Kako je nastal Kočevski b(r)log?
V svojih študentskih časih, ki sem jim prilepila oznako »dobri stari«, sem svojo željo po spoznavanju novega, dobršen del leta pasla na potovanjih. V tujini sem se naučila, da so najbolj zakotni kraji pogosto najpristnejši, da so tisti, ki po naših merilih »ničesar nimajo«, pogosto najbolj srčni, da se za ovinkom, ob reki, v krošnji stare lipe, na vrhu razvaline, v lokalnem baru, praznovanju, tržnici, zvoku kitare, v nasmehu mimoidočega in radovednem dotiku otroških rok, lahko skrivajo prava mala bogastva. Vidiš jih, če imaš oči široko odprte, če dlanem dovoliš, da občutijo, nosu, da vonja, nogam, da te nesejo, umu, da je svoboden… Popotovanja po »tujih« deželah so me naučila opazovati svet okrog sebe. Tudi domači svet.
Odkrila sem, da se pri nas na Kočevskem skrivajo pravi zakladi. Ne le medvedje stopinje v pragozdu, pač pa tudi bogata, a doslej vse preveč zapostavljena, kulturna dediščina. Torej tisto, kar so prednamci ustvarili tekom stoletij in kar, morda v drugačni obliki, ustvarjamo danes mi sami. Je pa tako, da mora človek pogosto najprej pogledati izza domačega praga, hriba, ovinka, borovca, brloga, da lahko opazi pravo vrednost tistega, kar se »skriva« doma, prav pred njegovimi očmi. Nemalokdaj domačega kraja ne poznamo dobro, medtem ko smo obredli in prečesali pol sveta.
Pozabljeni dragulji Kočevske
Pomanjkanje znanja o kulturni dediščini, je na Kočevskem še posebej opazno. Večini prebivalcev Slovenije namreč omemba Kočevske pred oči prikliče prostrane gozdove in medvede. Čeprav ima območje poleg naravne tudi bogato kulturno dediščino, le-ta ni v zadostni meri prepoznana.
Razlog tiči v tragični zgodovini oz. v dejstvu, da se je večina nemško govorečega prebivalstva med drugo svetovno vojno s Kočevske odselila. Od mnogih odročnih vasi so ostale le še ruševine. Večina cerkva in kapelic pa je bila iz ideoloških razlogov po drugi svetovni vojni porušena. S tem je območje izgubilo bogato nepremično (stavbno) dediščino. V petdesetih letih 20. stoletja so si na Kočevskem nova bivališča poiskali priseljenci iz drugih slovenskih regij. Kljub temu pa so pretrgana kontinuiteta poselitve, uničenje kulturnih spomenikov in uvedba t.i. zaprtega območja Kočevska Reka, vplivali na znanje oz. odnos do kulturne dediščine regije, ki posledično ostaja slabo raziskana.
Zato bomo odslej majhne skrivnosti naše deželice, Ländchen kot so jo imenovali Kočevarji staroselci, odslej odkrivali skupaj. Spoznali bomo kočevski brlog, njegove sedanje in nekdanje prebivalce, naše čudne in manj čudne navade, posebnosti, vsakdanjosti itd.
Vabljni k deljenju vaših izkušenj!
Blog je namenjen deljenju izkušenj, zato ste bralci lepo povabljeni, da v komentarjih delite svoje vtise, fotografije, spomine in občutke.
Blog nastaja v Zavodu Putscherle, centru za raziskovanje, kulturo in ohranjanje kulturne dediščine in je del projekta »Življenje v objemu gozdov«, ki se je v letih 2018-2019 sofinanciral iz sredstev Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP).
Kdo smo
Urednica bloga: dr. Anja Moric
Avtorica bloga in prispevkov: Anja Moric
Gostujoči avtorji: Petra Šolar, Primož Primec, Urška Kop, John B. Gladitsch
Nosilec projekta: Zavod Putscherle
Prva objava: Februar 2019
ISSN 2712-4274
Ta objava je dostopna tudi v: Angleščina Nemščina
Ni komentarjev