Posebnost: žejni mož

Sv. Tri kralje spremlja kočevarski mož, ki, žejen, pije iz malega sodčka – pučerla. Ta drobna, a izjemna podrobnost obiskovalcu razkriva drobec iz vsakdanjega življenja na Kočevskem pred stoletji. Pučerle (kočevarsko putscherle) so namreč Kočevarji izdelovali in jih tudi prodajali v sosednje pokrajine in države. O njihovem pomenu priča tudi dejstvo, da je Kočevarje s pučerli upodobil že znameniti polihistor Janez Vajkard Valvasor v svojem obsežnem delu Slava Vojvodine Kranjske (1689).

Ostala cerkvena oprema

Cerkev sv. Treh kraljev stoji sredi vasi Črni Potok (nem. Schwarzenbach), ki je zaradi dobro ohranjenega vaškega stavbnega jedra vpisana v register kulturne dediščine kot naselbinska dediščina. Cerkev se dviga na manjši vzpetini sredi vasi. Na nekdanje vaško pokopališče, ki je bilo leta 1836 preseljeno v bližnje Zajčje Polje (nem. Hasenfeld, kočevarsko Huəshnbold), danes spominjajo ohranjeni deli pokopališkega zidu.

Poleg freske je v cerkvi še druga izjemno lepo ohranjena oprema. Med njo izstopajo manjši stenski poslikavi Križanega in sv. Mihaela, ki na tehtnici tehta duše, ter oltar iz poznega 17. stoletja, ki prav tako upodablja Poklon svetih Treh kraljev.

Nad urnim mehanizmom v zvoniku visita dva železna zvonova iz leta 1923; manjši je dar družine Eisenzopf iz Amerike.

Ogroženost cerkve zaradi poškodb

Danes je cerkev žal v zelo slabem stanju. Posedanje terena in potresne poškodbe so na stavbi pustile globoke razpoke, ki ogrožajo tako konstrukcijo kot dragocene freske. Brez pravočasnih in ustreznih ukrepov obstaja resna nevarnost, da izgubimo pomemben del zgodovinske in kulturne dediščine.

V Zavodu Putscherle si od leta 2023 prizadevamo, da bi ta kulturni spomenik zaščitili in obnovili. Pomemben korak naprej je bil narejen v začetku leta 2025, ko je Občina Kočevje namenila začetna sredstva za strokovne analize. Te bodo natančno opredelile, kakšna sanacija je potrebna – a že zdaj je jasno, da bo obnova obsežna in finančno zahtevna, zato bomo hvaležni za vsak prostovoljni prispevek.

Cerkev sv. Treh kraljev v Črnem Potoku ni le arhitekturni ostanek. Je nosilka identitete prostora, tiha pripovedovalka lokalne zgodovine in simbol sobivanja kultur na Kočevskem. Ohranitev takšnih krajev pomeni ohranitev spomina – pa tudi priložnost za razvoj kulturnega turizma na Kočevskem.

Viri:

Resman, Blaž in Helena Seražin. 2010. Upravna enota Kočevje: umetnostna topografija Kočevske. Ljubljana: Založba ZRC.

Zupan, Gojko, Ferenc, Mitja in France Dolinar. 1993. Cerkve na Kočevskem nekoč in danes. Kočevje: Župnija, Muzej.

V prejšnji objavi preberite: Turški vpadi: odsev v kočevarskem izročilu

The post Cerkev sv. Treh kraljev v Črnem Potoku appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Obstaja več opisov in zgodb o začetkih te kapele, ki pa imajo skupni imenovalec. Vsaka od njih se prične s podobo Marije sedem žalosti, neznanega avtorja in ne popolnoma jasnega izvora. Šlo je za sliko na platnu, h kateri so se stoletja zatekali okoliški prebivalci in jo največkrat imenovali »čudežna« ali »milostna«.

Wilhelm Tschinkel je v kočevarski folklori zapisal dve pripovedi o prihodu podobe na Ravne. V prvi je neki mož iz Borovca med krošnjarjenjem po Koroškem v eni izmed hiš na steni opazil podobo Matere božje. Bila mu je tako všeč, da je gospodinji ponudil odkup. Ta mu je podobo sicer prodala, a kmalu to obžalovala in jo ob naslednjem krošnjarjevem obisku želela nazaj. Krošnjar ji je podobo vrnil, vendar je gospodinja kmalu zatem sanjala čudne sanje, v katerih ji je bilo razodeto, da bo podoba kraljevala visoko na višavju, kjer jo bodo častile množice. Zato jo je vrnila borovškemu krošnjarju, ki jo je odnesel domov, na hribu nad Ravnami postavil kapelo in vanjo namestil podobo. 

V drugi različici legende Tschinkel opiše, kako je podoba na Ravne prišla iz Prage. Tam je neka vdova zapadla v hudo revščino in razprodala vse premoženje, razen slike Marije sedem žalosti, na katero je bila silno navezana. Na koncu jo je bila prisiljena prodati in tudi v tej zgodbi je podobo kupil krošnjar iz Borovca. Vdova je zaradi izgube podobe veliko prejokala in trpela, dokler se ji v sanjah ni prikazala Mati božja in ji razodela, da bo njena podoba predmet velikega češčenja in bo v tolažbo mnogim vernikom. Vdova se je potolažila, krošnjar pa je za podobo zgradil kapelico nad Ravnami. 

Ravenska kapela: povečanje zaradi kolere

Izbira lokacije, kjer je bila sezidana kapela, se danes morda ne zdi smiselna, v 15. stoletju pa tam potekala pot, po kateri so tovorili živino iz Kočevske v Reko na Hrvaškem. Okoliški prebivalci (tudi prebivalci Osilnice) pa so to, sicer naporno in dolgo pot, uporabljali kot bližnjico do Kočevja. Ob kapeli je bila klop, kjer so popotniki posedeli, si odpočili in se priporočili Marijinemu varstvu. Še posebej so h kapeli romali takrat, ko so grozile nesreče ali bolezni. Tako so ob epidemiji kolere leta 1855 h kapeli s svojim župnikom Joannesom Krishejem poromali prebivalci Borovca. Krishe jih je takrat spodbujal, naj na mestu skromne kapele postavijo večjo, imenitnejšo. 

Od spodbude do gradnje nove kapele je preteklo natanko 50 let. Glavni pobudnik dejanskega začetka gradnje je bil Josephus Perz, borovški župnik, poleg njega sta gradbeni odbor sestavljala še Johann Rößl, občinski predstojnik, in Anton Brischy. Z gradnjo so pričeli 5. julija 1905, ko je tedanji knezoškof Anton Bonaventura Jeglič birmal v Borovcu in v Kočevski Reki (nem. Rieg). Blagoslovil je temeljni kamen za novo kapelo in ker mu je bil načrt zanjo zelo všeč, obljubil oltarni kip zanjo. Obljubo je moral izpolniti kar hitro, saj že 19. avgusta 1905 lokalni kočevarski časopis, Gottscheer Bote piše o tem, da je gradnja zaključena in za 17. september 1905 napove posvetitev kapele. V oktobrski številki pa taisti časopis že v superlativih opiše slovesni dogodek. Posvetitev je vodil kočevski dekan Ferdinand Erker ob množični udeležbi duhovnikov in vernikov s celotne Kočevske, Kolpske doline in celo bližnje Hrvaške. Dvanajst pevskih društev je prepevalo slavnostne pesmi, domačini pa so poskrbeli za oblico jedače in pijače. 

Nova ravenska kapela – delo izbranih mojstrov

Nova ravenska kapela iz neobdelanega naravnega kamna je bila dozidana ob bok stari milostni kapelici. Zaradi simetrije so na levi strani sezidali še vhodno kapelo. V dolžino je nova kapela (pravzaprav že cerkvica) merila 10,5 m, v širino 5,5 m in v višino 15 m, z ošiljenim zvonikom in dvema odprtinama za zvonove.

Popis mojstrov, ki so sodelovali pri gradnji, je impresiven. Italijanski priseljenec Zupello iz Kočevja je opravil vsa zidarska dela. Štukature in keramika naj bi bile delo Simona Trea iz znane gradbeniške družine Treo iz Ljubljane. Vitraže je izdelal Eduardo Kratzmann, ki je v tistem času imel delavnico na Dunaju, pred tem pa je bil celo vodja kraljevega madžarskega inštituta za vitraž v Budimpešti. Oltar je bil delo Franza Martinerja iz Grödna (Južna Tirolska), prav tako je Martiner za kapelo izdelal oltarni kip, darilo škofa Jegliča. Znani kleparski mojster, župan, veleposestnik in gasilec iz Šentvida, Anton Belec, je na kapeli opravil vsa kleparska dela. Deset let pred tem je Belec izdelal Aljažev stolp na Triglavu. Težko razberemo, ali je Max Samassa iz znane livarne in zvonarne Samassa iz Ljubljane za kapelo izdelal le zvon ali pa mogoče tudi prelepa kovana vrata. Možno je tudi, da je bil zvon Samassin, vrata pa delo ključavničarja Michiticha iz Kočevske Reke.

Posebno gozdno kapelo so torej krasila izbrana dela mojstrov od blizu in daleč. Verniki so se še bolj množično romali k ravenski kapeli, zdaj trojni kapeli, kjer je glavni oltar krasil kip Žalostne matere božje, v obnovljeni kapelici poleg, pa je še vedno domovala stara podoba Marije sedem žalosti. 

Kočevarji so svojo 600-letno domovino zaradi političnih sprememb, agitacij in pritiskov, zapustili pozimi leta 1941. Ravne so bile med vojno vihro popolnoma uničene. Z verskimi objekti pa je v letih po vojni pometla oblast, ki je sistematično brisala vse, kar je spominjalo na vero ali nemško preteklost Kočevske, vključno s cerkvami in pokopališči. 

Župnik Pogorelc reši Emapild pred pozabo

Usodi kapele Emapild lahko sledimo po zaslugi župnika Antona Pogorelca (roj. 12. junija 1914 v Podtaboru pri Strugah), sorodnika goteniškega župnika Jožefa Gliebe (roj. 3. februarja 1873 v Kukovem). Anton Pogorelc je bil na svoje prvo delovno mesto kaplana napoten v Faro pri Kostelu leta 1941. Med letoma 1943 in 1948 je bil župnik v Kočevski Reki in nato med 1948 in 1986 župnik pri Fari in upravitelj župnije Kočevska Reka. V svoji osebni zapuščini je pustil besedne sledi, ki so naposled pripeljale do bolj celovite zgodbe o kapeli na Ravnah, njenem koncu in o dveh podobah, ki sta nazadnje pristali pri Fari. 

Ne ravno brezbožni, posebej verni pa tudi ne

Pogorelc, ki je župnijo Kočevska Reka prevzel po odhodu tamkajšnjega kočevarskega župnika Krakerja, je s svojimi župljani (opisal jih je kot ne ravno brezbožne, posebej verne pa tudi ne, vendar so radi romali) velikokrat poromal k ravenski kapeli. Zgodbe njej mu je pripovedoval ostareli sorodnik Gliebe, Pogorelc pa jih je desetletja pozneje zapisal in o njih pripovedoval romarjem, ki so obiskovali Faro. Poleg Pogorelca je bil na kapelo (in še posebej na staro podobo Žalostne matere božje) izredno navezan župnik Jožef Poje (roj. 12. februarja 1889 v Padovem pri Osilnici), ki je bil po vrnitvi iz vojnega ujetništva imenovan za ekspozita na Zdihovem. Že v otroštvu je z materjo večkrat romal h kapeli, ki jo je obiskoval tudi pozneje, ko se je kot dijak kočevske gimnazije vračal v rodno Padovo. 

Romanje slike »Emapild« po Sloveniji

Da bi v času povojnega vsesplošnega rušenja sakralnih objektov zaščitil njemu ljubo podobo, ob kateri je molil že kot otrok, jo je odnesel na Zdihovo. Ko pa je moral Zdihovo leta 1953 zapustiti, je podobo izrezal iz okvirja, zvil v nahrbtnik in odnesel s seboj. Z njim je podoba romala po župnijah, v katerih je deloval. Ko se je upokojil, je visela na steni njegove sobe v Šentvidu. Tam ga je leta 1977 že hudo bolnega obiskal Pogorelc in dogovorila sta se, da bo Pogorelc podobo po Pojetovi smrti odnesel v Faro, saj naj bi ta »sveta in milostna« podoba spadala v posvečen prostor.

Na Ravnah je vse do leta 1952 v glavni kapeli ostal oltarni kip Žalostne matere Božje, Jegličevo darilo ob posvetitvi kapele. Leta 1948 je Pogorelc s svoji župljani zadnjič poromal h kapeli in pretreseno so ugotovili, da je nekdo razbil lesena vhodna vrata in na kip streljal. Očitno so kip pred popolnim uničenjem rešila močna notranja kovana vrata z dvema ključavnicama. 

Istega leta je Pogorelc moral zapustiti Kočevsko Reko in se vrniti v Faro, kjer je že kot mlad kaplan z domačini spletel prisrčne vezi. Pozneje je v svojih spominih opisal, kako mu je bilo najtežje zapustiti ravno to kapelo in prestreljeno Marijo, ki pa je štiri leta pozneje prišla za njim. Neke noči leta 1952 so namreč domačini v Kočevski Reki izvedeli, da bo tisto noč kapela minirana in porušena. Zbrala se je manjša skupina ljudi in tik pred miniranjem kapele iz nje uspela rešiti Marijin oltarni kip in nekaj manjših predmetov. Kip si je domačinka Ana Poje opasala na hrbet in ga iz kapele prinesla v Kočevsko Reko ter zatem predala župniku Pogorelcu v Faro.

Ravenski begunki zdaj skupaj v Fari

Pogorelc je kip namestil na častno mesto pod prižnico v prifarski cerkvi Marijinega vnebovzetja. Po smrti župnika Pojeta, ki je bil pokopan v Šentvidu 02. junija 1977,  so njegovi sorodniki Pogorelcu predali še podobo Marije sedem žalosti. Podobo je Pogorelc namestil nad kip, da »bosta skupaj, tako kot v tistem gozdičku nad Ravnami«. 

Ravenska kapela oz. Emapild, kot jo je imenoval Pogorelc, je bila resda spremenjena v ruševine, skupaj z mojstrovinami, ki so jo krasile. Obema duhovnikoma, Pogorelcu in Pojetu, pa je uspelo rešiti njen neprecenljivi del. Ne le kipa in podobe – rešila sta njeno bistvo – zgodbo, ki je preglasila in preživela vojno in povojno nasilje in uničevanje.

Ravenski begunki še vedno gostujeta v cerkvi  pri Fari. Na svojo željo pa na pokopališču pod cerkvijo od leta 1989 počiva tudi njun varuh Anton Pogorelc.

Avtorici sta zapis pripravili ob 120-letnici posvetitve ravenske kapele, 17. 09. 2025.

Viri: 

• Osebni arhiv Antona Pogorelca, z dovoljenjem družine Pogorelc
• Wilhelm Tschinkel, Kočevarska folklora, založba ZRC, 2004
• Gottscheer Bote, 19. junij 1905
• Gottscheer Bote, 19. avgust 1905
• Gottscheer Bote, 4. oktober 1905
• Zapis o reševanju opreme iz kapele, avtorica Marija Lavrič, predan župniji Kočevska Reka.

Projekt je podprlo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

V prejšnji objavi preberite: Kočevarske ljudske pesmi: zbirka Adolfa Hauffna.

The post Ravenska kapela: Ebner Bild, Ebmar pillain, Emapild in ravenski begunki appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Podobe trpljenja in težkega življenja

Slikar in kipar, Stane Jarm (1931–2011), ki je na Kočevskem s svojimi deli pustil največji umetniški pečat, je pogosto združeval oboje – kočevsko naravo in preteklost. Kot osnovni material za izdelavo kipov mu je služil les. Njegove skulpture, kot so križev pot pri grobišču Pod Krenom in podobe trpečega Kristusa, pa upodabljajo trpljenje, ki je zaznamovalo kočevskega človeka.

Jarmov učenec, ljubiteljski kipar Matija Glad (1912-1995), je upodabljal predvsem prizore iz vsakodnevnega življenja. V njegovih kipih oživijo robati obrazi oglarjev, krošnjarjev, polharjev, kovačev in drugih podob iz časa pred drugo svetovno vojno.

Podobe iz vaškega vsakdana se zrcalijo tudi v risbah Marthe Hutter iz New Yorka. Ženska, ki na glavi nosi škaf, Kočevarici, ki se ob krušni peči pogovarjata v kočevarskem narečju ali pa mati, ki v pinji pripravlja maslo, medtem ko otroci poleg čakajo na posladek, so le nekatere izmed njih.

Podobe kočevskih vasi

V Ovčjaku (Schaflein) pri Koprivniku rojeni slikar in kipar Michael Ruppe (1863 – 1951) je bolj kot na Kočevskem znan v Avstriji, kjer je živel in ustvarjal večino življenja. V Salzburgu so po njem poimenovali celo ulico. Avgusta 1928, ko sta s soprogo obiskala Kočevsko, je navdih za ustvarjanje našel v kočevski pokrajini in vaseh, ki jih je večkrat naslikal. Podobe Kočevske so kot inspiracija služile tudi Romanu Erichu Petschetu (1907 – 1993), ki jih je upodabljal v »lumigrafijah« – tako je imenoval svojo mešano kolaž in pastel slikarsko tehniko. Umetniku, ki je bil znan po tem, da svojih del ni prodajal, je Spominski center holokavsta leta 1982 podelil naziv »pravičnik med narodi«. Med drugo svetovno vojno je namreč pred pogubo v koncentracijskem taborišču rešil dve judovski deklici.

Fotografije Kočevske 

Podobe predvojne Kočevske so ovekovečili tudi fotografi. Najbolj razširjene so fotografije Kočevja, ki jih je posnel domačin Josef Dornig ml. Fotografsko gradivo iz časa pred drugo svetovno vojno se je sčasoma »porazgubilo« po različnih arhivih in muzejih v Sloveniji, Avstriji in Nemčiji. Tam med drugim hranijo fotografije raziskovalcev t. i. »nemških manjšin« Huga Grotheja (1869-1954) in Rudolfa Hartmanna (1903-2002). 

V ZDA je na področju fotografije zlasti dejaven John B. Gladitsch, ki je v objektiv ujel prenekatero podobo iz življenja izseljenih Kočevarjev in njihovih društev. Na Kočevskem sta navdih za (nekatera) svoja dela našla tudi fotografa Vito Oražem (Nemčija) in Klavdij Sluban (Francija), oba zaznamovana z izkušnjo odraščanja na Kočevskem. Zlasti Oražem je s pretanjenim čutom za detajle v svojih delih zabeležil na prvi pogled skrite fragmente kočevske realnosti. 

Zlasti pogost motiv sodobnih fotografov Kočevske, npr. Petre in Staneta Draškovič Pelc, Marjana Artnaka in članov Fotografskega društva Grča, pa so Kočevski gozdovi in njihovi živalski prebivalci. Pod okriljem omenjenega društva vsako leto nastane fotografska razstava narave.

Kočevska sodobna umetnost med lokalnostjo in identiteto

Umetniško delovanje na Kočevskem ni le estetski izraz, temveč tudi sredstvo za ohranjanje identitete, prevpraševanjeskupnosti ter spodbujanja dialoga med preteklostjo in sedanjostjo. To se odraža v delih pisateljice in vizualne umetnice Lele B. Njatin, ki je med drugim leta 2019 v ljubljanski Galeriji Vžigalica organizirala razstavo Kočevje iz cikla Ljubljana se klanja Sloveniji III. Izbrala je dela nekaterih umetnikov, ki so bili med letoma 2000 in 2019 delovno ali bivanjsko povezani s Kočevsko. V tematsko celoto jih povezuje prisotnost smrti oz. minevanja, ki sta zaznamovala kočevsko preteklost in sedanjost. Vsako izmed del tudi odgrinja vsebnost lokalnega v identiteti avtorja in / ali njegovega umetniškega izraza, najsibo v podobi (pra)gozda ali urbane infrastrukture.

KočevArt: razstava del kočev(ar)skih umetnikov

Septembra 2019 je Zavod Putscherle v okviru 5. Dnevov kočevarske kulture, ki so se odvijali v Kočevju, v Knjižnici Kočevje odprl razstavo del kočev(ar)skih umetnikov – KočevArt. Razstava je prvi širši prikaz umetniškega (akademskega in ljubiteljskega) ustvarjanja na Kočevskem od začetka 20. stoletja do danes. Obiskovalci so si lahko ogledali slike, skulpture in fotografije 20 akademskih in ljubiteljskih umetnikov, ki so nam jih posodili avtorji sami ali njihovi svojci.

Dela umetnikov, ki ustvarjajo oz. so ustvarjali na območju širše Kočevske ali v kočevarskih izseljenskih skupnostih v tujini (Avstrija, ZDA in Kanada), omogočajo vpogled v globino človekovega občutenja in upodabljajo življenje in vsakdan na Kočevskem v različnih časovnih obdobjih, zaradi česar imajo poleg umetniške tudi neprecenljivo etnološko vrednost. Razstava hkrati odseva družbeno realnost na Kočevskem v daljšem časovnem obdobju, saj prikazana dela poleg prikaza vsakodnevnega življenja (npr. upodobitev priprave masla, dela v rudniku itd.), pripovedujejo tudi o občutenju tragičnih medvojnih dogodkov (npr. internacija v italijanska taborišča), kot tudi o človekovem najglobljem in abstraktnem doživljanju lastnega notranjega sveta.

Pri pripravi razstave sem, kot že pred tem pri razstavi Vitrine spomina (v letih 2016–2018), želela kulturno dediščino Kočevske približati širšemu krogu ljudi in vzpostaviti prostor za povezovanje in sodelovanje med vsemi, ki so nekoč in ki danes oblikujejo usodo širše Kočevske: Kočevarji staroselci, izseljenimi Kočevarji (iz ZDA, Kanade in Avstrije) in povojnimi priseljenci. Hkrati je bil namen projekta tudi spodbuditi prepoznavnost in pozitivno vrednotenje kočevarske kulture oz. ljubiteljske in akademske umetniške produkcije na Kočevskem in v Republiki Sloveniji, obenem pa prispevati k rušenju stereotipov in spodbujanju medkulturnega dialoga na območju širše Kočevske.

Razstavljena dela:
Fotografije: Josef Dornig (1904–1983, roj v ZDA, do 1941 deloval v Kočevju, umrl v Gradcu, Avstrija), John B. Gladitsch (živi v New Yorku, ZDA, družina izhaja iz Dolnje Brige) in Vito Oražem (odrastel v Kočevju, živi v Nemčiji);
Skulpture: Matija Glad (1912–1995, roj. v Banji Loki, deloval v Kočevju), Marko Glavač (1959–, deluje v Kočevju), Tomaž Hartman (1957–, deluje v Kočevju), Matija Kobola (deluje v Šalki vasi), Anton Križ (roj. v Tršču na Hrvaškem, deluje v Dolgi vasi) in Matjaž Matko (1958–, roj. v Novem mestu, deluje v Koprivniku);
Rezbarija: Heinrich Putre (1928–1994, roj. v Kočevski reki, deloval v ZDA);
Risba: Martha Hutter (roj. v Livoldu, živi v New Yorku, ZDA);
Slike: Stane Jarm (1931–2011, roj. v Osilnici, deloval v Kočevju), Irena Kapš (iz Občic), Viktor Kobola (1923- , Šalka vas), Sašo Koprivec (deluje v Kočevju), Anne Kroisenbrunner (Kitchener, Kanada, družina izhaja iz Poloma), Elisabeth Pemberger (1948–, deluje v Celovcu, Avstrija), Roman Erich Petsche (1907–1998, roj. v Kočevju, deloval v Avstriji), Michael Ruppe (1863–1951, roj. v Ovčjaku, deloval v Avstriji) in Andrej Trobentar (1951–, v sedemdestih in osemdesetih letih 20. stol. deloval v Kočevju).

V prejšnjem prispevku preberite: Ris, skrivnostna mačka slovenskih gozdov.

The post Umetniško udejstvovanje na Kočevskem appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Legenda, ki jo je zapisal zbiralec kočevarskega pripovednega izročila, Wilhelm Tschinkel, pravi, da so vaščani Stare Cerkve in Slovenske vasi cerkev sprva nameravali sezidati na gričku med obema vasema, vendar se je kamenje, ki so ga tja prinesli, vsako jutro čudežno znašlo na mestu sedanje cerkve. Prepričani so bili, da kamenje prestavljajo angeli, zato so se vdali in cerkev sezidali na sedanjem mestu. 

Prva cerkev

Prvotna cerkev je bila je nizka gotska stavba s šestimi oltarji. Daleč naokoli je bila poznana kot božjepotna cerkev, saj so jo vsako leto obiskovale množice romarjev, zlasti ob Velikem šmarnu 15. avgusta. Valvasor jo je v Slavi Vojvodine Kranjske leta 1689 imenoval »Unserer Lieben Frau zu Altkirchen« (naša draga gospa v Stari cerkvi), urbar iz leta 1574 pa »Liebfrauenkirche zu Mitterdorf« (cerkev ljube gospe v Stari Cerkvi). Cerkev je do leta 1788 sodila pod ribniško župnijo, nato pa je postala samostojna župnija. 

Druga cerkev

Stara cerkvena stavba je sčasoma zaradi naraščanja števila prebivalcev postala premajhna, zato so jo, kot je leta 1822 poročal župnik Martin Rankel, razširili z dvema stranskima prostoroma, od koder pa se ni videlo na oltar, zato so ljudje med mašo večinoma klepetali. Cerkev so leta 1818 podrli in v zgolj petih mesecih, brez ustreznega načrtovanja in strokovnega vodstva, zgradili drugo. Od prvotne cerkve je ostal le zvonik. Tako zgrajene stavbe niso mogli dolgo uporabljati. Leta 1848 je bila že tako močno poškodovana, da so se med vsako nevihto bali, da se bo podrl zvonik, na vernike pa so včasih med mašo padali kosi ometa. 

Tretja – sedanja cerkev

Leta 1853 so cerkev podrli in po načrtih furlanskega arhitekta Silvestra Venchiaruttija začeli graditi tretjo, to je sedanjo cerkev Marijinega vnebovzetja. Blagoslovljena je bila 12. oktobra 1855, posvetil pa jo je knezoškof Anton Alojzij Wolf 21. junija 1857. 

Freska Marijino vnebovzetje

Ob vstopu v cerkev pogled pritegne predvsem freska Marijino vnebovzetje na zadnji steni prezbiterija nad glavnim oltarjem. Leta 1854 jo je naslikal Domenico Fabris iz Osoppa v Furlaniji. Freska prikazuje Marijo, ki se v spremstvu angelov dviga v nebo k Bogu Očetu. Ob njem sta angela, ki držita krono in žezlo. Ob grobnici zbrani apostoli upirajo poglede v nebo. Na loku nad fresko je v nemščini zapisano: »Gegrűsset seist du Kőnigin Mutter der Barmehrzigkeit« (Pozdravljena bodi Kraljica Mati usmiljenja). Fresko je leta 2020 obnovil restavratorski center pod vodstvom Zavoda za varstvo kulturne dediščine RS.

Nemški napisi spominjajo na nekdanje prebivalce

V notranjosti cerkve Marijinega vnebovzetja v Stari Cerkvi najdemo še več nemških napisov, ki pričajo o nekdanji večjezičnosti na Kočevskem, npr. na slavoloku (napis: »Gelobt sei Jesus und Maria«) in pod barvnimi vitražnimi okni ter slikami križevega pota iz leta 1938. V nemščini je zapisano tudi posvetilo žrtvam prve svetovne vojne, na spominski tabli, pritrjeni na zunanjo severno steno zvonika. Cerkev Marijinega vnebovzetja v Stari Cerkvi je ena redkih cerkva na Kočevskem, ki v povojni ideološki vihri ni bila porušena. V njej so dom našli celo nekateri kipi in slike iz odstranjenih okoliških cerkva. 

Skrivnosten mali zvon

Zvonik cerkve Marijinega vnebovzetja varuje do danes nerazvozlano zagonetko. Gre za skrivnostni latinski napis na malem bronastem zvonu, s katerim se je zaman ukvarjalo več strokovnjakov in ki verjetno pravi: »Iuve Maria Consolatrix, Regina sanctorum« (Pomagaj Marija tolažnica, kraljica vseh svetnikov). Zvon tehta zgolj 33 kg in naj bi bil najstarejši na Kočevskem. Nekateri menijo, da so ga v 14. stoletju prinesli nemški kolonisti, a je bolj verjetno, da je bil ulit v 16. stoletju. Žalostna pesem zvončka – navčka – se je že v cerkveni stavbi iz leta 1818 oglasila vsakič, ko je v fari preminilo otroško življenje.

Danes so poleg navčka, ki le še nemo molči, v zvoniku še trije železni zvonovi. Uliti so bili leta 1922 v Jesenicah. Ton C tehta 1990 kg, ton E 980 kg, ton G pa 712 kg.

Viri:
– Gottscheer Zeitung
– Gottscheer Kalender
– Eppich, Josef. 1930. Kirchen- und Pfarrgründungen im Gottscheer Gebiete; Josef Erker, ur. Jubiläums-Festbuch der Gottscheer 600-Jahresfeier: aus Anlaß des 600-jährigen Bestandes des Gottscheer Landes, str. 47–67. Gottschee: Festausschuss der Gottscheer 600-Jahrfeier.
– Resman, Blaž in Seražin, Helena. 2010. Umetnostna topografija Slovenije: Upravna enota Kočevje: Občine Kočevje, Kostel in Osilnica. Ljubljana: Založba ZRC.
– Rus, Jože. 1939. Jedro kočevskega vprašanja; Janko Mačkovšek, ur. Kočevski zbornik: razprave o Kočevski in njenih ljudeh. str. 131–173, Ljubljana: Vodstvo Družbe sv. Cirila in Metoda.
– Simonič, Ivan. 1939. Zgodovina kočevskega ozemlja; ur. Janko Mačkovšek, ur. Kočevski zbornik: razprave o Kočevski in njenih ljudeh, str. 45–130, Ljubljana: Vodstvo Družbe sv. Cirila in Metoda.
– Zupan, Gojko, Ferenc, Mitja in M. Dolinar, France. 1993. Cerkve na Kočevskem nekoč in danes. Kočevje: Župnija in Muzej.

Vas zanima kulturno udejstvovanje Kočevarjev – staroselcev? Preberite našo prejšnjo objavo, v kateri Urška Kop piše o začetkih Kočevarske folklorne skupine Društva Kočevarjev – staroselcev.

The post Cerkev Marijinega vnebovzetja v Stari Cerkvi appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Stanislav (Stane) Jarm se je rodil leta 1931 v Osilnici v rezbarski družini. Stari oče po očetovi strani, oče in brat so bili podobarji, stari oče po materini strani pa cerkveni slikar, zato se je Jarm že v otroštvu navdušil nad rezbarjenjem. Po študiju kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in leta 1956 zaključeni kiparski specialki, ga je pot pripeljala nazaj v Kočevje, kjer je poučeval likovno vzgojo na osnovni šoli, več let pa tudi umetnostno zgodovino na Gimnaziji Kočevje. Bil je eden izmed pobudnikov za ustanovitev Likovnega salona Kočevje, kjer je večkrat razstavil svoja dela. Aktiven je bil zlasti na področju kiparstva, grafike in risbe. Prejel je številne nagrade in častne nazive. 

Umetniške tehnike

Po vrnitvi v Kočevje se je Stane Jarm najprej posvetil izdelovanju kipov iz gline, a se je kmalu popolnoma predal lesu. Sprva ga je obdeloval z dletom, nato s sekiro, kasneje pa z motorno žago, ki je postala njegovo glavno orodje. Ravno raba tesarskih orodij je zaznamovala njegov ekspresionističen in prepoznaven slog. V intervjuju leta 2002 je dejal: »Orodje podobno vpliva na značaj likovnega izdelka. Meni je uporaba motorne žage všeč, ker je hitra in učinkovita. Z njo hitro sledim svojim zamislim in domislicam, občutju. Veliko časa sem zapravil v službi, potem pa sem hitel narediti to, kar so ‘svobodni’ lahko delali počasi in v miru. Meni se vedno mudi, zato sem orodje prilagodil temu. Pa močan sem bil še od doma, rad sem na primer kosil. Z motorko rad delam, ker pušča na lesu surove, grobe poteze, kot jih pušča na ljudeh trpljenje in trdo življenje.« (Jarm v Gregorčič, 2002). 

Trpljenje kot motiv in navdih

Motive za množico del je našel v rojstni kolpski dolini, v gozdu, življenju in trpljenju tamkajšnjega prebivalstva – zlasti mater, vdov, otrok in talcev med drugo svetovno vojno. Presunila ga je tudi povojna morija. »Moji motivi segajo v doživljanje okolja v otroštvu. Vojna, kruto nasilje, trpljenje ljudi, smrt, pa tudi mladost in pesem so moji motivi. To sem doživel sam ali pa sočutil ob ljudeh v ožjem okolju in nasploh zaslutil v človeški usodi. Spoštujem človeško trpljenje, žalost in veselje. Pomagal bi rad, da ne bi bilo toliko nepotrebnega gorja na svetu, pa drugače ne morem kot tako, da o tem govorim s svojimi figurami v lesu« (Jarm v Gregorčič, 2002). 

Jarmov pogled na trpljenje je ujet v njegovih podobah trpečega Kristusa: »Kristus zame ni samo Kristus iz krščanstva, ampak je zame podoba človeka, ki trpi … Ko sem gledal Kristusovo trpljenje, se mi je zdelo, da ljudje podobno trpijo.« (Jarm v Ognjišče, 2011). Jarmova dela nimajo zgolj estetske, pač pa tudi veliko sporočilno vrednost. S križevim potom Trpljenje Slovencev, na poti proti grobiščem pod Krenom v Kočevskem rogu, je izrazil svojo bolečino ob povojnih dogodkih in hkrati želel pozvati k odpuščanju krivic in strahot, ki so se v Kočevskem Rogu zgodile z množičnimi povojnimi poboji. V pozivih k spravi je vidna veličina Staneta Jarma, ne le kot umetnika, ampak tudi kot človeka. 

Jarmovo leto

Občina Kočevje je v počastitev Jarmovega ustvarjanja leto 2011, v katerem bi praznoval 80. rojstni dan, razglasila za Jarmovo leto, vendar je umetnik žal pred dopolnitvijo jubileja umrl. Od leta 2012 ob občinskem kulturnem prazniku Občina Kočevje ustvarjalcem, ki dosegajo v slovenskem kulturnem prostoru nacionalno ali mednarodno primerljive vrhunske rezultate in bistveno prispevajo k umetniškemu, znanstvenemu in kulturnemu razvoju Kočevske, podeluje priznanja Deklica s piščalko. Nagrada se imenuje po Jarmovi skulpturi Deklice s piščalko, ki stoji poleg cerkve sv. Fabijana in Boštjana ter sv. Jerneja v Kočevju. Prvo priznanje Deklica s piščalko je leta 2012 posthumno prejel prav Stanislav Jarm. 

Kip deklice s piščalko

Jarm je Deklico s piščalko izdelal leta 1959 po naročilu takratnega kočevskega župana Janeza Riglerja. Ker pa župan, preden je kip naročil, ni pridobil dovoljenja političnih veljakov, je morala deklica na postavitev čakati štiri leta. Leta 1963 so jo vkomponirali v vodnjak s plitvim bazenčkom, v katerega se je lokoma stakala voda iz njene piščali. Pred samskim blokom je stala več kot trideset let, nato pa so jo morali zaradi poškodb, ki so ji jih zadali vandali, umakniti. Na svoje mesto se je vrnila po tem, ko je arhitekt Beno Urh zanjo izdelal poseben podstavek in je bila končno iztrgana rokam huliganov. Deklica s piščalko ima tudi sestro dvojčico, ki od leta 2008 stoji pred Prešernovim gledališčem v Boljuncu pri Trstu. Kopijo kipa je Občini Dolina že leta 1988 podarila pobratena občina Kočevje. 

Pot Staneta Jarma

Ob razglasitvi Jarmovega leta (2011) so v občini Kočevje oz. Pokrajinskem muzeju Kočevje zasnovali tudi projekt ureditve Poti Staneta Jarma. Izdelali so zloženko z zemljevidom poti in opisi dvanajstih javnih Jarmovih kipov. Devet jih stoji v mestu Kočevje, ostali pa na treh lokacijah zunaj mesta. Bolj radovedni se lahko odpravijo malo dlje in si ogledajo tudi Jarmova dela v Kočevski Reki in Osilnici. Prispevek o Poti Staneta Jarma je pripravil TV Kočevje.

Viri:
– Blatnik, S. Stane Jarm: Akademski kipar. Diplomska naloga. Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Pedagoška akademija v Ljubljani, 1983.
– Gregorčič, I., V lesu lahko zašepeta in zašumi ves gozd: Pogovor z akademskim kiparjem Stanetom Jarmom. Rast, št. 1(79), feb. 2002.
– Jarm, S. in Urh, B. Mestni vodnjak Kočevje. Kočevje: Občina Kočevje, 1996.
– Kovačič, N. Spomeniki Staneta Jarma na Kočevskem. V: Stane Jarm – kipar, 2012, str. 78–109. – Kovačič, N. Pot Staneta Jarma: The Stane Jarm path. Kočevje: Občina Kočevje, 2014. 
– Kozina, G., Mignacca, A. in Benčič Serio, F. Projekt Deklica s piščalko: šolsko leto 2013-2014 = Progetto La ragazza con il flauto: anno scolastico [2013-2014]. Boljunec; Boršt; Pesek: Celodnevna osnovna šola s slovenskim učnim jezikom “Fran Venturini”, 2014. 
– K.R. Umrl je Stane Jarm: Umrl je akademski kipar Stane Jarm (r. 1931), častni občan Kočevja in ribniške občine. Delo(online). Ljubljana, 3.10.2011 (citirano 10.10.2017) Dostopno na: http://www.delo.si/kultura/dediscina/umrl-je-stane- jarm.html. 
– Ognjišče. Kipar Stane Jarm. Ognjišče (online). 11.2011 (citirano 10.10.2017) Dostopno na: http://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/67-pricevanje/2354- kipar-stane-jarm. 
– Uredništvo. Slovo Stanislava Jarma. E-Utrip (online). Kočevje, 3. 10. 2011 (citirano 10.10.2017) Dostopno na: https://www.e-utrip.si/slovo-stanislava- jarma/. 
– Pinter, Tihomir (2000). Stane Jarm. URN:NBN:SI:IMG-46S0CU93 from http://www.dlib.si.

Bi radi izvedeli še kaj zanimivega o območju širše Kočevske? Preberite: Priklon naravi: pragozd Krokar.

The post Stane Jarm appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.