Sredi 15. stoletja je osmansko cesarstvo segalo vse do danajšne Hrvaške. Znane so tudi osmanske vojaške postojanke iz leta 1469 pri Vinici v Beli Krajini. Ker je bilo območje Kočevske v bližini avstrijsko-hrvaške meje, so glavne smeri turških vpadov proti Avstriji potekale čezenj. Prvi napad na Kočevsko se je zgodil leta 1468, sledila mu je množica drugih v 70. letih 15. stoletja. Mesto Kočevje so Osmani napadli leta 1471 in 1479, med letoma 1525 in 1530 pa je zabeleženih 50 novih napadov. Osmanski vojaki so taborili v gozdovih na Kočevskem in v okolici Snežnika.

Kočevska ni zaradi turških vpadov trpela nič manj kot drugi kraji na Kranjskem in Štajerskem. Podobnost izkušenj s turškimi vpadi na Kočevskem s tistimi v drugih deželah je razvidna tudi iz ustnega izročila in toponimov, ki pričajo o obstoju protiturških taborov na tem območju.

Turški vpadi v kočevarskih ljudskih pesmih in pripovedih 

Spomin se prek ustnega izročila prenaša iz roda v rod, čeprav se nekatere vsebine sčasoma lahko spremenijo. Tudi kočevarsko ljudsko izročilo (pesmi, pravljice, legende itn.) vsebuje informacije o turških vpadih.

Značilnost ljudskega izročila je, da se širi preko lokalnih in celo jezikovnih meja. V pesmih, ki prehajajo med območji in skupnostmi, se lahko spremenijo imena krajev in likov, detajli narativov se prav tako lahko razlikujejo, splošna tematika pa ostane. Čeprav je težko natančno določiti izvor posameznih kočevarskih pesmi ali legend, vidimo, da so turški vpadi zaznamovali tudi kočevsko kulturo in zgodovino. Kljub temu, da je korpus ljudskega izročila o turških vpadih relativno majhen, ljudsko izročilo priča o času nasilja (sami vpadi in vojskovanje proti Osmanom), o devşirmah in ugrabitvah ter o grozi in nemoči, ki so ju prebivalci občutili pred osmanskimi plenilci. Ta je navdihnila številne pripovedi o Božji pomoči in čudežih.

Kočevarji in osmansko nasilje

V zbirki legend Wilhelma Tschinkla najdemo legendo o gradnji cerkve v vasi Mozelj (Mösel) na Kočevskem. Takoj na začetku vidimo, kako ogroženi so se počutili Kočevarji: »Ko so nekoč spet Turki vpadli na Kočevsko in ropali ter pobijali od vasi do vasi, so jezdili tudi skozi ljubko vasico Mozelj.«

Slika: Cerkev v Mozlju. Foto: Anja Moric.

Dve ljudski pesmi v zbirki Adolfa Hauffna iz 19. stoletja pripovedujejo o življenju v bližini avstrijsko-osmanskemega mejnenega območja. Prva pesem z naslovom »Vom Türkenkriege« (O turški vojni) govori o mlademu vojaku, čigar pot v vojno proti Osmanom v Ogulinu pelje tudi skozi Kočevsko. Mladi vojak sreča sveto Barbaro, ki ga vpraša, kam potuje. Vojak odgovori: »Iti moram v veliko vojsko,/ v veliko vojsko, na Turško.« Ne ve, če se bo vrnil živ, ali če bo padel in ga bodo pokopali, kot se za kristjane spodobi: »Turške puške bodo moje svečice,/ turški psi bodo moji zvončki.« Iz pesmi ni jasno, ali je mladi vojak Kočevar, sklepamo pa lahko, da so vojne proti Osmanom prizadele tudi Kočevarje in, da so le-ti prihajali v stik z vojaki, ki šli v boj proti Turkom.

Vsebina druge pesmi govori o svétniku Štefanu. Ko je jezdil po Koprivniku (Nesseltal, danes v Kočevskem rogu), je naletel na vodnjak: »Vrže prstanček v koprivniški vodnjak:/ ‘Če bo prstanček plaval,/ se vrnem nazaj’« (iz turške vojne). Prstanček potone »prav na dno« vodnjaka. Štefan se poslovi od žene in se odpravi proti Ogulinu, kjer pade v boju. »Turki« nataknejo Štefanovo glavo na kol, ki jo prinesejo v Koprivnik. Na koncu pesmi Turki sporočajo Koprivničanom: »Le veselite se, le veselite se, moji Koprivničani,/ ker Štefana gospoda več ni.« Zaradi kočevarskih izkušenj med vpadi vidimo, da ja t. i. Turek, postal simbol nasilja in smrti.

Ugrabitve

Zgodbe o ugrabitvah mladih fantov (osmanski devşirme) in deklet so znane po vsem Balkanu. Tematika je prisotna tudi v ljudskih pesmih Kočevarjev, vendar je tu poudarek na osmanskih ugrabitvih mladih kočevarskih deklet.

Eno takšnih zgodb najdemo pri Tschinklu kot legendo oz. pravljico, pri Hauffnu pa kot ljudsko pesem. V Tschinklovi zbirki srečamo berača, ki prosi miloščine pri turškem paši. Ker paša nima žene, ne more dati miloščine. Berač pove paši, da ve za dve ženi »na lepem Kočevskem,« ki na veliki šmaren sedita v cerkvi v vasi Stara Cerkev (Mitterdorf). Takrat prijezdi paša v cerkev in reče: »Ne ustrašite se, romarji, prišel sem le po tisto, kar mi manjka.« Nato zgrabi lepo Marjetico za roko, jo ugrabi in odpotuje nazaj v Turčijo.

Pri Hauffenu paša reče Marjetici: »Ti greš z menoj v turško deželo,« na koncu pa Marjetica prekolne pašo. Nemoč romarjev v tej zgodbi odraža zgodovinski položaj Kočevarjev in kočevarskih deklet v 15. in 16. stoletju. Zanimivo je tudi, da paša ugrabi Marjetico ob svetem prazniku velikega šmarna. Morda lahko na podlagi tega sklepamo, da so bili Osmani videni tudi kot grožnja verskemu življenju.

Čudeži, Božja pomoč

Med pripovedmi v Tschinklovi zbirki so tudi tiste, ki govorijo o čudežih in o tem, kako so bistri Kočevarji med vpadi znali prelisičiti Turke. V zgodbi o gradnji cerkve pri Mozlju, ki sem jo že omenil, so se konji osmanskih plenilcev naenkrat »vrgli na kolena pred šipkovim grmom, ki je rosil kri.« Kot okameneli so obstali na tistem mestu. Prestrašeni Turki so domačinom obljubili, da jim bodo poslali denar za izgradnjo kapelice na tistem mestu, in zbežali. Ta kapelica je znana kot kapelica svete krvi, njene ruševine pa so vidne še danes.

V zgodbi »Prevarani Turki« Turki napadajo vas Vrbovec (Tiefental). Domačini se pred njimi skrijejo v t. i. Žensko jamo. Turki jih oblegajo, dokler vaščanom skoraj ne zmanjka hrane. Obleganci v stiski zažgejo zadnje govedo, ki ga imajo. Žival je tako zarjovela, da so Turki mislili, »da mora biti notri še najmanj cela čreda,« in odšli.

Kočevarska folklora in širše okolje

Opisane zgodbe o turških vpadih izražajo podobnosti kočevarskega ljudskega izročila s širšim slovenskim. Tudi slovenska ljudska tradicija vsebuje več pesmi o kmetih, ki se skrivajo v jamah, o Božji pomoči oblegancem v taborih in zgodb o nemoči napadenega prebivalstva. Podobnosti pričajo o tem, da so turški vpadi prizadeli vse prebivalstvo slovenskih dežel (kljub temu, da zgodovinopisje pogosto v svoje analize ni vključevalo Kočevarjev oz. območij, ki so bila razumljena kot nemška) in drugič, da je izročilo prehajalo med različnimi skupnostmi.

Turški vpadi in toponimi

Zaradi velikega števila zapuščenih in porušenih kočevarskih vasi je težko ugotoviti, koliko protiturških taborov je bilo zgrajenih na Kočevskem. Vendar lahko na podlagi lokalnih toponimov sklepamo, da so Kočevarji v svojih vaseh gradili protiturške tabore, tako kot so jih drugje po slovenskih deželah. Tudi cerkve na Kočevskem so bile utrjene, da so v njih hranili vredne stvari, in kot središče duhovnega življenja. Ena takšnih utrdb je obstajala v Mozlju. Zgodovinarji pravijo, da je bila tako velika, da nudila zatočišče več sto ljudem. Stari Tabor (nemško Alttabor, kočevarsko Autrtawr) in Novi Tabor (nemško Neutabor) sta danes zapuščeni kočevarski naselji v občini Semič. Po Krajevnem leksikonu Dravske banovine, ime Stari Tabor izvira iz protiturškega utrjenega naselja. Podobne začetke ima Novi Tabor, ki je bil zgrajen med vpadi v 16. stoletju.

Opombi:

Po današnjem zgodovinarskem razumevanju obdobja turških vpadov je izraz »turški« netočen. Plenilci in vojaki, ki so napadali slovenske dežele, so bili najverjetneje bosanski kristjani, ki so sprejeli Islam. Prebivalci geografskega območja, ki ga danes imenujemo Evropa, so muslimane skozi večji del zgodovine imenovali »Turki«. Ko gre za »turške vpade«, bi bil izraz »otomanski« ali »osmanski« primernejši kot »turški«.

Izraz devşirme označuje t. i. osmanski »krvni davek«. Osmani so ugrabljali nemuslimanske (kar je na Balkanu najpogosteje pomenilo krščanske) otroke za janičarje in državne uradnike, vendar se je dogajalo tudi, da so starši otroke prostovolno predali Osmanom v upanju na njihovo boljšo prihodnost. Morda najbolj znan izmed teh poturčenih otrok je bil Mehmed-paša Sokolović.

Viri:

– Fister, Peter. Arhitektura Slovenskih protiturških taborov. Ljubljana: Slovenska matica, 1975.

– Moric, Anja (ur.). Pesemsko izročilo Kočevske: Adolf Hauffen: nemški jezikovni otok na Kočevskem. Zgodovina in narečje, življenjske razmere, šege in navade, pripovedke, pravljice in pesmi: znanstvenokritična izdaja. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2024.

– “History.” Gottscheer Heritage and Genalogy Association. https://gottschee.org/history/.

– Krajevni leksikon dravske banovine. Ljubljana: Uprava Krajvnega leksikona dravske banovine, 1937.

– Mosbruker, Mojmir, “Tabori.” Turški vpadi, 2020. https://turki.splet.arnes.si/tabori/.

– Savnik, Roman, Planina, Francè, and Šifrer, Živko, Krajevni Leksikon Slovenije: repertorij z uradnimi, topografskimi, zemljepisnimi, zgodovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in turističnimi podatki vseh krajev Slovenije. Vol. 2, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1971.

– Tschinkel, Wilhelm. Kočevarska Folklora v šegah, navadah, pravljicach, povedkah, legendah in drugih Folklornih Izročilih: Gottscheer Volkstum in Sitte, Brauch, Märchen, Sagen, Legenden Und Anderen Volkstümlichen Überlieferungen. Ljubljana: ZRC, 2004.

– Voje, Ignacij. Slovenci pod pritiskom Turškega nasilja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1996.

Članek je nastal v okviru projekta Teža preteklosti: dediščina večkulturnega območja – primer Kočevske, ki ga sofinancira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije, in s finančno podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije.

V prejšnji objavi preberite: Kočevarska dobitnika olimpijskih medalj.

The post Turški vpadi: odsev v kočevarskem izročilu appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Medvojna usoda vasi Stari Log

Idilična z gozdom obdana vasica Stari Log je bila pred drugo svetovno vojno največja vas na Kočevskem. Tam so bili do druge svetovne vojne sedež občine, sedež župnije, šola, pokopališče, orožniška postaja, gostilne in trgovine. Vojna vihra tudi Staremu Logu ni prizanesla. Po preselitvi Kočevarjev leta 1941 sta v vasi ostali samo dve kočevarski družini. Da bi preprečili organizacijo italijanske postojanke so leta 1942 vas požgali partizani, italijanska vojska pa je ženske, otroke in ostarele iz Starega Loga in okoliških krajev poslala v koncentracijska taborišča, 74 mož pa so ustrelila.

Pokopališče v Starem Logu

Sprva je bilo pokopališče v Starem Logu urejeno ob cerkvi Sv. Marjete. Leta 1853 je postalo premajhno, zato so umrle začeli pokopavati jugovzhodno od vasi, na mestu današnjega pokopališča. Danes so na enem delu pokopališča ohranjeni grobovi Kočevarjev – staroselcev, na drugem, kjer se še vedno pokopava, so grobovi povojnih priseljencev, na tretjem pa grobnica 74 partizanov in talcev, ki jih je avgusta 1942 postrelila italijanska vojska. Iz 19. stoletja se je ohranilo 11 nagrobnikov, ostali so mlajši. Na devetih je podpisan kamnosek A. Plesche.

Različni spomini v Starem Logu

Po drugi svetovni vojni je pokopališče v Starem Logu postalo spomeniško območje – pomnik dogodkov, ki so zaznamovali burno kočevsko zgodovino. Blizu vhoda na pokopališče obiskovalec najprej zagleda leta 1997 postavljen spomenik »vsem pokojnikom Kočevske dežele« – kvadratni obelisk s piramidalno strukturo na vrhu in s posvetilom v slovenščini, nemščini, angleščini in kočevarščini. Postavile so ga kočevarske organizacije iz Slovenije in tujine ob sodelovanju lokalnih društev in krajevne skupnosti.

Leta 1960 je bila urejena skupinska grobnica ubitih talcev. Na približno 1000 m² površine so poleg grobnice še obelisk in nagrobniki iz belega marmorja.

Slabo desetletje pred tem, leta 1951, je Društvo slovenskih književnikov postavilo obeležje oz. simbolni grob tudi pesniku, pisatelju in lutkarju Miranu Jarcu. Ustreljen je bil blizu vasi Pugled pri Starem Logu, vendar lokacija njegovega groba ni znana. Leta 2002 je spomenik posodobilo Društvo za vzdrževanje partizanskih grobišč v Rogu.

Pokopališče v Starem Logu dolga leta ni imelo pokopališkega razpela. Avgusta 2023 so vaščani Starega Loga simbolno obnovili litoželezen križ z enega izmed predvojnih kočevarskih grobov in ga kot pokopališko razpelo postavili na levem robu pokopališča ob pokopališkem obzidju.

Restavriranje nagrobnikov na pokopališču v Starem Logu

Pokopališče v Starem Logu je uredila Krajevna skupnost Stara Cerkev s pomočjo kočevarskih organizacij leta 1997. 45 ohranjenih kočevarskih kamnitih nagrobnikov so leta 2002 osnovno konservirali, a je do danes zaradi vremena, posedanja terena in dotrajanosti materialov mnogo nagrobnikov poškodovanih.

Zavod Putscherle, nevladna organizacija, ki se posveča ohranjanju kulturne dediščine na Kočevskem, je zato leta 2023 pod vodstvom dr. Anje Moric začel zahtevnejšo obnovo šestih najbolj poškodovanih nagrobnikov. Restavratorska dela v skladu z navodili Zavoda Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine opravlja Kamnoseštvo Erjavec iz Mahovnika, obnovo pa financirata Ministrstvo za kulturo RS in Občina Kočevje. Dela na vsakem nagrobniku vključujejo stabilizacijo temeljev (z betoniranjem), odstranjevanje mahu in plesni, obnovo napisov, kjer je mogoče, tudi obnovo fotografij v keramičnih okvirjih, izdelavo manjkajočih delov spomenikov, kot so npr. križi, ornamenti itd. V Zavodu Putscherle v naslednjih letih načrtujemo postopno restavriranje še večih kočevarskih nagrobnikov.

Viri:
– Resman, Blaž in Seražin, Helena. 2010. Upravna enota Kočevje: občine Kočevje, Kostel in Osilnica. Ljubljana: Založba ZRC.
– Stari Log – spominsko obeležje Tomšičeve brigade. Dostopno na: http://www.zb-kocevje.si/starilog_britof.htm
– Šmajdek, Primož. 2012. Stari Log pri Kočevju – Pokopališče. Dostopno na: http://spomeniki.blogspot.com/2012/12/stari-log-pri-kocevju-pokopalisce.html
– Šuštar, Branko. 2006. Zgodba z nagrobnika prvega učitelja na šoli Smuka/Langenthon na Kočevskem okoli leta 1888. Kronika (Ljubljana), letnik 55, številka 3, str. 405-428.

The post Pokopališče v Starem Logu appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Začetki rudarstva na Kočevskem

Začetki rudarstva na Kočevskem segajo v prva leta 19. stoletja. Septembra 1803 je knez Karl Viljem Auersperg na območju današnje Trate kot prvi dobil rudosledno pravico za kopanje rjavega premoga in odprl delovišče »Viljemov kop«. Knez z izkopavanjem ni vztrajal dolgo, ker je bil izkop skromen in se ta rudnina ni izkazala za uporabno v železarski industriji, ki jo je gojil kot lastnik železarne na Dvoru pri Žužemberku. Po daljšem obdobju brez rudarske dejavnosti je na tem območju leta 1820 pravico za kopanje prejel kočevski meščan Ivan Röthel, ki je odprl kop »Sv. Janez«. Čeprav izkop premoga ni bil bogat, ga je izkoriščal za industrijske namene, za svojo opekarno. Ta je bila prvi kočevski obrat, ki je v postopek proizvodnje vpeljal rjavi premog. 

Kasneje so premog na Kočevskem kopali še nekateri premožni meščani, med katerimi se je najbolj uveljavila dunajska družina Razinger, ki se je ukvarjala s steklarstvom. Bratje Anton, Nikolaj in Franc so se v Kočevje priselili leta 1849, dve leti pozneje pa prejeli rudosledno pravico. Steklarna je bila uspešna, zato so za potrebe proizvodnje izkopavali vse več premoga. Leta 1859 so prejeli sedem dodatnih jamskih mer in v rudniku zaposlovali 150 delavcev. Ker je intenzivno rudarjenje zahtevalo vse večje investicije, so se Razingerjevi pretirano zadolžili in postopoma propadli.

Premogovnik Kočevje: razcvet pod trboveljskim lastništvom

Ob koncu 19. stoletja je lastništvo rudnika prevzela Trboveljska premogokopna družba, ki je pričela z vlaganji v premogovnik. Zgradili so opekarno, apnenico, separacijo, kurilnico, strojnico, centralno delavnico, žago in parni stroj z električnim generatorjem. Septembra 1893 je Kočevje z uradnim odprtjem za potrebe prevoza rjavega premoga dobilo železniško progo proti Ljubljani, prvi vlak pa je po tej relaciji zapeljal že dva meseca prej. »Železna cesta« je kočevskemu rudniku omogočila preboj na mednarodno tržišče, mestu Kočevje pa industrijski razvoj. Premogovnik je v tem času postal največji industrijski obrat na Kočevskem, njegovo delovanje pa je mestu prineslo tudi prvo elektrifikacijo. Leta 1919 je bil zgrajen še vodovod od reke Rinže do rudnika s črpalko na električni pogon.

Med prvo svetovno vojno je izkop potekal nemoteno, po razpadu Avstro-ogrske monarhije pa je kočevski rudnik nazadoval. Železnica je bila podržavljena, s čimer so se občutno zmanjšale dobave premoga. Trboveljska premogokopna družba je omejila vlaganja in sledila so množična odpuščanja delavcev. Leta 1919 je bilo zaposlenih kar okoli 1200 rudarjev, leta 1930 pa le še kakšnih 100. 

Upor kočevskih rudarjev

Med drugo svetovno vojno je bil v kočevskem rudniku organiziran terenski odbor Osvobodilne fronte. Kočevski rudarji so številčno odhajali v partizane, izvajali pa so tudi različne sabotaže in preko rudnika dostavljali material ter hrano partizanom. Odhod rudarjev v vojsko je povzročil upad rudarske dejavnosti. Italijani so številne kočevske rudarje aretirali, nekatere so odpeljali v taborišče v Padovo. Rudniška uprava je internirancem pošiljala pakete hrane. Rudnik je bil med italijansko okupacijo ograjen z žico. Decembra 1943 so partizani uničili večino rudniških naprav. Ker ni bilo elektrike za črpanje, je jamo zalila voda in okupatorju onemogočila izkopavanje premoga. 

Po koncu druge svetovne vojne je Trboveljska premogokopna družba prešla v državno last. Rudnik se je sprva preimenoval v Premogovnik Kočevje, nato pa v Rudnik rjavega premoga Kočevje. Stekla so obnovitvena dela, vendar so uničena oprema in nekvalificirani rudarji ovirali vzpostavitev proizvodnje. Delovanje rudnika je bilo nujno za kočevsko gospodarstvo, zato so bili rudarji oproščeni služenja obveznega vojaškega roka. Zaradi pomanjkanja domače delovne sile so zaposlili rudarje iz Suhe krajine, Zasavja, Primorske in Prekmurja. Avgusta 1950 je vodenje rudnika prevzel delavski svet, ki je opustil proizvodnjo na dnevnem kopu in ohranil le jamsko izkopavanje. Leta 1961 so odprli novo separacijo, ki je kvaliteto premoga izboljšala, zato je v naslednjih letih proizvodnja pričela strmo naraščati. 

Združitev z ITAS-om in zaprtje rudnika

V letu 1970 je proizvodnja rjavega premoga presegla 200 tisoč ton. Za uspešno delo so bili rudarji dobro plačani, njihov dohodek je bil med najvišjimi v občini. Čeprav se je kočevski rudnik v tem obdobju povzpel celo na sam vrh jugoslovanskih premogovnikov, so zaloge premoga postopno pohajale. Uprava se je odločila za preusmeritev proizvodnje z namenom prekvalifikacije rudarjev. Proizvodni program hitro razvijajočega se podjetja ITAS je omogočal razmeroma preprosto in hitro prekvalifikacijo, zato so maja 1971 uspešno izvedli referendum o združitvi podjetja in rudnika. Ko sta jo potrdila še oba delavska sveta, je bil rudnik marca 1972 uradno pripojen podjetju ITAS. Čeprav je bil rudnik pred zaprtjem že štiri leta prej, so zaradi energetske krize z izkopavanjem vztrajali do 28. februarja 1978. To je bil naposled zadnji dan v burni zgodovini kočevskega premogovnika. 

Premogovnik Kočevje danes

Danes na rudarsko preteklost Kočevja spominja predvsem infrastruktura iz takratnega obdobja. Najbolj znan ostanek je gotovo vse bolj priljubljeno Rudniško jezero. Na knapovsko zgodovino opozarjajo še zapuščena poslopja rudniške separacije in nekdanje rudarske kolonije. Nazoren opomnik pa so tudi nekatera imena tukajšnjih naselij, denimo Rudarsko naselje in Rudnik. Predeli Trate so označeni z rimskimi številkami od I naprej po jamskih merah, ki so jih izmerili in zakoličili leta 1849. Omeniti pa je potrebno tudi železniško progo proti prestolnici, ki se kot redna linija po dolgih desetletjih znova vzpostavila januarja 2021. 

Viri:
Jerbič Perko, Vesna. 2005. Rudnik rjavega premoga Kočevje. Kočevje: Pokrajinski muzej.
Rustja, Karel. 2015. 120 let kočevske železnice. Kočevje: Pokrajinski muzej. 
Zupan, Janko. 1963. Rudarji ob 20-letnici kočevskega zbora. Kočevje: Kočevski tisk. 

Kako se rudarskega življenja v Kočevju spominja upokojeni rudar Franc Volf preberite tukaj.

The post Premogovnik Kočevje: Burna kočevska rudarska zgodovina appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Upokojeni kočevski rudar se spominja, da je imel premogovnik v času, ko je delal v njem, za mesto Kočevje in Kočevsko nasploh izjemno velik pomen. Rudnik je zagotavljal vsakdanji kruh mnogim družinam, rudarski poklic pa je bil tudi zelo cenjen. 

»Rudnik je bil brez dvoma ključnega pomena za celotno Kočevsko, ne le za samo mesto Kočevje. Če smo povsem iskreni, je takratno Kočevje praktično ‘zraslo’ na rudniku. V industrijskem in gospodarskem smislu se je vse vrtelo okoli rudnika. Takrat smo imeli tudi veliko tovarno Tekstilana, kjer so v glavnem delale naše žene, močno je bilo tudi podjetje LIK. Vendar pa je bil brez dvoma rudnik v vseh pogledih glavno gonilo razvoja v mestu in njegovi širši okolici.« 

Ljubezen do rudarstva odtehtala napore

Zelo napornega in tudi nevarnega dela v rudniku se upokojeni kočevski rudar spominja takole: 

»Vstajal sem ob 5. uri zjutraj, saj smo z delom pričenjali ob šestih. Imel sem srečo, da sem stanoval v bližini rudnika. Pred vstopom vanj se je bilo potrebno preobleči v rudarska oblačila. Rudarji smo bili pogosto mokri, ker je bila jama zelo vodnata. Zato smo si morali obleke do naslednjega dne posušiti. Bilo je res ogromno dela, a je bilo tudi dobro plačano. Ker nas je bilo v rovih malo, se nismo mogli »skrivati«. Potrebno je bilo veliko in trdo delati. Bilo pa je tudi nevarno. Splošno znano je, da je rudnik, ki se zapira, najbolj nevaren za rudarje. Okoli nas so bili kdaj tudi tako hudi pritiski, da se je ruda sesedala pred našimi očmi.«

Čeprav je bilo vsakodnevno delo v premogovniku težaško, ga je vzljubil. »Delalo se je tudi ob sobotah in nedeljah, praktično nismo poznali prostih dni. Vedno smo morali biti stoodstotno prisebni, prisotni z dušo in telesom. K sreči sem bil mlad in sem imel dovolj fizične kondicije, da sem vse napore zdržal. Pomagalo mi je tudi to, da sem živel zdravo življenje, nisem užival alkohola, ne kadil, kar je bilo v nasprotju z marsikaterim rudarskim kolegom. Na nek način je bilo delo v rudniku kot poroka – knapi smo bili v svojo jamo kar malce zaljubljeni. Po zaprtju rudnika sem šel delat na ITAS z zelo težkim srcem. Ko je premogovnik nehal obratovati, je bilo zagotovo najhuje prav nam, rudarjem. To službo smo resnično vzljubili, zato se nam je bilo težko ločiti od rudnika.«

Ne le sodelavci, tudi prijatelji

Kot poudarja Franc Volf, so bili kočevski rudarji med seboj ne le sodelavci, pač pa tudi iskreni prijatelji. Skupaj so poleg številnih ur pri delu v rudniku preživeli tudi marsikateri popoldan ob druženju pri prostočasnih dejavnostih. 

»Radi smo se družili med sabo. Knapi smo bili prav posebni ljudje, zato smo se veliko držali skupaj. V tistih časih se je še hodilo na t. i. sindikalne izlete oz. ekskurzije. Knapi smo se večkrat srečevali širom Slovenije. Kočevci smo šli recimo v Trbovlje, Zagorje ali Hrastnik, oni pa so prihajali k nam. Obiskovali smo se, se spoznavali in se imeli lepo. Med seboj smo bili prijatelji. Ne vem, če so bili še v kateri drugi panogi delavci tako povezani. Predvsem v Trbovljah smo imeli kar nekaj prijateljev, saj so Trbovlje tedaj veljale za nekakšen slovenski rudarski center.«

Številne zabavne anekdote, a tudi težke tragedije

Iz prijateljskih odnosov med rudarji so se, kljub zahtevnim razmeram za delo in fizično napornim delavnikom, razvile tudi marsikatere zanimive prigode. Franc Volf se posebej dobro spominja anekdote, ki so jo starejši rudarji radi ‘ušpičili’ mlajšim kolegom. 

»Ko je prišel v rudnik delati kakšen mlad rudar, so ga starejši rudarji napotili k ventilatorjem, ki so nenehno delali, češ da je tam elektrika. Ker novinci tega niso vedeli, so se napotili tja, in ko so prispeli, takoj padli nazaj od koder so prišli, ker zgoraj ni bilo kisika. Tudi o znamenitem Perkmandeljcu smo se pogovarjali, mlade rudarje smo strašili, da nas gleda z viška. Te šale so bile lahko kdaj tudi krute, nekatere kolege so kar pošteno prestrašile. Takšnih in drugačnih pripetljajev je bilo v desetih letih, kolikor sem delal v rudniku, seveda na pretek.«

Obdobje sogovornika v kočevskem rudniku sta žal zaznamovali tudi dve tragediji, ki se jih še vedno živo spominja. 

»Imeli smo dve nesreči s smrtnim izidom, ko je zasulo naša rudarja. Vinko Kotar in Jože Lipovec sta izgubila življenje v delovnih nesrečah. Ker sem delal tudi kot reševalec iz jame, sem obe tragediji osebno doživel. Oba sta ostala zalita v rovu kakšnih 14 do 20 dni, ker prej preprosto nismo mogli priti do njiju. Ujeta sta bila tam, kjer je danes Rudniško jezero. Takrat sta bili tam še dve jezeri in soočali smo se z veliko nevarnostjo vdora mulja, torej zmesi vode, blata in ilovice. Zato smo se morali do njiju prebiti s popolnoma druge strani. Rudarji smo se vselej pozdravljali s ‘srečno’, v dobesednem pomenu besede, saj nikoli nismo vedeli, kaj nas čaka v rudniku. Vedno smo bili z eno nogo v ‘onostranstvu’.«

Kočevski rudar: le peščica še živih

Kočevski rudarji se enkrat letno srečajo na svoj dan, rudarski praznik. Dan rudarjev, ki se obeležuje 3. julija, namreč vsako leto počastijo v Pokrajinskem muzeju Kočevje, kjer pripravijo družaben dogodek, namenjen obujanju knapovskih spominov. Z izjemo tega organiziranega druženja nekdanjih rudniških kameradov, pa se, po besedah Franca Volfa, tisti maloštevilni, ki so še živi, zaradi starosti in bolezni redko videvajo. 

»Žal nas je ostalo še zelo, zelo malo. Še živeče kočevske rudarje, s katerimi sem delal, bi lahko preštel na prste ene roke. Pa tudi tisti, ki so še med nami, so že močno v letih in slabega zdravja. Sam sem bil takrat v rudniku eden izmed najmlajših rudarjev, a so tudi moji vrstniki večinoma že pokojni. Dejansko so vsi tisti rudarji, ki so živeli manj zdravo, ki so kadili, pili alkohol ipd., že dolgo pokojni. Mene je, na srečo, poleg zdravega načina življenja, ohranilo to, da kot lovec in gobar veliko hodim po gozdu.«

Vir: Intervju z upokojenim kočevskim rudarjem Francom Volfom, opravljen 14. 11. 2023. 

V prejšnji objavi preberite: Študentski projekt za ureditev etnološke zbirke Kočevarjev v Občicah.

The post Kočevski rudar Franc Volf: spomini na rudarsko življenje v Kočevju appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

»Hej, kako je pokalo včeraj po Dolenjskem, doli proti Kočevski zemlji! In prav je bilo tako. Saj takega narodno-gospodarskega praznika ne bo slavila izlepa tamošnja generacija, sedanja in prihodnja, kakoršen je bil včerajšnji dan, ko se je slovesno otvorila železna cesta /…/ Vesel dan bil je to za celo deželo kranjsko, a še posebno vesel za tiste kraje, katerim prinaša urni hlapon — to dal Bog in sreča slovenska! — boljšo prihodnjost, kakor jo bo prinašal čez leto osorej tudi drugemu še širnejemu ozemlju naše domovine.« 

Tako vzneseno je 28. septembra 1893 v članku z naslovom Otvoritev Dolenjskih železnic ob slovesnem odprtju proge Ljubljana–Kočevje zapisal časopis Slovenski narod.

Letošnje leto, septembra 2023, bo od vzpostavitve železniškega prometa minilo 130 let. Nekaj desetletij pred tem je Carl Ritter von Ghega, inženir, ki je med drugim vodil načrtovanje južne železnice od Dunaja prek Ljubljane do Trsta (graditi so jo začeli leta 1839), na Slovenskem pa je morda bolj znan po med drugo svetovno vojno porušenem borovniškem viaduktu, zapisal: »Z železnico izginjajo razdalje, železnica pospešuje materialne interese, krepi in razširja kulturo.«

»Urni hlapon« je pripeljal in odpeljal …

Kočevska železnica je prav gotovo prinesla spremembe. Po eni strani je pospešila gospodarski razvoj v panogah kot so premogovništvo, lesna industrija, tudi trgovinska dejavnost, po drugi strani pa je na Kočevsko pripeljala različne izobražence, nova znanja in ideje. Ljudem je odprla okno v svet, pospešila pretok informacij in zmanjšala razdalje med posameznimi kraji. A vendar železne kače niso vsi sprejeli z veseljem. Predvsem obcestnim, furmanskim gostilnam in furmanom (prevoznikom z vozovi) je prinesla upad dobička. 

V obdobjih gospodarskih kriz so vlaki potnike vozili tudi v evropska pristaniška mesta, od koder so s trebuhom za kruhom odhajali zlasti v Ameriko. Prelomno leto kočevske zgodovine, leto 1941, je bilo prav tako povezano z vlakom. In sicer so bili kočevski Nemci, ki so optirali za preselitev, predhodno rasno pregledani prav na vlaku na železniški postaji v Kočevju. Kar 135 vlakovnih kompozicij pa jih je v zimi 1941/42 odpeljalo v nemški rajh oz. na preselitveno območje v Posavju in Obsotelju. 

Kočevska železnica: od ideje do izgradnje

Po dokončanju južne železnice, leta 1857, so se začele pojavljati zamisli o železniških povezavah na Dolenjsko. 1869 so bili pripravljeni prvi načrti za izgradnjo nove proge Ljubljana–Novo mesto, ki je predvidevala tudi povezavo s Kočevjem. A pot do uresničitve je trajala skoraj 30 let. Trboveljska premogokopna družba je leta 1886 kupila rudnik rjavega premoga v Kočevju in postala glavni pobudnik izgradnje proge med Ljubljano in Kočevjem. Pritegnila sta ji tudi poslanec državnega zbora Fran Šuklje in baron Josef Schwegel, kar je zadevo spravilo z mrtve točke in 1. junija 1892 so stekla prva gradbena dela.

Prvi vlak je po 76,1 km dolgi progi v Kočevje pripeljal 27. julija 1893, čemur so sledili komisijski pregledi proge, čez dva meseca pa tudi uradna otvoritev.

Kočevska železnica – njena ukinitev in obnova

Potniški vlaki so bili na relaciji Ljubljana–Kočevje zaradi upada števila potnikov ukinjeni po letu 1971, predvsem na račun (tedaj) časovno ekonomičnejšega avtomobilskega prometa po Dolenjski cesti Ljubljana–Kočevje. Obnova proge se je začela leta 2008 in zaključila 2020. Iz Ljubljane v Kočevje med tednom vozi 11 vlakov, med vikendi 3 (nedelja) oz. 4 (sobota), v obratni smeri pa 13, med vikendi 4.

Podvoz na Trato oz. »tunelček«

V sklop železniške arhitekture sodijo tudi nadvozi in podvozi. Prebivalcem Kočevja je znan obokan železniški podvoz na Trato, ki ga imenujejo Tunel. Kamniti lepotec še iz časa izgradnje kočevske proge je meščanom omogočal varno prehajanje železniških tirov in dostop do travnikov in njiv na drugi strani. Ob prenovi železniške proge leta 2016 so strokovnjaki in zainteresirana javnost po daljši polemiki vendarle dosegli ohranitev »tunelčka«.

Puščanje propadanju: Originalni železničarska kurilnica in okretnica

Trenutno pa slabo kaže nič manj pomembnim preostalim železničarskim objektom v Kočevju. V sklopu železniške postaje Kočevje sta ohranjeni prvotna železničarska kurilnica in okretnica, zgrajeni leta 1893. Kurilnica, v kateri je prostor za dve lokomotivi, je kasetno grajena, fasada pa je obita z deskami. Pred kurilnico je okretnica za lokomotive s premerom 14,65 m in nosilnostjo 80 ton. Kljub temu, da gre v primeru kočevske železničarske kurilnice in okretnice za tehniško dediščino, ki jo na Slovenskem danes težko najdemo in bi bila njena ohranitev izjemnega pomena, je Zavod za varstvo kulturne dediščine RS stopnjo nujnosti njene ohranitve leta 2022 zmanjšal zgolj na »priporočeno«. 

Ob pomanjkanju prepoznavanja pomena tovrstne dediščine s strani lastnika – Slovenskih železnic in lokalne skupnosti v Kočevju, bo objekt, kljub temu, da bi bila za njegovo osnovno vzdrževanje potrebna zgolj osnovna finančna sredstva, slej ko prej propadel. Kočevska in Republika Slovenija bosta izgubili še en spomenik tehniške in železničarske dediščine, občina Kočevje pa tudi priložnost za zanimiv turistični produkt. Na Kočevskem bi namreč lahko »po starem« še kdaj obrnil muzejski vlak, eden tistih, ki so ga leta 1893 tako slavnostno sprejeli prebivalci krajev ob progi Ljubljana–Kočevje.

Viri:
– Register kulturne dediščine RS: https://geohub.gov.si/portal/apps/webappviewer/index.html?id=d6641ae60c0c47e9b027319f4f0f73
– Brate, Tadej in Ivan Kordiš. 1993. 100 let kočevske železnice: 1893–1993. Kočevje: Muzej.
– Fajfar, Simona. 2016. Kamnita dragotina je v nemilosti pri kočevski občini. Delo: https://old.delo.si/kultura/razno/kamnita-dragotina-je-v-nemilosti-pri-kocevski-obcini.html
– Kočevska proga. 2020. Ljubljana: Direkcija RS za infrastrukturo.
– Rustja, Karel. 2015. 120 let kočevske železnice. Kočevje: Pokrajinski muzej.

Kje vse danes živijo kočevarske skupnosti? Prispevek o Kočevarjih v Clevelandu najdete tukaj, o Kočevarjih v New Yorku pa tukaj.

The post 130 let kočevske železnice appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Izseljevanje s Kočevske

Čeprav je zgodovino Kočevske tragično zaznamovala predvsem izselitev Kočevarjev med drugo svetovno vojno v letih 1941/42, je bilo izseljevanje, tako kot drugod na Kranjskem, intenzivno zlasti v času svetovnih gospodarskih kriz. Od srede 19. pa do 30-ih let 20. stoletja so Kočevarji s trebuhom za kruhom odhajali v tujino. Skromne naravne danosti (kraški teren, pomanjkanje vode in obdelovalne zemlje itd.) in neugodne gospodarske razmere na Kočevskem so povzročile predvsem množično izseljevanje v ZDA, kjer naj bi pred drugo svetovno vojno živelo že več Kočevarjev kot na Kočevskem. V evropske države, vse do Češke, so Kočevarji do druge svetovne vojne odhajali zlasti kot krošnjarji. V večjih mestih avstro-ogrske monarhije so nekateri celo odpirali svoje trgovine, drugi pa so tjakaj odhajali v želji po izobrazbi.

Kočevarji v Clevelandu

Gottscheer Kalender iz leta 1926 poroča, da so prvi štirje Kočevarji v ZDA odšli leta 1853. Slabih 30 let kasneje, okrog leta 1880, naj bi bilo v Clevelandu že večje število Kočevarjev, ki so se zaposlovali v tamkajšnjih industrijskih podjetjih. V Clevelandu, kjer je bila socialna podpora delavcem s strani države nezadostno urejena oz. je ni bilo, so kočevarski industrijski delavci že leta 1889 ustanovili prvo kočevarsko društvo – Erster Österreichischer Unterstützungs Verein ali v dobesednem prevodu Prvo avstrijsko društvo za vzajemno pomoč. Po drugi svetovni vojni, marca 1946, je društvo skupaj z drugim kočevarskim društvom – Deutsche Österreichischer Unterstützungs Verein, prav tako delujočim v Clevelandu, ustanovilo Gottscheer Relief Committee. Namen nove organizacije je bila pomoč Kočevarjem v Evropi, ki so po vojni ostali brez domovine. Leta 1955 sta se društvi združili v Erster Österreichischer Unterstützungs Verein, krajše EOUV, ki deluje še danes. 

Društvo je leta 1983 s prostovoljnim delom članov in donacijami zgradilo nov kulturni dom oz. klub z nogometnim igriščem, paviljonom in oskrbnikovo hišo. Na posestvu, ki se imenuje Gottscheer Park, se obiskovalci lahko sprehodijo po gozdičku, skozi katerega vodi sprehajalna pot Gottscheer Weg. Pod okriljem kluba delujejo godba na pihala, plesna skupina in pevski zbor.

Kočevarice so zlasti ponosne na žensko sekcijo društva Ladies Auxiliary, ki danes skrbi za kuhinjo in kulinarične dobrote na različnih dogodkih. Na začetku 20. stoletja je bilo delovanje žensk tudi politično, saj so si Kočevarice v Clevelandu, prav tako kot moški, organizirano prizadevale za več delavskih pravic.

Aktivnosti kluba so nekoč obsegale še druge dejavnosti, kot so gledališka skupina, skupina za zimske športe. Leta 1953 ustanovljeni Nogometni klub je deloval še v 80. letih 20. stoletja, in sicer pod imenom Blau-Weiss Kickers oz. pod belo-modro kočevsko barvo. 

Viri:
– Sieder, Joseph at al. 1989. 1889-1989 E.O.U.V.
– Ferenc, Mitja. 2005. Kočevska – pusta in prazna. Ljubljana: Modrijan.

Kje še najdemo kočevarske skupnosti, preberite v naslednjem prispevku. O udejstvovanju kočevarskih nogometašev pa tukaj.

The post Kje vse živijo Kočevarji? – 1. del: Kočevarji v Clevelandu appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Nogomet so na Kočevskem rekreativno igrali že ob koncu 19. stoletja. Njegovi začetniki na tem območju so bili nemški turnarji, sledili pa so jim kočevski gimnazijci. Kljub temu pa za začetek organiziranega nogometa na Kočevskem velja obdobje po koncu prve svetovne vojne. Leta 1920 je namreč pričelo delovati Kulturno-prosvetno društvo Svoboda Kočevje, ki so ga večinoma sestavljali kočevski rudniški in drugi delavci. Pod okriljem tega društva so se udejstvovali športniki treh panog – atleti, lahkoatleti in nogometaši. Današnji Nogometni klub Kočevje za letnico svoje ustanovitve (kljub številnim kasnejšim spremembam imena) zato pojmuje prav omenjeno leto.

Močan nemški vpliv

Da je imel prvi kočevski nogometni klub močan nemški pridih, priča oblika tedanjega grba Svobode. Šlo je za krog, razdeljen na četrtine s štirimi zrcalnimi črkami F. Te so simbolizirale nemške pridevnike frisch, fromm, fröhlich in frei (svež, pobožen, vesel in svoboden). Prvo »pravo«, organizirano nogometno tekmo je Kočevje dočakalo 6. avgusta 1922, ko je domača Svoboda gostila istoimensko ekipo Svobode iz Most pri Ljubljani.

V tem obdobju se je nogomet na Kočevskem aktivno igral tudi v okoliških krajih Kočevja. Najbolj znan in uspešen tedanji klub je bil nemški Sportklub Rapid Mitterdorf iz Stare Cerkve. Omenjena vas je premogla celotno nogometno moštvo in je na prvi medsebojni tekmi kočevsko Svobodo ugnala s kar 8:1. V Staro Cerkev je nogometno znanje prinesel zdravstveni delavec Alfred Erker, ki je študiral v Gradcu, domači trgovec Greisch pa je ekipi kupil črno-bele drese s progami, po vzoru avstrijskega nogometnega velikana Rapida z Dunaja. 

Slovensko-nemški kočevski derbiji

Leta 1926 se je kočevski nogometni klub iz Svobode preimenoval v Sportski klub Jadran. Svoje tekme je gostil na igrišču, kjer stoji tudi današnji stadion v Gaju. Zanj so igrali pretežno kočevski gimnazijci, pridružili pa so se mu tudi nogometaši iz Stare Cerkve, ki so mu dali v uporabo že omenjene črno-bele drese. Praktično sočasno je nastal drugi kočevski klub tistega časa, Sportklub Herold, za katerega so nastopali zlasti nemški obrtniški pomočniki. Predsedoval mu je steklar Walter Engele, domače tekme pa je igral na isti zelenici kot Jadran. Tretji kočevski nogometni klub povojnega obdobja je bil Sportski klub Dijaški dom, ki so ga, kot pove že njegovo ime, tvorili dijaki iz tamkajšnjega dijaškega doma.  

Leta 1935 je bil v Kočevju ustanovljen nov nogometni klub kočevskih Nemcev, Sportklub Rapid Gottschee. Deloval je v okviru t. i. Kulturbunda (Švabsko-nemške kulturne zveze). S tem so se nacionalna nasprotja ter trenja med Slovenci in Nemci na Kočevskem začela odražati tudi pri nogometu. Junija istega leta so se slovenski kočevski nogometaši prvič združili v en sam, enoten klub, ki je nosil ime Sportski klub Kočevje. 

Šlo je za prvo kočevsko samostojno nogometno društvo, ki ni bilo le podsekcija širšega športnega društva. Najbolj zanimiva, napeta in obiskana so bila v tem času ravno srečanja med obema mestnima tekmecema, ki jih je v živo spremljalo tudi do dva tisoč gledalcev. Kljub temu, da je bilo predvojno ozračje na Kočevskem zelo naelektreno, pa po pričevanjih iz tistega časa na nobeni od tekem ni prišlo do večjega izgreda, ne navijaškega, ne političnega. 

Med drugo svetovno vojno so na Kočevskem praktično vse športne aktivnosti zamrle. Večina nogometašev SK Kočevje je šla med borce NOB, številni so bili tudi v nemških koncentracijskih taboriščih. Po vojni je bila večina nemškega prebivalstva s Kočevske izseljena, kar je posledično pomenilo tudi konec nemškega nogometa na Kočevskem. S tem pa so se seveda zaključila tudi srečanja med slovenskimi in nemškimi kočevskimi ekipami.

Viri:

• Gorše, Jože. 2020. Kočevski nogomet: Že stoletje. Kočevje: Pokrajinski muzej. 
• Kordiš, Ivan, Jerbič Perko, Vesna in Pavlin, Tomaž. 2019. Telovadba in šport na Kočevskem. Kočevje: Pokrajinski muzej.
• Spletna stran NK Kočevje, dostopno prek: http://www.nkkocevje.si/.

Ste že slišali za polšjega možica – varuha polhov? Več informacij o tem tipičnem kočevskem pripovednem junaku najdete tukaj.

The post Nogomet na Kočevskem od začetkov do druge svetovne vojne appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Ko sledim cesti južno od naselja Hrib – Loški Potok, me spremlja mirna zelena okolica, ki jo v jesenskem času poživljajo rdeči, toplo rjavi in oranžni odtenki. Mestni vrvež sem pustila daleč za seboj. Zdaj se peljem proti krajem, ki se žal ne morejo ponašati z visokim številom prebivalcev. Pot me vodi skozi gozdove in ko zagledam znana smerokaza, ki kažeta na cesto, ki se vije čez z gozdom poraščene planote do Starega in Novega Kota, pri čemer je prvi rojstni kraj mojega dragega pokojnega dedka, se nasmehnem. Blizu sem.

Za naseljem Lazec se spustim do Podpreske, kjer se pred mano odpre razgled na podolje pod dinarskimi planotami Travljanske gore, na Dragarsko dolino, v kateri ležijo naselja Podpreska, Draga, Srednja vas pri Dragi in Trava, nekoliko dlje proti hrvaški meji in že nekoliko bolj v objemu okoliških hribovij pa še Podplanina, Pungert in Črni Potok pri Dragi. Ta prostor se tesno prepleta z mojo družinsko zgodovino in mi je poznan predvsem iz zanimivih pripovedi mojih starih staršev. Četudi na tem koncu Slovenije nisem preživela veliko časa, ob vsakem obisku začutim nenavaden, nekako nostalgičen občutek domačnosti, ki me spodbuja k raziskovanju teh odročnih, a nadvse lepih krajev.

Spomenik v Novem Kotu

Pred kratkim sem med obiskom v Novem Kotu naletela na spomenik, posvečen med drugo svetovno vojno padlim prebivalcem Starega in Novega Kota, tako borcem, žrtvam internacije kot talcem. Na spomeniku sta zapisani tudi imeni dedkove matere in sestre, za kateri sem sicer vedela, da sta preminuli v internaciji. Spraševati sem se začela, v kakšni situaciji so se po vrnitvi v domače kraje znašli otroci kot so bili moj dedek in njegova brata, tedaj 10 do 14-letni fantje, katerih oče je med vojno obtičal v Ameriki, kamor so se mnogi prebivalci iz teh krajev izselili v iskanju boljšega življenja. Pri iskanju odgovorov sem naletela na zanimivosti, ki so mi bile doslej neznane, sočasno pa se mi je ponudila priložnost, da omenjeni temi posvetim pričujoči prispevek.

Dragarska dolina in njeni prebivalci

Na območju, ki obsega Dragarsko dolino in v objem prostranih gozdov umeščene okoliške kraje kot sta npr. Stari in Novi Kot, so skozi zgodovino svoj pečat pustili težko življenje, revščina, tihotapstvo v 17. stoletju in izseljevanje kočevskih Nemcev med drugo svetovno vojno, ki je med letoma 1939 in 1945 popisala nekaj najbolj krvavih strani človeške zgodovine in po koncu katere je število prebivalcev v teh krajih strmo upadlo. Opuščene kmetijske površine, zradirani kraji, ogromna gmotna in gospodarska škoda, spremembe političnih sistemov, skrhani odnosi in predvsem milijoni prezgodaj ugaslih življenj so nekatere najtemačnejše posledice vojnega in povojnega obdobja. 

Območje Dragarske doline je bilo v preteklosti jezikovno mešano, čemur do neke mere botruje neposredna bližina Hrvaške. Hkrati so bili z željo po pospešenem gospodarskem razvoju sem pripeljani nemško govoreči kmetje, imenovani tudi Kočevarji. Te je v srednjem veku s Koroške naselila plemiška rodbina Ortenburžanov. Toda ljudje so se priseljevali tudi od drugod. Kratko raziskovalno delo o izvoru mojega priimka denimo navaja, da Trohe izviramo s Češke, od koder so se predniki v 15. stoletju sprva naselili na Babnem Polju, sredi 19. stoletja pa se je Johann oz. Janez Troha priženil v Stari Kot.

V letih pred drugo svetovno vojno je bilo življenje na tem območju resda skromno, vendar mirno. Marta Steiner mi je zaupala, da je v začetku 20. stoletja po odhodu mnogih moških v Ameriko območje zajela »velika beda«. Kljub temu so preostali prebivalci »držali skupaj«, delitve na denimo Slovence in Nemce so bile ohlapne, celo neobstoječe: »Takrat smo bili vsi eno, smo živeli skupno v slogi.«

Celotna dolina, ki se dandanes zdi izropana življenja, je bila tedaj zelo živahna. Na Travi so vsako leto priredili tri semnje, imeli so gostilno in obrtnike, tako da preživeti, četudi skromno, ni bilo težko. Vas Draga je bila s še dvema gostilnama, trgovino in pošto nekakšno družabno središče doline. Ljudje so si med seboj pomagali in se družili. Otroke iz okoliških krajev je poučevala legendarna učiteljica Nada Vreček, poznana po svojem predanem delu, ki ga je v šoli na Travi od leta 1929 opravljala 55 let in je poučevala kar tri generacije.

Druga svetovna vojna

Vojna je v Dragarsko dolino in okoliške kraje posegla leta 1941, ko so po dolgih mesecih napetega spremljanja novic iz smeri hrvaškega Čabra v Novi in Stari Kot vstopili prvi italijanski škornji. Alojz Miklič je v svojih zapiskih poudaril, da so jim »Rimljani« obljubljali vse mogoče, popolno svobodo in enakopravnost ter rabo svojega jezika, vendar pa »so kmalu začeli poitalijančevati razne napise v uradih in na cestah. Osnovno šolo so preimenovali v »Scuola populare« in italijanščina je postala obvezni učni predmet. Učiteljevanje je prevzel italijanski učitelj, domača učiteljica Nada Vreček pa je za nekaj časa pobegnila čez mejo v hrvaški Čabar.«

Italijanska okupacija območja je bila eden izmed razlogov za izselitev kočevskih Nemcev iz Dragarske doline leta 1942. »Ko so se Kočevarji selili, je bilo pa zelo tragično,« se spominja Marta Steiner in opiše, kako so jih na hitro naložili na tovornjake, njihovo imetje, za katero je zmanjkalo prostora, pa so gladko pometali s tovornjakov. »To je bilo vse tako surovo narejeno vse skupaj,« grenko povzame nenadni odhod mnogih sosedov, ki so jih nato nemške čete naselile v tedaj prazne hiše v Posavju, katerih prebivalci so bili predhodno odpeljani v delovna taborišča.

Vendar pa so se s tem grozote v Dragarski dolini z okolico šele dodobra začele. Leta 1942 so partizani požgali na višjem predelu ležeči travljanski cerkev in šolo, da bi Italijanom onemogočili dostop do dobrega razgleda. Istega leta so Italijani do tal požgali vasici Stari in Novi Kot ter tamkajšnje prebivalce odvedli v internacijo, sprva na otok Rab in pozneje v Gonars, da le-ti partizanom ne bi mogli nuditi zatočišča in skrivališča. Travljanci so bili začasno izseljeni v Drago, po treh mesecih pa so se skupaj z ostalimi prebivalci doline vrnili na Travo, ki jo je okupator zagradil in v njej vzpostavil italijansko vojaško postojanko. Takrat je bila večina hiš v vasi praznih.

Spomini na vojni čas v Dragarski dolini

Četudi je od italijanske okupacije minilo že skoraj 80 let, so se ti dogodki Travljancema Marti Steiner in Rudolfu Malnarju, ki sta bila tedaj še otroka, dodobra vtisnili v spomin. Marta Steiner se spominja, da v vasi ni bilo več moških: »Če se je kdo skrival recimo doma, so ga hitro našli. So delali razne raziskave okrog po hišah in ti Italijani, ki so imeli tu postojanke, to je bilo groza.« V vasi sta vladala strah in lakota. Lačni otroci so za ostanke večerje hodili prosit celo Italijane, ki so v eni izmed izpraznjenih hiš imeli kuhinjo: »Mi otroci, ki nismo imeli kaj za jesti, smo s kanglicami hodili tja stat in čakat, če jim je kaj ostalo od večerje, da so nam dali tja notri«.

Mlajši otroci, predvsem dečki, so težkim razmeram navkljub ostali navihani. Rudolf Malnar denimo pripoveduje, da je nekemu oficirju na skrivaj iz zadnjega žepa vzel pištolo in jo zatem, prav tako na skrivaj, tudi vrnil na svoje mesto. Spominja se še, kako so si fantje izdelovali lesene puške, da so se lahko igrali partizane in Italijane, v svoji otroški radovednosti in nevednosti pa so se igrali celo z nevarnim orožjem, kar je danes nepredstavljiv prizor. »Tiste italijanske bombe, paradajzarice se jim je reklo, smo jih razmontirali, notri je bila pa ena taka svinčena kroglica, za tisto se nam je šlo,« se spominja in pove, kako je njegovemu prijatelju v roki razneslo bombo.

Upanje, ki ga je vzbujala učiteljica Nada Vreček

Čeprav so se domačini, ki so ostali v Dragarski dolini, znašli sredi vojnega območja, si niso mogli niti predstavljati, kako se godi njihovim sovaščanom, sosedom ali bližnjim, ki jih je italijanski okupator odvedel v internacijo. Žalostne zgodbe otrok, ki so te grozote doživeli, so zbrane v kar dveh delih, Pričevanja rabskih internirancev (1942–1943) in Mladi rod Kočevske proti okupatorju. Žalostni, prestrašeni, sestradani in v več primerih osiroteli otroci so se leta 1943, po kapitulaciji Italije, vrnili v domače kraje. Vrnitev je bila težka. Sirote so pod svoje okrilje vzeli preživeli sorodniki, na Travi je v številnih hišah denimo živelo po več družin, celo po štiri.

Za lepšo prihodnost otrok – tako tistih, ki so se vrnili iz internacije kot tistih, ki so vojno preživeli v domačih krajih – je skrbela učiteljica Nada Vreček. Ta je naenkrat poučevala okoli osemdeset otrok. »Po vojni smo šli vsi ven, ker smo po vojni šli v šole, Nada nam je vsem šole zrihtala,« pove Marta Steiner, ki je skupaj z mojima starima staršema obiskovala gimnazijo v Ribnici. Ta odraščajoča mladina je bila v povojnem času najbolj izobražen kader, službe pa so jih čakale že takoj po končani gimnaziji. Dejstvo, da je Nada Vreček za svoje delo prejela več nagrad in da so ji generacije, ki jih je poučevala, hvaležne še danes, govori samo zase. V gasilskem domu na Travi so ji domačini posvetili spominski kotiček, ki lepo povezuje tako lepe kot grenke spomine na te težke čase.

O zgodbah, ki sem jim prisluhnila med svojim raziskovalnim delom, bi se dalo še veliko napisati, vendar menim, da sem v ta kratek zapis vseeno strnila nekaj pomembnejših informacij. Nadaljnje delo seveda ni izključeno, saj se mi zdi izjemno pomembno ohraniti spomin na ta temačni delček naše dediščine. Zavedati se moramo, da je globoko v jesen življenja vstopila še zadnja generacija, ki o vojni še lahko pripoveduje v prvi osebi, zato bo (pre)mnogo tovrstnih zgodb preprosto odplulo v pozabo. Na nas je, da jih v tem dragocenem času, ki nam je ostal, poskusimo čim več slišati in ohraniti.

Za konec se iskreno zahvaljujem vsem trem sogovornikom, ki so mi brez omahovanja zaupali svoje spomine: gospe Marti Steiner in gospodu Rudolfu Malnarju iz Trave, ki sta me z veseljem povabila vsak v svoj dom, ter babici Anici Troha, ki se je po koncu vojne priselila v Drago in mi je prva pripovedovala o teh krajih.

Viri:
– Slavko Ožbolt v sodelovanju z Marto Steiner in Ireno Klepac, ‘Vas Trava.’ Zloženka, izdana s pomočjo donatorja Gojka Kende. Občina Loški Potok, Trava 2008.
– Suzana Kordiš, Kje so moje korenine: Troha. Neizdani dokument o izvoru priimka, Stari Kot 2007.
– Marta Steiner, rojena leta 1932 na Travi, ki se je po desetletjih dela in življenja v tujini in drugod po Sloveniji vrnila na Travo, kjer zdaj živi že dobrih 30 let. Osebna komunikacija, Trava, 15. 10. 2021.
– Pogovori z: Marta Steiner, osebna komunikacija, Trava, 2021; Anica Troha, rojena leta 1935 v Zagorju, ki se je leta 1945, pri 10. letih preselila k teti na Drago. Osebna komunikacija, Trava, 2021; Rudolf Malnar, rojen leta 1936 na Travi. Osebna komunikacija, Trava, 2021.
– Lucija Miklič, ur., Kronika vasi Stari in Novi Kot. Samozaložba, Stari Kot 2002, str. 28-29.
– Herman Janež, ur., Pričevanja rabskih internirancev (1942–1943). ČZP Kmečki glas, Ljubljana 1985. 
– Bogomil Gerlanc, ur., Mladi rod Kočevske proti okupatorju. Mladinska knjiga, Ljubljana 1953.

V naši pretekli objavi lahko preberete več o božičnem času pri Kočevarjih.

The post Ukradeno otroštvo: spomini na (po)vojni čas v Dragarski dolini in okoliških krajih appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Idilična vasica Planina (Stockendorf) leži v občini Semič ob južnem vznožju Mirne gore na kraški planoti na nadmorski višini 773 m. Ta gručasta vasica je kot številni drugi kraji na Slovenskem ime dobila po visoki, planinski legi in gorskih pašnikih. Nekdanji prebivalci, Kočevarji (kočevski Nemci) so jo poimenovali Stockendorf in označuje krčevino, prostor, kjer so odstranili požgana debla dreves (bei den Stocken Dorf). Njen nastanek sega v čas pred nemško kolonizacijo in ima potrjeno slovensko ime v zgodovinskih virih iz 13. stoletja.

Konec 16. stoletja je vas pripadala spodnjemu kočevskemu uradu, imela je do 40 prebivalcev. Med devetimi posestniki je bil en Slovenec, ostali pa so bili nemško govoreči. Leta 1880 je bilo v vasi že več kot 30 hiš, ki so oblikovale središčni tip vasi, razporejene so bile okoli jedra, ki je zaobjemalo trikotno križišče z mogočnim kostanjem in kapelico.

Prebivalstvo se je ukvarjalo s kmetijstvom

Prebivalstvo se je pretežno ukvarjalo s pašno živinorejo, poleg goveda in drobnice je bila zlasti razvita prašičereja. Skromna plast zemlje ni omogočala razmaha poljedeljstva, zalenjavo so gojili na majhnih vrtovih ob hišah. Kjub temu pa so presežke zelja skupaj z živino prodajali na sejmih v Črnomlju.

Še danes je moč opaziti ostanke nekoč bogatih sadovnjakov. Gojili so predvsem hruške, jabolke, slive, češnje in orehe. Suho sadje je v hladnejših mesecih predstavljalo pomemben del prehrane, zlasti za praznike pa so ga zamesili v kruh. Poleg suhega mesa so bili na daljših potovanjih nepogrešljivi tudi krhlji. Vinograde so obdelovali v Gorenjcih in na Rodinah. 

Mešan gozd je zadostil potrebam Planinčanov pri gradnji, kurjavi in domači rabi, vešča obdelava lesa, zlasti suhe robe pa je prinašala tudi dodaten zaslužek. Preko železniških postaj v Semiču in Črnomlju je kasneje potekala tudi prodaja drv, hlodovine in železniških pragov.

Oskrba z vodo

Poleg studenca in dveh luž je na Planini med obema svetovnima vojnama deloval tudi vaški vodovod. Anton Prelesnik v knjigi Vodni viri na Kočevskem navaja, da je bilo vaško zajetje na Planini zgrajeno leta 1849, stari vodovod pa leta 1928. Poleg vaškega zajetja, za katero je skrbela celotna vaška skupnost in so bila navadno skrbno grajena, saj so bila zaradi večje vodnatosti pomembna za oskrbo z vodo, je nedaleč iz vasi še eno vodno zajetje. Gre za s kamenjem ali betonom obzidano vodo iz izvira, ki jo je bilo mogoče enostavno zajeti. Tak tip naravnega vodnega vira je na Kočevskem prevladujoč. 

Izseljevanje v času gospodarskih kriz

Izseljevanje se je začelo zlasti po letu 1890, po 1. svetovni vojni pa je postopoma začel naraščati delež slovenskega prebivalstva. Šola je delovala od leta 1836, sprva 20 let v zasebni hiši, kasneje pa so zgradili namensko poslopje. Leta 1919 so kot poseben predmet v šoli uvedli slovenščino. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je v vasi s tridesetimi naseljenimi hišami živelo še okoli 120 prebivalcev, med njimi je bilo približno 70 % Nemcev, 7 % Slovencev, slaba četrtina pa se je opredelila z mešanim poreklom.

Cerkev sv. Elije

Na obrobju vasi od leta 1730 stoji cerkev sv. Elije. Predhodno je na njenem mestu stala kapela, za katero ne vemo natančnega leta izgradnje. Sprva je v župniji Črmošnjice dobila status podružnice, leta 1875 pa je bila povzdignjena v samostojno župnijo. Cerkev je bila uradno župnijska do leta 1987, ko so jo po ukinitvi številnih opustelih župnij Kočevske priključili k Semiški župniji. Večjo prezidavo je doživela med letoma 1854 in 1857, bila med 2. svetovno vojno požgana in izropana ter naposled obnovljena 1965, 1984 in nazadnje 2002. 

V kraju so obratovale tudi pomožna pošta, gostilna in trgovina, bil pa je tudi samostojna fara. Katastrska občina Planina je obsegala naselja Planina, Mirna Gora, Ponikve, Sredgora, Škrilj, Pogorelec in Starološki Grič, v tridesetih letih 20. stol. je bila priključena k občini Črnomelj. 

Druga svetovna vojna

Med 27. novembrom in 1. decembrom 1941 se je iz Planine preko železniške postaje v Semiču odselilo 115 ljudi iz dvaindvajsetih hiš. Poleti 1942 je vas dvakrat požgala italijanska vojska. Septembra 1942 so se na Planini spopadli vojaki divizije Isonzo in partizani Cankarjeve in Tomšičeve brigade.

Med vojno so v vasi našli zavetje revnejši Belokranjci in partizani, ki so ustanovili bolnišnjico, tesarsko in mizarsko delavnico ter Narodno kmetijo. Ustanovili so tudi razna društva, Invalidski pevski zbor in igralsko skupino. 

Planina (Stockendorf) po drugi svetovni vojni

Po vojni so vas naselili kmetijski in gozdni delavci, ki so redili govedo v novozgrajenih hlevih Kmetijske zadruge Črnomelj in opravljali gozdarska dela pod okriljem Gozdnega gospodarstva Novo mesto. Konec petdesetih let na stroške zadruge na Planino pripeljejo elektriko. 

V zadnjem času je Planina (Stockendorf) priljubljeno pribežališče pohodnikov in izletnikov, prav tako pa se povečuje število zgledno urejenih počitniških hišič in čisto pravih stalnih prebivalcev. Polurna hoja nas po lepo urejeni stezi pripelje do planinskega doma na Mirni Gori, kjer lahko uživamo v razgledu, si potešimo žejo ali se okrepimo s skrbno pripravljenimi domačimi dobrotami.

Viri:
Mitja Ferenc in Gojko Zupan. 2006. Cerkve na Kočevskem nekoč in danes. 2. Ljubljana: Založba ZRC SAZU.
Mitja Ferenc in Gojko Zupan. 2013. Po sledeh Kočevarjev v Črmošnjiško-Poljanski dolini. Dolenjske Toplice: Društvo Kočevarjev staroselcev. 
Anton Prelesnik. 2007. Vodni viri na Kočevskem = Wasserquellen im Gottscheerland. Dolenjske Toplice: Društvo Kočevarjev staroselcev; Ljubljana: distribucija ZRC SAZU.
Rozalija Mohar. 2008. Tu so živeli… Semič: Občina.
Božidar Flajšman, terenski zapiski.

V naši prejšnji objavi preberite več o pohištvenih slogih na Kočevskem v 19. in 20. stoletju.

The post Planina (Stockendorf) appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Leta 1985 sem se priselil v Kočevje in praktično takoj začel z raziskovalno-restavratorskim delom v tem okolju. Do danes sem si ogledal in raziskal nekaj sto kočevarskih domovanj in objektov, ki so se ohranili do današnjih dni. Od leta 1988 aktivno sodelujem kot restavrator, svetovalec, predavatelj, postavljalec razstav in kot nekdo, ki je uspel pridobiti mnogo predmetov za zbirke Pokrajinskega muzeja Kočevje, Muzeja Ribnica, Dolenjskega muzeja Novo mesto, Belokranjskega muzeja Metlika, Zavoda Putcherle in za razne zasebne zbirke.

Opazil sem, da se je na območju širše Kočevske ohranilo zelo malo predmetov iz 17. ali 18. stoletja. Najdemo jih samo v opremi cerkva. Tudi predmeti iz bidermajerskega obdobja (1800-1850) so izjemno redki. Medtem ko v arhitekturi stavb kočevarskih naselij zaznamo elemente gotike, baroka, neoklasicizma, historizma in secesije, pa od ohranjenih predmetov notranje opreme po številčnosti močno izstopa in prednjači historizem, ki ga mnogi imenujejo kar staronemški slog oz. altdeutsch, in je prevladoval na prelomu 19. in 20. stoletja.

Pohištvo iz časa historizma na Kočevskem

Za historizem je značilno, da je večinoma robusten, pohištvo je v temnejših odtenkih in izdelano iz masivnega lesa hrasta, oreha, češnje ali drugih listavcev, ki so ponavadi temno luženi. Značilna je tudi uporaba tankega, industrijskega furnirja, marmorja in usnja. Iz pohištva je razvidno zgledovanje po starejših slogih (romaniki, gotiki, baroku, bidermajerju), ki so dostikrat kombinirani v istem izdelku.

Pogosto lahko na različnih lokacijah najdemo identične kose, kar nas pripelje do sklepa, da gre za serijske izdelke večjih delavnic, ki so svoje produkte prilagodile okusu kupcev. Da gre za večinoma uvožene predmete iz celotne srednje Evrope, pričajo oznake o izdelovalcih, predvsem pa o transportu. Večina izdelkov, ki se je ohranila na Kočevskem, izvira iz avstrijskih, čeških in nemških delavnic. Redko najdemo predmet iz tega obdobja, ki ga lahko pripišemo lokalnim mojstrom.

Oprema meščanske hiše na prelomu 19. in 20. stoletja

Jedilnica ali salon: običajno je šlo za skupen prostor. V njem je bila večja jedilna miza s stoli. Osrednji prostor ob steni je zasedala masivna, večnamenska vitrina. Pogosto v njih najdemo tudi manjše okrasne mizice, ogledalo, obešalnik in druge pomožne predmete.

Spalnica: ob robustnih posteljah z običajno visokim vzglavjem so bile nočne omarice. V tem prostoru so bile še garderobne omare in predalnik, nekoliko redkeje tudi skrinja, psiha, klečalnik in toaletna omarica z umivalnikom.

Omeniti je potrebno še en pomemben kos pohištva, pisalnik ali sekreter, ki se je običajno nahajal v kabinetu ali zgoraj omenjenih prostorih.

Na Kočevskem ohranjeni predmeti kažejo na prevladujoč okus prebivalstva tega okolja, predvsem pa, da so bili zlasti premožnejši prebivalci zelo trendovski in so svoja bivališča opremljali z v tistem času modno opremo. Trendovstvo je močno izraženo tudi v sakralnih objektih, saj so, v večini baročne in starejše cerkve, konec 18. in v 19. stoletju dobile nove oltarje in zakristijsko opremo.

Na fotografijah vidimo reprezentativno osrednjo vitrino v historičnem slogu med in po restavratorskem postopku. Gre za tipičen bogatejši pohištven izdelek iz konca 19. in začetka 20. stoletja, ki so ga posedovali premožnejši meščani in cerkve. Sestava: les listavcev, temno lužen in politiran, osrednja plošča je iz marmorja, okovje pa medeninasto. Izvor: Kočevje, zasebna last.

V naši prejšnji objavi, zgodbi Johna B. Gladitscha, lahko preberete več o življenju kočevarskih izseljencev v New Yorku.

The post Pohištvo na Kočevskem v 19. in 20. stoletju appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.