Posebnost: žejni mož

Sv. Tri kralje spremlja kočevarski mož, ki, žejen, pije iz malega sodčka – pučerla. Ta drobna, a izjemna podrobnost obiskovalcu razkriva drobec iz vsakdanjega življenja na Kočevskem pred stoletji. Pučerle (kočevarsko putscherle) so namreč Kočevarji izdelovali in jih tudi prodajali v sosednje pokrajine in države. O njihovem pomenu priča tudi dejstvo, da je Kočevarje s pučerli upodobil že znameniti polihistor Janez Vajkard Valvasor v svojem obsežnem delu Slava Vojvodine Kranjske (1689).

Ostala cerkvena oprema

Cerkev sv. Treh kraljev stoji sredi vasi Črni Potok (nem. Schwarzenbach), ki je zaradi dobro ohranjenega vaškega stavbnega jedra vpisana v register kulturne dediščine kot naselbinska dediščina. Cerkev se dviga na manjši vzpetini sredi vasi. Na nekdanje vaško pokopališče, ki je bilo leta 1836 preseljeno v bližnje Zajčje Polje (nem. Hasenfeld, kočevarsko Huəshnbold), danes spominjajo ohranjeni deli pokopališkega zidu.

Poleg freske je v cerkvi še druga izjemno lepo ohranjena oprema. Med njo izstopajo manjši stenski poslikavi Križanega in sv. Mihaela, ki na tehtnici tehta duše, ter oltar iz poznega 17. stoletja, ki prav tako upodablja Poklon svetih Treh kraljev.

Nad urnim mehanizmom v zvoniku visita dva železna zvonova iz leta 1923; manjši je dar družine Eisenzopf iz Amerike.

Ogroženost cerkve zaradi poškodb

Danes je cerkev žal v zelo slabem stanju. Posedanje terena in potresne poškodbe so na stavbi pustile globoke razpoke, ki ogrožajo tako konstrukcijo kot dragocene freske. Brez pravočasnih in ustreznih ukrepov obstaja resna nevarnost, da izgubimo pomemben del zgodovinske in kulturne dediščine.

V Zavodu Putscherle si od leta 2023 prizadevamo, da bi ta kulturni spomenik zaščitili in obnovili. Pomemben korak naprej je bil narejen v začetku leta 2025, ko je Občina Kočevje namenila začetna sredstva za strokovne analize. Te bodo natančno opredelile, kakšna sanacija je potrebna – a že zdaj je jasno, da bo obnova obsežna in finančno zahtevna, zato bomo hvaležni za vsak prostovoljni prispevek.

Cerkev sv. Treh kraljev v Črnem Potoku ni le arhitekturni ostanek. Je nosilka identitete prostora, tiha pripovedovalka lokalne zgodovine in simbol sobivanja kultur na Kočevskem. Ohranitev takšnih krajev pomeni ohranitev spomina – pa tudi priložnost za razvoj kulturnega turizma na Kočevskem.

Viri:

Resman, Blaž in Helena Seražin. 2010. Upravna enota Kočevje: umetnostna topografija Kočevske. Ljubljana: Založba ZRC.

Zupan, Gojko, Ferenc, Mitja in France Dolinar. 1993. Cerkve na Kočevskem nekoč in danes. Kočevje: Župnija, Muzej.

V prejšnji objavi preberite: Turški vpadi: odsev v kočevarskem izročilu

The post Cerkev sv. Treh kraljev v Črnem Potoku appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Sredi 15. stoletja je osmansko cesarstvo segalo vse do danajšne Hrvaške. Znane so tudi osmanske vojaške postojanke iz leta 1469 pri Vinici v Beli Krajini. Ker je bilo območje Kočevske v bližini avstrijsko-hrvaške meje, so glavne smeri turških vpadov proti Avstriji potekale čezenj. Prvi napad na Kočevsko se je zgodil leta 1468, sledila mu je množica drugih v 70. letih 15. stoletja. Mesto Kočevje so Osmani napadli leta 1471 in 1479, med letoma 1525 in 1530 pa je zabeleženih 50 novih napadov. Osmanski vojaki so taborili v gozdovih na Kočevskem in v okolici Snežnika.

Kočevska ni zaradi turških vpadov trpela nič manj kot drugi kraji na Kranjskem in Štajerskem. Podobnost izkušenj s turškimi vpadi na Kočevskem s tistimi v drugih deželah je razvidna tudi iz ustnega izročila in toponimov, ki pričajo o obstoju protiturških taborov na tem območju.

Turški vpadi v kočevarskih ljudskih pesmih in pripovedih 

Spomin se prek ustnega izročila prenaša iz roda v rod, čeprav se nekatere vsebine sčasoma lahko spremenijo. Tudi kočevarsko ljudsko izročilo (pesmi, pravljice, legende itn.) vsebuje informacije o turških vpadih.

Značilnost ljudskega izročila je, da se širi preko lokalnih in celo jezikovnih meja. V pesmih, ki prehajajo med območji in skupnostmi, se lahko spremenijo imena krajev in likov, detajli narativov se prav tako lahko razlikujejo, splošna tematika pa ostane. Čeprav je težko natančno določiti izvor posameznih kočevarskih pesmi ali legend, vidimo, da so turški vpadi zaznamovali tudi kočevsko kulturo in zgodovino. Kljub temu, da je korpus ljudskega izročila o turških vpadih relativno majhen, ljudsko izročilo priča o času nasilja (sami vpadi in vojskovanje proti Osmanom), o devşirmah in ugrabitvah ter o grozi in nemoči, ki so ju prebivalci občutili pred osmanskimi plenilci. Ta je navdihnila številne pripovedi o Božji pomoči in čudežih.

Kočevarji in osmansko nasilje

V zbirki legend Wilhelma Tschinkla najdemo legendo o gradnji cerkve v vasi Mozelj (Mösel) na Kočevskem. Takoj na začetku vidimo, kako ogroženi so se počutili Kočevarji: »Ko so nekoč spet Turki vpadli na Kočevsko in ropali ter pobijali od vasi do vasi, so jezdili tudi skozi ljubko vasico Mozelj.«

Slika: Cerkev v Mozlju. Foto: Anja Moric.

Dve ljudski pesmi v zbirki Adolfa Hauffna iz 19. stoletja pripovedujejo o življenju v bližini avstrijsko-osmanskemega mejnenega območja. Prva pesem z naslovom »Vom Türkenkriege« (O turški vojni) govori o mlademu vojaku, čigar pot v vojno proti Osmanom v Ogulinu pelje tudi skozi Kočevsko. Mladi vojak sreča sveto Barbaro, ki ga vpraša, kam potuje. Vojak odgovori: »Iti moram v veliko vojsko,/ v veliko vojsko, na Turško.« Ne ve, če se bo vrnil živ, ali če bo padel in ga bodo pokopali, kot se za kristjane spodobi: »Turške puške bodo moje svečice,/ turški psi bodo moji zvončki.« Iz pesmi ni jasno, ali je mladi vojak Kočevar, sklepamo pa lahko, da so vojne proti Osmanom prizadele tudi Kočevarje in, da so le-ti prihajali v stik z vojaki, ki šli v boj proti Turkom.

Vsebina druge pesmi govori o svétniku Štefanu. Ko je jezdil po Koprivniku (Nesseltal, danes v Kočevskem rogu), je naletel na vodnjak: »Vrže prstanček v koprivniški vodnjak:/ ‘Če bo prstanček plaval,/ se vrnem nazaj’« (iz turške vojne). Prstanček potone »prav na dno« vodnjaka. Štefan se poslovi od žene in se odpravi proti Ogulinu, kjer pade v boju. »Turki« nataknejo Štefanovo glavo na kol, ki jo prinesejo v Koprivnik. Na koncu pesmi Turki sporočajo Koprivničanom: »Le veselite se, le veselite se, moji Koprivničani,/ ker Štefana gospoda več ni.« Zaradi kočevarskih izkušenj med vpadi vidimo, da ja t. i. Turek, postal simbol nasilja in smrti.

Ugrabitve

Zgodbe o ugrabitvah mladih fantov (osmanski devşirme) in deklet so znane po vsem Balkanu. Tematika je prisotna tudi v ljudskih pesmih Kočevarjev, vendar je tu poudarek na osmanskih ugrabitvih mladih kočevarskih deklet.

Eno takšnih zgodb najdemo pri Tschinklu kot legendo oz. pravljico, pri Hauffnu pa kot ljudsko pesem. V Tschinklovi zbirki srečamo berača, ki prosi miloščine pri turškem paši. Ker paša nima žene, ne more dati miloščine. Berač pove paši, da ve za dve ženi »na lepem Kočevskem,« ki na veliki šmaren sedita v cerkvi v vasi Stara Cerkev (Mitterdorf). Takrat prijezdi paša v cerkev in reče: »Ne ustrašite se, romarji, prišel sem le po tisto, kar mi manjka.« Nato zgrabi lepo Marjetico za roko, jo ugrabi in odpotuje nazaj v Turčijo.

Pri Hauffenu paša reče Marjetici: »Ti greš z menoj v turško deželo,« na koncu pa Marjetica prekolne pašo. Nemoč romarjev v tej zgodbi odraža zgodovinski položaj Kočevarjev in kočevarskih deklet v 15. in 16. stoletju. Zanimivo je tudi, da paša ugrabi Marjetico ob svetem prazniku velikega šmarna. Morda lahko na podlagi tega sklepamo, da so bili Osmani videni tudi kot grožnja verskemu življenju.

Čudeži, Božja pomoč

Med pripovedmi v Tschinklovi zbirki so tudi tiste, ki govorijo o čudežih in o tem, kako so bistri Kočevarji med vpadi znali prelisičiti Turke. V zgodbi o gradnji cerkve pri Mozlju, ki sem jo že omenil, so se konji osmanskih plenilcev naenkrat »vrgli na kolena pred šipkovim grmom, ki je rosil kri.« Kot okameneli so obstali na tistem mestu. Prestrašeni Turki so domačinom obljubili, da jim bodo poslali denar za izgradnjo kapelice na tistem mestu, in zbežali. Ta kapelica je znana kot kapelica svete krvi, njene ruševine pa so vidne še danes.

V zgodbi »Prevarani Turki« Turki napadajo vas Vrbovec (Tiefental). Domačini se pred njimi skrijejo v t. i. Žensko jamo. Turki jih oblegajo, dokler vaščanom skoraj ne zmanjka hrane. Obleganci v stiski zažgejo zadnje govedo, ki ga imajo. Žival je tako zarjovela, da so Turki mislili, »da mora biti notri še najmanj cela čreda,« in odšli.

Kočevarska folklora in širše okolje

Opisane zgodbe o turških vpadih izražajo podobnosti kočevarskega ljudskega izročila s širšim slovenskim. Tudi slovenska ljudska tradicija vsebuje več pesmi o kmetih, ki se skrivajo v jamah, o Božji pomoči oblegancem v taborih in zgodb o nemoči napadenega prebivalstva. Podobnosti pričajo o tem, da so turški vpadi prizadeli vse prebivalstvo slovenskih dežel (kljub temu, da zgodovinopisje pogosto v svoje analize ni vključevalo Kočevarjev oz. območij, ki so bila razumljena kot nemška) in drugič, da je izročilo prehajalo med različnimi skupnostmi.

Turški vpadi in toponimi

Zaradi velikega števila zapuščenih in porušenih kočevarskih vasi je težko ugotoviti, koliko protiturških taborov je bilo zgrajenih na Kočevskem. Vendar lahko na podlagi lokalnih toponimov sklepamo, da so Kočevarji v svojih vaseh gradili protiturške tabore, tako kot so jih drugje po slovenskih deželah. Tudi cerkve na Kočevskem so bile utrjene, da so v njih hranili vredne stvari, in kot središče duhovnega življenja. Ena takšnih utrdb je obstajala v Mozlju. Zgodovinarji pravijo, da je bila tako velika, da nudila zatočišče več sto ljudem. Stari Tabor (nemško Alttabor, kočevarsko Autrtawr) in Novi Tabor (nemško Neutabor) sta danes zapuščeni kočevarski naselji v občini Semič. Po Krajevnem leksikonu Dravske banovine, ime Stari Tabor izvira iz protiturškega utrjenega naselja. Podobne začetke ima Novi Tabor, ki je bil zgrajen med vpadi v 16. stoletju.

Opombi:

Po današnjem zgodovinarskem razumevanju obdobja turških vpadov je izraz »turški« netočen. Plenilci in vojaki, ki so napadali slovenske dežele, so bili najverjetneje bosanski kristjani, ki so sprejeli Islam. Prebivalci geografskega območja, ki ga danes imenujemo Evropa, so muslimane skozi večji del zgodovine imenovali »Turki«. Ko gre za »turške vpade«, bi bil izraz »otomanski« ali »osmanski« primernejši kot »turški«.

Izraz devşirme označuje t. i. osmanski »krvni davek«. Osmani so ugrabljali nemuslimanske (kar je na Balkanu najpogosteje pomenilo krščanske) otroke za janičarje in državne uradnike, vendar se je dogajalo tudi, da so starši otroke prostovolno predali Osmanom v upanju na njihovo boljšo prihodnost. Morda najbolj znan izmed teh poturčenih otrok je bil Mehmed-paša Sokolović.

Viri:

– Fister, Peter. Arhitektura Slovenskih protiturških taborov. Ljubljana: Slovenska matica, 1975.

– Moric, Anja (ur.). Pesemsko izročilo Kočevske: Adolf Hauffen: nemški jezikovni otok na Kočevskem. Zgodovina in narečje, življenjske razmere, šege in navade, pripovedke, pravljice in pesmi: znanstvenokritična izdaja. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2024.

– “History.” Gottscheer Heritage and Genalogy Association. https://gottschee.org/history/.

– Krajevni leksikon dravske banovine. Ljubljana: Uprava Krajvnega leksikona dravske banovine, 1937.

– Mosbruker, Mojmir, “Tabori.” Turški vpadi, 2020. https://turki.splet.arnes.si/tabori/.

– Savnik, Roman, Planina, Francè, and Šifrer, Živko, Krajevni Leksikon Slovenije: repertorij z uradnimi, topografskimi, zemljepisnimi, zgodovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in turističnimi podatki vseh krajev Slovenije. Vol. 2, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1971.

– Tschinkel, Wilhelm. Kočevarska Folklora v šegah, navadah, pravljicach, povedkah, legendah in drugih Folklornih Izročilih: Gottscheer Volkstum in Sitte, Brauch, Märchen, Sagen, Legenden Und Anderen Volkstümlichen Überlieferungen. Ljubljana: ZRC, 2004.

– Voje, Ignacij. Slovenci pod pritiskom Turškega nasilja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1996.

Članek je nastal v okviru projekta Teža preteklosti: dediščina večkulturnega območja – primer Kočevske, ki ga sofinancira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije, in s finančno podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije.

V prejšnji objavi preberite: Kočevarska dobitnika olimpijskih medalj.

The post Turški vpadi: odsev v kočevarskem izročilu appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Zgodilo se je julija 1912, ko je na poletnih olimpijskih igrah v Stockholmu bron s floretom osvojil sabljač Richard Verderber, potomec družine kočevskih Nemcev, po rodu iz Kočevja. Na Kočevskem se tako lahko upravičeno pohvalimo, da je bila prva slovenska olimpijska medalja hkrati tudi kočevska. V olimpijsko zgodovino pa se je na igrah v Berlinu leta 1936 z velikimi črkami vpisal še en športnik s kočevarskimi koreninami, Joseph Schleimer, bolj znan kot Joe Schleimer, rojen v Cvišlerjih pri Kočevju. Kot rokoborec se je ovenčal z bronastim odličjem v velterski kategoriji, le da ne za rodno domovino, pač pa za Kanado, kjer je živel. 

Največji kočev(ar)ski športnik – Richard Verderber

Richard Verderber se je rodil 23. januarja 1884 v Kočevju, pri hišni številki 115, v hiši, ki so ji po domače rekli »pri Baierschevih«. Šlo je za stavbo nekdanje gostilne v središču mesta, sprva imenovane Pri zlatem levu, kasneje pa znane tudi kot Činkel in Škorec. Po zaključeni kočevski nižji gimnaziji, kjer je obiskoval štiri razrede, je šolanje leta 1898 nadaljeval v Konjeniški kadetski šoli v Mariboru. Po zaključku izobraževanja se je odločil za vojaški poklic in postal pripadnik avstro-ogrske vojske. Čeprav se je že v otroštvu aktivno ukvarjal s športom, se je s sabljanjem prvič srečal v Mariboru.

Po končanem študiju so Verderberja nadrejeni prepoznali kot odličnega sabljača, zato so ga poslali na specialni sabljaški tečaj v Dunajsko Novo mesto. Tam je pridobil oceno »zelo dober sabljač in telovadec« ter spoznal drugega velikana slovenskega sabljanja Rudolfa Cvetka, s katerim sta postala dolgoletna reprezentančna kolega in dobra prijatelja. Verderberjeva športna kariera se je vseskozi povezovala z vojaško. Kot vojak se je večkrat izkazal, zato je prejel številne vojaške časti. 

Leta 1907 je postal inštruktor sabljanja v sabljaški šoli avstro-ogrske vojske, leta 1914 pa poveljnik čete pehotnega bataljona. Maja 1915 je prejel posebno cesarjevo pohvalo, oktobra istega leta pa je bil odlikovan še s križcem za pogum na bojišču. Septembra 1916 je za vojaške zasluge prejel srebrno medaljo, januarja 1917 pa še red železne krone 3. stopnje. Po razpadu Avstro-ogrske se je leta 1918 opredelil za Avstrijo in postal oficir avstrijske vojske. Leta 1920 je bil povišan v čin majorja, devet let pozneje pa v čin podpolkovnika. Upokojil se je novembra 1934 kot polkovnik.

Po koncu vojaške kariere se je posvetil karieri športnega sabljača in trenerja. Postal je večkratni vojaški sabljaški prvak, tako s sabljo kot s floretom. Z obema orožjema je osvojil avstrijsko prvenstvo v letih 1908, 1909, 1910, 1911, 1912 in 1914. Zmagal je tudi na prestižnem mednarodnem sabljaškem turnirju Grand prix v belgijskem Oostendeju leta 1908 in na mednarodnem tekmovanju s floretom na Dunaju leta 1911. 

Na olimpijskih igrah v Stockholmu se je Verderber s štirimi zmagami v floretu uvrstil takoj za dvema italijanskima reprezentantoma in osvojil bronasto kolajno. Sedemčlanska avstrijska reprezentanca z Verderberjem in Cvetkom na čelu, pa je le nekaj dni pozneje osvojila še srebro v ekipnem sabljanju. Verderber je bil najuspešnejši član avstrijske reprezentance. Njegovo sabljaško kariero je prekinila prva svetovna vojna, zato se mu ni uspelo uvrstiti na nobene druge olimpijske igre.

Po upokojitvi je ostal vodilna osebnost športnega sabljanja v Avstriji, aktiven v številnih sabljaških organizacijah, med drugim je bil učitelj sabljanja v prestižnem dunajskem klubu Union-Fechtklub in trener avstrijske reprezentance, ki je osvojila četrto mesto na olimpijskih igrah v Berlinu leta 1936. Leta 1931 je bil za zasluge pri razvoju avstrijskega sabljanja odlikovan s srebrnim častnim znakom Republike Avstrije, leta 1933 pa še z zlatim. Po koncu druge svetovne vojne je vzgojil nekaj vrhunskih sabljačev in sabljačic, ki so v 50. letih Avstrijo postavili v sam svetovni vrh.

Richard Verderber je umrl 8. septembra 1955 na Dunaju. Še danes velja za najuspešnejšega kočevskega športnika vseh časov in za enega najpomembnejših kranjskih športnikov nasploh. Njegovi olimpijski medalji sta tudi največja kočevska športna uspeha. Spomin na izjemnega kočevskega sabljača v njegovem rojstnem mestu še živi. V njegovo čast je namreč poimenovano najvišje priznanje Občine Kočevje za dosežke na področju športa, Verderberjeva nagrada, ki se vsako leto podeli na osrednji slovesnosti ob občinskem prazniku.

Joseph Schleimer – Kočevar, ki je spisal kanadsko rokoborsko zgodovino

Joseph »Joe« Schleimer se je rodil 31. maja 1909 v kraju Cvišlerji, nedaleč od Kočevja. Tako kot Verderber je bil potomec kočevskih Nemcev. Že na pragu polnoletnosti je iz rodnega mesta odpotoval preko luže in do smrti ostal Kanadčan. V Kanado je prispel sam leta 1927 pri 18 letih. Njegova družina je ostala na Kočevskem, kjer so imeli majhno kmetijo. Mlademu Schleimerju kmečko življenje ni dišalo, zato se je odločil za selitev na drugo stran sveta. Ob prihodu se je zaposlil v mizarski delavnici in se priučil obrti. Ko je njegov delodajalec zabredel v finančne težave, je Schleimer iskal druge možnosti zaslužka. S prijatelji se je preselil v Toronto, ker pa tam ni uspel najti službe, se je včlanil v rokoborski klub in v naslednjih desetletjih v tem športu pustil izjemen pečat v kanadski športni zgodovini. 

Sprva je postal redni sparing partner tamkajšnjega uveljavljenega rokoborca, katerega pa je kaj kmalu pričel redno premagovati. Čeprav ni imel trenerja, so njegova moč, odločnost in nepredvidljivost nasprotnike spravljale v obup. Leta 1933 je že osvojil prvenstvo Ontaria. V pripravah na olimpijske igre je treniral zgolj v prostem času, običajno le trikrat na teden. Kljub temu mu je uspelo doseči izjemno pripravljenost. Na največjem svetovnem športnem tekmovanju je v uvodnem krogu premagal Indijca Rashida Anwarja, nato izgubil proti Franku Lewisu iz Združenih držav Amerike, kasnejšemu dobitniku zlate medalje. V naslednjih dvobojih je premagal Belgijca Juliena Bekeja in Švicarja Willyja Angsta, v polfinalu pa klonil proti Švedu Thureju Anderssonu. To je zadoščalo za bronasto kolajno v velterski kategoriji. To je bila zadnja uvrstitev kanadskih rokoborcev na stopničke olimpijskih iger vse do leta 1984, ko sta Bob Molle in Chris Rinke osvojila srebro in bron v supertežki kategoriji. 

Za Schleimerjev drugi največji rokoborski dosežek velja zlata medalja v velterski kategoriji na igrah Britanskega imperija leta 1934, kjer je v finalu premagal Angleža Williama Foxa. V letih 1934, 1935 in 1936 je postal tudi trikratni zaporedni kanadski državni prvak. Z zadnjim od omenjenih naslovov si je tudi prislužil uvrstitev na igre v Berlinu.

Berlinske igre leta 1936 so bile Schleimerjevo zadnje mednarodno tekmovanje. Zaradi hude morske bolezni in resnejše poškodbe ni več nastopal, pač pa je rokoborbi odtlej služil na številnih pomembnih izvršnih položajih. Med leti 1955 in 1960 je bil predsednik Ontarijske amaterske rokoborske zveze, v obdobju med 1960 in 1964 predsednik kanadskega rokoborskega odbora, v sedemdesetih letih je bil vodja rokoborske zveze Central Ontario, bil pa je tudi dolgoletni direktor kanadske amaterske rokoborske zveze. Bil je tudi trener kanadske rokoborske reprezentance, ki jo je vodil na kar nekaj pomembnih mednarodnih tekmovanjih. Mednje sodijo Panameriške igre leta 1959, Igre Commonwealtha leta 1962, svetovno prvenstvo istega leta, Panameriške igre leta 1963 in olimpijske igre leta 1964. Veljal je za enega najbolj zaslužnih posameznikov za razvoj rokoborbe v Kanadi. Leta 1960 je bil sprejet v Kanadsko olimpijsko dvorano slavnih. 

Joe Schleimer je umrl 23. novembra 1988. Kljub izjemnim rokoborskim uspehov in olimpijski slavi, je uspešni rokoborec prostega sloga kočevarskega rodu dolga leta veljal za enega najbolj prezrtih slovenskih prejemnikov olimpijskih odličij. Verjetno je k temu botrovalo predvsem dejstvo, da je olimpijsko kolajno osvojil za svojo drugo domovino. Kljub temu pa gre ob Verderberju za edinega športnika s koreninami s širšega kočevskega območja, ki je osvojil eno od najbolj cenjenih medalj v svetu športa. Kočevska je tako lahko upravičeno ponosna tudi na Schleimerjeve zgodovinske dosežke. 

Viri:

• Kordiš, Ivan, Jerbič Perko, Vesna in Pavlin, Tomaž (ur.). 2019. Telovadba in šport na Kočevskem. Pokrajinski muzej Kočevje. Kočevje.
• Južnič, Stanislav. 1996. Kočevar – dobitnik dveh olimpijskih kolajn. Kronika, letnik 44, številka 2/3, str. 82-85. Ljubljana. Dostopno prek: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-VVRREHCS/4a3554d2-a0f9-4f5f-a5df-6345e63711b8/PDF
• Podpečnik, Jože in Pörš, Simona (ur.). 2012. Sabljanje: veščina, tradicija, šport: zbornik ob 100-letnici osvojitve srebrne olimpijske medalje Rudolfa Cvetka. Narodni muzej Slovenije. Ljubljana.
• Spletna stran Canadian sport history. Dostopno prek: https://canadiansporthistory.ca/champion-magazine/august-1980-aout/joe-schleimer-struck-bronze-in-berlin/
• Spletna stran Mednarodnega olimpijskega komiteja. Dostopno prek: https://www.olympics.com/en/athletes/joseph-schleimer  
• Spletna stran Olimpijskega komiteja Kanade. Dostopno prek: https://olympic.ca/team-canada/joseph-schleimer/

Prispevek je podprlo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

V prejšnji objavi preberite: Ravenska kapela: Ebner Bild, Ebmar pillain, Emapild in ravenski begunki.

The post Richard Verderber in Joseph Schleimer – kočevarska dobitnika olimpijskih medalj appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Obstaja več opisov in zgodb o začetkih te kapele, ki pa imajo skupni imenovalec. Vsaka od njih se prične s podobo Marije sedem žalosti, neznanega avtorja in ne popolnoma jasnega izvora. Šlo je za sliko na platnu, h kateri so se stoletja zatekali okoliški prebivalci in jo največkrat imenovali »čudežna« ali »milostna«.

Wilhelm Tschinkel je v kočevarski folklori zapisal dve pripovedi o prihodu podobe na Ravne. V prvi je neki mož iz Borovca med krošnjarjenjem po Koroškem v eni izmed hiš na steni opazil podobo Matere božje. Bila mu je tako všeč, da je gospodinji ponudil odkup. Ta mu je podobo sicer prodala, a kmalu to obžalovala in jo ob naslednjem krošnjarjevem obisku želela nazaj. Krošnjar ji je podobo vrnil, vendar je gospodinja kmalu zatem sanjala čudne sanje, v katerih ji je bilo razodeto, da bo podoba kraljevala visoko na višavju, kjer jo bodo častile množice. Zato jo je vrnila borovškemu krošnjarju, ki jo je odnesel domov, na hribu nad Ravnami postavil kapelo in vanjo namestil podobo. 

V drugi različici legende Tschinkel opiše, kako je podoba na Ravne prišla iz Prage. Tam je neka vdova zapadla v hudo revščino in razprodala vse premoženje, razen slike Marije sedem žalosti, na katero je bila silno navezana. Na koncu jo je bila prisiljena prodati in tudi v tej zgodbi je podobo kupil krošnjar iz Borovca. Vdova je zaradi izgube podobe veliko prejokala in trpela, dokler se ji v sanjah ni prikazala Mati božja in ji razodela, da bo njena podoba predmet velikega češčenja in bo v tolažbo mnogim vernikom. Vdova se je potolažila, krošnjar pa je za podobo zgradil kapelico nad Ravnami. 

Ravenska kapela: povečanje zaradi kolere

Izbira lokacije, kjer je bila sezidana kapela, se danes morda ne zdi smiselna, v 15. stoletju pa tam potekala pot, po kateri so tovorili živino iz Kočevske v Reko na Hrvaškem. Okoliški prebivalci (tudi prebivalci Osilnice) pa so to, sicer naporno in dolgo pot, uporabljali kot bližnjico do Kočevja. Ob kapeli je bila klop, kjer so popotniki posedeli, si odpočili in se priporočili Marijinemu varstvu. Še posebej so h kapeli romali takrat, ko so grozile nesreče ali bolezni. Tako so ob epidemiji kolere leta 1855 h kapeli s svojim župnikom Joannesom Krishejem poromali prebivalci Borovca. Krishe jih je takrat spodbujal, naj na mestu skromne kapele postavijo večjo, imenitnejšo. 

Od spodbude do gradnje nove kapele je preteklo natanko 50 let. Glavni pobudnik dejanskega začetka gradnje je bil Josephus Perz, borovški župnik, poleg njega sta gradbeni odbor sestavljala še Johann Rößl, občinski predstojnik, in Anton Brischy. Z gradnjo so pričeli 5. julija 1905, ko je tedanji knezoškof Anton Bonaventura Jeglič birmal v Borovcu in v Kočevski Reki (nem. Rieg). Blagoslovil je temeljni kamen za novo kapelo in ker mu je bil načrt zanjo zelo všeč, obljubil oltarni kip zanjo. Obljubo je moral izpolniti kar hitro, saj že 19. avgusta 1905 lokalni kočevarski časopis, Gottscheer Bote piše o tem, da je gradnja zaključena in za 17. september 1905 napove posvetitev kapele. V oktobrski številki pa taisti časopis že v superlativih opiše slovesni dogodek. Posvetitev je vodil kočevski dekan Ferdinand Erker ob množični udeležbi duhovnikov in vernikov s celotne Kočevske, Kolpske doline in celo bližnje Hrvaške. Dvanajst pevskih društev je prepevalo slavnostne pesmi, domačini pa so poskrbeli za oblico jedače in pijače. 

Nova ravenska kapela – delo izbranih mojstrov

Nova ravenska kapela iz neobdelanega naravnega kamna je bila dozidana ob bok stari milostni kapelici. Zaradi simetrije so na levi strani sezidali še vhodno kapelo. V dolžino je nova kapela (pravzaprav že cerkvica) merila 10,5 m, v širino 5,5 m in v višino 15 m, z ošiljenim zvonikom in dvema odprtinama za zvonove.

Popis mojstrov, ki so sodelovali pri gradnji, je impresiven. Italijanski priseljenec Zupello iz Kočevja je opravil vsa zidarska dela. Štukature in keramika naj bi bile delo Simona Trea iz znane gradbeniške družine Treo iz Ljubljane. Vitraže je izdelal Eduardo Kratzmann, ki je v tistem času imel delavnico na Dunaju, pred tem pa je bil celo vodja kraljevega madžarskega inštituta za vitraž v Budimpešti. Oltar je bil delo Franza Martinerja iz Grödna (Južna Tirolska), prav tako je Martiner za kapelo izdelal oltarni kip, darilo škofa Jegliča. Znani kleparski mojster, župan, veleposestnik in gasilec iz Šentvida, Anton Belec, je na kapeli opravil vsa kleparska dela. Deset let pred tem je Belec izdelal Aljažev stolp na Triglavu. Težko razberemo, ali je Max Samassa iz znane livarne in zvonarne Samassa iz Ljubljane za kapelo izdelal le zvon ali pa mogoče tudi prelepa kovana vrata. Možno je tudi, da je bil zvon Samassin, vrata pa delo ključavničarja Michiticha iz Kočevske Reke.

Posebno gozdno kapelo so torej krasila izbrana dela mojstrov od blizu in daleč. Verniki so se še bolj množično romali k ravenski kapeli, zdaj trojni kapeli, kjer je glavni oltar krasil kip Žalostne matere božje, v obnovljeni kapelici poleg, pa je še vedno domovala stara podoba Marije sedem žalosti. 

Kočevarji so svojo 600-letno domovino zaradi političnih sprememb, agitacij in pritiskov, zapustili pozimi leta 1941. Ravne so bile med vojno vihro popolnoma uničene. Z verskimi objekti pa je v letih po vojni pometla oblast, ki je sistematično brisala vse, kar je spominjalo na vero ali nemško preteklost Kočevske, vključno s cerkvami in pokopališči. 

Župnik Pogorelc reši Emapild pred pozabo

Usodi kapele Emapild lahko sledimo po zaslugi župnika Antona Pogorelca (roj. 12. junija 1914 v Podtaboru pri Strugah), sorodnika goteniškega župnika Jožefa Gliebe (roj. 3. februarja 1873 v Kukovem). Anton Pogorelc je bil na svoje prvo delovno mesto kaplana napoten v Faro pri Kostelu leta 1941. Med letoma 1943 in 1948 je bil župnik v Kočevski Reki in nato med 1948 in 1986 župnik pri Fari in upravitelj župnije Kočevska Reka. V svoji osebni zapuščini je pustil besedne sledi, ki so naposled pripeljale do bolj celovite zgodbe o kapeli na Ravnah, njenem koncu in o dveh podobah, ki sta nazadnje pristali pri Fari. 

Ne ravno brezbožni, posebej verni pa tudi ne

Pogorelc, ki je župnijo Kočevska Reka prevzel po odhodu tamkajšnjega kočevarskega župnika Krakerja, je s svojimi župljani (opisal jih je kot ne ravno brezbožne, posebej verne pa tudi ne, vendar so radi romali) velikokrat poromal k ravenski kapeli. Zgodbe njej mu je pripovedoval ostareli sorodnik Gliebe, Pogorelc pa jih je desetletja pozneje zapisal in o njih pripovedoval romarjem, ki so obiskovali Faro. Poleg Pogorelca je bil na kapelo (in še posebej na staro podobo Žalostne matere božje) izredno navezan župnik Jožef Poje (roj. 12. februarja 1889 v Padovem pri Osilnici), ki je bil po vrnitvi iz vojnega ujetništva imenovan za ekspozita na Zdihovem. Že v otroštvu je z materjo večkrat romal h kapeli, ki jo je obiskoval tudi pozneje, ko se je kot dijak kočevske gimnazije vračal v rodno Padovo. 

Romanje slike »Emapild« po Sloveniji

Da bi v času povojnega vsesplošnega rušenja sakralnih objektov zaščitil njemu ljubo podobo, ob kateri je molil že kot otrok, jo je odnesel na Zdihovo. Ko pa je moral Zdihovo leta 1953 zapustiti, je podobo izrezal iz okvirja, zvil v nahrbtnik in odnesel s seboj. Z njim je podoba romala po župnijah, v katerih je deloval. Ko se je upokojil, je visela na steni njegove sobe v Šentvidu. Tam ga je leta 1977 že hudo bolnega obiskal Pogorelc in dogovorila sta se, da bo Pogorelc podobo po Pojetovi smrti odnesel v Faro, saj naj bi ta »sveta in milostna« podoba spadala v posvečen prostor.

Na Ravnah je vse do leta 1952 v glavni kapeli ostal oltarni kip Žalostne matere Božje, Jegličevo darilo ob posvetitvi kapele. Leta 1948 je Pogorelc s svoji župljani zadnjič poromal h kapeli in pretreseno so ugotovili, da je nekdo razbil lesena vhodna vrata in na kip streljal. Očitno so kip pred popolnim uničenjem rešila močna notranja kovana vrata z dvema ključavnicama. 

Istega leta je Pogorelc moral zapustiti Kočevsko Reko in se vrniti v Faro, kjer je že kot mlad kaplan z domačini spletel prisrčne vezi. Pozneje je v svojih spominih opisal, kako mu je bilo najtežje zapustiti ravno to kapelo in prestreljeno Marijo, ki pa je štiri leta pozneje prišla za njim. Neke noči leta 1952 so namreč domačini v Kočevski Reki izvedeli, da bo tisto noč kapela minirana in porušena. Zbrala se je manjša skupina ljudi in tik pred miniranjem kapele iz nje uspela rešiti Marijin oltarni kip in nekaj manjših predmetov. Kip si je domačinka Ana Poje opasala na hrbet in ga iz kapele prinesla v Kočevsko Reko ter zatem predala župniku Pogorelcu v Faro.

Ravenski begunki zdaj skupaj v Fari

Pogorelc je kip namestil na častno mesto pod prižnico v prifarski cerkvi Marijinega vnebovzetja. Po smrti župnika Pojeta, ki je bil pokopan v Šentvidu 02. junija 1977,  so njegovi sorodniki Pogorelcu predali še podobo Marije sedem žalosti. Podobo je Pogorelc namestil nad kip, da »bosta skupaj, tako kot v tistem gozdičku nad Ravnami«. 

Ravenska kapela oz. Emapild, kot jo je imenoval Pogorelc, je bila resda spremenjena v ruševine, skupaj z mojstrovinami, ki so jo krasile. Obema duhovnikoma, Pogorelcu in Pojetu, pa je uspelo rešiti njen neprecenljivi del. Ne le kipa in podobe – rešila sta njeno bistvo – zgodbo, ki je preglasila in preživela vojno in povojno nasilje in uničevanje.

Ravenski begunki še vedno gostujeta v cerkvi  pri Fari. Na svojo željo pa na pokopališču pod cerkvijo od leta 1989 počiva tudi njun varuh Anton Pogorelc.

Avtorici sta zapis pripravili ob 120-letnici posvetitve ravenske kapele, 17. 09. 2025.

Viri: 

• Osebni arhiv Antona Pogorelca, z dovoljenjem družine Pogorelc
• Wilhelm Tschinkel, Kočevarska folklora, založba ZRC, 2004
• Gottscheer Bote, 19. junij 1905
• Gottscheer Bote, 19. avgust 1905
• Gottscheer Bote, 4. oktober 1905
• Zapis o reševanju opreme iz kapele, avtorica Marija Lavrič, predan župniji Kočevska Reka.

Projekt je podprlo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

V prejšnji objavi preberite: Kočevarske ljudske pesmi: zbirka Adolfa Hauffna.

The post Ravenska kapela: Ebner Bild, Ebmar pillain, Emapild in ravenski begunki appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Kočevska je zaradi svoje odročnosti in zanimivega narečja – kočevarščine, pri raziskovalcih in zbirateljih ljudskega izročila začela zbujati pozornost v 19. stoletju. Prvi je pesmi v kočevarskem narečju leta 1823 zapisal in objavil ribniški graščak, Jožef Rudež, sledili pa so mu drugi slovensko in nemško govoreči izobraženci. Pesmi, ki so jih zbrali med obiski kočevskih vasi, so objavljali v različnih časopisih.

Hauffnova zbirka kočevarskih ljudskih pesmi

Prvi, ki se je zbiranja kočevarskih ljudskih pesmi lotil sistematično, je bil v Ljubljani rojeni profesor germanistike na Nemški univerzi v Pragi, dr. Adolf Hauffen. S pomočjo lokalnih zbirateljev, ki so zanj zapisovali pesmi na terenu, je leta 1895 izdal obsežno pesmarico kočevarskih ljudskih pesmi. Pospremil jo je s poglavji o geografiji, zgodovini in etnoloških značilnostih Kočevske. 

Hauffnova knjiga Nemški jezikovni otok na Kočevskem. Zgodovina in narečje, življenjske razmere, šege in navade, pripovedke, pravljice in pesmi je prva sistematična etnološka študija območja Kočevske. Kasneje je celo postala model za preučevanje nemško govorečih manjšin v srednji in vzhodni Evropi. 

Adolf Hauffen je za raziskovanje Kočevske navdušil tudi druge raziskovalce, med njimi Hansa Tschinkla, avtorja prvega slovarja kočevarskega narečja (1908) in Wilhelma Tschinkla, ki je 1931 izdal zbirko pripovedi z naslovom Kočevarska folklora.

Hauffnova zbirka obsega 168 pesmi in otroških rim z obsežnimi avtorjevimi komentarji.

Ozadje nastanka Hauffnove zbirke

Na Hauffnovo odločitev, da začne  preučevati kočevarske ljudske pesmi, je vplival t. i. romantični nacionalizem –  gibanje, ki je zaznamovalo jezikoslovje, folkloristiko in etnologijo v srednji in vzhodni Evropi od srede 19. stoletja dalje. Pod vplivom podobe o »nemških jezikovnih otokih« so nemški znanstveniki, med njimi tudi Hauffen, v nemško govorečih skupnostih po Evropi iskali ostanke starodavnih nemških prvin. Novejše študije kažejo, da je koncept »jezikovnih otokov« neustrezen, saj so bila območja, ki so jih obravnavali, tudi Kočevska, tradicionalno večkulturna oz. večjezična.

Pesemsko izročilo Kočevske: znanstveno-kritična izdaja Hauffnove knjige v slovenskem jeziku

Ljudske pesmi Kočevske so bile pred letom 2024 na Slovenskem obravnavane zgolj fragmentarno predvsem s strani Franceta Marolta in dr. Zmage Kumer. V okviru raziskovalnega projekta Teža preteklosti: dediščina večkulturnih območij – primer Kočevske pa smo na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU pripravili obširno študijo doslej spregledanega izročila, v okviru katerega smo prevedli tudi Hauffnovo knjigo.

Z izdajo knjige Pesemsko izročilo Kočevske je skoraj 130 let po izidu etnografske študije in zbirke kočevarskih pesmi Adolfa Hauffna zakladnica pesemskega izročila območja širše Kočevske, zapisana večinoma v kočevarskem narečju, dostopna tudi v slovenskem jeziku. 

Poleg prevoda knjige Nemški jezikovni otok na Kočevskem delo vsebuje tudi Hauffnov dodatek iz leta 1896, v katerem je objavil pesmi in informacije, ki jih je prejel po izidu svoje knjige. Sledi devet znanstvenokritičnih študij sedmih avtorjev, Petra Lozoviuka, Anje Moric (tudi urednica knjige), Marije Klobčar, Marjetke Golež Kaučič, Zmage Kumer, Saše Babič in Helene Ložar-Podlogar, ki kočevarsko pesemsko izročilo obravnavajo iz etnološkega, folklorističnega in zgodovinskega vidika. Osredinjajo se na zbirko kočevarskih ljudskih pesmi, ki je bila temeljni del Hauffnove monografije, a hkrati podajajo tudi širše kritične premisleke. 

Knjiga je hkrati prvi prevod celotne zbirke ljudskih pesmi iz kateregakoli tujega jezika v slovenščino.

Knjiga Pesemsko izročilo Kočevske je bila prvič predstavljena 17. Decembra 2024 v Atriju ZRC, v Ljubljani. Posnetek prireditve, ki jo je vodila Marjana Grčman, je dostopen tukaj.

Spletna različica knjige Pesemsko izročilo Kočevske je dostopna tukaj.

Prejšnje objave povezane z vsebino monografije Pesemsko izročilo kočevske: Odsev plemiškega sveta v kočevarskem pesemskem izročilu, Balada o detomorilki: Slovenske in kočevarske različice.

The post Kočevarske ljudske pesmi: zbirka Adolfa Hauffna appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Ko se danes iz Črmošnjic po asfaltni cesti vzpenjamo proti smučišču Gače ali še naprej v notranjost prostranega gozda, lahko le slutimo, da gremo skozi eno izmed večjih nekdanjih kočevarskih vasi na tem delu Kočevskega roga. To je Topli Vrh, ki leži na prisojni legi hriba Topli vrh. Na tem vrhu je že v prazgodovini bilo gradišče oziroma višinsko naselje, ki je nadzorovalo cestno povezavo v dolini.

Začetki vasi segajo v 13. stoletje. V urbarju iz leta 1574 je ime vasi zapisano kot Tablwerch. Takrat je v vasi bilo 6 polovičnih kmetij na katerih je živelo med 30 do 35 prebivalcev. Leta 1770 je vas imela 15 hiš, prav tako leta 1824. Takrat so pripravljavci franciscejskega katastra zapisali, da v vasi živi 114 prebivalcev in sicer 56 moških in 58 žensk. Iz katastra je tudi razvidno, da so hiše stale ob cesti, obkrožale pa so jo travniki, sadovnjaki, njive in gozd. 

Leta 1880 je bilo v vasi 21 hiš in 123 prebivalcev, leta 1900 pa 129 prebivalcev. Leta 1936 je vas imela 24 naseljenih hiš s 125 prebivalci, še pet hiš pa je bilo praznih. Vaščani so se ukvarjali s sekanjem gozda in prodajo lesa, verjetno so tudi žgali oglje. Za svoje potrebe so se ukvarjali tudi s poljedelstvom in živinorejo. Leta 1834 so v vasi zabeležili 3 konje, 30 volov, 11 krav, 10 telet in jagnjet, 45 ovac in 15 prašičev. Nekateri prebivalci so se ukvarjali tudi z izdelovanjem in prodajo lesene posode. Dva posestnika sta obdelovala še vinograd na Semiški gori. 

Otroci s Toplega Vrha so obiskovali šolo v Črmošnjicah. Njeni začetki segajo v leto 1822. Leta 1929 je bilo od 108 prebivalcev Toplega Vrha 24 šolarjev. Težave pri obiskovanju šole v zimskem času so predstavljali visok sneg in zameti.

Cerkev sv. Petra in Pavla

Cerkev sv. Petra in Pavla (godujeta 29. junija) je podružnica župnije Črmošnjice. Njena prva omemba sega v leto 1689, ko jo omenja Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske. Najverjetneje je cerkev vsaj za nekaj manj kot 200 let starejša. Na glavnem, rezbarsko izdelanem, oltarju (postavljen konec 17. ali v začetku 18. stoletja) sta bila kipa sv. Petra in Pavla, ob strani pa kipa sv. Antona in sv. Frančiška in še nekateri drugi neznani svetniki. V njej sta bila tudi dva stranska oltarja s slikama sv. Marije, matere dobrega sveta ter sv. Kozme in Damjana. Cerkev je imela lesen obok nad cerkveno ladjo, lesen pevski kor, prižnico in 27 klopi. V zvoniku so bili trije zvonovi.

Vas in cerkev med 2. svetovno vojno in neposredno po njej

Topli Vrh je delil usodo večine kočevarskih vasi na območju Kočevskega roga. Po okupaciji vojske fašistične Italije je vseh 118 prebivalcev te vasi 20. in 21. decembra 1941 zapustilo vas in se preko železniške postaje v Semiču izselilo v Posavje in Posotelje na tedanjo spodnjo mejo Hitlerjevega nacističnega Tretjega rajha. Vas je 22. julija 1942 med ofenzivo požgala italijanska vojska. Požaru sta se izognili ena hiša in cerkev. V njej so se med ofenzivo zadrževali italijanski vojaki in s kurjenjem uničevali cerkvene klopi in dele oltarjev. Na steno, osmojeno od ognja, so s praskanjem v italijanščini napisali ”uničeni partizani” (viden je bil še leta 1947). V cerkvi so vsaj enkrat prenočili tudi partizani in sicer se avgusta 1942 omenja bataljon Tomšičeve brigade. Vas ni bila več obnovljena. Med leti 1943 in 1945 je v gozdovih v bližini delovalo nekaj skritih partizanskih bolnic. Zanje so uporabili tudi okenske okvirje poškodovane cerkve in del strešne opeke. Slike in oltarni kipi so bili uničeni ali poškodovani. 

Neposredno po koncu vojne so razbijali ruševine hiš in jih uporabljali kot nasipni material pri gradnji ceste proti Komarni vasi. Zidove cerkve so leta 1964 še dodatno minirali. Pri tem so pustili zvonik, ki je zaradi svoje strateške lege omogočal orientacijsko točno za vojaške oblasti. Vas Topli Vrh je bila kot naselje ukinjena leta 1955, tako kot tretjina uničenih nekdanjih naselij na območju Kočevske.

»Odšla sva na Topli Vrh« – poroka marca 1945

Slikarja Alenka Gerlovič in Vito Globočnik sta kot umetnika delovala v partizanskem gibanju. V letu 1944 in 1945 sta zahajala tudi v požgano vas Topli Vrh in jo upodabljala. Zaljubljenca sta se odločila, da se bosta poročila. Njuni nadrejeni temu sprva niso bili naklonjeni. Želela sta skromno poroko brez pompa, ki sta jo 23. marca 1945 samovoljno izpeljala na vrhu zvonika cerkve na Toplem Vrhu. Priči temu obredu sta bila kipa dveh svetnikov, brez rok, ki sta ju vzela iz poškodovanega oltarja. V tram na zvoniku sta vrezala njuni imeni in datum ter tako je bila njuna neformalna poroka sklenjena.

Topli Vrh v 21. stoletju

Na nekdanjo vas danes spominjajo skromni kamniti ostanki tlorisa cerkve, hiš, njihovi vodni zbiralniki in sadno drevje. Maketo cerkve je v merilu 1 : 50 izdelal Tone Troha. Na pašnikih se pase govedo in konji kmetije Mihelčič iz občine Semič. 

Najbolj viden ostanek nekdanje vasi je cerkveni zvonik. Leta 2004 so bili očiščeni skromni ostanki cerkve in obnovljeno je bilo ostrešje zvonika, ki je bilo pokrito z bakreno kritino. V notranjosti so bile postavljene lesene stopnice. Obnovo so izpeljali Društvo Kočevarjev staroselcev in prostovoljci ob finančni podpori iz Južne Tirolske. Pohlep po bakreni kritini in večkratni poskusi kraje so dokončno uničili trud obnovitvenih del. Med poskusom kraje bakrene kritine 3. aprila 2023 je najverjetneje iskrenje rezanja kovine povzročilo požar. Zvonik je tako zopet brez kritine, prepuščen počasnemu propadanju in tiho kliče po obnovi ali vsaj zasilni zaščiti. Morda pa se v prihodnje zopet najde volja in moč za ponovno ohranjanje dediščine in njeno predstavitev. 

Viri:

vUiUš i,jžoa k,Arhiv Republike Slovenije, Franciscejski kataster za Kranjsko, k. o. Črmošnjice pri Kočevju, Katastrski cenilni elaborat, https://vac.sjas.gov.si/vac/search/details?id=375384 (dostop: november 2024).
Krajevni leksikon Dravske banovine (1937), dLib, https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-IHXHRWQE, (dostop: november 2024).
Slovenska historična topografija za Kranjsko do leta 1500, ZRC SAZU, DOI: https://doi.org/10.3986/9789612549749, https://topografija.zrc-sazu.si/ (dostop: november 2024).
Slovenski šolski muzej, Šolski list (1929), Državna mešana šola v Črmošnjicah, Zgodovina Slovenije — SIstory, https://www.sistory.si/publication/24112 (dostop: november 2024).
Gottscheermatzelle, https://gottscheermatzelle.wordpress.com/gottscheer-history/, (dostop: november 2024).
Ministrstvo za kulturo, Register kulturne dediščine, Interaktivna karta kulturne dediščine, https://geohub.gov.si/ghapp/giskd/ (dostop: november 2024).
Obrazi slovenskih pokrajin, Alenka Gerlovič in Vito Globočnik, https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/gerlovic-alenka/, https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/globocnik-vito/ (dostop: november 2024).
Perko Drago. Kradli baker, zažgali cerkev! Slovenske novice, 5. 4. 2023, https://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/kradli-baker-zazgali-cerkev-foto/ (dostop: november 2024).
PGD Semič, Požar na Toplem Vrhu, 3. 4. 2023, https://www.facebook.com/profile/100064566140803/search/?q=toplem%20&locale=sl_SI (dostop: november 2024).
Topli Vrh: Zagorel spomeniško zaščiten zvonik, 4. 4. 2023, https://moja-dolenjska.si/topli-vrh-zagorel-spomenisko-zasciten-zvonik/#goog_rewarded (dostop: november 2024).
Ferenc Mitja in Zupan Gojko. Cerkve na Kočevskem nekoč in danes II. Ljubljana: ZRC SAZU, 2006.
Ferenc Mitja in Zupan Gojko. Izgubljene kočevske vasi: nekoč so z nami živeli kočevski Nemci. 3. del. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2013.
Ferenc Mitja in Zupan Gojko. Po sledeh Kočevarjev v Črmošnjiško-Poljanski dolini / Auf den Spuren der Gottscheer in der Moschnitze. Dolenjske Toplice : Društvo Kočevarjev staroselcev = Gottscheer Altsiedler Verein, 2013.
Gerlovič Alenka. Okruški mojega življenja. Ljubljana: Forma 7, 2006.
Janežič Zvonka. Arheološka najdišča Kočevskega roga in Poljanske gore. Diplomsko delo. Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete univerze v Ljubljani, 2022.
Mohar Rozi. Tu so živeli …Semič: Občina, 2008.
Prelesnik Anton. Vodni viri na Kočevskem / Wasserquellen im Gottscheerland. Dolenjske Toplice, Ljubljana: Društvo Kočevarjev staroselcev, ZRC SAZU, 2007.
Simonič Binca, ur. Župnija Črmošnjice 500 let: 1509-2009. Semič: Župnija, 2009.
Strle Franci. Tomšičeva brigada 1942-1943. Ljubljana: Borec in Partizanska knjiga, 1986.
Troha Anton in Anton Prelesnik. Makete kočevarskih cerkva in krajev / Maquetten von Gottscheer Kirchen und Ortschaften. Ljubljana: “Maks Viktor” in Dolenjske Toplice: Društvo Kočevarjev staroselcev, 2011.

Prejšnja objava: Mala Knežja jama in Jama nad Dolgim vodnjakom: arheološki najdišči v osrednjem delu Kočevskega Roga.

The post Topli Vrh (Untertaplwerch) – nekdanja kočevarska vas pod okriljem sv. Petra in Pavla appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Splošno prepričanje je, da Kočevski Rog ni bil poseljen do 14. stoletja, ko so Ortenburžani na ta prostor naselili kočevske Nemce. Skromne arheološke najdbe pa kažejo na prisotnost ljudi na tem prostoru že v prazgodovini. Največ prazgodovinskih najdišč se, kot pričakovano, nahaja na robovih planote, proti notranjosti pa so izredno redka. To pa ni nujno znak, da se je preteklo prebivalstvo izogibalo divji in težko prehodni gozdnati pokrajini, temveč je v veliki meri posledica stanja raziskav. Večina arheoloških študij je namreč le bežno zajela robne dele Kočevskega Roga, medtem ko celotno pogorje, tako kot tudi Kočevska, ostaja arheološko zelo slabo raziskano.

Arheološka najdišča v jamah

Zaradi nizke stopnje poseljenosti in gozdnatosti pokrajine je odkrivanje naselbin in grobišč težavno, če ta niso prepoznavna na vizualizacijah zračnega laserskega skeniranja. Nekoliko lažje je odkrivanje najdišč v kraških jamah. Kočevski Rog je prepreden s kraškimi brezni in jamami. Te so ljudi privlačile že od paleolitika dalje, saj predstavljajo priročno zatočišče, skrivališče, lahko pa tudi shrambni prostor, vir vode, prostor pokopavanja ali ritualov ter, predvsem zadnje čase, smetišče. V osrednjem delu Kočevskega Roga, med Cinkom in Bradačevo frato, sta bili odkriti dve jamski prazgodovinski najdišči, ki sta eno od drugega oddaljeni le dobrega pol kilometra, in nakazujeta na možnost gostejše poselitve Roga v tem času.

Mala Knežja jama

Mala Knežja jama leži severno, tik nad Cinkarsko cesto. Domačini iz Dolenjskih Toplic in okoliških kočevarskih vasi so jo poznali že dolgo, v jamski kataster pa je bila vpisana leta 1939. Že leta 1973 so jamarji opozorili na njen arheološki potencial. Vodoravna jama, dolga 40 metrov in globoka 15 metrov, ima velik vhod, nad katerim se dviguje nekaj metrov visoka previsna stena. 

Vhodni del je strm podor, ki se postopoma izravna in odpre v prostorno dvorano. Tla prekrivajo prst in podorno kamenje, med katerim je jamar A. Špelič iz DZRJ Ribnica odkril tri fragmente prazgodovinske keramike. 

Do nedavnega je bila jama onesnažena; kar 40 let so v njej ležale pnevmatike tovornih vozil, ki so jih leta 2021 odstranili jamarji JKNM v sodelovanju z gozdarji Zavoda za gozdove, Območne enote Novo mesto, in družbo Slovenski državni gozdovi. 

Jama nad Dolgim vodnjakom

Jugovzhodno od Male Knežje jame se odpira mogočna Jama nad Dolgim vodnjakom. Nahaja se na strmem in skalnatem pobočju nad globoko dolino, ki jo tvorijo med seboj povezane vrtače. Na dnu doline je izvir Dolgi studenec, ki predstavlja enega pomembnih in zelo redkih vodnih virov na tem območju. 

Jama je dolga 30 metrov in globoka 25 metrov ter ima ogromen vhod, velik 20 x 10 metrov, zaradi česar je vsa notranjost dobro osvetljena in pozimi izpostavljena zunanjim temperaturam, kar povzroča intenzivno mehansko preperevanje kamnine. Spodmol je nastal s porušenjem stropa, kar je ustvarilo poševen plato podornega skalovja, ki vodi do uravnanih tal jame. 

Ob terenskem pregledu leta 2021 sem v njej našla majhen odlomek prazgodovinske lončenine, živalsko kost s sledovi rezanja in ostanke kurjenja v jami.

O čem pričajo arheološka najdišča v jamah?

Najdbe iz obeh najdišč so preskromne za natančnejšo datacijo, verjetno pa jih lahko umestimo v bronasto ali železno dobo. Mala Knežja jama in Jama nad Dolgim vodnjakom sta skoraj 7 km oddaljeni od najbližje znane prazgodovinske naselbine na Toplem vrhu. Jami sta verjetno služili kot zatočišče, skrivališče ali shrambni prostor, zato je malo verjetno, da bi jih obiskovali iz tako oddaljenih lokacij. To nakazuje na možnost, da je bila nekje bližje prazgodovinska naselbina, ki še ni bila odkrita.

Ker Kočevski Rog še ni bil deležen celovitih arheoloških raziskav, ostajajo številna vprašanja odprta. Možnost gostejše poselitve tudi pred 14. stoletjem tako ponuja obetaven raziskovalni potencial za razumevanje preteklosti in pomena tega območja.

Viri:
Arkas: Arheološki kataster Slovenije. Dostopno na: https://arkas.caspio.com/dp/5b04c00098d89ffc1f54405b9812?cbResetParam=1 (2. 11. 2024).
Ferenc, M. 2005, Kočevska – pusta in prazna. Nemško jezikovno območje na Kočevskem po odselitvi Nemcev. – Ljubljana, Modrijan.
Hudoklin, A. 1984, Jama nad Dolgim vodnjakom (Neobjavljen zapisnik terenskih ogledov, Kataster jam JZS).
Jamnik, P. 2011, Arheološka in paleontološka jamska najdišča s širšega območja Ribniške in Struške doline ter Kočevske. – V: Velušček, A. (ur.), Spaha. – Ljubljana, Založba ZRC, str. 48.
Kataster jam JZS: Kataster jam Jamarske zveze Slovenije. Dostopno na: https://www.katasterjam.si/ (citirano: 3. 11. 2024).
Lajovic, A. 1973, Jama pod cesto v oddelku 26 (Neobjavljen zapisnik terenskih ogledov, Kataster jam JZS). – Ljubljana.
RKD: Register kulturne dediščine. Dostopno na: https://geohub.gov.si/ghapp/giskd/ (citirano: 2. 11. 2024).
Splet 1: https://www.jknm.si/si/?id=595&l=2021(citirano: 2. 11. 2024).
Splet 1: https://www.rtvslo.si/lokalne-novice/dolenjska/iz-jame-v-kocevskem-rogu-odstranili-odpadne-pnevmatike-za-tovornjake/599792 (citirano: 2. 11. 2024).

Prejšnja objava: Železarna na Dvoru: zgodba o uspehu (in propadu) Auerspergove železolivarne.

The post Mala Knežja jama in Jama nad Dolgim vodnjakom: arheološki najdišči v osrednjem delu Kočevskega Roga appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

6. februarja 1795 je knez Wilhelm Auersperg (do)končno pridobil odobreno koncesijo z Dunaja in gradbena dela so se pričela. Ker pa so potekala počasi, je surovo železo iz plavža prvič priteklo šele leto za tem, 17. aprila 1796. Proizvodnja je takoj presegla pričakovanja. Objekte železarne so zgradili na obrežju Krke, vodo pa so uporabljali za pogon mehov za vpihovanje zraka v plavž in peči, pogon kovaških kladiv, pranje in drobljenje rude, pogon strojev v mehaničnih delavnicah, stružnic za les, brusov, žag in črpalk. 

S pojavom dvojnega bobnastega pihala na vodni pogon,  ki so ga izdelali na Dvoru, je produkcija železove rude potekala še hitreje. Občutno sta se povečali tudi kakovost in količina proizvedenega surovega železa. Železarna na Dvoru se je tako lahko razširila in modernizirala. Leta 1804 je Dvorska železarna postala prva na celotnem tedanjem slovenskem ozemlju, ki je lito železo talila neposredno iz plavža. 

Železarna na Dvoru: brez konkurence na celotnem Kranjskem

Po odpravi Ilirskih provinc je železarstvo na Kranjskem zašlo v hudo krizo. Marca 1817 je uprava dvorske železarne skrčila število zaposlenih z 216 na 92, skupna proizvodnja železa pa je močno upadla s 493 na 143 ton. Vzrok za drastične reze je bilo konkurenčno angleško in švedsko železo v Italiji in na Bližnjem vzhodu, ki je bilo 20 odstotkov cenejše. Kljub temu pa železarna na Dvoru od leta 1820 do sredine 19. stoletja na Kranjskem ni imela prave konkurence, saj je bila edina železolivarna, ki je obvladovala domači trg, pa tudi tržišča v Italiji in na Hrvaškem. 

Leta 1822 so obnovili dotrajani plavž in ga povišali za 2,5 metra, dve leti kasneje pa so zgradili še dve več kot tri metre visoki kupolni peči. Z njuno pomočjo so surovo železo iz plavža lahko neposredno pretalili v lito železo. Kupolni peči sta omogočili bistveno večjo proizvodnjo kakovostnega litega železa, zato se je zgodila dokončna preobrazba železarne na Dvoru iz klasične fužine v veliko železolivarno. V tem obdobju so pridobili še drobilec apnenca in žlindre, kovaško kladivo, žerjav za prenašanje težjih izdelkov in novo poslopje za skladiščenje materiala. Dvorska železolivarna je v 30. letih 19. stoletja znova zaposlovala med 220 in 250 delavcev, letno pa je proizvedla med 392 in 448 ton surovega železa ter livarskih in drugih izdelkov. S tem je postala največja in celo edina livarna v vsem prostoru južno od Alp. 

Kot takšna je le stežka izpolnjevala številna naročila od doma in iz tujine. Izdelke je v tujini prodajala predvsem v Italiji in na Hrvaškem. Leta 1835 je imela tudi tri skladišča: v Ljubljani (v Auerspergovem Knežjem dvorcu), v Trstu in v Benetkah. Za kakovost izdelkov so na Dvoru skrbeli dobro šolani uslužbenci, ki so povečini prihajali predvsem iz štajerskih dežel. Dvorska železolivarna pa je imela tudi veliko zaposlenih rudarjev, gozdarjev, oglarjev in furmanov, ki so bili izključno domačini. Do sredine 19. stoletja na Kranjskem ni bilo železolivarne, ki bi bila tehnološko, po kakovosti in količini proizvedenih izdelkov in številu delavcev primerljiva z ćelezolivarno na Dvoru. 13. marca 1836 je zato pridobila status deželno privilegirane železarne.

Slabo vodenje in pojav konkurence povzročila klavrn konec

Železarno na Dvoru je 9. avgusta 1836 močno prizadela smrt njenega najbolj uspešnega direktorja Ignatza Vitusa Engelberta Pantza. Lastnik Auersperg pri izbiri njegovega naslednika ni imel srečne roke. Zaradi pomanjkanja vodstvenih izkušenj in slabih poslovnih odločitev Pantzovih naslednikov so v letih, ki so sledila, začela propadati številna tovarniška poslopja in naprave. Ker niso bila postorjena niti osnovna vzdrževalna dela, je kakovost surovega železa in železnih izdelkov močno upadla. Zaradi nerednih plačil, se je zmanjšala tudi delovna vnema in storilnosti delavcev. 

Poleg tega pa je v drugi polovici 19. stoletja dvorska železolivarna dobila tudi konkurenco v Rosthornovi železarni na Prevaljah na Koroškem, ki je izdelovala predvsem tirnice, osi in železniška kolesa. Obratovati pa sta začeli še livarni v Bohinjski Bistrici (izdelovala je zobata kolesa, vodne turbine, obroče in bate za parne stroje, kanalsko opremo in železne ograje) in v Gradacu v Beli krajini (izdelovala je predvsem polizdelke iz železa in streliva). Železarna na Dvoru v drugi polovici 19. stoletja tudi ni več doživela nobenega večjega tehnološkega razvoja. 

Leta 1870, pred veliko bančno krizo v habsburški monarhiji, je bila sicer še polno delovala. Še vedno je proizvajala poljedelske stroje in orodje, stroje za rudarstvo in fužinarstvo, naprave za mline ipd. Vendar pa je bilo v tem obdobju konkurenčnih železolivarn v avstrijskem delu Avstro-ogrske monarhije že kar 27. Veliko drugih železolivarn v monarhiji je takrat že imelo železniške povezave do svojih tržišč, na Dvoru pa so morali še vedno surovine in izdelke prevažati z vozmi na konjsko vprego. Drastično pa se je status dvorske železarne poslabšal po ustanovitvi Avstrijskoalpske montanske družbe leta 1881 na Dunaju. Ta je v zelo kratkem času obvladala železarsko industrijo vse Notranje Avstrije in s svojo močjo ter razvejanostjo železarskih del narekovala smer razvoja v tej branži, s tem pa tudi usodo obstoja drugih železolivarskih obratov. 

Železarna na Dvoru je uspela držati korak s konkurenco le še kakšnih šest let, potem pa je dokončno izgubila moč. Modernejša konkurenca in zastarele prometne zveze so njeno proizvodnjo močno podražile, to pa je bil tudi glavni vzrok za dokončni propad te nekoč vodilne kranjske železolivarne. S 1. oktobrom 1891 je železarna na Dvoru uradno v celoti zaustavila obratovanje. Za Dvor in okolico je bila njena ukinitev hud gospodarski udarec, saj je mnogo ljudi ostalo brez zaposlitve. Temu so sledile tudi številne selitve iz tega območja. Še deset let po zaprtju livarne so prebivalci Dvora na tihem upali, da se bo proizvodnja vsaj v omejenem obsegu znova vzpostavila, a se to naposled ni nikdar zgodilo.

Prevladovali so umetniški in uporabni izdelki

Železolivarna na Dvoru je skozi svojo celotno zgodovino izdelovala številne raznolike, predvsem umetniške in uporabne izdelke. Izdelovala je denimo 94 različnih vrst strojev, dele za stroje, orodja, kuhinjske posode, likalnike, peči, strešnike, nagrobne križe, ograje in uteži, vlivali so tudi 89 vrst različnih izdelkov umetniškega liva za osebno, hišno in cerkveno rabo (cesarsko-kraljeve grbe, nabožne in antične reliefe, pisalni pribor, podstavke za ure in likalnike, svečnike, nakit itd.). Posebnost dvorske železarne je bila proizvodnja izdelkov umetniškega liva, denimo nagrobnikov, okrašenih peči, ograj, okenskih mrež, vodnjakov ipd. 

Njeni izdelki se po obliki niso drastično razlikovali od tistih iz drugih priznanih livarn po Evropi. Že leta 1820 so ulivali ladijske topove po angleških modelih. Na Dvoru so izdelke tudi označevali, znana je bila predvsem njihova signatura HOF IN KRAIN. Izdelki umetniškega liva iz dvorske železolivarne so bili odlikovani na treh industrijsko-obrtnih razstavah notranjeavstrijskih dežel in so bili brez konkurence med železarskimi izdelki na Slovenskem. Leta 1833 so na Dvoru ulili tudi meter visok grb knezov Auerspergov za pročelje zdraviliške stavbe v Dolenjskih Toplicah.

Pomemben del proizvodnje dvorske železarne so predstavljale okrogle in štirioglate peči na premog in drva. Na zalogi so imeli 14 različnih modelov peči. Poleg njih so ulivali tudi topove različnih kalibrov, strelivo, kotle, lonce za štedilnike, kuhinjske in druge sklede, plošče za štedilnike, cimentirane uteži, kuhinjske možnarje, podboje, vodovodne cevi in pokrove za kanale. Dve tretjini skupne proizvodnje je bilo posvečene litim izdelkom.

Viri:

• Pungerčar, Majda. 2021. Na Dvoru ulita umetnost. Novo mesto: Dolenjski muzej.
• Šorn, Jože. 1980. Železarna na Dvoru pri Žužemberku: zgodovina, tehnologija, izdelki. Novo mesto: Dolenjski muzej.
• Žargi, Matija. 2000. Železarna na Dvoru ob Krki. Novo mesto: Dolenjska založba.

Prejšnja objava: Ljudska balada o detomorilki: slovenske in kočevarske različice.

The post Železarna na Dvoru: zgodba o uspehu (in propadu) Auerspergove železolivarne appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Balada o detomorilki: Primerjava slovenskih in kočevarskih balad

Različice balade o detomorilki so bile pred drugo svetovno vojno razširjene tudi na območju Kočevske. Prva kočevarska varianta je zelo blizu slovenski: namesto pastirja se v njej pojavlja stari mož, sicer pa gre za podoben razvoj motiva kot v slovenski. Tudi v slovenskih različicah je mati umorila dva otroka, ju vrgla v vodo, enega pa položila v votlo bukev ali pod bukovo klado. V kočevarski različici dete v hišo, kjer poteka svatba, odnese stari mož, v slovenskih  pa večinoma stric (ujec). V vseh variantah, tako v slovenskih kot v kočevarskih, mati nevesta zanika, da bi rodila, v vseh tudi nosi zeleni venec, ki izraža njeno nedolžnost. V slovenskih različicah se venec spremeni oziroma začne goreti, v kočevarski (tudi v prvi zapisani slovenski varianti) pa detomorilko odnese hudič. 

Druga kočevarska različica je zelo drugačna. V njej gre za dvogovor med materjo in dekletom Mine, ki materi potoži, da se ne počuti dobro, nakar ji mati trikrat svetuje, kaj naj naredi. Ko nasveti ne pomagajo, Mine vendarle prizna, da je noseča. Pred tem je rodila že devet otrok, dva je skrila v drevo, ostale pa utopila. Dekle gre v gozd, kjer ob porodu umre, v njenem naročju pa ostane sin. Pesem se konča tako, da je sin študiral za mašnika in z mašami rešil pred pogubljenjem svojo mater, očeta in prijatelje, le babice, ki njegovi materi ni pomagala, ne.

Kočevarsko varianto predstavljamo s spodnjim odlomkom. Slovenskih različic pesmi tega tipa pa je kar 188 (objavljenih v  Slovenskih ljudskih pesmih, Slovenska matica in Založba ZRC, 2007; SLP V/tip 286):

Detomorilka, Hauffen 1895, št. 79, slovenski prevod:

Balada o obsojeni detomorilki temelji na resničnem dogodku

Nekaj besed pa namenimo še posebnemu tipu balade o detomorilki. Balada o obsojeni detomorilki sodi med družinske balade. Na slovenskem ozemlju je doslej poznanih 80 različic. Je ena redkih balad, ki je nastala v mestnem okolju in se nato razširila na podeželje, kar lahko sklepamo iz geografske razprostranjenosti zapisanih variant. 

Zgodba o nesrečni nezakonski materi, ki umori novorojeno dete in je zato obsojena na smrt, je imela snovno podlago v resničnem dogodku. Podatke o njej najdemo v računskih knjigah Mestnega sodišča v Ljubljani, kjer so zabeležena izplačila rabljem za njihovo dejavnost. Tako je med izdatki leta 1766 navedeno, da je 23. oktobra 1766 Martin Jakob, rabelj iz Št. Vida na Koroškem prejel 40 goldinarjev, ker je dan prej z mečem usmrtil za detomor obsojeno Uršo Mandlovko (Maldnlovko, Mandeljc?), vulgo Kustrovko, staro 17 let, ki je slovela kot najlepše dekle pod šentpetrskim zvonom v Ljubljani. 

Kaznovanje Urše Mandlovke

Urša je bila vržena v ječo, imenovano tranča, po kateri se danes imenuje en najstarejših predelov Ljubljane – Ulica Pod Trančo, kar omenjajo nekatere različice balade. Uršin fant in otrokov oče naj bi bil neki hlapec Jurij. Otroka je umorila, ker se je bala tedanjih strogih kazni in javne sramote za nezakonsko materinstvo. Dekle z nezakonskim otrokom je namreč moralo stati kot grešnica bosa pred vrati (šentpetrske) cerkve, z dojenčkom v naročju in gorečo svečo v desnici. Namesto kit, ki so ji jih odrezali, so ji pripeli dve slamnati kiti. Ljudje, ki so prihajali v cerkev, so jo psovali in pljuvali, in kdor je želel, jo je smel tepsti s palico, ki ji je ležala ob nogah. Slamnata krona je simbolično pomenila izgubo devištva, palica znak kaznovanja, goreča sveča pa znak pokore.

Takšna izpostavljanja so deloma opuščali po kazenskem zakoniku in postopniku cesarice Marije Terezije iz leta 1769, ki je namesto sramotilnega izpostavljanja večinoma predpisoval denarne, naraščajoče in telesne kazni. Leta 1868 so civilne oblasti javne eksekucije umaknile za zidove jetnišnic, po letu 1873, ko je bil objavljen novi kazenski zakon, pa niso bile več dovoljene. 

Okoliščin, ki so privedle k detomoru, moški sodniki niso upoštevali, saj ženska ni bila upoštevana kot oseba, je bila pravzaprav lastnina moških. Tudi balada se teh vprašanj ne dotika, vsa krivda je bila pripisana nezakonski spolni dejavnosti deklet, kar je cerkvena gosposka ostro obsojala. Nobena od variant balade tudi ne prikaže vprašanja družbene problematike, tj. revščine in težkega socialnega položaja detomorilk. Urška Mandlovka je bila kot revno dekle obsojena na smrt, toda krvnik se je zaljubil vanjo in prosil sodnike, da bi jo vzel za ženo in jo s tem obvaroval pogubljenja. Urška je to možnost odklonila, zaradi takrat zelo močnega ljudskega verovanja, da je krvnik (rabelj, frajman) povezan s hudičem.

Usmrtili so jo na ljubljanskem morišču na Friškovcu, kjer je sredi njiv stal kamnit križ. Tudi v pesmi je omenjen »kraj« eksekucije, in sicer »sredi ljubljanskega polja«. Procesija je šla čez Šentjanževo predmestje po današnji Vidovdanski cesti proti Šmartnemu ob Savi.

Baladna pot Obsojena detomorilka

Poznamo pa tudi baladno pot Obsojena detomorilka, ki je nastala z namenom, da lahko prek pesmi spremljamo usodo detomorilke po postajah na ulicah današnje Ljubljane, ki pa nas nato prenese v obdobje 18. stoletja, ko je ta resnični dogodek nastal.  

Članek Ljudska balada o detomorilki: slovenske in kočevarske različice je nastal v okviru projekta Teža preteklosti. Dediščina večkulturnega območja: primer Kočevske, ki ga je sofinancirala Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna.

Prejšnja objava: Odsev plemiškega sveta v kočevarskem pesemskem izročilu.

The post Balada o detomorilki: Slovenske in kočevarske različice appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Pogosto izražajo dogajanje v plemiškem okolju, kar je razvidno iz družbenega položaja glavnih oseb, njihovih ravnanj, družbenih norm, ki so veljale med plemstvom, ali pa iz okolja, v katerem se zgodbe dogajajo. V njih nastopajo na primer zgodbe, ki se nanašajo na odhajanja mož v vojsko ali na njihova vračanja, pri čemer je poudarjena vloga viteza, branilca dežele. Pesem Marjetica, v Hauffnovi zbirki objavljena pod št. 71, pa to dokazuje z omembo koničastih čevljev, saj so bili koničasti čevlji izrazit srednjeveški znak prestiža. Navedba koničastih oziroma kljunastih čevljev hkrati kaže na to, da je pesem nastala v času pred preselitvijo naseljencev na Kočevsko. 

Odsev plemiškega sveta v pesmi Dekle in plemičev sin

Življenje višjega družbenega sloja dokazujejo tudi pesmi z opisi vsakdanjosti družbenih skupin, ki so plemstvu to življenje omogočale. V pesmi Dekle in plemičev sin, v Hauffnovi zbirki objavljeni pod št. 78, se ob tem neposredno izrisujejo nekatere poteze, ki se od vsakdanjosti življenja Kočevarjev v novem okolju zelo razlikujejo. Iz pesmi je namreč razvidno bogastvo okolja, iz katerega izhajata fant in dekle: fant je plemiški sin, bogat pa je tudi dekletov oče dekleta, ki se poigra z mladim plemičem. Pod seboj ima namreč številne gozdne in poljske delavce; delo med njimi je diferencirano, kar kaže na moč gospostva, iz katerega dekle izhaja. Pesem pa ne izraža le pripadnosti glavnih protagonistov višjemu družbenemu sloju, temveč navaja tudi opravilo, ki je na Slovenskem potekalo drugače kot v kočevarski pesmi: v pesmi seno grabijo moški, ne ženske, kot je bila splošna navada na Slovenskem. Slovenščina zato izraza za moškega, ki grabi seno, sploh nima; pozna namreč samo izraz grabljice. 

Pisani čevlji

Dobrine izrazitega prestiža pa poleg pripovednih vsebujejo tudi nekatere obredne pesmi, na primer pesem Lepi Andrej (Hauffen, št. 119), v kateri je sejem iz prvotnega okolja, povezan s prestižno ponudbo, nadomestil ljubljanski sejem. Še izraziteje je pripadnost najvišjemu družbenemu sloju izražena v obredni pesmi Nevestino slovo (Hauffen, št. 106), s katero se je nevesta poslovila od domačih: pesem med drugim vsebuje dvostišje z navedbo dela nevestine oprave, pisanih čevljev. Pisani čevlji so bili namreč lahko samo čevlji iz brokata, kar izraža najvišji družbeni položaj. 

Od kod odsev plemiškega sveta?

Tematika življenja v višjih družbenih krogih pa ne bi zbujala pozornosti, če bi se skladala z življenjskimi razmerami Kočevarjev: ti so v novem okolju živeli v skromnih razmerah, poleg tega v okolici, razen gradu Fridrihštajn ter mestnega dvorca, ni bilo niti enega plemiškega podeželskega posestva. Poljanski grad in grad Kostel sta bila izven območja kočevarskih vasi. Okolje, v katerem so živeli kočevski naseljenci, tako ni omogočalo neposrednega opazovanja življenja grajske gospode. Tudi zgodba o prepovedani ljubezni med Veroniko Deseniško in Friderikom Celjskim, povezana z gradom Fridrihštajn, ni prišla v kočevarsko izročilo. 

Kočevski naseljenci so namreč živeli v zelo zaprti skupnosti. Ženske v preteklih stoletjih niso hodile iz svojih ubožnih hribovskih vasi in so ohranjale ljudsko bogastvo, saj jim je v času ločenosti od mož nudilo pomembno tolažbo. Ohranjale pa so predvsem izročilo, ki so ga Kočevarji prinesli s seboj. Tudi romanja, ki so se jih Kočevarji udeleževali, so spremljale nabožne in legendne, ne pa druge pripovedne  ali obredne pesmi. 

Pesemska dediščina kot priča o priseljevanju iz Frankovske in Turingije?

Pesmi Kočevarjev so torej izraz blagostanja v spominu ohranjenega časa, ki jim je v novem okolju pomagal preživeti. Ta ugotovitev je odprla pomemben vidik obravnav kočevarskega izročila, iskanje razlage zanj pa je vodilo v vnovični premislek prvotnega okolja Kočevarjev in razlogov za priselitev na Kočevsko. Ta premislek je odkril nove zgodovinske povezave z gospodarsko in družbeno pomembnim okoljem Frankovske in Turingije, ob vnovičnem pretresu veljavnosti zapisa škofa Hrena pa osvetlil tudi razloge za priselitev Kočevarjev v novo okolje. Ti razlogi poudarjajo pomen časti in zvestobe in bodo skupaj z obširno analizo in novimi spoznanji vključeni v eno od študij, ki jih bo prinesel slovenski prevod Hauffnovega dela. Knjiga Pesemsko izročilo Kočevske bo izšla novembra 2024 pri Založbi ZRC.

Viri:

• Hauffen, Adolf. 1895. Die deutsche Sprachinsel Gottschee. Geschichte und Mundart, Lebensverhältnisse, Sitten und Gebräuche, Sagen, Märchen und Lieder. Graz: K. k. Universitäts-Buchdrückerei und Verlags-Buchhandlung ‘Styria’.
• Knific, Bojan. 2020. Obutvena dediščina na Slovenskem: O škornjih, čevljih, coklah, opankah, copatah in drugih obuvalih. Tržič: Tržiški muzej.
• Lackner-Kundegraber, Marija. 1995. Etnografske posebnosti v nekdanjem Kočevskem nemškem jezikovnem otoku. Kronika 43/3: 76–84.
• Marolt, France. 1939. Slovenske prvine v kočevski ljudski pesmi. V: Kočevski zbornik. Razprave o Kočevski in njenih ljudeh. Ljubljana: Vodstvo družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, 179–320.
• Stopar, Ivan. 1986. Gradovi na Slovenskem. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Članek Odsev plemiškega sveta v kočevarskem pesemskem izročilu je nastal v okviru projekta Teža preteklosti. Dediščina večkulturnega območja: primer Kočevske, ki ga je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna.

Prejšnja objava: Kaj dela Micika v püngradi na Kočevskem? – Pesmi Prekmurcev na Kočevskem.

The post Odsev plemiškega sveta v kočevarskem pesemskem izročilu  appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.