Sredi 15. stoletja je osmansko cesarstvo segalo vse do danajšne Hrvaške. Znane so tudi osmanske vojaške postojanke iz leta 1469 pri Vinici v Beli Krajini. Ker je bilo območje Kočevske v bližini avstrijsko-hrvaške meje, so glavne smeri turških vpadov proti Avstriji potekale čezenj. Prvi napad na Kočevsko se je zgodil leta 1468, sledila mu je množica drugih v 70. letih 15. stoletja. Mesto Kočevje so Osmani napadli leta 1471 in 1479, med letoma 1525 in 1530 pa je zabeleženih 50 novih napadov. Osmanski vojaki so taborili v gozdovih na Kočevskem in v okolici Snežnika.

Kočevska ni zaradi turških vpadov trpela nič manj kot drugi kraji na Kranjskem in Štajerskem. Podobnost izkušenj s turškimi vpadi na Kočevskem s tistimi v drugih deželah je razvidna tudi iz ustnega izročila in toponimov, ki pričajo o obstoju protiturških taborov na tem območju.

Turški vpadi v kočevarskih ljudskih pesmih in pripovedih 

Spomin se prek ustnega izročila prenaša iz roda v rod, čeprav se nekatere vsebine sčasoma lahko spremenijo. Tudi kočevarsko ljudsko izročilo (pesmi, pravljice, legende itn.) vsebuje informacije o turških vpadih.

Značilnost ljudskega izročila je, da se širi preko lokalnih in celo jezikovnih meja. V pesmih, ki prehajajo med območji in skupnostmi, se lahko spremenijo imena krajev in likov, detajli narativov se prav tako lahko razlikujejo, splošna tematika pa ostane. Čeprav je težko natančno določiti izvor posameznih kočevarskih pesmi ali legend, vidimo, da so turški vpadi zaznamovali tudi kočevsko kulturo in zgodovino. Kljub temu, da je korpus ljudskega izročila o turških vpadih relativno majhen, ljudsko izročilo priča o času nasilja (sami vpadi in vojskovanje proti Osmanom), o devşirmah in ugrabitvah ter o grozi in nemoči, ki so ju prebivalci občutili pred osmanskimi plenilci. Ta je navdihnila številne pripovedi o Božji pomoči in čudežih.

Kočevarji in osmansko nasilje

V zbirki legend Wilhelma Tschinkla najdemo legendo o gradnji cerkve v vasi Mozelj (Mösel) na Kočevskem. Takoj na začetku vidimo, kako ogroženi so se počutili Kočevarji: »Ko so nekoč spet Turki vpadli na Kočevsko in ropali ter pobijali od vasi do vasi, so jezdili tudi skozi ljubko vasico Mozelj.«

Slika: Cerkev v Mozlju. Foto: Anja Moric.

Dve ljudski pesmi v zbirki Adolfa Hauffna iz 19. stoletja pripovedujejo o življenju v bližini avstrijsko-osmanskemega mejnenega območja. Prva pesem z naslovom »Vom Türkenkriege« (O turški vojni) govori o mlademu vojaku, čigar pot v vojno proti Osmanom v Ogulinu pelje tudi skozi Kočevsko. Mladi vojak sreča sveto Barbaro, ki ga vpraša, kam potuje. Vojak odgovori: »Iti moram v veliko vojsko,/ v veliko vojsko, na Turško.« Ne ve, če se bo vrnil živ, ali če bo padel in ga bodo pokopali, kot se za kristjane spodobi: »Turške puške bodo moje svečice,/ turški psi bodo moji zvončki.« Iz pesmi ni jasno, ali je mladi vojak Kočevar, sklepamo pa lahko, da so vojne proti Osmanom prizadele tudi Kočevarje in, da so le-ti prihajali v stik z vojaki, ki šli v boj proti Turkom.

Vsebina druge pesmi govori o svétniku Štefanu. Ko je jezdil po Koprivniku (Nesseltal, danes v Kočevskem rogu), je naletel na vodnjak: »Vrže prstanček v koprivniški vodnjak:/ ‘Če bo prstanček plaval,/ se vrnem nazaj’« (iz turške vojne). Prstanček potone »prav na dno« vodnjaka. Štefan se poslovi od žene in se odpravi proti Ogulinu, kjer pade v boju. »Turki« nataknejo Štefanovo glavo na kol, ki jo prinesejo v Koprivnik. Na koncu pesmi Turki sporočajo Koprivničanom: »Le veselite se, le veselite se, moji Koprivničani,/ ker Štefana gospoda več ni.« Zaradi kočevarskih izkušenj med vpadi vidimo, da ja t. i. Turek, postal simbol nasilja in smrti.

Ugrabitve

Zgodbe o ugrabitvah mladih fantov (osmanski devşirme) in deklet so znane po vsem Balkanu. Tematika je prisotna tudi v ljudskih pesmih Kočevarjev, vendar je tu poudarek na osmanskih ugrabitvih mladih kočevarskih deklet.

Eno takšnih zgodb najdemo pri Tschinklu kot legendo oz. pravljico, pri Hauffnu pa kot ljudsko pesem. V Tschinklovi zbirki srečamo berača, ki prosi miloščine pri turškem paši. Ker paša nima žene, ne more dati miloščine. Berač pove paši, da ve za dve ženi »na lepem Kočevskem,« ki na veliki šmaren sedita v cerkvi v vasi Stara Cerkev (Mitterdorf). Takrat prijezdi paša v cerkev in reče: »Ne ustrašite se, romarji, prišel sem le po tisto, kar mi manjka.« Nato zgrabi lepo Marjetico za roko, jo ugrabi in odpotuje nazaj v Turčijo.

Pri Hauffenu paša reče Marjetici: »Ti greš z menoj v turško deželo,« na koncu pa Marjetica prekolne pašo. Nemoč romarjev v tej zgodbi odraža zgodovinski položaj Kočevarjev in kočevarskih deklet v 15. in 16. stoletju. Zanimivo je tudi, da paša ugrabi Marjetico ob svetem prazniku velikega šmarna. Morda lahko na podlagi tega sklepamo, da so bili Osmani videni tudi kot grožnja verskemu življenju.

Čudeži, Božja pomoč

Med pripovedmi v Tschinklovi zbirki so tudi tiste, ki govorijo o čudežih in o tem, kako so bistri Kočevarji med vpadi znali prelisičiti Turke. V zgodbi o gradnji cerkve pri Mozlju, ki sem jo že omenil, so se konji osmanskih plenilcev naenkrat »vrgli na kolena pred šipkovim grmom, ki je rosil kri.« Kot okameneli so obstali na tistem mestu. Prestrašeni Turki so domačinom obljubili, da jim bodo poslali denar za izgradnjo kapelice na tistem mestu, in zbežali. Ta kapelica je znana kot kapelica svete krvi, njene ruševine pa so vidne še danes.

V zgodbi »Prevarani Turki« Turki napadajo vas Vrbovec (Tiefental). Domačini se pred njimi skrijejo v t. i. Žensko jamo. Turki jih oblegajo, dokler vaščanom skoraj ne zmanjka hrane. Obleganci v stiski zažgejo zadnje govedo, ki ga imajo. Žival je tako zarjovela, da so Turki mislili, »da mora biti notri še najmanj cela čreda,« in odšli.

Kočevarska folklora in širše okolje

Opisane zgodbe o turških vpadih izražajo podobnosti kočevarskega ljudskega izročila s širšim slovenskim. Tudi slovenska ljudska tradicija vsebuje več pesmi o kmetih, ki se skrivajo v jamah, o Božji pomoči oblegancem v taborih in zgodb o nemoči napadenega prebivalstva. Podobnosti pričajo o tem, da so turški vpadi prizadeli vse prebivalstvo slovenskih dežel (kljub temu, da zgodovinopisje pogosto v svoje analize ni vključevalo Kočevarjev oz. območij, ki so bila razumljena kot nemška) in drugič, da je izročilo prehajalo med različnimi skupnostmi.

Turški vpadi in toponimi

Zaradi velikega števila zapuščenih in porušenih kočevarskih vasi je težko ugotoviti, koliko protiturških taborov je bilo zgrajenih na Kočevskem. Vendar lahko na podlagi lokalnih toponimov sklepamo, da so Kočevarji v svojih vaseh gradili protiturške tabore, tako kot so jih drugje po slovenskih deželah. Tudi cerkve na Kočevskem so bile utrjene, da so v njih hranili vredne stvari, in kot središče duhovnega življenja. Ena takšnih utrdb je obstajala v Mozlju. Zgodovinarji pravijo, da je bila tako velika, da nudila zatočišče več sto ljudem. Stari Tabor (nemško Alttabor, kočevarsko Autrtawr) in Novi Tabor (nemško Neutabor) sta danes zapuščeni kočevarski naselji v občini Semič. Po Krajevnem leksikonu Dravske banovine, ime Stari Tabor izvira iz protiturškega utrjenega naselja. Podobne začetke ima Novi Tabor, ki je bil zgrajen med vpadi v 16. stoletju.

Opombi:

Po današnjem zgodovinarskem razumevanju obdobja turških vpadov je izraz »turški« netočen. Plenilci in vojaki, ki so napadali slovenske dežele, so bili najverjetneje bosanski kristjani, ki so sprejeli Islam. Prebivalci geografskega območja, ki ga danes imenujemo Evropa, so muslimane skozi večji del zgodovine imenovali »Turki«. Ko gre za »turške vpade«, bi bil izraz »otomanski« ali »osmanski« primernejši kot »turški«.

Izraz devşirme označuje t. i. osmanski »krvni davek«. Osmani so ugrabljali nemuslimanske (kar je na Balkanu najpogosteje pomenilo krščanske) otroke za janičarje in državne uradnike, vendar se je dogajalo tudi, da so starši otroke prostovolno predali Osmanom v upanju na njihovo boljšo prihodnost. Morda najbolj znan izmed teh poturčenih otrok je bil Mehmed-paša Sokolović.

Viri:

– Fister, Peter. Arhitektura Slovenskih protiturških taborov. Ljubljana: Slovenska matica, 1975.

– Moric, Anja (ur.). Pesemsko izročilo Kočevske: Adolf Hauffen: nemški jezikovni otok na Kočevskem. Zgodovina in narečje, življenjske razmere, šege in navade, pripovedke, pravljice in pesmi: znanstvenokritična izdaja. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2024.

– “History.” Gottscheer Heritage and Genalogy Association. https://gottschee.org/history/.

– Krajevni leksikon dravske banovine. Ljubljana: Uprava Krajvnega leksikona dravske banovine, 1937.

– Mosbruker, Mojmir, “Tabori.” Turški vpadi, 2020. https://turki.splet.arnes.si/tabori/.

– Savnik, Roman, Planina, Francè, and Šifrer, Živko, Krajevni Leksikon Slovenije: repertorij z uradnimi, topografskimi, zemljepisnimi, zgodovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in turističnimi podatki vseh krajev Slovenije. Vol. 2, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1971.

– Tschinkel, Wilhelm. Kočevarska Folklora v šegah, navadah, pravljicach, povedkah, legendah in drugih Folklornih Izročilih: Gottscheer Volkstum in Sitte, Brauch, Märchen, Sagen, Legenden Und Anderen Volkstümlichen Überlieferungen. Ljubljana: ZRC, 2004.

– Voje, Ignacij. Slovenci pod pritiskom Turškega nasilja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1996.

Članek je nastal v okviru projekta Teža preteklosti: dediščina večkulturnega območja – primer Kočevske, ki ga sofinancira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije, in s finančno podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije.

V prejšnji objavi preberite: Kočevarska dobitnika olimpijskih medalj.

The post Turški vpadi: odsev v kočevarskem izročilu appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Balada o detomorilki: Primerjava slovenskih in kočevarskih balad

Različice balade o detomorilki so bile pred drugo svetovno vojno razširjene tudi na območju Kočevske. Prva kočevarska varianta je zelo blizu slovenski: namesto pastirja se v njej pojavlja stari mož, sicer pa gre za podoben razvoj motiva kot v slovenski. Tudi v slovenskih različicah je mati umorila dva otroka, ju vrgla v vodo, enega pa položila v votlo bukev ali pod bukovo klado. V kočevarski različici dete v hišo, kjer poteka svatba, odnese stari mož, v slovenskih  pa večinoma stric (ujec). V vseh variantah, tako v slovenskih kot v kočevarskih, mati nevesta zanika, da bi rodila, v vseh tudi nosi zeleni venec, ki izraža njeno nedolžnost. V slovenskih različicah se venec spremeni oziroma začne goreti, v kočevarski (tudi v prvi zapisani slovenski varianti) pa detomorilko odnese hudič. 

Druga kočevarska različica je zelo drugačna. V njej gre za dvogovor med materjo in dekletom Mine, ki materi potoži, da se ne počuti dobro, nakar ji mati trikrat svetuje, kaj naj naredi. Ko nasveti ne pomagajo, Mine vendarle prizna, da je noseča. Pred tem je rodila že devet otrok, dva je skrila v drevo, ostale pa utopila. Dekle gre v gozd, kjer ob porodu umre, v njenem naročju pa ostane sin. Pesem se konča tako, da je sin študiral za mašnika in z mašami rešil pred pogubljenjem svojo mater, očeta in prijatelje, le babice, ki njegovi materi ni pomagala, ne.

Kočevarsko varianto predstavljamo s spodnjim odlomkom. Slovenskih različic pesmi tega tipa pa je kar 188 (objavljenih v  Slovenskih ljudskih pesmih, Slovenska matica in Založba ZRC, 2007; SLP V/tip 286):

Detomorilka, Hauffen 1895, št. 79, slovenski prevod:

Balada o obsojeni detomorilki temelji na resničnem dogodku

Nekaj besed pa namenimo še posebnemu tipu balade o detomorilki. Balada o obsojeni detomorilki sodi med družinske balade. Na slovenskem ozemlju je doslej poznanih 80 različic. Je ena redkih balad, ki je nastala v mestnem okolju in se nato razširila na podeželje, kar lahko sklepamo iz geografske razprostranjenosti zapisanih variant. 

Zgodba o nesrečni nezakonski materi, ki umori novorojeno dete in je zato obsojena na smrt, je imela snovno podlago v resničnem dogodku. Podatke o njej najdemo v računskih knjigah Mestnega sodišča v Ljubljani, kjer so zabeležena izplačila rabljem za njihovo dejavnost. Tako je med izdatki leta 1766 navedeno, da je 23. oktobra 1766 Martin Jakob, rabelj iz Št. Vida na Koroškem prejel 40 goldinarjev, ker je dan prej z mečem usmrtil za detomor obsojeno Uršo Mandlovko (Maldnlovko, Mandeljc?), vulgo Kustrovko, staro 17 let, ki je slovela kot najlepše dekle pod šentpetrskim zvonom v Ljubljani. 

Kaznovanje Urše Mandlovke

Urša je bila vržena v ječo, imenovano tranča, po kateri se danes imenuje en najstarejših predelov Ljubljane – Ulica Pod Trančo, kar omenjajo nekatere različice balade. Uršin fant in otrokov oče naj bi bil neki hlapec Jurij. Otroka je umorila, ker se je bala tedanjih strogih kazni in javne sramote za nezakonsko materinstvo. Dekle z nezakonskim otrokom je namreč moralo stati kot grešnica bosa pred vrati (šentpetrske) cerkve, z dojenčkom v naročju in gorečo svečo v desnici. Namesto kit, ki so ji jih odrezali, so ji pripeli dve slamnati kiti. Ljudje, ki so prihajali v cerkev, so jo psovali in pljuvali, in kdor je želel, jo je smel tepsti s palico, ki ji je ležala ob nogah. Slamnata krona je simbolično pomenila izgubo devištva, palica znak kaznovanja, goreča sveča pa znak pokore.

Takšna izpostavljanja so deloma opuščali po kazenskem zakoniku in postopniku cesarice Marije Terezije iz leta 1769, ki je namesto sramotilnega izpostavljanja večinoma predpisoval denarne, naraščajoče in telesne kazni. Leta 1868 so civilne oblasti javne eksekucije umaknile za zidove jetnišnic, po letu 1873, ko je bil objavljen novi kazenski zakon, pa niso bile več dovoljene. 

Okoliščin, ki so privedle k detomoru, moški sodniki niso upoštevali, saj ženska ni bila upoštevana kot oseba, je bila pravzaprav lastnina moških. Tudi balada se teh vprašanj ne dotika, vsa krivda je bila pripisana nezakonski spolni dejavnosti deklet, kar je cerkvena gosposka ostro obsojala. Nobena od variant balade tudi ne prikaže vprašanja družbene problematike, tj. revščine in težkega socialnega položaja detomorilk. Urška Mandlovka je bila kot revno dekle obsojena na smrt, toda krvnik se je zaljubil vanjo in prosil sodnike, da bi jo vzel za ženo in jo s tem obvaroval pogubljenja. Urška je to možnost odklonila, zaradi takrat zelo močnega ljudskega verovanja, da je krvnik (rabelj, frajman) povezan s hudičem.

Usmrtili so jo na ljubljanskem morišču na Friškovcu, kjer je sredi njiv stal kamnit križ. Tudi v pesmi je omenjen »kraj« eksekucije, in sicer »sredi ljubljanskega polja«. Procesija je šla čez Šentjanževo predmestje po današnji Vidovdanski cesti proti Šmartnemu ob Savi.

Baladna pot Obsojena detomorilka

Poznamo pa tudi baladno pot Obsojena detomorilka, ki je nastala z namenom, da lahko prek pesmi spremljamo usodo detomorilke po postajah na ulicah današnje Ljubljane, ki pa nas nato prenese v obdobje 18. stoletja, ko je ta resnični dogodek nastal.  

Članek Ljudska balada o detomorilki: slovenske in kočevarske različice je nastal v okviru projekta Teža preteklosti. Dediščina večkulturnega območja: primer Kočevske, ki ga je sofinancirala Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna.

Prejšnja objava: Odsev plemiškega sveta v kočevarskem pesemskem izročilu.

The post Balada o detomorilki: Slovenske in kočevarske različice appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Pogosto izražajo dogajanje v plemiškem okolju, kar je razvidno iz družbenega položaja glavnih oseb, njihovih ravnanj, družbenih norm, ki so veljale med plemstvom, ali pa iz okolja, v katerem se zgodbe dogajajo. V njih nastopajo na primer zgodbe, ki se nanašajo na odhajanja mož v vojsko ali na njihova vračanja, pri čemer je poudarjena vloga viteza, branilca dežele. Pesem Marjetica, v Hauffnovi zbirki objavljena pod št. 71, pa to dokazuje z omembo koničastih čevljev, saj so bili koničasti čevlji izrazit srednjeveški znak prestiža. Navedba koničastih oziroma kljunastih čevljev hkrati kaže na to, da je pesem nastala v času pred preselitvijo naseljencev na Kočevsko. 

Odsev plemiškega sveta v pesmi Dekle in plemičev sin

Življenje višjega družbenega sloja dokazujejo tudi pesmi z opisi vsakdanjosti družbenih skupin, ki so plemstvu to življenje omogočale. V pesmi Dekle in plemičev sin, v Hauffnovi zbirki objavljeni pod št. 78, se ob tem neposredno izrisujejo nekatere poteze, ki se od vsakdanjosti življenja Kočevarjev v novem okolju zelo razlikujejo. Iz pesmi je namreč razvidno bogastvo okolja, iz katerega izhajata fant in dekle: fant je plemiški sin, bogat pa je tudi dekletov oče dekleta, ki se poigra z mladim plemičem. Pod seboj ima namreč številne gozdne in poljske delavce; delo med njimi je diferencirano, kar kaže na moč gospostva, iz katerega dekle izhaja. Pesem pa ne izraža le pripadnosti glavnih protagonistov višjemu družbenemu sloju, temveč navaja tudi opravilo, ki je na Slovenskem potekalo drugače kot v kočevarski pesmi: v pesmi seno grabijo moški, ne ženske, kot je bila splošna navada na Slovenskem. Slovenščina zato izraza za moškega, ki grabi seno, sploh nima; pozna namreč samo izraz grabljice. 

Pisani čevlji

Dobrine izrazitega prestiža pa poleg pripovednih vsebujejo tudi nekatere obredne pesmi, na primer pesem Lepi Andrej (Hauffen, št. 119), v kateri je sejem iz prvotnega okolja, povezan s prestižno ponudbo, nadomestil ljubljanski sejem. Še izraziteje je pripadnost najvišjemu družbenemu sloju izražena v obredni pesmi Nevestino slovo (Hauffen, št. 106), s katero se je nevesta poslovila od domačih: pesem med drugim vsebuje dvostišje z navedbo dela nevestine oprave, pisanih čevljev. Pisani čevlji so bili namreč lahko samo čevlji iz brokata, kar izraža najvišji družbeni položaj. 

Od kod odsev plemiškega sveta?

Tematika življenja v višjih družbenih krogih pa ne bi zbujala pozornosti, če bi se skladala z življenjskimi razmerami Kočevarjev: ti so v novem okolju živeli v skromnih razmerah, poleg tega v okolici, razen gradu Fridrihštajn ter mestnega dvorca, ni bilo niti enega plemiškega podeželskega posestva. Poljanski grad in grad Kostel sta bila izven območja kočevarskih vasi. Okolje, v katerem so živeli kočevski naseljenci, tako ni omogočalo neposrednega opazovanja življenja grajske gospode. Tudi zgodba o prepovedani ljubezni med Veroniko Deseniško in Friderikom Celjskim, povezana z gradom Fridrihštajn, ni prišla v kočevarsko izročilo. 

Kočevski naseljenci so namreč živeli v zelo zaprti skupnosti. Ženske v preteklih stoletjih niso hodile iz svojih ubožnih hribovskih vasi in so ohranjale ljudsko bogastvo, saj jim je v času ločenosti od mož nudilo pomembno tolažbo. Ohranjale pa so predvsem izročilo, ki so ga Kočevarji prinesli s seboj. Tudi romanja, ki so se jih Kočevarji udeleževali, so spremljale nabožne in legendne, ne pa druge pripovedne  ali obredne pesmi. 

Pesemska dediščina kot priča o priseljevanju iz Frankovske in Turingije?

Pesmi Kočevarjev so torej izraz blagostanja v spominu ohranjenega časa, ki jim je v novem okolju pomagal preživeti. Ta ugotovitev je odprla pomemben vidik obravnav kočevarskega izročila, iskanje razlage zanj pa je vodilo v vnovični premislek prvotnega okolja Kočevarjev in razlogov za priselitev na Kočevsko. Ta premislek je odkril nove zgodovinske povezave z gospodarsko in družbeno pomembnim okoljem Frankovske in Turingije, ob vnovičnem pretresu veljavnosti zapisa škofa Hrena pa osvetlil tudi razloge za priselitev Kočevarjev v novo okolje. Ti razlogi poudarjajo pomen časti in zvestobe in bodo skupaj z obširno analizo in novimi spoznanji vključeni v eno od študij, ki jih bo prinesel slovenski prevod Hauffnovega dela. Knjiga Pesemsko izročilo Kočevske bo izšla novembra 2024 pri Založbi ZRC.

Viri:

• Hauffen, Adolf. 1895. Die deutsche Sprachinsel Gottschee. Geschichte und Mundart, Lebensverhältnisse, Sitten und Gebräuche, Sagen, Märchen und Lieder. Graz: K. k. Universitäts-Buchdrückerei und Verlags-Buchhandlung ‘Styria’.
• Knific, Bojan. 2020. Obutvena dediščina na Slovenskem: O škornjih, čevljih, coklah, opankah, copatah in drugih obuvalih. Tržič: Tržiški muzej.
• Lackner-Kundegraber, Marija. 1995. Etnografske posebnosti v nekdanjem Kočevskem nemškem jezikovnem otoku. Kronika 43/3: 76–84.
• Marolt, France. 1939. Slovenske prvine v kočevski ljudski pesmi. V: Kočevski zbornik. Razprave o Kočevski in njenih ljudeh. Ljubljana: Vodstvo družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, 179–320.
• Stopar, Ivan. 1986. Gradovi na Slovenskem. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Članek Odsev plemiškega sveta v kočevarskem pesemskem izročilu je nastal v okviru projekta Teža preteklosti. Dediščina večkulturnega območja: primer Kočevske, ki ga je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna.

Prejšnja objava: Kaj dela Micika v püngradi na Kočevskem? – Pesmi Prekmurcev na Kočevskem.

The post Odsev plemiškega sveta v kočevarskem pesemskem izročilu  appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Pesemsko gradivo v arhivu Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU

V okviru raziskovalnega projekta Teža preteklosti. Dediščina večkulturnega območja: primer Kočevske smo več pozornosti namenili tudi gradivu, ki so ga sodelavci Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU zbrali v 90-letni zgodovini inštituta (prav letos praznuje okroglo obletnico) ali še starejše gradivo, ki ga inštitut hrani kot osrednja ustanova za ljudsko glasbo, pesem in ples na Slovenskem. Sprva se je zdelo, da za obdobje pred drugo svetovno vojno skorajda nimamo gradiva, vendar je bilo ob natančnejšem pregledu arhiva ugotovljeno, da temu ni tako. Gradiva, ki so ga nabrali konkretno sodelavci inštituta res ni veliko, vendar pa zaradi sodelovanja s sorodnimi inštitucijami iz Avstrije in Nemčije, inštitut hrani kopije gradiva, sicer shranjenega v drugih državah. Zapisi ljudskih pesmi so bili zabeleženi na Kočevskem še v času ko je bila Slovenija del Avstro-ogrske monarhije.

Snemanja na Kočevskem

Toda vrnimo se k presenečenjem. Po drugi svetovni vojni, natančneje po letu 1953, je inštitut začel z zvočnimi snemanji. To pomeni, da so hodili k ljudem in snemali njihovo petje. Več takih snemanj je potekalo tudi na Kočevskem. Mag. Igor Cvetko je leta 1992 v Kočevski reki snemal skupino pevcev, ki so mu zapeli naslednje pesmi: Tam dol na ravnem polju, Preozke so stezice, Ko psi zalajajo po celi vas na glas, Fantič pride pod okence stat, Sijaj mi sončece, Duša le pojdi zmanoj, Ênglaš valcer (harmonika), Ta stara polka (harmonika), Se spominjaš davnih časov (harmonika), Moje dekle je še mlado, ja, ja, Sinoči je pela, En hribček bom kupil, Grêmo na Štajersko, Ko so fantje proti vasi šli, Moj očka ima konjička dva, Moj fantič je na t(i)rolsko vandral, Al me boš kaj rada imela, Ko so Adáma pokopal, Soča voda je šumela, Micika v püngradi, Rozamunda(harmonika), Ena starinska (harmonika).

Pesem Micika v püngradi: pesmi Prekmurcev na Kočevskem

Püngrad je prekmurska beseda za vrt. V ljudski pesmi Micika na vrtu nabira rože in se pogovarja s svojim ljubim.

Pesem s posnetka Micika v püngradi pojeta ženska in moški v lepem (pristnem) prekmurskem narečju. Na Kočevsko sta se leta 1954 preselila iz Prekmurja, in sicer iz dveh različnih krajev. Preseljevanje Prekmurcev v med drugo svetovno vojno izpraznjene vasi na Kočevskem je sicer poznano in dokumentirano. Vendar se zdi, da se šele ko slišimo péto pesem, v narečju z nasprotnega konca Slovenije, zavemo njihove prisotnosti. Zvočni posnetek te pesmi sem predstavila na posvetu, ki je bil organiziran v okviru zgoraj omenjenega projekta marca 2024 v Ljubljani. Udeležili sta se ga tudi domačinki s Kočevskega, potomki Kočevarjev. Zanimiva mi je bila njuna reakcija, ko sta slišali prve verze pesmi, saj jima je bila popolnoma tuja. Čeprav jima je zgodovina območja dobro poznana, sta vpeti v lokalno življenje in aktivno sodelujeta v kulturnih društvih, ju je pesem vseeno presenetila. In prav ta pesem je lep primer, kako zelo fluidna je pravzaprav tradicija in kako se ljudska pesem prenaša iz enega prostora v drugega. Primer je zanimiv tudi za raziskovalce teorije dediščine, njenega nastajanja in spreminjanja.

Članek Kaj dela Micika v püngradi na Kočevskem? – Pesmi Prekmurcev na Kočevskem je nastal v okviru projekta Teža preteklosti. Dediščina večkulturnega območja: primer Kočevske, ki ga je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna.

Naša prejšnja objava: Pokopališče v Starem Logu.

The post Kaj dela Micika v püngradi na Kočevskem? – Pesmi Prekmurcev na Kočevskem appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.