Kdo je ris – skrivnostni prebivalec naših gozdov?

Evrazijski ris (Lynx lynx) je največja prostoživeča mačka v Evropi. Odrasla žival v dolžino meri 70 do 130 cm in tehta od 12-35 kg. Ima značilno mačjo glavo, ki jo čopi daljše dlake ob straneh na videz povečajo. Trikotni uhlji se končajo z značilnimi čopki. Kožuh je rjavo obarvan, z edinstvenim vzorcem lis in pik. Vsak ris ima drugačnega, podobno kot imamo ljudje različne prstne odtise.

Ris v Evropi živi v gozdnih habitatih. Za svoje življenje potrebuje velika, strnjena gozdna območja in ima kot vrhovni plenilec pomembno vlogo v ekosistemu. Najpogosteje lovi srnjad prehranjuje pa se tudi s polhi, gamsi in teleti jelenjadi. Kot plenilec vzdržuje zdrave populacije prostoživečih parkljarjev, vpliva na njihovo številčnost in vedenje in s tem posredno varuje rast rastlin. 

V Sloveniji je ris prisoten zlasti na območju dinarskih jelovo-bukovih gozdov, ki so dokaj redko poseljeni. Za visoki dinarski kras so značilne kraške reliefne oblike, kot so kotanje, brezna, jame, skalni previsi in stene. Risu razgibano okolje zelo ustreza. Skale mu služijo kot razgledne točke, zelo rad hodi po podrtih deblih, po robovih grebenov, ob skalnih spodmolih in prelomih. 

Srečamo ga vse od območij Trnovskega gozda, Nanosa, Menišije, Javornikov pa do kočevskih gozdov. V slovenskih Alpah so bili risi do nedavnega izjemno redki. 

Enkrat smo risa že izgubili

Ris je bil v preteklosti prisoten na celotnem območju Slovenije, dokler ni na začetku 20. stoletja zaradi pretiranega lova in izsekavanja gozdov, izginil. Leta 1973 so ga lovci in gozdarji ponovno naselili na območje Kočevja in uspešno se je razširil po velikem delu Dinaridov in vzhodnih Alp. V začetku novega tisočletja pa bi zaradi parjenja v sorodstvu skoraj ponovno izginil iz naših gozdov. Da bi preprečili izumrtje, so v sklopu projekta LIFE Lynx v Slovenijo in na Hrvaško preselili 18 risov iz Slovaške in Romunije. Zaenkrat je populacija rešena, njena ohranitev pa je v veliki meri odvisna od nas ljudi.

Kar poznamo, bolj cenimo

Izobraževanje je ključna aktivnost varovanja posameznega elementa narave, saj je prav neznanje pogosto vzrok za njegovo ogroženost. Naravo moramo približati ljudem, da jo bomo lahko cenili in občudovali ter postali dojemljivi za izgubo in ogroženost različnih vrst. S tem namenom je na Kočevskem nastala Risova učna pot. Umeščena je ob Koči pri Jelenovem studencu in obiskovalcem na poljuden način odstira vpogled v življenje risov, izzive s katerimi se sooča njihova populacija in pomembno vlogo, ki jo imajo v ekosistemu. Ris je krovna vrsta, z varovanjem risa varujemo tudi njegov življenjski prostor in posledično vse ostale rastlinske in živalske vrste, ki so pomembne za zdrav in delujoč ekosistem, od katerega smo odvisni tudi ljudje. 

Risa smo nekoč že izgubili – upajmo, da nam ga tokrat, s spremenjenim odnosom do narave in zavedanjem o naši medsebojni prepletenosti, uspe ohraniti.

Viri: Čadež, D., Jankovič, N., Kavčič, I., & Pšeničnik, A. (2023). Didaktična priporočila za risovo pot (1. izd., str. 19). Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za biologijo.

V prejšnji objavi preberite: Kočevski rudar Franc Volf: spomini na rudarsko življenje v Kočevju.

The post Ris, skrivnostna mačka slovenskih gozdov appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Krokar je eno tistih območij, kjer je človek vajeti prepustil naravi. Ne čisto, bi me popravil gozdar Tomaž Hartman, ki je leta 2014 skupaj s petimi fotografi izdal dvojezično monografijo o pragozdu. Tudi območja, ki je zavarovano, ne moremo obvarovati pred onesnaženim zrakom, kislim dežjem in podobnim. Človeška neumnost je brez meja! Kot še rad poudari Hartman, je pragozd uvid v daljno preteklost. »Naše dojemanje sveta ni edino pravilno ali resnično,« mi je rekel na začetku lanskega leta. Prav ima.

Kočevski pragozd

Kočevska ima 6 pragozdnih ostankov in je zato zlasti za gozdarje nekaj posebnega. Krokar, del Borovške gore, se razteza na nekaj več kot 74 hektarjih in je zatočišče medvedom, volkom, planinskim orlom, sokolom selcem, črnim žolnam, divjim petelinom, risom … in množici majhnih živali, ki jih prosto oko komajda zazna. Neslišen vrvež v razpadajočih deblih je tam le zato, ker ima narava vajeti v svojih rokah.

Kar ni kos ujmam, pade in strohni. Kar zmaga, zraste in prevlada. In prevladuje bukev, ki se je – tako strokovnjaki – v ledeni dobi tu ohranila in se je skozi tisočletja razširila vse do severa Evrope. Prav zato je pragozd Krokar od leta 2017 vpisan na Unescov seznam naravne dediščine. »Vpis je rezultat 120-letnih prizadevanj,« izpostavi mag. Bojan Kocjan iz kočevske enote Zavoda za gozdove.

Debel dosje, pet let zbiranja gradiva, ogledov in preverjanj, da je Krokar postal svetovno pomemben. »Le tu je bukev lahko preživela. Severneje je bil tedaj led. Ko se je led začel umikati, se je bukev ravno od tu razširila,« pojasni izjemni razvoj bukovih ekosistemov pred približno 12.000 leti Kocjan. Skupaj z bukvijo pa so se po Evropi širile tudi druge rastline in živali. Na seznamu je sicer 63 območij starodavnih in prvinskih bukovih gozdov iz desetih držav. Poleg Krokarja je na seznamu tudi slovenski Snežnik-Ždrocle.

»Pragozdovi so ostali pragozdovi, ker se je nekdo odločil, da jih pusti pri miru,« razloži mag. Bojan Kocjan. Pomembno vlogo je imel Leopold Hufnagel, ki je s prvim gozdno gospodarskim načrtom izločil prva pragozdna ostanka. »Tistih dveh, oddelka 38 in 39, ki ju v opombah omenja leta 1892, ni več, po 2. svetovni vojni sta bila posekana,« doda Kocjan. Zapiski v literaturi opisujejo, da je na Borovški gori že zdavnaj obstajal ogromen pragozd, ki je bil po vojni posekan. »Krokar je ostanek širšega območja, ki je bilo na Borovški gori nedotaknjeno.«

V pragozd ne vstopamo!

Vpis na Unescov seznam naravne dediščine prinaša tudi odgovornost in obveznosti. Tudi zaradi tega po dobro shojeni pešpoti, ki neukega zavede in popelje v pragozd, ne smete hoditi! Obiskovalci naj bi do roba Krokarja lahko prišli s smeri Cerka. Vstopanje v pragozd, ki je označen z modro barvo, je strogo prepovedano. Vanj smejo vsakih deset let le gozdarji, ki premerijo drevesa, debelejša od desetih centimetrov. In, kot dodaja kočevski gozdar, vanj vstopajo po koncu rasne sezone, da čim manj okrnijo razvoj pranarave …

Viri:
– Tomaž, Hartman. 2014. Pragozd: pranarava Kočevske.
– Mag. Kocjan, Bojan. 2019. Intervju s Petro Šolar.

Načrtujete obisk Kočevske? Spoznajte silnega junaka Petra Klepca!

The post Priklon naravi: pragozd Krokar appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Življenje in delo

Georg Jurij Jonke je bil rojen 17 aprila 1777 v Gorenju pri Stari Cerkvi. Po študiju filozofije in klasičnih jezikov v Gradcu, in študiju teologije v Ljubljani, ga je septembra 1803 v Kočevju ljubljanski nadškof baron Brigido posvetil v duhovnika. Nekaj časa je bil kaplan v Stari Loki, nato pa vikar in katehet v Novem mestu. Od 25. julija 1808 pa do upokojitve leta 1834 je opravljal duhovniški poklic v Črmošnjicah.

S čebelarstvom se je začel ukvarjati že v mladosti. V svojem sadovnjaku v Črmošnjicah je postavil tri čebelnjake z okoli 150 panji. Poleti je imel tudi nad tristo panjev, čebele pa je posojal v rejo drugim čebelarjem. Jonke, ki je bil izvedenec za čebelarstvo pri Kranjski kmetijski družbi, je v svojem času na Kranjskem veljal za čebelarsko avtoriteto. Pospeševal je čebelarstvo in o njem pisal v pomembnih nemških in slovenskih časopisih npr. v tedaj osrednji čebelarski reviji Bienen-Zeitung, Kmetijskih in rokodelskih novicah itd.

Zlasti pomemben pa je njegov priročnik z naslovom Anleitung zür praktischen Behandlung der Bienenzucht. Napisal ga je leta 1836 in ga dal prevesti v slovenščino kot Kranjski čbelarčik (v bohoričici: Krajnſki Zhbelarzhik). S tem se Jonke v zgodovino ni zapisal le kot pomemben kočevarski in slovenski čebelar, pač pa tudi kot intelektualec, ki je razumel, da mora, če želi širiti svoj nauk, pisati v jeziku, ki so ga ljudje, tedaj sicer več-jezične dežele, razumeli. Zaradi objave v slovenščini in nemščini in ker je bil napisan razumljivo, z mislijo na neizobraženega bralca, je Kranjski čbelarčik našel mesto v mnogih kmečkih domovih na Kranjskem.

“Jonkejev panj”

Na razstavi »Za čebelarjenje ni vsaki, kakor za matiko«, ki smo jo leta 2018 pripravili v Zavodu Putscherle, smo predstavili tudi javnosti še neznan »jonkejev panj«. To je panj s premičnim satjem, ki ga je Jonke kot prvi Kranjec in en prvih čebelarjev sploh, izdelal po vzoru čebelarskega mojstra Poljaka Dzierzona in pomeni velik napredek v čebelarski tehniki. Panj je v lasti družine Kapš iz Občic.

Jonke – mirovnik in dobrotnik

Jonke je bil v času Ilirskih provinc verjetno župan (mer) in krajevni sodnik. Ustno izročilo pripoveduje, da je to funkcijo dobil, ker je rešil ujete francoske vojake, ki so jih Kočevarji nameravali skrivaj pomoriti. Razjarjene može je prepričal, naj prenočijo pri njem v župnišču, francoske vojake pa je razporedil po okoliških hišah in poskrbel, da niso bili žejni. Naslednje jutro je Kočevarje z besedami: »Neve se še, kdo zmaga naš ali francoski cesar, in če bi poslednji kaj potem? Zmaga naj pa, kdor hoče: kristjani ste ter vam ni pripušeno vjetnikov moriti«, prepričal, da so vojake izpustili. S tem si je pridobil spoštovanje Francozov, ki so kasneje ugodili tudi njegovim drugim prošnjam. Nekoč je npr. izvedel, da nameravajo Francozi v mestu Kočevju ustreliti nekaj Kočevarjev. Napisal je pismo in poslal dečka, da je z njim tekel iz Črmošnjic v Kočevje in ga izročil francoskemu poveljniku. Deček je prispel tik pred zdajci in obsojenci so bili rešeni.

Jonke je pred požigom rešil celo samo mesto Kočevje, ki so ga Francozi hoteli uničiti kot odgovor na vstajo, ki je v noči iz ^8. na ⁹. oktober 1809 izbruhnila na Kočevskem in v Beli Krajni. Po Jonkejevem posredovanju so mestu prizanesli, a so ga med ^16. in ^18.oktobrom oplenili, pet glavnih kočevskih upornikov pa ustrelili.

O tem, da je Jurij Jonke svojim sorojakom v stiski večkrat tudi finančno priskočil na pomoč pričajo zapisi njegovega imena na različnih seznamih darovalcev v tedanjem časopisju. V dobrodelne namene je daroval tudi izkupiček od prodaje Kranjskega čbelarčika.

Žal je Jonke zadnja leta svojega življenja preživel v revščini in bedi. Umrl je v 87. letu starosti, 12. maja 1864. Pokopan je v Novem Taboru pri Črmošnjicah, kjer še stoji njegov kamnit nagrobnik. Na velikega kočevskega čebelarja spominjata tudi kropilnik z njegovim imenom iz leta 1830 in mehanizem ure, ki jo je dal leta 1823 vgraditi v zvonik črmošnjiške cerkve. Regijska čebelarska zveza P.P. Glavarja, Čebelarsko društvo Dolenjske Toplice in Društvo Kočevarjev staroselcev so leta 2014 odkrili spominsko ploščo Juriju Jonkeju na sedežu Društva staroselcev v Občicah.

Viri:
– Bukovec, Avguštin, 1944: Čebelarski zbornik. Ljubljana: Slovensko čebelarsko društvo.
– Gerlanc, Bogomil, Mole, Izidor, 1956: Kočevsko: zemljepisni, zgodovinski in umetnostno-kulturni oris kočevskega okraja: vodnik z adresarjem. Kočevje: Turistično olepševalno društvo.
– Erker, Josef. 1914. Georg Jonke als Prister, Bienenzüchter und Patriot. Gottscheer Bote.
– Jonke, Juri, 1836 in 1844: Krajnski Čbelarčik: to je: kratko podučenje čbele rediti, in z’ njimi prav ravnati. Dlib: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-K56EPUI4/852f399a-afc2-4300-9f7d-4c005199cfb6/PDF
– Porenta, Tita, 2018: Veliki ljudje slovenskega čebelarstva. Brdo pri Lukovici: Čebelarska zveza Slovenije; Radovljica: Muzeji radovljiške občine – Čebelarski muzej.
– Slovenska čebela. Čebelarsko društvo, 1876.
– Šalehar, Andrej idr., 2012: Georg Jurij Jonke – črmošnjiški župnik in kranjski čebelar.Novo mesto: Regijska čebelarska zveza Petra Pavla Glavarja; Brdo pri Lukovici: Čebelarska zveza Slovenije; Občice: Društvo Kočevarjev staroselcev.
– Šalehar, Andrej idr., 2014: Poučevanje čebelarstva na Kranjskem: od Petra Pavla Glavarja (1768) in Antona Janše (1770) do Emila Rothschütza (1874). Novo mesto: Regijska čebelarska zveza Petra Pavla Glavarja.

Bi radi izvedeli še kaj zanimivega o območju širše Kočevske? Preberite prejšnjo objavo: Spomeniki padlim v prvi svetovni vojni na Kočevskem.

The post Georg Jurij Jonke – kočevski čebelar appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Za večino ostalih je vreme postranskega pomena. V njih je namreč vedno med 8 in 10 stopinj Celzija in če je strop nepropusten, je vseeno, kdaj jih boste raziskali. Male skrite dragulje, posejane po vsej Kočevski namreč. Zdaj nudijo zatočišče živalim, nekdaj pa so ga tudi človeku. Kraška tla na Kočevskem spominjajo na ementalca ali spužvo!

Trenutno je v Sloveniji registriranih 12.589 jam, vsako leto pa jih po podatkih spletnega katastra jam odkrijejo okoli 300.

Koblarsko jamo, znano tudi kot Dolgo jamo (kat. št. 949) so jamarji popisali leta 1927, prvo skico jame pa je dve leti kasneje narisal M. Bukovec. Ponovno so jo odkrili v 19. stoletju, ko je K. Moser v njej izkopal kosti osmih oseb. Za njim je jamo raziskalo še precej ljudi, leta 1995 so jo začeli sistematično raziskovati štirje: Pavel Jamnik, Petra Leben-Seljak, Janez Bizjak in Brane Horvat. Ponovno zato, ker so v njej našli ostanke kosti 13 oseb in precej ostankov lončenine, katere nastanek sega v bronasto dobro. V štiri krake razvejana Koblarska jama je bila po mnenju avtorjev članka, objavljenega pred sedemnajstimi leti v Arheološkem vestniku, prazgodovinski kultni prostor in grobišče. Torej prostor, ki ga je človek našel že v neolitiku, če ne prej. V skalnih nišah je pokopaval mrtve. Avtorji menijo, da jo je človek izbral za grobišče ravno zaradi niš, ki bi lahko vzbudile predstave o vrnitvi v Mater-Zemljo.

Po starem človeškem verovanju naj bi jame in vhodi vanje imeli simbolni pomen maternice, vulve. Jama, ki se nahaja blizu gozdne ceste in je zato lahko dostopna, se ne uvršča med najdaljše, niti ne med najbolj globoke, je pa – ob pravem vremenu – ena lepših. Odlikujejo jo kapniški stebri, že omenjena igra vode in tal, ki ob pravi osvetlitvi ponudi veličastno predstavo.

Le malo stran od Koblarske se nahaja Črna jama (kat. št. 2934). Je ena od šestih slovenskih jam s tovrstnim imenom. Ogromna večinoma vodoravna jama, katere vhod je zavarovan z železnimi rešetkami, skriva črne stalagmite, stalaktite in stebre. Žal je precej teh popisanih ali odlomljenih. Prepoznavna barva sega vse do konca 258 metrov dolgega ‘rova’. Proti koncu 19. stoletja so v jami našli napise na stenah, zato predvidevajo, da je človeku služila kot zavetišče.

Izvor temnih prevlek so geologi skušali dokazati z različnimi metodami, preiskovali so koščke sige, netopne ostanke in polirane zbruske. Analiza je pokazala, da vzorec iz Črne jame pri Kočevju vsebuje organsko snov. Črne prevleke pa so verjetno posledica obiskovanja jam, morda že od prazgodovine dalje. Geologi sicer ne izključujejo možnosti gozdnih požarov, oglarske dejavnosti v okolici, huminskih snovi iz tal, delovanja mikroorganizmov in/ali onesnaževanja zraka, ki ob določenih klimatskih pogojih lahko prodrejo daleč v notranjost jame.

Raziskovanje jam zahteva primerno obutev, svetilko in spremstvo. Zakon o varstvu podzemnih jam pa določa, da moramo jame varovati oz. jih ne poškodovati (nikakor ne lomiti kapnikov ali jih popisovati), ohraniti jamski živi svet ne smemo in zato ravnati z njimi tako, da se čim manj prizadenejo jama in jamski svet.

Viri:
– Jamnik, P., Leben-Seljak P., Bizjak J., Horvat B: Koblarska jama na Kočevskem – prazgodovinsko grobišče in kultni prostor, antropološka analiza skeletnih ostankov z opisom pridatkov;Arheološki vestnik(Arh. vest.) 53, 2002, str. 31-49
– 4. Slovenski geološki kongres, Ankaran, 8.-10. oktober 2014.

Več zanimivih dejstev o širši Kočevski (v naših prejšnjih objavah npr.: https://www.kocevskibrlog.com/kocevje-little-bombs/

The post Koblarska in Črna jama appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.