Regija Alpe-Adria, v katero uvrščamo tudi avstrijsko Koroško in Štajersko, Julijsko krajino, Slovenijo in Istro, je laboratorij številnih značilnosti, ki narode na tem območju ločujejo in hkrati povezujejo. Četudi se je že izteklo, »težko« 20. stoletje s svojimi nacionalizmi, vojnami in konflikti še vedno vpliva na vsakdan regije. Etničnost ostaja pomemben del človekove identitete, njeno proučevanje pa je ena izmed ključnih dimenzij znanstvene misli začetka 21. stoletja.
Odnosi med Avstrijo in Slovenijo
Dogodki 20. stoletja in njihove posledice so usodno zaznamovali družbeni kontekst, čezmejne odnose in geografski prostor med Avstrijo in Slovenijo. Občutili sta jih zlasti slovenska narodna skupnost na avstrijskem Koroškem in Štajerskem ter nemško govoreča skupnost v Sloveniji.
Zgodovinski dogodki, ki so v tem prostoru pustili globoke travme in na katerih je osnovana nasprotna in pogosto nasprotujoča si spominska kultura, so: mejni spori po prvi svetovni vojni, t. i. »obrambni boj« na avstrijski ali »boj za severno mejo« na slovenski strani, nacizem in nacistična zasedba Jugoslavije, upor partizanov, jugoslovanska zasedba Koroške in novi mejni spori po drugi svetovni vojni, povojni poboji in komunistični režim v Sloveniji, vprašanje manjšinskih pravic koroških Slovencev, avstrijsko-jugoslovansko (slovenski) odnosi v času hladne vojne ter tudi vprašanje »nemško govoreče manjšine« v Sloveniji po letu 1991.
Storeotipi zaznamujejo odnose med sosedama in politike do manjšin
Negativna in celo sovražna podoba Nemcev/Avstrijcev v Sloveniji in Slovencev/Jugoslovanov v Avstriji je posledica razumevanja zgodovine skozi nacionalno in/ali nacionalistično prizmo. V Evropi še vedno prevladujejo predstave, ki so se razvile sredi devetnajstega stoletja, ob začetku oblikovanja modernih nacionalnih držav. Veliko vlogo pri tem imajo nacionalni stereotipi med sosednjima narodoma. »Nacionalno« gledanje na družbeno dogajanje v alpsko-jadranskem geografskem prostoru se je v dvajsetem stoletju z obema svetovnima vojnama še okrepilo in se le počasi in s težavo umika v ozadje. Ob določenih »motnjah« v odnosu med sosednjima državama privrejo ta čustva na dan predvsem v obliki nezaupanja do sosednjega naroda. Do razhajanja političnih mnenj prihaja zlasti pri vprašanju odnosa Republike Avstrije do slovenske narodne skupnosti na avstrijskem Koroškem in Štajerskem ter odnosa Republike Slovenije do nemško govoreče etnične skupnosti v Sloveniji.
Nemško govoreča skupnost v Sloveniji
Znano je, da krovna organizacija nemško govoreče etnične skupnosti v Sloveniji ni zadovoljna z ureditvijo v Kulturnem sporazumu med Slovenijo in Avstrijo, ki se v svojem 15. členu nanaša na vključevanje kulturnih, izobraževalnih, znanstvenih in drugih projektov nemško govorečih prebivalcev v Sloveniji v meddržavne odnose. Tudi avstrijski parlament je že večkrat pozval k priznanju in ureditvi manjšinskih pravic nemško govoreče skupnosti na način, kot jih imata v Sloveniji italijanska in madžarska narodna skupnost.
Trenutno na Ministrstvu za kulturo deluje Delovna skupina za trajni dialog s predstavniki nemško govoreče etnične skupnosti v Republiki Sloveniji, kar je pomembno, saj ima tako skupnost sogovornika na državnem nivoju. Dejstvo, da avstrijski in slovenski narod po tragediji obeh svetovnih vojn nista zmogla najti skupnega jezika, razumem kot zgodovinski poraz. Zaradi zgodovinske in kulturne povezanosti obeh držav je nujno, da se nemško govoreča skupnost v Sloveniji ohrani in neguje. V ta namen je potrebno napraviti hitre korake naprej.
Skorajšnje izginotje nemške manjšine v Sloveniji
Nemška manjšina na Slovenskem je po drugi svetovni vojni doživela usodo številnih nemških skupnosti po Evropi. Zaradi nacifikacije pred in med drugo svetovno vojno in sodelovanja z nacisti je bila Nemcem v Sloveniji pripisana kolektivna krivda, pogosto so bili tudi deležni maščevanja za zločine, ki jih je zagrešil Hitlerjev režim. Po izselitvi večine Nemcev v letih 1945 in 1946 (večinoma so zbežali zaradi bojazni, da bi se jim nova oblast maščevala, omeniti pa je treba tudi številne zunajsodne poboje, justifikacije, kruto ravnanje v taboriščih in tudi prisilne izselitve) so na Slovenskem ostali le še maloštevilni pripadniki predvojne nemške narodne manjšine.
Nemško govoreča skupnost v Sloveniji po drugi svetovni vojni
Nemško skupnost v Sloveniji (tj. osebe avstrijske in nemške narodnosti ter osebe z nemškim maternim jezikom) je v obdobju po drugi svetovni vojni zaznamovala maloštevilčnost, razpršenost in v pretežni meri »neavtohtonost«, saj kar okoli 70% tistih, ki so se na popisu leta 2002 izrekli za nemško govoreče oz. Avstrijce oz. Nemce, ni bilo rojenih v Sloveniji. Glede na etnično vitalnost tj. številčnost, skupinsko življenje in ohranjanje etnične skupnosti, nemško govorečim ne kaže najbolje, da bi dosegli pogoje za uspešno dolgoročno ohranitev.
Razpršena poseljenost Nemcev, Avstrijcev ter oseb z nemškim maternim jezikom ima sicer »nekatere praktične priložnosti za ohranitev lastne etnične in kulturne podobe«. Mednje uvrščamo možnost učenja maternega jezika od osnovne šole dalje, kjer je nemščina prvi, drugi obvezni ali izbirni jezik. Možnost učenja nemškega jezika obstaja bolj ali manj na celotnem ozemlju Republike Slovenije. Ta praksa se nadaljuje tudi v srednjih šolah in nekaterih fakultetah.
Slika: Kočevarska skupnost v Občicah je od osamosvojitve Slovenije aktivna zlasti na področju kulturne dejavnosti.
Različnost naj Evropo povezuje
Okoli 10 društev, ki združujejo nemško govorečo skupnost v Sloveniji ali se ukvarjajo z ohranjanjem nemške kulture, si med seboj ni enotnih, kakšno zaščito skupnost potrebuje. Kljub temu menim, da morajo državne institucije omogočiti pogoje, da se kulturna raznolikost in pestrost narodnostne sestave (npr. ostanki Kočevarjev in Nemcev) v Sloveniji ohrani in neguje. V to smer gredo tudi priporočila in mnenja Komisije ekspertov pri implementaciji Evropske listine o manjšinskih in regionalnih jezikih v Sloveniji.
Geografsko območje Evrope danes vključuje več kot 300 različnih etničnih, verskih in kulturno-jezikovnih narodnostnih skupin, ki vključujejo okoli 104 milijone ljudi (prebivalstvo Evrope trenutno šteje okoli 900 milijonov). Zaradi tega Evropa manjšinskim vprašanjem namenja posebno pozornost. V priznanju Evropskih narodnih skupnosti in najrazličnejših manjšin ter v »velikodušnem« reševanju s tem povezanih vprašanj, leži demokratična prihodnost Evrope. Rešitve je treba iskati s pomočjo prepoznavanja skupne zgodovine in tistih lastnosti, ki nas povezujejo in krepijo zaupanje med narodi. Zavzemanje za dosledno uresničevanje sprejete zakonodaje nenazadnje prispeva tudi k uspešnejši in privlačnejši Evropi za vse njene državljane.
Članek je nastal v okviru projekta Teža preteklosti. Dediščina večkulturnega območja: primer Kočevske. Projekt (Teža preteklosti. Dediščina večkulturnega območja: primer Kočevske, J6-4612) je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna.
Več o dejavnostih Kočevarjev – staroselcev preberite tukaj.
Ta objava je dostopna tudi v: Angleščina Nemščina
Ni komentarjev