Odnosi med Avstrijo in Slovenijo

Dogodki 20. stoletja in njihove posledice so usodno zaznamovali družbeni kontekst, čezmejne odnose in geografski prostor med Avstrijo in Slovenijo. Občutili sta jih zlasti slovenska narodna skupnost na avstrijskem Koroškem in Štajerskem ter nemško govoreča skupnost v Sloveniji. 

Zgodovinski dogodki, ki so v tem prostoru pustili globoke travme in na katerih je osnovana nasprotna in pogosto nasprotujoča si spominska kultura, so: mejni spori po prvi svetovni vojni, t. i. »obrambni boj« na avstrijski ali »boj za severno mejo« na slovenski strani, nacizem in nacistična zasedba Jugoslavije, upor partizanov, jugoslovanska zasedba Koroške in novi mejni spori po drugi svetovni vojni, povojni poboji in komunistični režim v Sloveniji, vprašanje manjšinskih pravic koroških Slovencev, avstrijsko-jugoslovansko (slovenski) odnosi v času hladne vojne ter tudi vprašanje »nemško govoreče manjšine« v Sloveniji po letu 1991.

Storeotipi zaznamujejo odnose med sosedama in politike do manjšin

Negativna in celo sovražna podoba Nemcev/Avstrijcev v Sloveniji in Slovencev/Jugoslovanov v Avstriji je posledica razumevanja zgodovine skozi nacionalno in/ali nacionalistično prizmo. V Evropi še vedno prevladujejo predstave, ki so se razvile sredi devetnajstega stoletja, ob začetku oblikovanja modernih nacionalnih držav. Veliko vlogo pri tem imajo nacionalni stereotipi med sosednjima narodoma. »Nacionalno« gledanje na družbeno dogajanje v alpsko-jadranskem geografskem prostoru se je v dvajsetem stoletju z obema svetovnima vojnama še okrepilo in se le počasi in s težavo umika v ozadje. Ob določenih »motnjah« v odnosu med sosednjima državama privrejo ta čustva na dan predvsem v obliki nezaupanja do sosednjega naroda. Do razhajanja političnih mnenj prihaja zlasti pri vprašanju odnosa Republike Avstrije do slovenske narodne skupnosti na avstrijskem Koroškem in Štajerskem ter odnosa Republike  Slovenije do nemško govoreče etnične skupnosti v Sloveniji. 

Nemško govoreča skupnost v Sloveniji

Znano je, da krovna organizacija nemško govoreče etnične skupnosti v Sloveniji ni zadovoljna z ureditvijo v Kulturnem sporazumu med Slovenijo in Avstrijo, ki se v svojem 15. členu nanaša na vključevanje kulturnih, izobraževalnih, znanstvenih in drugih projektov nemško govorečih prebivalcev v Sloveniji v meddržavne odnose. Tudi avstrijski parlament je že večkrat pozval k priznanju in ureditvi manjšinskih pravic nemško govoreče skupnosti na način, kot jih imata v Sloveniji italijanska in madžarska narodna skupnost. 

Trenutno na Ministrstvu za kulturo deluje Delovna skupina za trajni dialog s predstavniki nemško govoreče etnične skupnosti v Republiki Sloveniji, kar je pomembno, saj ima tako skupnost sogovornika na državnem nivoju. Dejstvo, da avstrijski in slovenski narod po tragediji obeh svetovnih vojn nista zmogla najti skupnega jezika, razumem kot zgodovinski poraz. Zaradi zgodovinske in kulturne povezanosti obeh držav je nujno, da se nemško govoreča skupnost v Sloveniji ohrani in neguje. V ta namen je potrebno napraviti hitre korake naprej. 

Skorajšnje izginotje nemške manjšine v Sloveniji

Nemška manjšina na Slovenskem je po drugi svetovni vojni doživela usodo številnih nemških skupnosti po Evropi. Zaradi nacifikacije pred in med drugo svetovno vojno in sodelovanja z nacisti je bila Nemcem v Sloveniji pripisana kolektivna krivda, pogosto so bili tudi deležni maščevanja za zločine, ki jih je zagrešil Hitlerjev režim. Po izselitvi večine Nemcev v letih 1945 in 1946 (večinoma so zbežali zaradi bojazni, da bi se jim nova oblast maščevala, omeniti pa je treba tudi številne zunajsodne poboje, justifikacije, kruto ravnanje v taboriščih in tudi prisilne izselitve) so na Slovenskem ostali le še maloštevilni pripadniki predvojne nemške narodne manjšine. 

Nemško govoreča skupnost v Sloveniji po drugi svetovni vojni

Nemško skupnost v Sloveniji (tj. osebe avstrijske in nemške narodnosti ter osebe z nemškim maternim jezikom) je v obdobju po drugi svetovni vojni zaznamovala maloštevilčnost, razpršenost in v pretežni meri »neavtohtonost«, saj kar okoli 70% tistih, ki so se na popisu leta 2002 izrekli za nemško govoreče oz. Avstrijce oz. Nemce, ni bilo rojenih v Sloveniji. Glede na etnično vitalnost tj. številčnost, skupinsko življenje in ohranjanje etnične skupnosti, nemško govorečim ne kaže najbolje, da bi dosegli pogoje za uspešno dolgoročno ohranitev. 

Razpršena poseljenost Nemcev, Avstrijcev ter oseb z nemškim maternim jezikom ima sicer »nekatere praktične priložnosti za ohranitev lastne etnične in kulturne podobe«. Mednje uvrščamo možnost učenja maternega jezika od osnovne šole dalje, kjer je nemščina prvi, drugi obvezni ali izbirni jezik. Možnost učenja nemškega jezika obstaja bolj ali manj na celotnem ozemlju Republike Slovenije. Ta praksa se nadaljuje tudi v srednjih šolah in nekaterih fakultetah. 

Slika: Kočevarska skupnost v Občicah je od osamosvojitve Slovenije aktivna zlasti na področju kulturne dejavnosti.

Različnost naj Evropo povezuje

Okoli 10 društev, ki združujejo nemško govorečo skupnost v Sloveniji ali se ukvarjajo z ohranjanjem nemške kulture, si med seboj ni enotnih, kakšno zaščito skupnost potrebuje. Kljub temu menim, da morajo državne institucije omogočiti pogoje, da se kulturna raznolikost in pestrost narodnostne sestave (npr. ostanki Kočevarjev in Nemcev) v Sloveniji ohrani in neguje. V to smer gredo tudi priporočila in mnenja Komisije ekspertov pri implementaciji Evropske listine o manjšinskih in regionalnih jezikih v Sloveniji.

Geografsko območje Evrope danes vključuje več kot 300 različnih etničnih, verskih in kulturno-jezikovnih narodnostnih skupin, ki vključujejo okoli 104 milijone ljudi (prebivalstvo Evrope trenutno šteje okoli 900 milijonov). Zaradi tega Evropa manjšinskim vprašanjem namenja posebno pozornost. V priznanju Evropskih narodnih skupnosti in najrazličnejših manjšin ter v »velikodušnem« reševanju s tem povezanih vprašanj, leži demokratična prihodnost Evrope. Rešitve je treba iskati s pomočjo prepoznavanja skupne zgodovine in tistih lastnosti, ki nas povezujejo in krepijo zaupanje med narodi. Zavzemanje za dosledno uresničevanje sprejete zakonodaje nenazadnje prispeva tudi k uspešnejši in privlačnejši Evropi za vse njene državljane.

Članek je nastal v okviru projekta Teža preteklosti. Dediščina večkulturnega območja: primer Kočevske. Projekt (Teža preteklosti. Dediščina večkulturnega območja: primer Kočevske, J6-4612) je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna.

Več o dejavnostih Kočevarjev – staroselcev preberite tukaj.

The post Nemško govoreča skupnost: Razmislek o različnosti v regiji Alpe-Adria appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Ob glavni cesti, ki vodi skozi vas Občice v občini Dolenjske Toplice, stoji obnovljena stara domačija modre barve. V njej ima od leta 1998 svoje prostore Društvo Kočevarjev – staroselcev. Društvo je bilo ustanovljeno leta 1992 in skrbi za promocijo in ohranjanja kočevarske kulture ter kulturne dediščine. Glavne dejavnosti Društva so usmerjene v delovanje folklorne skupine, izdajo časopisa Bakh – Pot, poučevanje nemščine in kočevarščine ter organizacijo delavnic za otroke. Aktivno sodelujejo pri dogodku Dnevi kočevarske kulture, ki se odvijajo od leta 2015 in jih izmenično organizirajo občine Kočevje, Dolenjske Toplice in Semič. Od leta 2014 društvo tudi skrbi za sadovnjak s starimi sortami sadnega drevja, ki so značilne za Kočevsko regijo.

Ureditev etnološke zbirke Kočevarjev v Občicah

Sodelujoči pri ureditvi zbirke Kočevarjev

V sklopu študentskega projekta za trajnostni razvoj Etnološka zbirka Kočevarjev in pešpot med starimi sortami sadnega drevja, ki ga je financirala Univerza v Ljubljani, smo med junijem in septembrom 2023 pod mentorstvom vodje projekta dr. Anje Moric, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju FF UL), dr. Tanje Žigon, Oddelek za prevajalstvo FF UL in Primoža Primca, predsednika Društva Kočevarjev – staroselcev, pri urejanju in interpretaciji etnološke zbirke in sadovnjaka starih sadnih sort sodelovale študentke navedenih oddelkov: Jana Rajh Plohl, Pika Pipan, Gaja Slapnik, Klara Vrabl in Kaja Večko. Za administrativni potek in koordinacijo projekta je skrbela Urška Gruden iz Filozofske fakultete UL.

Potek ureditve etnološke zbirke Kočevarjev

V mansardi hiše in pod kozolcem smo uredili zbirko predmetov, ki so jih Kočevarji od srede 19. stol. pa do srede 20. stol. uporabljali pri delu na polju ali vsakodnevnem življenju. Razstavljene so npr. polšje pasti, tehtnice, kmečko orodje, čebelji panji itd., v pomožnem poslopju pa sta tudi dve maketi kočevarskih vasi, ki ju je izdelal gozdar Anton Prelesnik.

Študentke smo izvedle več intervjujev s Kočevarji iz Občic in okolice in, kadar je bilo mogoče, zabeležile kočevarske izraze za razstavljene predmete. Kočevarščino danes namreč govorijo le še redki. Sogovornike smo spraševale o predmetih, ki so jih uporabljali, o njihovih navadah, vsakdanu, čebelarstvu, sadnem drevju itd. Tako smo iz prve roke slišale in začutile, kako so ljudje na Kočevskem nekoč živeli. Včasih je pogovor nanesel tudi na medgeneracijske razlike, npr. v enem izmed intervjujev z Johanesom Hansom Jaklitschem je beseda stekla o paši in tem, kako današnje generacije mladih odraščajo drugače in npr. več ne poznajo iger, ki so se jih nekoč pastirji igrali na pašnikih.

Prevajalsko delo

V sklopu projekta sva študentki Oddelka za prevajalstvo iz nemščine v slovenščino prevedli del knjige Abbildung und Beschreibung der südwest- und östlichen Wenden, Illyrer und Slaven, v kateri je Balthasar Hacquet opisal Kočevarje, da smo ga lahko uporabili pri pripravi besedil za razstavne panoje. Pri tem sva se prvič spopadli z besedilom v nemščini iz 19. stoletja. Čeprav sva besedilo aktualizirali za današnjega bralca, sva se trudili, da bi ohranili patino časa, v katerem je nastalo. Zdelo se nama je namreč pomembno, da je v njem čutiti avtorjev slog pisanja. Kasneje je bilo potrebno vsa besedila razstavnih panojev prevesti tudi v nemščino in angleščino. O etnološki zbirki in sadovnjaku je v sklopu projekta, prav tako v treh jezikih, nastala informativna zloženka za obiskovalce. 

Na ogled prenovljene etnološke zbirke Društva Kočevarjev – staroselcev in sadovnjaka starih sadnih sort, ki sta bila slavnostno odprta 18. septembra 2023, ste vabljeni vsi, ki vas zanimajo zgodovinske in etnološke značilnosti območja Kočevske npr. lov na polhe, krošnjarstvo, furmanstvo, sadjarstvo, in še marsikaj.

Avtorici članka, Klara Vrabl in Kaja Večko, sta študentki Oddelka za prevajalstvo, Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Septembra 2023 je preteklo 130 let od prihoda železnice v Kočevje. Več preberite tukaj.

The post Študentski projekt za ureditev etnološke zbirke Kočevarjev v Občicah appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Za povezovanje prvih kočevskih priseljencev v ZDA in njihovo lažjo prilagoditev na življenje v novem okolju je bilo zelo pomembno cerkveno življenje. Prvi center srečevanja newyorških Kočevarjev je bila cerkev Vseh Svetih v Brooklynu. Od leta 1886, ko se je v njej poročil prvi kočevarski par, je število kočevarskih porok stalno naraščalo. Vrh je doseglo leta 1907 z 46 porokami, kar je predstavljalo več kot polovico vseh porok v fari na letni ravni.

Pari so se najpogosteje poročali dve ali tri leta po prihodu v Ameriko, tudi če ob poroki še niso imeli urejenega lastnega prebivališča. Do konca leta 1908 je bilo v cerkvi Vseh Svetih sklenjenih 817 kočevarskih zakonskih zvez. Medtem ko so se kočevarski moški poročali izključno s Kočevarkami, pa so kočevarske ženske včasih vzele tudi kakega nekočevarskega moža.

Po letu 1930 je cerkev Vseh Svetih izgubila pomen za kočevarsko skupnost, saj je bil Brooklyn za mnoge le postojanka, od koder so se razselili po ZDA. Večina Kočevarjev iz Brooklyna se je do 30. let 20. stoletja preselila v Ridgewood (Queens).

Kočevarski klub »Gottscheer Hall« – center skupnosti: Ridgewood, Queens

Kočevarska skupnost v Ridgewoodu se je številčno okrepila zlasti po drugi svetovni vojni, ko so se svojim ameriškim rojakom pridružili kočevarski begunci iz stare domovine. V 50. letih 20. stoletja, ko jim je Amerika odprla vrata, so Kočevarji, ki so prva povojna leta večinoma preživeli v avstrijskih begunskih taboriščih, spet množično odhajali v obljubljeno deželo. Srce skupnosti je postal t. i. Kočevarski klub »Gottscheer Hall«, kjer se še danes srečujejo člani različnih kočevarskih društev in interesnih skupin kot so lovsko društvo, pevski zbor, nogometni klub, plesna skupina in drugi.

V klubski stavbi so prostori za različne aktivnosti, velika dvorana za prireditve in ples ter bar. Kočevarski klub je poln spominov na »staro domovino«. Glavno steno velike dvorane krasi podoba mesta Kočevje, v baru visi velik zemljevid Kočevske, najdemo tudi podobe kočevskih vasi. Na ulični svetilki poleg vhoda v prostore društva je pritrjen simbolični napis Kočevarska avenija »Gottscheer Avenue,« čeprav to ni uradno ime ulice.

Danes Gottscheer Hall-a ne obiskujejo samo Kočevarji. Bar v pritličju je priljubljen tudi med ostalimi Američani, ki si želijo sprostitve ob vrčku piva »Gottschee 1330« ali kranjski klobasi. Veliko dvorano, kjer nekajkrat letno prirejajo različne dogodke (plese, praznovanje Božiča itd.), oddajajo v najem tudi za poroke in druge dogodke. Tako krijejo stroške vzdrževanja klubske stavbe. V preteklih desetletjih je namreč kočevarska skupnost v New Yorku zaradi asimilacije in razseljenosti mlajših generacij, številčno precej upadla.

Gottscheer Volksfest – Kočevarski piknik

Junija 1947 je z namenom zbiranja sredstev za pomoč Kočevarskim beguncem v Avstriji organizacija Gottscheer Relief Association organizirala prvi Kočevarski piknik na trgu Franklyn Square. Dogodek z glasbo in plesom se odtlej vsako leto odvija na prvo soboto v juniju. Danes je prireditev predvsem pomemben element socialnega življenja Kočevarjev, saj pomeni priložnost, da se pripadniki skupnosti srečajo v velikem številu. Zaznamujejo jo sprevod zastav in praporov kočevarskih organizacij, nastopi plesnih skupin in pevskega zbora, med dogodki, ki pritegnejo največ pozornosti, pa je prav gotovo kronanje »miss Kočevarjev«. Po plesu ob zvokih harmonike, se obiskovalci radi okrepčajo tudi na stojnici s klobasami, slaščicami ali pa kar ameriškimi sendviči.

Viri:
– Hutter, Martha. 1999. Die ersten Amerika-Gottscheer. Festschrift: 80 Jahre Gottscheer Landsmannschaft in Graz. Gradec: Gottscheer Landsmannschaft in Graz.
– Moric, Anja. 2014. Domovina globoko v srcu: Kočevski Nemci v diaspori. Etnolog: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-CQV11TNM/6aa9d7f7-e8dc-4f26-acd6-f072cf26c4bd/PDF
– Moric, Anja. 2016. Slovenski Nemci v diaspori : doktorska disertacija. Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. 

Če vas zanimajo Kočevarji v New Yorku, najdete zgodbo družine Gladitsch na tej povezavi, o Kočevarjih v Clevelandu pa lahko več preberete tukaj.

The post Kje vse živijo Kočevarji? – 2. del: Kočevarji v New Yorku appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Izseljevanje s Kočevske

Čeprav je zgodovino Kočevske tragično zaznamovala predvsem izselitev Kočevarjev med drugo svetovno vojno v letih 1941/42, je bilo izseljevanje, tako kot drugod na Kranjskem, intenzivno zlasti v času svetovnih gospodarskih kriz. Od srede 19. pa do 30-ih let 20. stoletja so Kočevarji s trebuhom za kruhom odhajali v tujino. Skromne naravne danosti (kraški teren, pomanjkanje vode in obdelovalne zemlje itd.) in neugodne gospodarske razmere na Kočevskem so povzročile predvsem množično izseljevanje v ZDA, kjer naj bi pred drugo svetovno vojno živelo že več Kočevarjev kot na Kočevskem. V evropske države, vse do Češke, so Kočevarji do druge svetovne vojne odhajali zlasti kot krošnjarji. V večjih mestih avstro-ogrske monarhije so nekateri celo odpirali svoje trgovine, drugi pa so tjakaj odhajali v želji po izobrazbi.

Kočevarji v Clevelandu

Gottscheer Kalender iz leta 1926 poroča, da so prvi štirje Kočevarji v ZDA odšli leta 1853. Slabih 30 let kasneje, okrog leta 1880, naj bi bilo v Clevelandu že večje število Kočevarjev, ki so se zaposlovali v tamkajšnjih industrijskih podjetjih. V Clevelandu, kjer je bila socialna podpora delavcem s strani države nezadostno urejena oz. je ni bilo, so kočevarski industrijski delavci že leta 1889 ustanovili prvo kočevarsko društvo – Erster Österreichischer Unterstützungs Verein ali v dobesednem prevodu Prvo avstrijsko društvo za vzajemno pomoč. Po drugi svetovni vojni, marca 1946, je društvo skupaj z drugim kočevarskim društvom – Deutsche Österreichischer Unterstützungs Verein, prav tako delujočim v Clevelandu, ustanovilo Gottscheer Relief Committee. Namen nove organizacije je bila pomoč Kočevarjem v Evropi, ki so po vojni ostali brez domovine. Leta 1955 sta se društvi združili v Erster Österreichischer Unterstützungs Verein, krajše EOUV, ki deluje še danes. 

Društvo je leta 1983 s prostovoljnim delom članov in donacijami zgradilo nov kulturni dom oz. klub z nogometnim igriščem, paviljonom in oskrbnikovo hišo. Na posestvu, ki se imenuje Gottscheer Park, se obiskovalci lahko sprehodijo po gozdičku, skozi katerega vodi sprehajalna pot Gottscheer Weg. Pod okriljem kluba delujejo godba na pihala, plesna skupina in pevski zbor.

Kočevarice so zlasti ponosne na žensko sekcijo društva Ladies Auxiliary, ki danes skrbi za kuhinjo in kulinarične dobrote na različnih dogodkih. Na začetku 20. stoletja je bilo delovanje žensk tudi politično, saj so si Kočevarice v Clevelandu, prav tako kot moški, organizirano prizadevale za več delavskih pravic.

Aktivnosti kluba so nekoč obsegale še druge dejavnosti, kot so gledališka skupina, skupina za zimske športe. Leta 1953 ustanovljeni Nogometni klub je deloval še v 80. letih 20. stoletja, in sicer pod imenom Blau-Weiss Kickers oz. pod belo-modro kočevsko barvo. 

Viri:
– Sieder, Joseph at al. 1989. 1889-1989 E.O.U.V.
– Ferenc, Mitja. 2005. Kočevska – pusta in prazna. Ljubljana: Modrijan.

Kje še najdemo kočevarske skupnosti, preberite v naslednjem prispevku. O udejstvovanju kočevarskih nogometašev pa tukaj.

The post Kje vse živijo Kočevarji? – 1. del: Kočevarji v Clevelandu appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Kdo bi si mislil, da bo kočevskim ljubiteljem nogometa pozornost vzbudilo eno od na papirju najmanj atraktivnih srečanj prvenstva, med nasprotnikoma, ki ne sodita v svetovni nogometni vrh. Tekla je 36. minuta tekme med ZDA in Walesom, ko je mladi ameriški napadalec Timothy Weah spretno sprejel podajo soigralca na robu kazenskega prostora in z zunanjim delom stopala mojstrsko premagal velškega vratarja za vodstvo Američanov z 1:0. Nič posebnega, boste rekli. In imeli bi prav, če ne bi šlo za sina liberijskega predsednika, ki velja tudi za daleč najboljšega nogometaša v zgodovini Liberije, Georga Weaha. 20-letni Timothy je tako spomnil na zlate čase svojega legendarnega očeta, ki je leta 1995 prejel najprestižnejšo posamično nagrado v nogometnem svetu, zlato žogo za najboljšega nogometaša na planetu.

In zakaj je omenjeni nogometaš pomemben za Kočevsko oziroma ali je z njo kakorkoli povezan? Odgovor je preprost: gre za prvega (nekdanjega) nogometaša kočevarskega kluba Blau-Weiss Gottschee iz New Yorka, ki je dosegel zadetek na največjem nogometnem tekmovanju na svetu! Timothy je bil namreč med letoma 2010 in 2013 član mladinske ekipe tega newyorškega kluba in se tam tudi naučil prvih nogometnih veščin. Čeprav se je pri omenjenem klubu kalil le v mladinskih kategorijah in zanj ni nikoli zaigral na članskem nivoju, gre za veliko priznanje uspešnega dela tega ameriškega moštva s kočevarsko tradicijo.

Kočevarski nogometni klub v New Yorku

Nogometni klub Blau-Weiss Gottschee je leta 1951 ustanovila skupina kočevarskih priseljencev v New Yorku. Ustanovitelji so ga postavili na noge z namenom »obuditve duha svoje domovine«. Klub se je že v prvih letih uspešno predstavljal v tekmovanjih nemških klubov v ZDA, zato si je kaj kmalu priboril tudi pravico nastopanja v ameriških državnih tekmovanjih. Od samega začetka pa je največji poudarek namenjal načrtnemu razvoju mladih nogometašev, ki so v nadaljnjih karierah v večjih klubih dosegali zavidanja vredne uspehe. 

V prvih desetletjih so v klubu prevladovali nogometaši, ki so bili potomci Kočevarjev ali so imeli vsaj daljne kočevarske korenine. Ta praksa se je kasneje spremenila in danes večino igralske zasedbe tvorijo ameriški nogometaši. Blau-Weiss Gottschee ima trenutno aktivnih kar 26 ekip v različnih starostnih kategorijah, od tega 20 v moški in šest v ženski konkurenci. Klub je kot podružnica tesno povezan z enim najslavnejših ameriških nogometnih klubov, članom elitne ameriške lige MLS New York Red Bulls, kateremu služi kot valilnica talentov. 

Kot rečeno, je največji dragulj mladinske šole kočevarskega kluba Timothy Weah, med njene najvidnejše člane pa sodijo še nekateri nogometaši, ki so pustili močan pečat v ameriškem in tudi mednarodnem merilu. Omeniti je treba zlasti Mika Windischmanna, ki je bil leta 1990 celo kapetan ameriške reprezentance na svetovnem prvenstvu v Italiji, Mattea Ritaccia, ki trenutno nastopa za mladinsko ekipo angleškega velikana Liverpoola, ter Joeyja Finka, ki je bil sredi 70. let prejšnjega stoletja soigralec slovitega Peléja.

Joey Fink – Kočevar, ki je igral s Peléjem

Pred kratkim nas je zapustil za mnoge največji nogometaš vseh časov, legendarni Pelé. Glede na to, da je znameniti brazilski virtuoz v celotni nogometni karieri igral le za dva kluba (matični Santos in New York Cosmos), se lahko le redki še živeči nekdanji nogometaši pohvalijo, da so bili njegovi soigralci. Eden od takšnih srečnežev je Američan kočevarskih korenin Joseph »Joey« Fink, ki si je s Kraljem, kakršen je bil Brazilčev vzdevek, nekaj mesecev delil slačilnico pri omenjenem newyorškem klubu.

Danes 71-letni Fink se je rodil v New Yorku leta 1951, že priimek pa nakazuje, da korenine njegovih prednikov izhajajo iz Kočevske. Finkovi starši so se leta 1950 iz kraja Smuka na Kočevskem preselili v ZDA, leto kasneje se je v enem od največjih mest na svetu rodil Joey. Pri osmih letih je kot potomec Kočevarjev začel trenirati nogomet pri kočevarskem klubu Blau-Weiss Gottschee, pri katerem je ostal vse do 20. leta. Nato je odšel na študij na newyorško univerzo, kjer je še naprej igral nogomet, dokler mu ni leta 1973 moštvo New York Cosmos ponudilo prve profesionalne pogodbe, vredne 2100 dolarjev na sezono. 

Za Cosmos je Fink kot napadalec igral med leti 1973 in 1975, v zadnji sezoni pa se mu je pridružil takrat najslavnejši nogometaš na svetu Pelé. Joey je dosegel 20 zadetkov v najmočnejši ameriški ligi, kar mu je prineslo tudi šest nastopov za ameriško člansko reprezentanco. S Peléjem je odigral 12 tekem. Ko so Newyorčani v ekipo pripeljali še znanega italijanskega napadalca Giorgia Chinaglio, je Fink prestopil v moštvo Tampa Bay Rowdies. Kljub temu pa je čast igranja s prvim pravim svetovnim superzvezdnikom nekaj, kar lahko ameriškemu Kočevarju zavidajo tudi bistveno slavnejši nogometaši. 

Joey Fink se velikega Peléja spominja takole: »Bil je družaben, sproščen in karizmatičen. Znal je poskrbeti, da smo se vsi počutili prijetno v njegovi družbi. Vedno je bil nasmejan, pravi ljudski človek s kakovostjo svetovnega zvezdnika. Čeprav je bil že v zrelih nogometnih letih, ko je prišel k nam, je bil tudi pri 35-ih še vedno izjemen nogometaš, ki je znal pričarati neverjetne poteze.«

Kočevarji brcali tudi v Clevelandu

V približno podobnem obdobju kot v New Yorku so potomci Kočevarjev svoj nogometni klub ustanovili tudi v Clevelandu. Klub z imenom Gottscheer Soccer Club je bil ustanovljen leta 1953, njegov prvi predsednik je postal Arnold Mausser. Sprva so zanj igrali le štirje potomci Kočevarjev, v svoje vrste pa je skozi desetletja delovanja sprejemal nogometaše z različnimi etničnimi ozadji. 

Klub je bil idejno zasnovan po vzoru avstrijskega velikana Austrie iz Dunaja, zato so njegovi nogometaši sprva po zgledu tega slavnega moštva nosili vijolične drese. Clevelandska kočevarska ekipa je že v prvih letih obstoja beležila dobre rezultate, leta 1956 je denimo osvojila prvenstvo zvezdne države Ohio. Sledili so še mnogi drugi uspehi in osvojene lovorike, kar je klubu zagotovilo pravico tekmovati na državnem ameriškem nivoju. 

Vmes je klub iz sponzorskih razlogov spremenil ime v German-American Sport Club. Leta 1985 pa se je preselil v Novelty, v zvezdni državi Ohio, kjer je od tedaj treniral in igral svoje domače tekme. V njem sta delovali članski moška in ženska ekipa, rezervna moška zasedba in moštvo veteranov. 

Viri:

• Facebook stran nogometnega kluba Blau-Weiss Gotschee, dostopno prek https://www.facebook.com/BlauWeissGottschee/
• Spletna stran nogometnega kluba Blau-Weiss Gotschee, dostopno prek https://bwgottschee.org/
• Spletna stran nogometnega kluba New York Red Bulls, dostopno prek https://www.newyorkredbulls.com/
• Spletni stran Wikipedia, dostopno prek https://www.wikipedia.org/
• Sieder, Joseph at al. 1989. 1889-1989 E.O.U.V.
• Spletni pogovor z Joeyem Finkom

Več o nogometu na Kočevskem pred drugo svetovno vojno preberite tukaj.

The post »Kočevarski« zvezdnik med junaki svetovnega prvenstva: kočevarski nogometaši appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Leta 1956, ko sem bil star 4 leta, smo iz Avstrije šli v Ameriko. Moja starša sta na Kočevskem živela do leta 1938, ko je oče v Ljubljani odprl trgovino z oblačili, kjer je prodajal obleke, izdelane v podjetju Kresse iz Kočevja. Ob koncu druge svetovne vojne sta moja starša živela na Jesenicah. Njuni slovenski prijatelji so jima predlagali, da je najbolje, da zbežita iz države, zato sta spakirala in odšla. Z nekaj osebnimi predmeti, sta se z očetovim tovornjakom “Holtz Gazer” odpeljala čez mejo. 

Najdragocenejši predmeti, ki jih še vedno hranim, so družinske fotografije, ki jih je posnel moj oče na Kočevskem in vezani originalni izvodi “Kočevarskega koledarja” (Gottscheer Kalender), od 1921 do 1941, ki jih je mama prejela od svojega očeta, učitelja in pisatelja, ki je za “Gottscheer Kalender” pisal članke. Gottscheer Kalender je bila letna publikacija s članki, pesmimi in slikami o življenju na Kočevskem. 

Življenje v kočevarski skupnosti v Ridgewoodu, v New Yorku

Prispeli smo v ZDA in našli stanovanje v šestdružinski stanovanjski hiši v lasti družine Michitsch, ki je 10 let prej prav tako prišla s Kočevske. Na naši ulici v Ridgewoodu v New Yorku so bile še druge kočevarske družine, s priimki Kikel, Loser, Tramposch, Jurkowitsch in Urbanitsch. Tu si lahko vsak dan slišal kočevarsko narečje. 

Kočevarski klub v Ridgewoodu

S sestro sva enkrat tedensko obiskovala  Kočevarski klub »Gottscheer Clubhouse«, naš skupnostni center, kjer sva pela v otroškem zboru (“Kinder Chor”). Učili smo se nemške in angleške pesmi za letni nastop v brooklynski koncertni dvorani. V centru, imenovanem tudi “Gottscheer Halle”, se srečujejo člani nogometnega kluba “Blau Weiss Gottschee Fussball Verein”, mešanega pevskega zbora “Damen und Maenner Chor”, kočevarskega društva “Gottscheer Relief”, ustanovljenega za pomoč priseljencem s Kočevske, Ribiškega in lovskega kluba, in Kegljaškega kluba. V bar, ki sodi v sklop “Kočevarske dvorane”, je gospod Samide prinesel svojo harmoniko in obiskovalcem, ki so pili pivo in govorili kočevarsko, igral kočevarske in slovenske pesmi.

V klubu je velika dvorana za poroke, plese in zabave. Blizu šanka visi velik uokvirjen zemljevid Kočevske, pri vhodu pa fotografije žensk, ki so bile izbrane za mis Kočevarjev. Na našem letnem pikniku, se tisoči ljudi kočevarskega porekla še vedno vsako leto srečujejo in uživajo v glasbi harmonike, jedo pečeno govedino, kranjske klobase, potico pobolico in jabolčni zavitek. Spomladi vsak izmed klubov sponzorira ples, kjer plešemo ob ritmih polke, valčka in priljubljene ameriške glasbe. 

V Ridgewoodu smo se štirikrat selili. Vsakič v večjo in boljšo hišo, zanimivo pa je to, da so bili kamor koli smo se preselili, v bližini vedno Kočevarji. Nekateri priimki naših novih sosedov so bili Stalzer, Siegmund, Stampfel, Kostner, Stritzl, Lukan, Morscher, Morschner, Petschauer, Hutter, Maurin, Krainer in Stiene. 

Krščanske praznike v Ridgewoodu praznujemo z nemško mašo v cerkvi sv. Matije, dan sv. Miklavža v Kočevarskem klubu, velikonočni vikend pa z blagoslovom velikonočne hrane v štirih katoliških cerkvah v moji newyorški soseski.

Stiki s Kočevsko

Moj stric Albert Loser je pisal za mesečnik “Gottscheer Zeitung”. Ker sem študiral fotografijo in postal navdušen fotograf, je v njem objavljal moje fotografije kočevskih dogodkov. Sedaj imam spletno stran: www.gottschee.us, kjer objavljam teme, pomembne za kočevarsko skupnost, moje dokumentarne video posnetke pa si lahko ogledate na Youtube kanalu z imenom “Gottscheerisch“. Med svojimi vsakoletnimi potovanji v Slovenijo uživam tudi pri fotografiranju in snemanju pokrajine, kjer so 600 let živeli Kočevarji.

Imam prijatelje in sorodnike, ki prav tako na internetu objavljajo informacije o Kočevski, tako da se na ta način naša kulturna dediščina prenaša na naslednjo generacijo, ki govori in bere predvsem angleško. Na tisoče ljudi je iz Kočevja odšlo v novi svet, vendar se njihove številne kulturne dejavnosti, običaji in jezik še vedno ohranjajo in prenašajo na naslednjo generacijo, zahvaljujoč demokratičnemu vidiku interneta, kjer lahko vsakdo prosto deli informacije.

John B. Gladitsch je z vami delil izkušnjo življenja v kočevarski skupnosti v ZDA. O aktivnostih Kočevarjev – staroselcev iz Občic pa piše Urška Kop.

The post John B. Gladitsch: zgodba ameriškega Kočevarja appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.