Mokri Potok: od živahne predvojne do porušene povojne vasi

Na spletni strani Ekološke vasi Mokri potok lahko preberemo: »Mokri Potok je bil nekoč stara kočevarska vasica, globoko v kočevskih gozdovih. Njene korenine se razprostirajo daleč v preteklost. Prvi pisni viri o njej segajo v leto 1498, ko je na tem območju stalo več hiš in majhna cerkev. Vas je bila del razpršene kočevarske kulture in skupnosti, ki je stoletja živela samotno, v tesnem sožitju z gozdovi. Vendar je zgodovina vasic na tem območju zaznamovana s težkimi preobrati. Po drugi svetovni vojni so Kočevarji odšli, hiše so ostale prazne, poti so se zarasle in Mokri Potok je počasi izginil z zemljevida vsakdanjega življenja. Do leta 1965 je vas popolnoma opustela, brez stalnih prebivalcev in jasne prihodnosti.«

Kot v pred kratkim izdani poljudnoznanstveno-strokovni knjigi o Kočevski z naslovom Kočevsko za radovedneže in ljubitelje zapiše Andreja Mihelič, je imelo naselje Mokri Potok v 19. stoletju vsaj en mlin, gostilno, manjšo cerkev in kapelo. V vasi je bilo leta 1936 zabeleženih 26 naseljenih hiš, po izselitvi kočevskih Nemcev leta 1941 pa so bile takšne le še štiri. Leta 1945 je bilo sicer poseljenih osem hiš, vendar so do leta 1965 vas zapustili vsi prebivalci. Po izselitvi zadnjih stanovalcev je bila večina hiš porušenih, najverjetneje za potrebe delovanja zaprtega območja. 

»Pred kratkim nas je obiskala gospa iz Avstrije, ki nam je zaupala, da je bila rojena v Mokrem Potoku leta 1951. To pomeni, da je vsaj ena družina nemškega porekla tu ostala tudi po koncu vojne. Leta 1965 je bila vas praktično v celoti porušena, neposeljena pa je ostala vse do leta 2013, ko smo se odločili za nakup zemljišč in postavitev hiš,« pa mi je v intervjuju zaupal pobudnik in gonilna sila ekovasi Marko Kovač.

Ponovna obuditev v obliki edinstvene ekovasi

»K vzpostavitvi ekološke vasi je pristopilo pet ustanovnih članov, ki smo se povezali v zadrugo. Ideja je prišla z interneta, natančneje s platforme YouTube. Takšni projekti so v tujini, zlasti v Nemčiji, Španiji in Italiji, že kar razširjeni. Mnogi se izjalovijo, zato smo ponosni, da naš uspešno deluje že dobro desetletje. Naselje tvorijo štiri hiše različnih dimenzij, v celoti zgrajene z naravno gradnjo. V osnovi gre za mešanico okolju prijazne gradnje, naravnega načina življenja in skupnostne povezanosti, pa tudi iskanja boljšega, pravičnejšega in trajnostnejšega sveta, v katerem vsi živimo v sožitju.«

»Tone Puglej, direktor podjetja, ki se ukvarja z naravno gradnjo, je takšno željo gojil vrsto let, tudi v meni pa je podobna ideja tlela že lep čas. Tone je sicer sprva načrtoval ureditev ene od vasi na Primorskem, a je odločitev naposled padla na Kočevsko, kjer je bilo več kot deset zapuščenih zazidljivih vasi. V dogovoru s takratnim kočevskim županom smo se odločili za Mokri Potok, čeprav smo se pogovarjali tudi o Hribu pri Koprivniku. Ker pa tam ni bilo na voljo toliko kmetijskih zemljišč, je prevladala tukajšnja lokacija,« je še dodal Marko Kovač. 

V nenehnem stiku z naravo, sočlovekom in samim seboj

»Vse temelji na naravnih materialih, konstrukcije hiš na lesu in ilovici, izolacije pa na konoplji, slami ipd. Vsakodnevno sobivamo z naravo in v povezanosti s sočlovekom ter s samim seboj. Pri nas ne vlada ‘pivo in čevapčič kultura’. Gostimo družabne dogodke, delavnice in manjše festivale za do 50 obiskovalcev, ki so drugačni od običajnih, saj se izogibamo alkoholu. Vas deluje po principu off grid, kar pomeni, da ni priključena na javni vodovod in električno omrežje, pač pa uporabljamo sončno energijo in deževnico oz. kapnico. Električna pečica je v uporabi le do sončnega zahoda. Takšno življenje je velik plus, saj tehnologija hitro napreduje in so sončne celice ter baterije, s katerimi si tudi pomagamo, vse cenejše. Z manjšimi prilagoditvami smo brez težav energetsko samooskrbni. Ogrevamo se na drva, po pitno vodo pa gremo k izviru. V veliki meri smo tudi prehransko samooskrbni, saj imamo vrtove, na katerih si pridelamo dovolj pridelkov. Imamo pa tudi nekaj živine.«

»Zmotno je prepričanje, da smo zaprta skupnost. Prav nasprotno, želimo si, da se naše ideje širijo in morda navdahnejo še koga. Redno prihajajo gostje iz tujine, ki so jim podobni projekti že znani in si pri nas ogledajo primer dobre prakse. Naša skupnost je tesno povezana, vendar nikakor nismo nobena ‘komuna’. Redno se dobivamo in se skupaj odločamo o vsem, kar se dogaja v vasi, vendar ima vsaka družina lastno intimo. Si pa pomagamo pri različnih opravilih, zlasti na vrtu, okoli hiše in pri živini. Enkrat tedensko imamo skupne obroke. Poleti še pogosteje, saj se nam pridružijo gostje in prostovoljci, ki pomagajo ob pripravi dogodkov.«

(Prepo)znana v tujini, ne pa tudi na Kočevskem

»Vas ima okrog 15 prebivalcev, tudi 6 otrok, in poseben prireditveni prostor, smo pa tudi v zaključku izgradnje večjega parkirišča. Pri gradnji in delu uporabljamo lokalne materiale, zlasti les in ilovico, ki ju imamo okrog sebe. Nekateri so bolj, drugi manj v stiku z naravo, vsi pa si delimo podobne vrednote. Denimo švicarski par, ki se je priselil pred kratkim, se je odločil za življenje povsem brez električne energije, sam pa za delo z računalnikom potrebujem wi-fi povezavo. Ekološka vas ni turistična vas. Seveda smo veseli vsakogar, še posebej udeležencev naših dogodkov, vendar je Mokri Potok kraj, kjer bivamo le stalni prebivalci. Vsak, ki se želi priseliti, mora izpolniti vprašalnik na naši spletni strani, saj je pomembno, da se ujema z našimi vrednotami. Imamo šestmesečno poskusno obdobje preden sprejmemo nove ”sosede”. Za bivanje v ekovasi je potrebno izpolnjevati določene pogoje.«

»Veliko je gostov iz tujine, Ljubljane in drugih slovenskih mest, s Kočevske pa zelo malo. Edini redni gost s tega območja je eden od kočevskih glasbenikov. Večkrat nas obiščejo Ljubljančani, ki še nikoli prej niso bili južneje od prestolnice. Pred kratkim smo denimo pripravili dan odprtih vrat za krajevno skupnost, pa je bil odziv praktično ničen. Res je zanimiv fenomen, da smo prepoznani v tujini, v svoji lokalni skupnosti pa ne. Povezani smo s tukajšnjimi kmeti, s katerimi redno sodelujemo. S posamezniki imamo dobre odnose, v širši skupnosti pa se o nas še vedno premalo ve. Zato pripravljamo raznolike dogodke za čim širši krog obiskovalcev, med drugim vrtnarsko delavnico ter delavnico digitalnega razstrupljanja, ki nudi štiridnevni oddih v naravi brez digitalnih naprav in spleta,« sklene sogovornik.

Viri:

• Intervju s predstavnikom Zadruge Mokri Potok in prebivalcem Ekološke vasi Mokri Potok Markom Kovačem, opravljen 29. 7. 2026. 
• Mihelič, Andreja v Mršek Bajda, Lela Angela (ur.). 2026. Kočevsko za radovedneže in ljubitelje. Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Ljubljana.
• Spletna stran Ekološke vasi Mokri Potok, dostopna tukaj.

V prejšnji objavi izveste več o arheološkem najdišču Vilikle.

The post Mokri Potok – nekoč živahna kočevarska, vmes izpraznjena, danes ekološka vas appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Ko se danes iz Črmošnjic po asfaltni cesti vzpenjamo proti smučišču Gače ali še naprej v notranjost prostranega gozda, lahko le slutimo, da gremo skozi eno izmed večjih nekdanjih kočevarskih vasi na tem delu Kočevskega roga. To je Topli Vrh, ki leži na prisojni legi hriba Topli vrh. Na tem vrhu je že v prazgodovini bilo gradišče oziroma višinsko naselje, ki je nadzorovalo cestno povezavo v dolini.

Začetki vasi segajo v 13. stoletje. V urbarju iz leta 1574 je ime vasi zapisano kot Tablwerch. Takrat je v vasi bilo 6 polovičnih kmetij na katerih je živelo med 30 do 35 prebivalcev. Leta 1770 je vas imela 15 hiš, prav tako leta 1824. Takrat so pripravljavci franciscejskega katastra zapisali, da v vasi živi 114 prebivalcev in sicer 56 moških in 58 žensk. Iz katastra je tudi razvidno, da so hiše stale ob cesti, obkrožale pa so jo travniki, sadovnjaki, njive in gozd. 

Leta 1880 je bilo v vasi 21 hiš in 123 prebivalcev, leta 1900 pa 129 prebivalcev. Leta 1936 je vas imela 24 naseljenih hiš s 125 prebivalci, še pet hiš pa je bilo praznih. Vaščani so se ukvarjali s sekanjem gozda in prodajo lesa, verjetno so tudi žgali oglje. Za svoje potrebe so se ukvarjali tudi s poljedelstvom in živinorejo. Leta 1834 so v vasi zabeležili 3 konje, 30 volov, 11 krav, 10 telet in jagnjet, 45 ovac in 15 prašičev. Nekateri prebivalci so se ukvarjali tudi z izdelovanjem in prodajo lesene posode. Dva posestnika sta obdelovala še vinograd na Semiški gori. 

Otroci s Toplega Vrha so obiskovali šolo v Črmošnjicah. Njeni začetki segajo v leto 1822. Leta 1929 je bilo od 108 prebivalcev Toplega Vrha 24 šolarjev. Težave pri obiskovanju šole v zimskem času so predstavljali visok sneg in zameti.

Cerkev sv. Petra in Pavla

Cerkev sv. Petra in Pavla (godujeta 29. junija) je podružnica župnije Črmošnjice. Njena prva omemba sega v leto 1689, ko jo omenja Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske. Najverjetneje je cerkev vsaj za nekaj manj kot 200 let starejša. Na glavnem, rezbarsko izdelanem, oltarju (postavljen konec 17. ali v začetku 18. stoletja) sta bila kipa sv. Petra in Pavla, ob strani pa kipa sv. Antona in sv. Frančiška in še nekateri drugi neznani svetniki. V njej sta bila tudi dva stranska oltarja s slikama sv. Marije, matere dobrega sveta ter sv. Kozme in Damjana. Cerkev je imela lesen obok nad cerkveno ladjo, lesen pevski kor, prižnico in 27 klopi. V zvoniku so bili trije zvonovi.

Vas in cerkev med 2. svetovno vojno in neposredno po njej

Topli Vrh je delil usodo večine kočevarskih vasi na območju Kočevskega roga. Po okupaciji vojske fašistične Italije je vseh 118 prebivalcev te vasi 20. in 21. decembra 1941 zapustilo vas in se preko železniške postaje v Semiču izselilo v Posavje in Posotelje na tedanjo spodnjo mejo Hitlerjevega nacističnega Tretjega rajha. Vas je 22. julija 1942 med ofenzivo požgala italijanska vojska. Požaru sta se izognili ena hiša in cerkev. V njej so se med ofenzivo zadrževali italijanski vojaki in s kurjenjem uničevali cerkvene klopi in dele oltarjev. Na steno, osmojeno od ognja, so s praskanjem v italijanščini napisali ”uničeni partizani” (viden je bil še leta 1947). V cerkvi so vsaj enkrat prenočili tudi partizani in sicer se avgusta 1942 omenja bataljon Tomšičeve brigade. Vas ni bila več obnovljena. Med leti 1943 in 1945 je v gozdovih v bližini delovalo nekaj skritih partizanskih bolnic. Zanje so uporabili tudi okenske okvirje poškodovane cerkve in del strešne opeke. Slike in oltarni kipi so bili uničeni ali poškodovani. 

Neposredno po koncu vojne so razbijali ruševine hiš in jih uporabljali kot nasipni material pri gradnji ceste proti Komarni vasi. Zidove cerkve so leta 1964 še dodatno minirali. Pri tem so pustili zvonik, ki je zaradi svoje strateške lege omogočal orientacijsko točno za vojaške oblasti. Vas Topli Vrh je bila kot naselje ukinjena leta 1955, tako kot tretjina uničenih nekdanjih naselij na območju Kočevske.

»Odšla sva na Topli Vrh« – poroka marca 1945

Slikarja Alenka Gerlovič in Vito Globočnik sta kot umetnika delovala v partizanskem gibanju. V letu 1944 in 1945 sta zahajala tudi v požgano vas Topli Vrh in jo upodabljala. Zaljubljenca sta se odločila, da se bosta poročila. Njuni nadrejeni temu sprva niso bili naklonjeni. Želela sta skromno poroko brez pompa, ki sta jo 23. marca 1945 samovoljno izpeljala na vrhu zvonika cerkve na Toplem Vrhu. Priči temu obredu sta bila kipa dveh svetnikov, brez rok, ki sta ju vzela iz poškodovanega oltarja. V tram na zvoniku sta vrezala njuni imeni in datum ter tako je bila njuna neformalna poroka sklenjena.

Topli Vrh v 21. stoletju

Na nekdanjo vas danes spominjajo skromni kamniti ostanki tlorisa cerkve, hiš, njihovi vodni zbiralniki in sadno drevje. Maketo cerkve je v merilu 1 : 50 izdelal Tone Troha. Na pašnikih se pase govedo in konji kmetije Mihelčič iz občine Semič. 

Najbolj viden ostanek nekdanje vasi je cerkveni zvonik. Leta 2004 so bili očiščeni skromni ostanki cerkve in obnovljeno je bilo ostrešje zvonika, ki je bilo pokrito z bakreno kritino. V notranjosti so bile postavljene lesene stopnice. Obnovo so izpeljali Društvo Kočevarjev staroselcev in prostovoljci ob finančni podpori iz Južne Tirolske. Pohlep po bakreni kritini in večkratni poskusi kraje so dokončno uničili trud obnovitvenih del. Med poskusom kraje bakrene kritine 3. aprila 2023 je najverjetneje iskrenje rezanja kovine povzročilo požar. Zvonik je tako zopet brez kritine, prepuščen počasnemu propadanju in tiho kliče po obnovi ali vsaj zasilni zaščiti. Morda pa se v prihodnje zopet najde volja in moč za ponovno ohranjanje dediščine in njeno predstavitev. 

Viri:

vUiUš i,jžoa k,Arhiv Republike Slovenije, Franciscejski kataster za Kranjsko, k. o. Črmošnjice pri Kočevju, Katastrski cenilni elaborat, https://vac.sjas.gov.si/vac/search/details?id=375384 (dostop: november 2024).
Krajevni leksikon Dravske banovine (1937), dLib, https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-IHXHRWQE, (dostop: november 2024).
Slovenska historična topografija za Kranjsko do leta 1500, ZRC SAZU, DOI: https://doi.org/10.3986/9789612549749, https://topografija.zrc-sazu.si/ (dostop: november 2024).
Slovenski šolski muzej, Šolski list (1929), Državna mešana šola v Črmošnjicah, Zgodovina Slovenije — SIstory, https://www.sistory.si/publication/24112 (dostop: november 2024).
Gottscheermatzelle, https://gottscheermatzelle.wordpress.com/gottscheer-history/, (dostop: november 2024).
Ministrstvo za kulturo, Register kulturne dediščine, Interaktivna karta kulturne dediščine, https://geohub.gov.si/ghapp/giskd/ (dostop: november 2024).
Obrazi slovenskih pokrajin, Alenka Gerlovič in Vito Globočnik, https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/gerlovic-alenka/, https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/globocnik-vito/ (dostop: november 2024).
Perko Drago. Kradli baker, zažgali cerkev! Slovenske novice, 5. 4. 2023, https://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/kradli-baker-zazgali-cerkev-foto/ (dostop: november 2024).
PGD Semič, Požar na Toplem Vrhu, 3. 4. 2023, https://www.facebook.com/profile/100064566140803/search/?q=toplem%20&locale=sl_SI (dostop: november 2024).
Topli Vrh: Zagorel spomeniško zaščiten zvonik, 4. 4. 2023, https://moja-dolenjska.si/topli-vrh-zagorel-spomenisko-zasciten-zvonik/#goog_rewarded (dostop: november 2024).
Ferenc Mitja in Zupan Gojko. Cerkve na Kočevskem nekoč in danes II. Ljubljana: ZRC SAZU, 2006.
Ferenc Mitja in Zupan Gojko. Izgubljene kočevske vasi: nekoč so z nami živeli kočevski Nemci. 3. del. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2013.
Ferenc Mitja in Zupan Gojko. Po sledeh Kočevarjev v Črmošnjiško-Poljanski dolini / Auf den Spuren der Gottscheer in der Moschnitze. Dolenjske Toplice : Društvo Kočevarjev staroselcev = Gottscheer Altsiedler Verein, 2013.
Gerlovič Alenka. Okruški mojega življenja. Ljubljana: Forma 7, 2006.
Janežič Zvonka. Arheološka najdišča Kočevskega roga in Poljanske gore. Diplomsko delo. Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete univerze v Ljubljani, 2022.
Mohar Rozi. Tu so živeli …Semič: Občina, 2008.
Prelesnik Anton. Vodni viri na Kočevskem / Wasserquellen im Gottscheerland. Dolenjske Toplice, Ljubljana: Društvo Kočevarjev staroselcev, ZRC SAZU, 2007.
Simonič Binca, ur. Župnija Črmošnjice 500 let: 1509-2009. Semič: Župnija, 2009.
Strle Franci. Tomšičeva brigada 1942-1943. Ljubljana: Borec in Partizanska knjiga, 1986.
Troha Anton in Anton Prelesnik. Makete kočevarskih cerkva in krajev / Maquetten von Gottscheer Kirchen und Ortschaften. Ljubljana: “Maks Viktor” in Dolenjske Toplice: Društvo Kočevarjev staroselcev, 2011.

Prejšnja objava: Mala Knežja jama in Jama nad Dolgim vodnjakom: arheološki najdišči v osrednjem delu Kočevskega Roga.

The post Topli Vrh (Untertaplwerch) – nekdanja kočevarska vas pod okriljem sv. Petra in Pavla appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.