Posebnost: žejni mož

Sv. Tri kralje spremlja kočevarski mož, ki, žejen, pije iz malega sodčka – pučerla. Ta drobna, a izjemna podrobnost obiskovalcu razkriva drobec iz vsakdanjega življenja na Kočevskem pred stoletji. Pučerle (kočevarsko putscherle) so namreč Kočevarji izdelovali in jih tudi prodajali v sosednje pokrajine in države. O njihovem pomenu priča tudi dejstvo, da je Kočevarje s pučerli upodobil že znameniti polihistor Janez Vajkard Valvasor v svojem obsežnem delu Slava Vojvodine Kranjske (1689).

Ostala cerkvena oprema

Cerkev sv. Treh kraljev stoji sredi vasi Črni Potok (nem. Schwarzenbach), ki je zaradi dobro ohranjenega vaškega stavbnega jedra vpisana v register kulturne dediščine kot naselbinska dediščina. Cerkev se dviga na manjši vzpetini sredi vasi. Na nekdanje vaško pokopališče, ki je bilo leta 1836 preseljeno v bližnje Zajčje Polje (nem. Hasenfeld, kočevarsko Huəshnbold), danes spominjajo ohranjeni deli pokopališkega zidu.

Poleg freske je v cerkvi še druga izjemno lepo ohranjena oprema. Med njo izstopajo manjši stenski poslikavi Križanega in sv. Mihaela, ki na tehtnici tehta duše, ter oltar iz poznega 17. stoletja, ki prav tako upodablja Poklon svetih Treh kraljev.

Nad urnim mehanizmom v zvoniku visita dva železna zvonova iz leta 1923; manjši je dar družine Eisenzopf iz Amerike.

Ogroženost cerkve zaradi poškodb

Danes je cerkev žal v zelo slabem stanju. Posedanje terena in potresne poškodbe so na stavbi pustile globoke razpoke, ki ogrožajo tako konstrukcijo kot dragocene freske. Brez pravočasnih in ustreznih ukrepov obstaja resna nevarnost, da izgubimo pomemben del zgodovinske in kulturne dediščine.

V Zavodu Putscherle si od leta 2023 prizadevamo, da bi ta kulturni spomenik zaščitili in obnovili. Pomemben korak naprej je bil narejen v začetku leta 2025, ko je Občina Kočevje namenila začetna sredstva za strokovne analize. Te bodo natančno opredelile, kakšna sanacija je potrebna – a že zdaj je jasno, da bo obnova obsežna in finančno zahtevna, zato bomo hvaležni za vsak prostovoljni prispevek.

Cerkev sv. Treh kraljev v Črnem Potoku ni le arhitekturni ostanek. Je nosilka identitete prostora, tiha pripovedovalka lokalne zgodovine in simbol sobivanja kultur na Kočevskem. Ohranitev takšnih krajev pomeni ohranitev spomina – pa tudi priložnost za razvoj kulturnega turizma na Kočevskem.

Viri:

Resman, Blaž in Helena Seražin. 2010. Upravna enota Kočevje: umetnostna topografija Kočevske. Ljubljana: Založba ZRC.

Zupan, Gojko, Ferenc, Mitja in France Dolinar. 1993. Cerkve na Kočevskem nekoč in danes. Kočevje: Župnija, Muzej.

V prejšnji objavi preberite: Turški vpadi: odsev v kočevarskem izročilu

The post Cerkev sv. Treh kraljev v Črnem Potoku appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Sredi 15. stoletja je osmansko cesarstvo segalo vse do danajšne Hrvaške. Znane so tudi osmanske vojaške postojanke iz leta 1469 pri Vinici v Beli Krajini. Ker je bilo območje Kočevske v bližini avstrijsko-hrvaške meje, so glavne smeri turških vpadov proti Avstriji potekale čezenj. Prvi napad na Kočevsko se je zgodil leta 1468, sledila mu je množica drugih v 70. letih 15. stoletja. Mesto Kočevje so Osmani napadli leta 1471 in 1479, med letoma 1525 in 1530 pa je zabeleženih 50 novih napadov. Osmanski vojaki so taborili v gozdovih na Kočevskem in v okolici Snežnika.

Kočevska ni zaradi turških vpadov trpela nič manj kot drugi kraji na Kranjskem in Štajerskem. Podobnost izkušenj s turškimi vpadi na Kočevskem s tistimi v drugih deželah je razvidna tudi iz ustnega izročila in toponimov, ki pričajo o obstoju protiturških taborov na tem območju.

Turški vpadi v kočevarskih ljudskih pesmih in pripovedih 

Spomin se prek ustnega izročila prenaša iz roda v rod, čeprav se nekatere vsebine sčasoma lahko spremenijo. Tudi kočevarsko ljudsko izročilo (pesmi, pravljice, legende itn.) vsebuje informacije o turških vpadih.

Značilnost ljudskega izročila je, da se širi preko lokalnih in celo jezikovnih meja. V pesmih, ki prehajajo med območji in skupnostmi, se lahko spremenijo imena krajev in likov, detajli narativov se prav tako lahko razlikujejo, splošna tematika pa ostane. Čeprav je težko natančno določiti izvor posameznih kočevarskih pesmi ali legend, vidimo, da so turški vpadi zaznamovali tudi kočevsko kulturo in zgodovino. Kljub temu, da je korpus ljudskega izročila o turških vpadih relativno majhen, ljudsko izročilo priča o času nasilja (sami vpadi in vojskovanje proti Osmanom), o devşirmah in ugrabitvah ter o grozi in nemoči, ki so ju prebivalci občutili pred osmanskimi plenilci. Ta je navdihnila številne pripovedi o Božji pomoči in čudežih.

Kočevarji in osmansko nasilje

V zbirki legend Wilhelma Tschinkla najdemo legendo o gradnji cerkve v vasi Mozelj (Mösel) na Kočevskem. Takoj na začetku vidimo, kako ogroženi so se počutili Kočevarji: »Ko so nekoč spet Turki vpadli na Kočevsko in ropali ter pobijali od vasi do vasi, so jezdili tudi skozi ljubko vasico Mozelj.«

Slika: Cerkev v Mozlju. Foto: Anja Moric.

Dve ljudski pesmi v zbirki Adolfa Hauffna iz 19. stoletja pripovedujejo o življenju v bližini avstrijsko-osmanskemega mejnenega območja. Prva pesem z naslovom »Vom Türkenkriege« (O turški vojni) govori o mlademu vojaku, čigar pot v vojno proti Osmanom v Ogulinu pelje tudi skozi Kočevsko. Mladi vojak sreča sveto Barbaro, ki ga vpraša, kam potuje. Vojak odgovori: »Iti moram v veliko vojsko,/ v veliko vojsko, na Turško.« Ne ve, če se bo vrnil živ, ali če bo padel in ga bodo pokopali, kot se za kristjane spodobi: »Turške puške bodo moje svečice,/ turški psi bodo moji zvončki.« Iz pesmi ni jasno, ali je mladi vojak Kočevar, sklepamo pa lahko, da so vojne proti Osmanom prizadele tudi Kočevarje in, da so le-ti prihajali v stik z vojaki, ki šli v boj proti Turkom.

Vsebina druge pesmi govori o svétniku Štefanu. Ko je jezdil po Koprivniku (Nesseltal, danes v Kočevskem rogu), je naletel na vodnjak: »Vrže prstanček v koprivniški vodnjak:/ ‘Če bo prstanček plaval,/ se vrnem nazaj’« (iz turške vojne). Prstanček potone »prav na dno« vodnjaka. Štefan se poslovi od žene in se odpravi proti Ogulinu, kjer pade v boju. »Turki« nataknejo Štefanovo glavo na kol, ki jo prinesejo v Koprivnik. Na koncu pesmi Turki sporočajo Koprivničanom: »Le veselite se, le veselite se, moji Koprivničani,/ ker Štefana gospoda več ni.« Zaradi kočevarskih izkušenj med vpadi vidimo, da ja t. i. Turek, postal simbol nasilja in smrti.

Ugrabitve

Zgodbe o ugrabitvah mladih fantov (osmanski devşirme) in deklet so znane po vsem Balkanu. Tematika je prisotna tudi v ljudskih pesmih Kočevarjev, vendar je tu poudarek na osmanskih ugrabitvih mladih kočevarskih deklet.

Eno takšnih zgodb najdemo pri Tschinklu kot legendo oz. pravljico, pri Hauffnu pa kot ljudsko pesem. V Tschinklovi zbirki srečamo berača, ki prosi miloščine pri turškem paši. Ker paša nima žene, ne more dati miloščine. Berač pove paši, da ve za dve ženi »na lepem Kočevskem,« ki na veliki šmaren sedita v cerkvi v vasi Stara Cerkev (Mitterdorf). Takrat prijezdi paša v cerkev in reče: »Ne ustrašite se, romarji, prišel sem le po tisto, kar mi manjka.« Nato zgrabi lepo Marjetico za roko, jo ugrabi in odpotuje nazaj v Turčijo.

Pri Hauffenu paša reče Marjetici: »Ti greš z menoj v turško deželo,« na koncu pa Marjetica prekolne pašo. Nemoč romarjev v tej zgodbi odraža zgodovinski položaj Kočevarjev in kočevarskih deklet v 15. in 16. stoletju. Zanimivo je tudi, da paša ugrabi Marjetico ob svetem prazniku velikega šmarna. Morda lahko na podlagi tega sklepamo, da so bili Osmani videni tudi kot grožnja verskemu življenju.

Čudeži, Božja pomoč

Med pripovedmi v Tschinklovi zbirki so tudi tiste, ki govorijo o čudežih in o tem, kako so bistri Kočevarji med vpadi znali prelisičiti Turke. V zgodbi o gradnji cerkve pri Mozlju, ki sem jo že omenil, so se konji osmanskih plenilcev naenkrat »vrgli na kolena pred šipkovim grmom, ki je rosil kri.« Kot okameneli so obstali na tistem mestu. Prestrašeni Turki so domačinom obljubili, da jim bodo poslali denar za izgradnjo kapelice na tistem mestu, in zbežali. Ta kapelica je znana kot kapelica svete krvi, njene ruševine pa so vidne še danes.

V zgodbi »Prevarani Turki« Turki napadajo vas Vrbovec (Tiefental). Domačini se pred njimi skrijejo v t. i. Žensko jamo. Turki jih oblegajo, dokler vaščanom skoraj ne zmanjka hrane. Obleganci v stiski zažgejo zadnje govedo, ki ga imajo. Žival je tako zarjovela, da so Turki mislili, »da mora biti notri še najmanj cela čreda,« in odšli.

Kočevarska folklora in širše okolje

Opisane zgodbe o turških vpadih izražajo podobnosti kočevarskega ljudskega izročila s širšim slovenskim. Tudi slovenska ljudska tradicija vsebuje več pesmi o kmetih, ki se skrivajo v jamah, o Božji pomoči oblegancem v taborih in zgodb o nemoči napadenega prebivalstva. Podobnosti pričajo o tem, da so turški vpadi prizadeli vse prebivalstvo slovenskih dežel (kljub temu, da zgodovinopisje pogosto v svoje analize ni vključevalo Kočevarjev oz. območij, ki so bila razumljena kot nemška) in drugič, da je izročilo prehajalo med različnimi skupnostmi.

Turški vpadi in toponimi

Zaradi velikega števila zapuščenih in porušenih kočevarskih vasi je težko ugotoviti, koliko protiturških taborov je bilo zgrajenih na Kočevskem. Vendar lahko na podlagi lokalnih toponimov sklepamo, da so Kočevarji v svojih vaseh gradili protiturške tabore, tako kot so jih drugje po slovenskih deželah. Tudi cerkve na Kočevskem so bile utrjene, da so v njih hranili vredne stvari, in kot središče duhovnega življenja. Ena takšnih utrdb je obstajala v Mozlju. Zgodovinarji pravijo, da je bila tako velika, da nudila zatočišče več sto ljudem. Stari Tabor (nemško Alttabor, kočevarsko Autrtawr) in Novi Tabor (nemško Neutabor) sta danes zapuščeni kočevarski naselji v občini Semič. Po Krajevnem leksikonu Dravske banovine, ime Stari Tabor izvira iz protiturškega utrjenega naselja. Podobne začetke ima Novi Tabor, ki je bil zgrajen med vpadi v 16. stoletju.

Opombi:

Po današnjem zgodovinarskem razumevanju obdobja turških vpadov je izraz »turški« netočen. Plenilci in vojaki, ki so napadali slovenske dežele, so bili najverjetneje bosanski kristjani, ki so sprejeli Islam. Prebivalci geografskega območja, ki ga danes imenujemo Evropa, so muslimane skozi večji del zgodovine imenovali »Turki«. Ko gre za »turške vpade«, bi bil izraz »otomanski« ali »osmanski« primernejši kot »turški«.

Izraz devşirme označuje t. i. osmanski »krvni davek«. Osmani so ugrabljali nemuslimanske (kar je na Balkanu najpogosteje pomenilo krščanske) otroke za janičarje in državne uradnike, vendar se je dogajalo tudi, da so starši otroke prostovolno predali Osmanom v upanju na njihovo boljšo prihodnost. Morda najbolj znan izmed teh poturčenih otrok je bil Mehmed-paša Sokolović.

Viri:

– Fister, Peter. Arhitektura Slovenskih protiturških taborov. Ljubljana: Slovenska matica, 1975.

– Moric, Anja (ur.). Pesemsko izročilo Kočevske: Adolf Hauffen: nemški jezikovni otok na Kočevskem. Zgodovina in narečje, življenjske razmere, šege in navade, pripovedke, pravljice in pesmi: znanstvenokritična izdaja. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2024.

– “History.” Gottscheer Heritage and Genalogy Association. https://gottschee.org/history/.

– Krajevni leksikon dravske banovine. Ljubljana: Uprava Krajvnega leksikona dravske banovine, 1937.

– Mosbruker, Mojmir, “Tabori.” Turški vpadi, 2020. https://turki.splet.arnes.si/tabori/.

– Savnik, Roman, Planina, Francè, and Šifrer, Živko, Krajevni Leksikon Slovenije: repertorij z uradnimi, topografskimi, zemljepisnimi, zgodovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in turističnimi podatki vseh krajev Slovenije. Vol. 2, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1971.

– Tschinkel, Wilhelm. Kočevarska Folklora v šegah, navadah, pravljicach, povedkah, legendah in drugih Folklornih Izročilih: Gottscheer Volkstum in Sitte, Brauch, Märchen, Sagen, Legenden Und Anderen Volkstümlichen Überlieferungen. Ljubljana: ZRC, 2004.

– Voje, Ignacij. Slovenci pod pritiskom Turškega nasilja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1996.

Članek je nastal v okviru projekta Teža preteklosti: dediščina večkulturnega območja – primer Kočevske, ki ga sofinancira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije, in s finančno podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije.

V prejšnji objavi preberite: Kočevarska dobitnika olimpijskih medalj.

The post Turški vpadi: odsev v kočevarskem izročilu appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Ko se danes iz Črmošnjic po asfaltni cesti vzpenjamo proti smučišču Gače ali še naprej v notranjost prostranega gozda, lahko le slutimo, da gremo skozi eno izmed večjih nekdanjih kočevarskih vasi na tem delu Kočevskega roga. To je Topli Vrh, ki leži na prisojni legi hriba Topli vrh. Na tem vrhu je že v prazgodovini bilo gradišče oziroma višinsko naselje, ki je nadzorovalo cestno povezavo v dolini.

Začetki vasi segajo v 13. stoletje. V urbarju iz leta 1574 je ime vasi zapisano kot Tablwerch. Takrat je v vasi bilo 6 polovičnih kmetij na katerih je živelo med 30 do 35 prebivalcev. Leta 1770 je vas imela 15 hiš, prav tako leta 1824. Takrat so pripravljavci franciscejskega katastra zapisali, da v vasi živi 114 prebivalcev in sicer 56 moških in 58 žensk. Iz katastra je tudi razvidno, da so hiše stale ob cesti, obkrožale pa so jo travniki, sadovnjaki, njive in gozd. 

Leta 1880 je bilo v vasi 21 hiš in 123 prebivalcev, leta 1900 pa 129 prebivalcev. Leta 1936 je vas imela 24 naseljenih hiš s 125 prebivalci, še pet hiš pa je bilo praznih. Vaščani so se ukvarjali s sekanjem gozda in prodajo lesa, verjetno so tudi žgali oglje. Za svoje potrebe so se ukvarjali tudi s poljedelstvom in živinorejo. Leta 1834 so v vasi zabeležili 3 konje, 30 volov, 11 krav, 10 telet in jagnjet, 45 ovac in 15 prašičev. Nekateri prebivalci so se ukvarjali tudi z izdelovanjem in prodajo lesene posode. Dva posestnika sta obdelovala še vinograd na Semiški gori. 

Otroci s Toplega Vrha so obiskovali šolo v Črmošnjicah. Njeni začetki segajo v leto 1822. Leta 1929 je bilo od 108 prebivalcev Toplega Vrha 24 šolarjev. Težave pri obiskovanju šole v zimskem času so predstavljali visok sneg in zameti.

Cerkev sv. Petra in Pavla

Cerkev sv. Petra in Pavla (godujeta 29. junija) je podružnica župnije Črmošnjice. Njena prva omemba sega v leto 1689, ko jo omenja Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske. Najverjetneje je cerkev vsaj za nekaj manj kot 200 let starejša. Na glavnem, rezbarsko izdelanem, oltarju (postavljen konec 17. ali v začetku 18. stoletja) sta bila kipa sv. Petra in Pavla, ob strani pa kipa sv. Antona in sv. Frančiška in še nekateri drugi neznani svetniki. V njej sta bila tudi dva stranska oltarja s slikama sv. Marije, matere dobrega sveta ter sv. Kozme in Damjana. Cerkev je imela lesen obok nad cerkveno ladjo, lesen pevski kor, prižnico in 27 klopi. V zvoniku so bili trije zvonovi.

Vas in cerkev med 2. svetovno vojno in neposredno po njej

Topli Vrh je delil usodo večine kočevarskih vasi na območju Kočevskega roga. Po okupaciji vojske fašistične Italije je vseh 118 prebivalcev te vasi 20. in 21. decembra 1941 zapustilo vas in se preko železniške postaje v Semiču izselilo v Posavje in Posotelje na tedanjo spodnjo mejo Hitlerjevega nacističnega Tretjega rajha. Vas je 22. julija 1942 med ofenzivo požgala italijanska vojska. Požaru sta se izognili ena hiša in cerkev. V njej so se med ofenzivo zadrževali italijanski vojaki in s kurjenjem uničevali cerkvene klopi in dele oltarjev. Na steno, osmojeno od ognja, so s praskanjem v italijanščini napisali ”uničeni partizani” (viden je bil še leta 1947). V cerkvi so vsaj enkrat prenočili tudi partizani in sicer se avgusta 1942 omenja bataljon Tomšičeve brigade. Vas ni bila več obnovljena. Med leti 1943 in 1945 je v gozdovih v bližini delovalo nekaj skritih partizanskih bolnic. Zanje so uporabili tudi okenske okvirje poškodovane cerkve in del strešne opeke. Slike in oltarni kipi so bili uničeni ali poškodovani. 

Neposredno po koncu vojne so razbijali ruševine hiš in jih uporabljali kot nasipni material pri gradnji ceste proti Komarni vasi. Zidove cerkve so leta 1964 še dodatno minirali. Pri tem so pustili zvonik, ki je zaradi svoje strateške lege omogočal orientacijsko točno za vojaške oblasti. Vas Topli Vrh je bila kot naselje ukinjena leta 1955, tako kot tretjina uničenih nekdanjih naselij na območju Kočevske.

»Odšla sva na Topli Vrh« – poroka marca 1945

Slikarja Alenka Gerlovič in Vito Globočnik sta kot umetnika delovala v partizanskem gibanju. V letu 1944 in 1945 sta zahajala tudi v požgano vas Topli Vrh in jo upodabljala. Zaljubljenca sta se odločila, da se bosta poročila. Njuni nadrejeni temu sprva niso bili naklonjeni. Želela sta skromno poroko brez pompa, ki sta jo 23. marca 1945 samovoljno izpeljala na vrhu zvonika cerkve na Toplem Vrhu. Priči temu obredu sta bila kipa dveh svetnikov, brez rok, ki sta ju vzela iz poškodovanega oltarja. V tram na zvoniku sta vrezala njuni imeni in datum ter tako je bila njuna neformalna poroka sklenjena.

Topli Vrh v 21. stoletju

Na nekdanjo vas danes spominjajo skromni kamniti ostanki tlorisa cerkve, hiš, njihovi vodni zbiralniki in sadno drevje. Maketo cerkve je v merilu 1 : 50 izdelal Tone Troha. Na pašnikih se pase govedo in konji kmetije Mihelčič iz občine Semič. 

Najbolj viden ostanek nekdanje vasi je cerkveni zvonik. Leta 2004 so bili očiščeni skromni ostanki cerkve in obnovljeno je bilo ostrešje zvonika, ki je bilo pokrito z bakreno kritino. V notranjosti so bile postavljene lesene stopnice. Obnovo so izpeljali Društvo Kočevarjev staroselcev in prostovoljci ob finančni podpori iz Južne Tirolske. Pohlep po bakreni kritini in večkratni poskusi kraje so dokončno uničili trud obnovitvenih del. Med poskusom kraje bakrene kritine 3. aprila 2023 je najverjetneje iskrenje rezanja kovine povzročilo požar. Zvonik je tako zopet brez kritine, prepuščen počasnemu propadanju in tiho kliče po obnovi ali vsaj zasilni zaščiti. Morda pa se v prihodnje zopet najde volja in moč za ponovno ohranjanje dediščine in njeno predstavitev. 

Viri:

vUiUš i,jžoa k,Arhiv Republike Slovenije, Franciscejski kataster za Kranjsko, k. o. Črmošnjice pri Kočevju, Katastrski cenilni elaborat, https://vac.sjas.gov.si/vac/search/details?id=375384 (dostop: november 2024).
Krajevni leksikon Dravske banovine (1937), dLib, https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-IHXHRWQE, (dostop: november 2024).
Slovenska historična topografija za Kranjsko do leta 1500, ZRC SAZU, DOI: https://doi.org/10.3986/9789612549749, https://topografija.zrc-sazu.si/ (dostop: november 2024).
Slovenski šolski muzej, Šolski list (1929), Državna mešana šola v Črmošnjicah, Zgodovina Slovenije — SIstory, https://www.sistory.si/publication/24112 (dostop: november 2024).
Gottscheermatzelle, https://gottscheermatzelle.wordpress.com/gottscheer-history/, (dostop: november 2024).
Ministrstvo za kulturo, Register kulturne dediščine, Interaktivna karta kulturne dediščine, https://geohub.gov.si/ghapp/giskd/ (dostop: november 2024).
Obrazi slovenskih pokrajin, Alenka Gerlovič in Vito Globočnik, https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/gerlovic-alenka/, https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/globocnik-vito/ (dostop: november 2024).
Perko Drago. Kradli baker, zažgali cerkev! Slovenske novice, 5. 4. 2023, https://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/kradli-baker-zazgali-cerkev-foto/ (dostop: november 2024).
PGD Semič, Požar na Toplem Vrhu, 3. 4. 2023, https://www.facebook.com/profile/100064566140803/search/?q=toplem%20&locale=sl_SI (dostop: november 2024).
Topli Vrh: Zagorel spomeniško zaščiten zvonik, 4. 4. 2023, https://moja-dolenjska.si/topli-vrh-zagorel-spomenisko-zasciten-zvonik/#goog_rewarded (dostop: november 2024).
Ferenc Mitja in Zupan Gojko. Cerkve na Kočevskem nekoč in danes II. Ljubljana: ZRC SAZU, 2006.
Ferenc Mitja in Zupan Gojko. Izgubljene kočevske vasi: nekoč so z nami živeli kočevski Nemci. 3. del. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2013.
Ferenc Mitja in Zupan Gojko. Po sledeh Kočevarjev v Črmošnjiško-Poljanski dolini / Auf den Spuren der Gottscheer in der Moschnitze. Dolenjske Toplice : Društvo Kočevarjev staroselcev = Gottscheer Altsiedler Verein, 2013.
Gerlovič Alenka. Okruški mojega življenja. Ljubljana: Forma 7, 2006.
Janežič Zvonka. Arheološka najdišča Kočevskega roga in Poljanske gore. Diplomsko delo. Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete univerze v Ljubljani, 2022.
Mohar Rozi. Tu so živeli …Semič: Občina, 2008.
Prelesnik Anton. Vodni viri na Kočevskem / Wasserquellen im Gottscheerland. Dolenjske Toplice, Ljubljana: Društvo Kočevarjev staroselcev, ZRC SAZU, 2007.
Simonič Binca, ur. Župnija Črmošnjice 500 let: 1509-2009. Semič: Župnija, 2009.
Strle Franci. Tomšičeva brigada 1942-1943. Ljubljana: Borec in Partizanska knjiga, 1986.
Troha Anton in Anton Prelesnik. Makete kočevarskih cerkva in krajev / Maquetten von Gottscheer Kirchen und Ortschaften. Ljubljana: “Maks Viktor” in Dolenjske Toplice: Društvo Kočevarjev staroselcev, 2011.

Prejšnja objava: Mala Knežja jama in Jama nad Dolgim vodnjakom: arheološki najdišči v osrednjem delu Kočevskega Roga.

The post Topli Vrh (Untertaplwerch) – nekdanja kočevarska vas pod okriljem sv. Petra in Pavla appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Splošno prepričanje je, da Kočevski Rog ni bil poseljen do 14. stoletja, ko so Ortenburžani na ta prostor naselili kočevske Nemce. Skromne arheološke najdbe pa kažejo na prisotnost ljudi na tem prostoru že v prazgodovini. Največ prazgodovinskih najdišč se, kot pričakovano, nahaja na robovih planote, proti notranjosti pa so izredno redka. To pa ni nujno znak, da se je preteklo prebivalstvo izogibalo divji in težko prehodni gozdnati pokrajini, temveč je v veliki meri posledica stanja raziskav. Večina arheoloških študij je namreč le bežno zajela robne dele Kočevskega Roga, medtem ko celotno pogorje, tako kot tudi Kočevska, ostaja arheološko zelo slabo raziskano.

Arheološka najdišča v jamah

Zaradi nizke stopnje poseljenosti in gozdnatosti pokrajine je odkrivanje naselbin in grobišč težavno, če ta niso prepoznavna na vizualizacijah zračnega laserskega skeniranja. Nekoliko lažje je odkrivanje najdišč v kraških jamah. Kočevski Rog je prepreden s kraškimi brezni in jamami. Te so ljudi privlačile že od paleolitika dalje, saj predstavljajo priročno zatočišče, skrivališče, lahko pa tudi shrambni prostor, vir vode, prostor pokopavanja ali ritualov ter, predvsem zadnje čase, smetišče. V osrednjem delu Kočevskega Roga, med Cinkom in Bradačevo frato, sta bili odkriti dve jamski prazgodovinski najdišči, ki sta eno od drugega oddaljeni le dobrega pol kilometra, in nakazujeta na možnost gostejše poselitve Roga v tem času.

Mala Knežja jama

Mala Knežja jama leži severno, tik nad Cinkarsko cesto. Domačini iz Dolenjskih Toplic in okoliških kočevarskih vasi so jo poznali že dolgo, v jamski kataster pa je bila vpisana leta 1939. Že leta 1973 so jamarji opozorili na njen arheološki potencial. Vodoravna jama, dolga 40 metrov in globoka 15 metrov, ima velik vhod, nad katerim se dviguje nekaj metrov visoka previsna stena. 

Vhodni del je strm podor, ki se postopoma izravna in odpre v prostorno dvorano. Tla prekrivajo prst in podorno kamenje, med katerim je jamar A. Špelič iz DZRJ Ribnica odkril tri fragmente prazgodovinske keramike. 

Do nedavnega je bila jama onesnažena; kar 40 let so v njej ležale pnevmatike tovornih vozil, ki so jih leta 2021 odstranili jamarji JKNM v sodelovanju z gozdarji Zavoda za gozdove, Območne enote Novo mesto, in družbo Slovenski državni gozdovi. 

Jama nad Dolgim vodnjakom

Jugovzhodno od Male Knežje jame se odpira mogočna Jama nad Dolgim vodnjakom. Nahaja se na strmem in skalnatem pobočju nad globoko dolino, ki jo tvorijo med seboj povezane vrtače. Na dnu doline je izvir Dolgi studenec, ki predstavlja enega pomembnih in zelo redkih vodnih virov na tem območju. 

Jama je dolga 30 metrov in globoka 25 metrov ter ima ogromen vhod, velik 20 x 10 metrov, zaradi česar je vsa notranjost dobro osvetljena in pozimi izpostavljena zunanjim temperaturam, kar povzroča intenzivno mehansko preperevanje kamnine. Spodmol je nastal s porušenjem stropa, kar je ustvarilo poševen plato podornega skalovja, ki vodi do uravnanih tal jame. 

Ob terenskem pregledu leta 2021 sem v njej našla majhen odlomek prazgodovinske lončenine, živalsko kost s sledovi rezanja in ostanke kurjenja v jami.

O čem pričajo arheološka najdišča v jamah?

Najdbe iz obeh najdišč so preskromne za natančnejšo datacijo, verjetno pa jih lahko umestimo v bronasto ali železno dobo. Mala Knežja jama in Jama nad Dolgim vodnjakom sta skoraj 7 km oddaljeni od najbližje znane prazgodovinske naselbine na Toplem vrhu. Jami sta verjetno služili kot zatočišče, skrivališče ali shrambni prostor, zato je malo verjetno, da bi jih obiskovali iz tako oddaljenih lokacij. To nakazuje na možnost, da je bila nekje bližje prazgodovinska naselbina, ki še ni bila odkrita.

Ker Kočevski Rog še ni bil deležen celovitih arheoloških raziskav, ostajajo številna vprašanja odprta. Možnost gostejše poselitve tudi pred 14. stoletjem tako ponuja obetaven raziskovalni potencial za razumevanje preteklosti in pomena tega območja.

Viri:
Arkas: Arheološki kataster Slovenije. Dostopno na: https://arkas.caspio.com/dp/5b04c00098d89ffc1f54405b9812?cbResetParam=1 (2. 11. 2024).
Ferenc, M. 2005, Kočevska – pusta in prazna. Nemško jezikovno območje na Kočevskem po odselitvi Nemcev. – Ljubljana, Modrijan.
Hudoklin, A. 1984, Jama nad Dolgim vodnjakom (Neobjavljen zapisnik terenskih ogledov, Kataster jam JZS).
Jamnik, P. 2011, Arheološka in paleontološka jamska najdišča s širšega območja Ribniške in Struške doline ter Kočevske. – V: Velušček, A. (ur.), Spaha. – Ljubljana, Založba ZRC, str. 48.
Kataster jam JZS: Kataster jam Jamarske zveze Slovenije. Dostopno na: https://www.katasterjam.si/ (citirano: 3. 11. 2024).
Lajovic, A. 1973, Jama pod cesto v oddelku 26 (Neobjavljen zapisnik terenskih ogledov, Kataster jam JZS). – Ljubljana.
RKD: Register kulturne dediščine. Dostopno na: https://geohub.gov.si/ghapp/giskd/ (citirano: 2. 11. 2024).
Splet 1: https://www.jknm.si/si/?id=595&l=2021(citirano: 2. 11. 2024).
Splet 1: https://www.rtvslo.si/lokalne-novice/dolenjska/iz-jame-v-kocevskem-rogu-odstranili-odpadne-pnevmatike-za-tovornjake/599792 (citirano: 2. 11. 2024).

Prejšnja objava: Železarna na Dvoru: zgodba o uspehu (in propadu) Auerspergove železolivarne.

The post Mala Knežja jama in Jama nad Dolgim vodnjakom: arheološki najdišči v osrednjem delu Kočevskega Roga appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Medvojna usoda vasi Stari Log

Idilična z gozdom obdana vasica Stari Log je bila pred drugo svetovno vojno največja vas na Kočevskem. Tam so bili do druge svetovne vojne sedež občine, sedež župnije, šola, pokopališče, orožniška postaja, gostilne in trgovine. Vojna vihra tudi Staremu Logu ni prizanesla. Po preselitvi Kočevarjev leta 1941 sta v vasi ostali samo dve kočevarski družini. Da bi preprečili organizacijo italijanske postojanke so leta 1942 vas požgali partizani, italijanska vojska pa je ženske, otroke in ostarele iz Starega Loga in okoliških krajev poslala v koncentracijska taborišča, 74 mož pa so ustrelila.

Pokopališče v Starem Logu

Sprva je bilo pokopališče v Starem Logu urejeno ob cerkvi Sv. Marjete. Leta 1853 je postalo premajhno, zato so umrle začeli pokopavati jugovzhodno od vasi, na mestu današnjega pokopališča. Danes so na enem delu pokopališča ohranjeni grobovi Kočevarjev – staroselcev, na drugem, kjer se še vedno pokopava, so grobovi povojnih priseljencev, na tretjem pa grobnica 74 partizanov in talcev, ki jih je avgusta 1942 postrelila italijanska vojska. Iz 19. stoletja se je ohranilo 11 nagrobnikov, ostali so mlajši. Na devetih je podpisan kamnosek A. Plesche.

Različni spomini v Starem Logu

Po drugi svetovni vojni je pokopališče v Starem Logu postalo spomeniško območje – pomnik dogodkov, ki so zaznamovali burno kočevsko zgodovino. Blizu vhoda na pokopališče obiskovalec najprej zagleda leta 1997 postavljen spomenik »vsem pokojnikom Kočevske dežele« – kvadratni obelisk s piramidalno strukturo na vrhu in s posvetilom v slovenščini, nemščini, angleščini in kočevarščini. Postavile so ga kočevarske organizacije iz Slovenije in tujine ob sodelovanju lokalnih društev in krajevne skupnosti.

Leta 1960 je bila urejena skupinska grobnica ubitih talcev. Na približno 1000 m² površine so poleg grobnice še obelisk in nagrobniki iz belega marmorja.

Slabo desetletje pred tem, leta 1951, je Društvo slovenskih književnikov postavilo obeležje oz. simbolni grob tudi pesniku, pisatelju in lutkarju Miranu Jarcu. Ustreljen je bil blizu vasi Pugled pri Starem Logu, vendar lokacija njegovega groba ni znana. Leta 2002 je spomenik posodobilo Društvo za vzdrževanje partizanskih grobišč v Rogu.

Pokopališče v Starem Logu dolga leta ni imelo pokopališkega razpela. Avgusta 2023 so vaščani Starega Loga simbolno obnovili litoželezen križ z enega izmed predvojnih kočevarskih grobov in ga kot pokopališko razpelo postavili na levem robu pokopališča ob pokopališkem obzidju.

Restavriranje nagrobnikov na pokopališču v Starem Logu

Pokopališče v Starem Logu je uredila Krajevna skupnost Stara Cerkev s pomočjo kočevarskih organizacij leta 1997. 45 ohranjenih kočevarskih kamnitih nagrobnikov so leta 2002 osnovno konservirali, a je do danes zaradi vremena, posedanja terena in dotrajanosti materialov mnogo nagrobnikov poškodovanih.

Zavod Putscherle, nevladna organizacija, ki se posveča ohranjanju kulturne dediščine na Kočevskem, je zato leta 2023 pod vodstvom dr. Anje Moric začel zahtevnejšo obnovo šestih najbolj poškodovanih nagrobnikov. Restavratorska dela v skladu z navodili Zavoda Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine opravlja Kamnoseštvo Erjavec iz Mahovnika, obnovo pa financirata Ministrstvo za kulturo RS in Občina Kočevje. Dela na vsakem nagrobniku vključujejo stabilizacijo temeljev (z betoniranjem), odstranjevanje mahu in plesni, obnovo napisov, kjer je mogoče, tudi obnovo fotografij v keramičnih okvirjih, izdelavo manjkajočih delov spomenikov, kot so npr. križi, ornamenti itd. V Zavodu Putscherle v naslednjih letih načrtujemo postopno restavriranje še večih kočevarskih nagrobnikov.

Viri:
– Resman, Blaž in Seražin, Helena. 2010. Upravna enota Kočevje: občine Kočevje, Kostel in Osilnica. Ljubljana: Založba ZRC.
– Stari Log – spominsko obeležje Tomšičeve brigade. Dostopno na: http://www.zb-kocevje.si/starilog_britof.htm
– Šmajdek, Primož. 2012. Stari Log pri Kočevju – Pokopališče. Dostopno na: http://spomeniki.blogspot.com/2012/12/stari-log-pri-kocevju-pokopalisce.html
– Šuštar, Branko. 2006. Zgodba z nagrobnika prvega učitelja na šoli Smuka/Langenthon na Kočevskem okoli leta 1888. Kronika (Ljubljana), letnik 55, številka 3, str. 405-428.

The post Pokopališče v Starem Logu appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Upokojeni kočevski rudar se spominja, da je imel premogovnik v času, ko je delal v njem, za mesto Kočevje in Kočevsko nasploh izjemno velik pomen. Rudnik je zagotavljal vsakdanji kruh mnogim družinam, rudarski poklic pa je bil tudi zelo cenjen. 

»Rudnik je bil brez dvoma ključnega pomena za celotno Kočevsko, ne le za samo mesto Kočevje. Če smo povsem iskreni, je takratno Kočevje praktično ‘zraslo’ na rudniku. V industrijskem in gospodarskem smislu se je vse vrtelo okoli rudnika. Takrat smo imeli tudi veliko tovarno Tekstilana, kjer so v glavnem delale naše žene, močno je bilo tudi podjetje LIK. Vendar pa je bil brez dvoma rudnik v vseh pogledih glavno gonilo razvoja v mestu in njegovi širši okolici.« 

Ljubezen do rudarstva odtehtala napore

Zelo napornega in tudi nevarnega dela v rudniku se upokojeni kočevski rudar spominja takole: 

»Vstajal sem ob 5. uri zjutraj, saj smo z delom pričenjali ob šestih. Imel sem srečo, da sem stanoval v bližini rudnika. Pred vstopom vanj se je bilo potrebno preobleči v rudarska oblačila. Rudarji smo bili pogosto mokri, ker je bila jama zelo vodnata. Zato smo si morali obleke do naslednjega dne posušiti. Bilo je res ogromno dela, a je bilo tudi dobro plačano. Ker nas je bilo v rovih malo, se nismo mogli »skrivati«. Potrebno je bilo veliko in trdo delati. Bilo pa je tudi nevarno. Splošno znano je, da je rudnik, ki se zapira, najbolj nevaren za rudarje. Okoli nas so bili kdaj tudi tako hudi pritiski, da se je ruda sesedala pred našimi očmi.«

Čeprav je bilo vsakodnevno delo v premogovniku težaško, ga je vzljubil. »Delalo se je tudi ob sobotah in nedeljah, praktično nismo poznali prostih dni. Vedno smo morali biti stoodstotno prisebni, prisotni z dušo in telesom. K sreči sem bil mlad in sem imel dovolj fizične kondicije, da sem vse napore zdržal. Pomagalo mi je tudi to, da sem živel zdravo življenje, nisem užival alkohola, ne kadil, kar je bilo v nasprotju z marsikaterim rudarskim kolegom. Na nek način je bilo delo v rudniku kot poroka – knapi smo bili v svojo jamo kar malce zaljubljeni. Po zaprtju rudnika sem šel delat na ITAS z zelo težkim srcem. Ko je premogovnik nehal obratovati, je bilo zagotovo najhuje prav nam, rudarjem. To službo smo resnično vzljubili, zato se nam je bilo težko ločiti od rudnika.«

Ne le sodelavci, tudi prijatelji

Kot poudarja Franc Volf, so bili kočevski rudarji med seboj ne le sodelavci, pač pa tudi iskreni prijatelji. Skupaj so poleg številnih ur pri delu v rudniku preživeli tudi marsikateri popoldan ob druženju pri prostočasnih dejavnostih. 

»Radi smo se družili med sabo. Knapi smo bili prav posebni ljudje, zato smo se veliko držali skupaj. V tistih časih se je še hodilo na t. i. sindikalne izlete oz. ekskurzije. Knapi smo se večkrat srečevali širom Slovenije. Kočevci smo šli recimo v Trbovlje, Zagorje ali Hrastnik, oni pa so prihajali k nam. Obiskovali smo se, se spoznavali in se imeli lepo. Med seboj smo bili prijatelji. Ne vem, če so bili še v kateri drugi panogi delavci tako povezani. Predvsem v Trbovljah smo imeli kar nekaj prijateljev, saj so Trbovlje tedaj veljale za nekakšen slovenski rudarski center.«

Številne zabavne anekdote, a tudi težke tragedije

Iz prijateljskih odnosov med rudarji so se, kljub zahtevnim razmeram za delo in fizično napornim delavnikom, razvile tudi marsikatere zanimive prigode. Franc Volf se posebej dobro spominja anekdote, ki so jo starejši rudarji radi ‘ušpičili’ mlajšim kolegom. 

»Ko je prišel v rudnik delati kakšen mlad rudar, so ga starejši rudarji napotili k ventilatorjem, ki so nenehno delali, češ da je tam elektrika. Ker novinci tega niso vedeli, so se napotili tja, in ko so prispeli, takoj padli nazaj od koder so prišli, ker zgoraj ni bilo kisika. Tudi o znamenitem Perkmandeljcu smo se pogovarjali, mlade rudarje smo strašili, da nas gleda z viška. Te šale so bile lahko kdaj tudi krute, nekatere kolege so kar pošteno prestrašile. Takšnih in drugačnih pripetljajev je bilo v desetih letih, kolikor sem delal v rudniku, seveda na pretek.«

Obdobje sogovornika v kočevskem rudniku sta žal zaznamovali tudi dve tragediji, ki se jih še vedno živo spominja. 

»Imeli smo dve nesreči s smrtnim izidom, ko je zasulo naša rudarja. Vinko Kotar in Jože Lipovec sta izgubila življenje v delovnih nesrečah. Ker sem delal tudi kot reševalec iz jame, sem obe tragediji osebno doživel. Oba sta ostala zalita v rovu kakšnih 14 do 20 dni, ker prej preprosto nismo mogli priti do njiju. Ujeta sta bila tam, kjer je danes Rudniško jezero. Takrat sta bili tam še dve jezeri in soočali smo se z veliko nevarnostjo vdora mulja, torej zmesi vode, blata in ilovice. Zato smo se morali do njiju prebiti s popolnoma druge strani. Rudarji smo se vselej pozdravljali s ‘srečno’, v dobesednem pomenu besede, saj nikoli nismo vedeli, kaj nas čaka v rudniku. Vedno smo bili z eno nogo v ‘onostranstvu’.«

Kočevski rudar: le peščica še živih

Kočevski rudarji se enkrat letno srečajo na svoj dan, rudarski praznik. Dan rudarjev, ki se obeležuje 3. julija, namreč vsako leto počastijo v Pokrajinskem muzeju Kočevje, kjer pripravijo družaben dogodek, namenjen obujanju knapovskih spominov. Z izjemo tega organiziranega druženja nekdanjih rudniških kameradov, pa se, po besedah Franca Volfa, tisti maloštevilni, ki so še živi, zaradi starosti in bolezni redko videvajo. 

»Žal nas je ostalo še zelo, zelo malo. Še živeče kočevske rudarje, s katerimi sem delal, bi lahko preštel na prste ene roke. Pa tudi tisti, ki so še med nami, so že močno v letih in slabega zdravja. Sam sem bil takrat v rudniku eden izmed najmlajših rudarjev, a so tudi moji vrstniki večinoma že pokojni. Dejansko so vsi tisti rudarji, ki so živeli manj zdravo, ki so kadili, pili alkohol ipd., že dolgo pokojni. Mene je, na srečo, poleg zdravega načina življenja, ohranilo to, da kot lovec in gobar veliko hodim po gozdu.«

Vir: Intervju z upokojenim kočevskim rudarjem Francom Volfom, opravljen 14. 11. 2023. 

V prejšnji objavi preberite: Študentski projekt za ureditev etnološke zbirke Kočevarjev v Občicah.

The post Kočevski rudar Franc Volf: spomini na rudarsko življenje v Kočevju appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Ob glavni cesti, ki vodi skozi vas Občice v občini Dolenjske Toplice, stoji obnovljena stara domačija modre barve. V njej ima od leta 1998 svoje prostore Društvo Kočevarjev – staroselcev. Društvo je bilo ustanovljeno leta 1992 in skrbi za promocijo in ohranjanja kočevarske kulture ter kulturne dediščine. Glavne dejavnosti Društva so usmerjene v delovanje folklorne skupine, izdajo časopisa Bakh – Pot, poučevanje nemščine in kočevarščine ter organizacijo delavnic za otroke. Aktivno sodelujejo pri dogodku Dnevi kočevarske kulture, ki se odvijajo od leta 2015 in jih izmenično organizirajo občine Kočevje, Dolenjske Toplice in Semič. Od leta 2014 društvo tudi skrbi za sadovnjak s starimi sortami sadnega drevja, ki so značilne za Kočevsko regijo.

Ureditev etnološke zbirke Kočevarjev v Občicah

Sodelujoči pri ureditvi zbirke Kočevarjev

V sklopu študentskega projekta za trajnostni razvoj Etnološka zbirka Kočevarjev in pešpot med starimi sortami sadnega drevja, ki ga je financirala Univerza v Ljubljani, smo med junijem in septembrom 2023 pod mentorstvom vodje projekta dr. Anje Moric, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju FF UL), dr. Tanje Žigon, Oddelek za prevajalstvo FF UL in Primoža Primca, predsednika Društva Kočevarjev – staroselcev, pri urejanju in interpretaciji etnološke zbirke in sadovnjaka starih sadnih sort sodelovale študentke navedenih oddelkov: Jana Rajh Plohl, Pika Pipan, Gaja Slapnik, Klara Vrabl in Kaja Večko. Za administrativni potek in koordinacijo projekta je skrbela Urška Gruden iz Filozofske fakultete UL.

Potek ureditve etnološke zbirke Kočevarjev

V mansardi hiše in pod kozolcem smo uredili zbirko predmetov, ki so jih Kočevarji od srede 19. stol. pa do srede 20. stol. uporabljali pri delu na polju ali vsakodnevnem življenju. Razstavljene so npr. polšje pasti, tehtnice, kmečko orodje, čebelji panji itd., v pomožnem poslopju pa sta tudi dve maketi kočevarskih vasi, ki ju je izdelal gozdar Anton Prelesnik.

Študentke smo izvedle več intervjujev s Kočevarji iz Občic in okolice in, kadar je bilo mogoče, zabeležile kočevarske izraze za razstavljene predmete. Kočevarščino danes namreč govorijo le še redki. Sogovornike smo spraševale o predmetih, ki so jih uporabljali, o njihovih navadah, vsakdanu, čebelarstvu, sadnem drevju itd. Tako smo iz prve roke slišale in začutile, kako so ljudje na Kočevskem nekoč živeli. Včasih je pogovor nanesel tudi na medgeneracijske razlike, npr. v enem izmed intervjujev z Johanesom Hansom Jaklitschem je beseda stekla o paši in tem, kako današnje generacije mladih odraščajo drugače in npr. več ne poznajo iger, ki so se jih nekoč pastirji igrali na pašnikih.

Prevajalsko delo

V sklopu projekta sva študentki Oddelka za prevajalstvo iz nemščine v slovenščino prevedli del knjige Abbildung und Beschreibung der südwest- und östlichen Wenden, Illyrer und Slaven, v kateri je Balthasar Hacquet opisal Kočevarje, da smo ga lahko uporabili pri pripravi besedil za razstavne panoje. Pri tem sva se prvič spopadli z besedilom v nemščini iz 19. stoletja. Čeprav sva besedilo aktualizirali za današnjega bralca, sva se trudili, da bi ohranili patino časa, v katerem je nastalo. Zdelo se nama je namreč pomembno, da je v njem čutiti avtorjev slog pisanja. Kasneje je bilo potrebno vsa besedila razstavnih panojev prevesti tudi v nemščino in angleščino. O etnološki zbirki in sadovnjaku je v sklopu projekta, prav tako v treh jezikih, nastala informativna zloženka za obiskovalce. 

Na ogled prenovljene etnološke zbirke Društva Kočevarjev – staroselcev in sadovnjaka starih sadnih sort, ki sta bila slavnostno odprta 18. septembra 2023, ste vabljeni vsi, ki vas zanimajo zgodovinske in etnološke značilnosti območja Kočevske npr. lov na polhe, krošnjarstvo, furmanstvo, sadjarstvo, in še marsikaj.

Avtorici članka, Klara Vrabl in Kaja Večko, sta študentki Oddelka za prevajalstvo, Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Septembra 2023 je preteklo 130 let od prihoda železnice v Kočevje. Več preberite tukaj.

The post Študentski projekt za ureditev etnološke zbirke Kočevarjev v Občicah appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Idilična vasica Planina (Stockendorf) leži v občini Semič ob južnem vznožju Mirne gore na kraški planoti na nadmorski višini 773 m. Ta gručasta vasica je kot številni drugi kraji na Slovenskem ime dobila po visoki, planinski legi in gorskih pašnikih. Nekdanji prebivalci, Kočevarji (kočevski Nemci) so jo poimenovali Stockendorf in označuje krčevino, prostor, kjer so odstranili požgana debla dreves (bei den Stocken Dorf). Njen nastanek sega v čas pred nemško kolonizacijo in ima potrjeno slovensko ime v zgodovinskih virih iz 13. stoletja.

Konec 16. stoletja je vas pripadala spodnjemu kočevskemu uradu, imela je do 40 prebivalcev. Med devetimi posestniki je bil en Slovenec, ostali pa so bili nemško govoreči. Leta 1880 je bilo v vasi že več kot 30 hiš, ki so oblikovale središčni tip vasi, razporejene so bile okoli jedra, ki je zaobjemalo trikotno križišče z mogočnim kostanjem in kapelico.

Prebivalstvo se je ukvarjalo s kmetijstvom

Prebivalstvo se je pretežno ukvarjalo s pašno živinorejo, poleg goveda in drobnice je bila zlasti razvita prašičereja. Skromna plast zemlje ni omogočala razmaha poljedeljstva, zalenjavo so gojili na majhnih vrtovih ob hišah. Kjub temu pa so presežke zelja skupaj z živino prodajali na sejmih v Črnomlju.

Še danes je moč opaziti ostanke nekoč bogatih sadovnjakov. Gojili so predvsem hruške, jabolke, slive, češnje in orehe. Suho sadje je v hladnejših mesecih predstavljalo pomemben del prehrane, zlasti za praznike pa so ga zamesili v kruh. Poleg suhega mesa so bili na daljših potovanjih nepogrešljivi tudi krhlji. Vinograde so obdelovali v Gorenjcih in na Rodinah. 

Mešan gozd je zadostil potrebam Planinčanov pri gradnji, kurjavi in domači rabi, vešča obdelava lesa, zlasti suhe robe pa je prinašala tudi dodaten zaslužek. Preko železniških postaj v Semiču in Črnomlju je kasneje potekala tudi prodaja drv, hlodovine in železniških pragov.

Oskrba z vodo

Poleg studenca in dveh luž je na Planini med obema svetovnima vojnama deloval tudi vaški vodovod. Anton Prelesnik v knjigi Vodni viri na Kočevskem navaja, da je bilo vaško zajetje na Planini zgrajeno leta 1849, stari vodovod pa leta 1928. Poleg vaškega zajetja, za katero je skrbela celotna vaška skupnost in so bila navadno skrbno grajena, saj so bila zaradi večje vodnatosti pomembna za oskrbo z vodo, je nedaleč iz vasi še eno vodno zajetje. Gre za s kamenjem ali betonom obzidano vodo iz izvira, ki jo je bilo mogoče enostavno zajeti. Tak tip naravnega vodnega vira je na Kočevskem prevladujoč. 

Izseljevanje v času gospodarskih kriz

Izseljevanje se je začelo zlasti po letu 1890, po 1. svetovni vojni pa je postopoma začel naraščati delež slovenskega prebivalstva. Šola je delovala od leta 1836, sprva 20 let v zasebni hiši, kasneje pa so zgradili namensko poslopje. Leta 1919 so kot poseben predmet v šoli uvedli slovenščino. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je v vasi s tridesetimi naseljenimi hišami živelo še okoli 120 prebivalcev, med njimi je bilo približno 70 % Nemcev, 7 % Slovencev, slaba četrtina pa se je opredelila z mešanim poreklom.

Cerkev sv. Elije

Na obrobju vasi od leta 1730 stoji cerkev sv. Elije. Predhodno je na njenem mestu stala kapela, za katero ne vemo natančnega leta izgradnje. Sprva je v župniji Črmošnjice dobila status podružnice, leta 1875 pa je bila povzdignjena v samostojno župnijo. Cerkev je bila uradno župnijska do leta 1987, ko so jo po ukinitvi številnih opustelih župnij Kočevske priključili k Semiški župniji. Večjo prezidavo je doživela med letoma 1854 in 1857, bila med 2. svetovno vojno požgana in izropana ter naposled obnovljena 1965, 1984 in nazadnje 2002. 

V kraju so obratovale tudi pomožna pošta, gostilna in trgovina, bil pa je tudi samostojna fara. Katastrska občina Planina je obsegala naselja Planina, Mirna Gora, Ponikve, Sredgora, Škrilj, Pogorelec in Starološki Grič, v tridesetih letih 20. stol. je bila priključena k občini Črnomelj. 

Druga svetovna vojna

Med 27. novembrom in 1. decembrom 1941 se je iz Planine preko železniške postaje v Semiču odselilo 115 ljudi iz dvaindvajsetih hiš. Poleti 1942 je vas dvakrat požgala italijanska vojska. Septembra 1942 so se na Planini spopadli vojaki divizije Isonzo in partizani Cankarjeve in Tomšičeve brigade.

Med vojno so v vasi našli zavetje revnejši Belokranjci in partizani, ki so ustanovili bolnišnjico, tesarsko in mizarsko delavnico ter Narodno kmetijo. Ustanovili so tudi razna društva, Invalidski pevski zbor in igralsko skupino. 

Planina (Stockendorf) po drugi svetovni vojni

Po vojni so vas naselili kmetijski in gozdni delavci, ki so redili govedo v novozgrajenih hlevih Kmetijske zadruge Črnomelj in opravljali gozdarska dela pod okriljem Gozdnega gospodarstva Novo mesto. Konec petdesetih let na stroške zadruge na Planino pripeljejo elektriko. 

V zadnjem času je Planina (Stockendorf) priljubljeno pribežališče pohodnikov in izletnikov, prav tako pa se povečuje število zgledno urejenih počitniških hišič in čisto pravih stalnih prebivalcev. Polurna hoja nas po lepo urejeni stezi pripelje do planinskega doma na Mirni Gori, kjer lahko uživamo v razgledu, si potešimo žejo ali se okrepimo s skrbno pripravljenimi domačimi dobrotami.

Viri:
Mitja Ferenc in Gojko Zupan. 2006. Cerkve na Kočevskem nekoč in danes. 2. Ljubljana: Založba ZRC SAZU.
Mitja Ferenc in Gojko Zupan. 2013. Po sledeh Kočevarjev v Črmošnjiško-Poljanski dolini. Dolenjske Toplice: Društvo Kočevarjev staroselcev. 
Anton Prelesnik. 2007. Vodni viri na Kočevskem = Wasserquellen im Gottscheerland. Dolenjske Toplice: Društvo Kočevarjev staroselcev; Ljubljana: distribucija ZRC SAZU.
Rozalija Mohar. 2008. Tu so živeli… Semič: Občina.
Božidar Flajšman, terenski zapiski.

V naši prejšnji objavi preberite več o pohištvenih slogih na Kočevskem v 19. in 20. stoletju.

The post Planina (Stockendorf) appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Krokar je eno tistih območij, kjer je človek vajeti prepustil naravi. Ne čisto, bi me popravil gozdar Tomaž Hartman, ki je leta 2014 skupaj s petimi fotografi izdal dvojezično monografijo o pragozdu. Tudi območja, ki je zavarovano, ne moremo obvarovati pred onesnaženim zrakom, kislim dežjem in podobnim. Človeška neumnost je brez meja! Kot še rad poudari Hartman, je pragozd uvid v daljno preteklost. »Naše dojemanje sveta ni edino pravilno ali resnično,« mi je rekel na začetku lanskega leta. Prav ima.

Kočevski pragozd

Kočevska ima 6 pragozdnih ostankov in je zato zlasti za gozdarje nekaj posebnega. Krokar, del Borovške gore, se razteza na nekaj več kot 74 hektarjih in je zatočišče medvedom, volkom, planinskim orlom, sokolom selcem, črnim žolnam, divjim petelinom, risom … in množici majhnih živali, ki jih prosto oko komajda zazna. Neslišen vrvež v razpadajočih deblih je tam le zato, ker ima narava vajeti v svojih rokah.

Kar ni kos ujmam, pade in strohni. Kar zmaga, zraste in prevlada. In prevladuje bukev, ki se je – tako strokovnjaki – v ledeni dobi tu ohranila in se je skozi tisočletja razširila vse do severa Evrope. Prav zato je pragozd Krokar od leta 2017 vpisan na Unescov seznam naravne dediščine. »Vpis je rezultat 120-letnih prizadevanj,« izpostavi mag. Bojan Kocjan iz kočevske enote Zavoda za gozdove.

Debel dosje, pet let zbiranja gradiva, ogledov in preverjanj, da je Krokar postal svetovno pomemben. »Le tu je bukev lahko preživela. Severneje je bil tedaj led. Ko se je led začel umikati, se je bukev ravno od tu razširila,« pojasni izjemni razvoj bukovih ekosistemov pred približno 12.000 leti Kocjan. Skupaj z bukvijo pa so se po Evropi širile tudi druge rastline in živali. Na seznamu je sicer 63 območij starodavnih in prvinskih bukovih gozdov iz desetih držav. Poleg Krokarja je na seznamu tudi slovenski Snežnik-Ždrocle.

»Pragozdovi so ostali pragozdovi, ker se je nekdo odločil, da jih pusti pri miru,« razloži mag. Bojan Kocjan. Pomembno vlogo je imel Leopold Hufnagel, ki je s prvim gozdno gospodarskim načrtom izločil prva pragozdna ostanka. »Tistih dveh, oddelka 38 in 39, ki ju v opombah omenja leta 1892, ni več, po 2. svetovni vojni sta bila posekana,« doda Kocjan. Zapiski v literaturi opisujejo, da je na Borovški gori že zdavnaj obstajal ogromen pragozd, ki je bil po vojni posekan. »Krokar je ostanek širšega območja, ki je bilo na Borovški gori nedotaknjeno.«

V pragozd ne vstopamo!

Vpis na Unescov seznam naravne dediščine prinaša tudi odgovornost in obveznosti. Tudi zaradi tega po dobro shojeni pešpoti, ki neukega zavede in popelje v pragozd, ne smete hoditi! Obiskovalci naj bi do roba Krokarja lahko prišli s smeri Cerka. Vstopanje v pragozd, ki je označen z modro barvo, je strogo prepovedano. Vanj smejo vsakih deset let le gozdarji, ki premerijo drevesa, debelejša od desetih centimetrov. In, kot dodaja kočevski gozdar, vanj vstopajo po koncu rasne sezone, da čim manj okrnijo razvoj pranarave …

Viri:
– Tomaž, Hartman. 2014. Pragozd: pranarava Kočevske.
– Mag. Kocjan, Bojan. 2019. Intervju s Petro Šolar.

Načrtujete obisk Kočevske? Spoznajte silnega junaka Petra Klepca!

The post Priklon naravi: pragozd Krokar appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.