavili tudi javnosti še neznan »jonkejev panj«. To je panj s premičnim satjem, ki ga je Jonke kot prvi Kranjec in en prvih čebelarjev sploh, izdelal po vzoru čebelarskega mojstra Poljaka Dzierzona in pomeni velik napredek v čebelarski tehniki. Panj je v lasti družine Kapš iz Občic.
Jonke – mirovnik in dobrotnik
Jonke je bil v času Ilirskih provinc verjetno župan (mer) in krajevni sodnik. Ustno izročilo pripoveduje, da je to funkcijo dobil, ker je rešil ujete francoske vojake, ki so jih Kočevarji nameravali skrivaj pomoriti. Razjarjene može je prepričal, naj prenočijo pri njem v župnišču, francoske vojake pa je razporedil po okoliških hišah in poskrbel, da niso bili žejni. Naslednje jutro je Kočevarje z besedami: »Neve se še, kdo zmaga naš ali francoski cesar, in če bi poslednji kaj potem? Zmaga naj pa, kdor hoče: kristjani ste ter vam ni pripušeno vjetnikov moriti«, prepričal, da so vojake izpustili. S tem si je pridobil spoštovanje Francozov, ki so kasneje ugodili tudi njegovim drugim prošnjam. Nekoč je npr. izvedel, da nameravajo Francozi v mestu Kočevju ustreliti nekaj Kočevarjev. Napisal je pismo in poslal dečka, da je z njim tekel iz Črmošnjic v Kočevje in ga izročil francoskemu poveljniku. Deček je prispel tik pred zdajci in obsojenci so bili rešeni.
Jonke je pred požigom rešil celo samo mesto Kočevje, ki so ga Francozi hoteli uničiti kot odgovor na vstajo, ki je v noči iz 8. na 9. oktober 1809 izbruhnila na Kočevskem in v Beli Krajni. Po Jonkejevem posredovanju so mestu prizanesli, a so ga med 16. in 18.oktobrom oplenili, pet glavnih kočevskih upornikov pa ustrelili.
O tem, da je Jurij Jonke svojim sorojakom v stiski večkrat tudi finančno priskočil na pomoč pričajo zapisi njegovega imena na različnih seznamih darovalcev v tedanjem časopisju. V dobrodelne namene je daroval tudi izkupiček od prodaje Kranjskega čbelarčika.
Žal je Jonke zadnja leta svojega življenja preživel v revščini in bedi. Umrl je v 87. letu starosti, 12. maja 1864. Pokopan je v Novem Taboru pri Črmošnjicah, kjer še stoji njegov kamnit nagrobnik. Na velikega kočevskega čebelarja spominjata tudi kropilnik z njegovim imenom iz leta 1830 in mehanizem ure, ki jo je dal leta 1823 vgraditi v zvonik črmošnjiške cerkve. Regijska čebelarska zveza P.P. Glavarja, Čebelarsko društvo Dolenjske Toplice in Društvo Kočevarjev staroselcev so leta 2014 odkrili spominsko ploščo Juriju Jonkeju na sedežu Društva staroselcev v Občicah.
Viri:
– Bukovec, Avguštin, 1944: Čebelarski zbornik. Ljubljana: Slovensko čebelarsko društvo.
– Gerlanc, Bogomil, Mole, Izidor, 1956: Kočevsko: zemljepisni, zgodovinski in umetnostno-kulturni oris kočevskega okraja: vodnik z adresarjem. Kočevje: Turistično olepševalno društvo.
– Erker, Josef. 1914. Georg Jonke als Prister, Bienenzüchter und Patriot. Gottscheer Bote.
– Jonke, Juri, 1836 in 1844: Krajnski Čbelarčik: to je: kratko podučenje čbele rediti, in z’ njimi prav ravnati. Dlib: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-K56EPUI4/852f399a-afc2-4300-9f7d-4c005199cfb6/PDF
– Porenta, Tita, 2018: Veliki ljudje slovenskega čebelarstva. Brdo pri Lukovici: Čebelarska zveza Slovenije; Radovljica: Muzeji radovljiške občine – Čebelarski muzej.
– Slovenska čebela. Čebelarsko društvo, 1876.
– Šalehar, Andrej idr., 2012: Georg Jurij Jonke – črmošnjiški župnik in kranjski čebelar.Novo mesto: Regijska čebelarska zveza Petra Pavla Glavarja; Brdo pri Lukovici: Čebelarska zveza Slovenije; Občice: Društvo Kočevarjev staroselcev.
– Šalehar, Andrej idr., 2014: Poučevanje čebelarstva na Kranjskem: od Petra Pavla Glavarja (1768) in Antona Janše (1770) do Emila Rothschütza (1874). Novo mesto: Regijska čebelarska zveza Petra Pavla Glavarja.
Bi radi izvedeli še kaj zanimivega o območju širše Kočevske? Preberite prejšnjo objavo: Spomeniki padlim v prvi svetovni vojni na Kočevskem.
Ta objava je dostopna tudi v: Angleščina Nemščina
Ni komentarjev