Občice skozi čas

Ime kraja Občice naj bi izviralo iz poimenovanja skupne občinske zemlje in nakazuje na njihovo prvotno slovansko poselitev. Po opisu Mitje Ferenca in Gojka Zupana so v vasi pred drugo svetovno vojno prevladovali skromno poljedelstvo, živinoreja in sadjarstvo (predvsem sadovnjaki jablan). Pomožne dejavnosti so zajemale čebelarjenje, vinogradništvo, gozdarstvo in pripreganje. Občice se prvič omenjajo leta 1564 v t. i.  urbarialnem davčnem registru. Največ prebivalcev je tam živelo leta 1869, in sicer 129 oseb v 24 hišah. V Občicah, po kočevarsko Khrapflern, se je do druge svetovne vojne, tako kot drugod na Kočevskem, govorilo predvsem kočevarsko narečje.

Po pričevanju vaščanke Justine Rabzelj v delu Marije Makarovič Črmošnjiško-Poljanska dolina in njeni ljudje so se med drugo svetovno vojno, ob veliko-nemški propagandi, tudi mnogi vaščani Občic odločili za preselitev v Rajh: »Na Miklavžev večer leta 1941 so ostale Občice prazne. Razen naše so se vse druge kočevarske družine izselile. V opuščeni vasi je ostala le naša družina. /…/ Oče je rekel samo to, da so se prišli vaščani poslovit, prej ko so šli.« (Marija Makarovič: 2005, 484)                                                                                                                                                                                              

Tako je v Občicah, kjer je bila kočevarščina šest stoletij del vsakdana, le-ta po vojni skorajda izginila. Gospa Justina in drugi otroci, na primer njen brat Albin Samida, so se odtlej v osnovni šoli namesto nemškega učili slovenskega jezika. 

Zaščitena stavbna dediščina 

Justina in Albin Samida sta bila rojena na Kulparševi kmetiji, ki jo je nato prevzela sestra z nečakom in njegovo družino. Hišo (koč. hauš), ki je prvotno imela št. 5, sedaj pa 1, vidimo na naslednji fotografiji (prva z desne). 

V registru nepremične kulturne dediščine RS najdemo kratke opise treh hiš v Občicah, in sicer hiš številka 4, 6 in 7. Hiša na naslovu Občice 4 je vrhhlevna hiša iz druge polovice 19. stoletja. Je delno vkopana v breg in ima predelano črno kuhinjo. Hiša št. 6 je tip vrhkletne hiše iz prve polovice 19. stoletja V njej je bil med leti 1944 in 1945 sedež komande relejnih postaj TV-15 , od koder so potekale partizanske kurirske povezave po vsej Sloveniji (na hiši sta tudi spominski plošči). Hiša št. 7 je pritlična hiša malega kmeta, zgrajena na začetku 19. stoletja. Na zahodni zatrepni strani fasade je še vidna letnica 1891. 

Omeniti velja tudi obnovljeno domačijo na naslovu Občice 9, kjer ima sedež in muzejsko sobo Društvo Kočevarjev – staroselcev. Društvo, ki je bilo ustanovljeno leta 1992 v Kočevskih Poljanah, se ukvarja predvsem s promocijo kočevarske kulture preko folklorne dejavnosti, združuje pa tako Kočevarje, ki so ostali v domovini, kot tudi njihove simpatizerje. 

Možnosti za razvoj turizma v vasi Občice

Prvikrat sem se skozi Občice sprehodila z osredotočenostjo na svoje občutke oz. svoj prvi vtis. Lesena okna, moder zapis letnice 1891 z naslikanim okrasjem, ki romantično sovpada z modro-dehtečim travnikom… Okrašeno pročelje hiše št. 2, spominska plošča na hiši št. 6… Vas, ki – če se ponovno navežem na Bachelardovo misel o starih hišah – priča o skupku hiš, utrjenih s (pre)izkušnjami. 

Stavbna dediščina na širšem Kočevskem, ohranjena v tako veliki meri, je prava redkost. Zato jo je zlasti pomembno primerno ovrednotiti in z ustreznimi strokovnimi smernicami določiti njeno vizijo. Ob renoviranju hiš in njihovi novi namembnosti je zlasti pomembno sodelovanje z lokalnim okoljem in prebivalci. Prenovljene hiše bi lahko obogatile prizadevanja Društva Kočevarjev – staroselcev za oživitev kočevarske dediščine v Črmošnjiško-Poljanski dolini. Naprimer v smislu ponudbe novih turističnih nastanitev, ki bi lahko obiskovalcem, zlasti Kočevarjem iz tujine, ponudile prenočišča v vzdušju življenja njihovih prednikov. Taka osebna turistična izkušnja je le ena izmed možnosti za razvoj Občic in okoliških krajev. Na ta način bi jim lahko vdahnili novo življenje ter se izognili slutnji, da se tudi zanje, kot večini predvojnih kočevarskih vasi, bliža zadnji vlak tihega občudovanja. 

Viri: 
– Bachelard, Gaston. 2001. Poetika prostora. Ljubljana: Študentska založba. 
– Društvo Kočevarjev staroselcev: https://www.dolenjske-toplice.si/objava/73894 .
– Ferenc, Mitja in Gojko Zupan. 2013. Po sledeh Kočevarjev v Črmošnjiško-Poljanski dolini / Auf den Spuren der Gottscheer in der Moschnitze. Dolenjske Toplice: Društvo Kočevarjev staroselcev. 
– Makarovič, Marija. 2005. Črmošnjiško-Poljanska dolina in njeni ljudje. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
– Register kulturne dediščine RS: https://geohub.gov.si/portal/apps/webappviewer/index.html?id=d6641ae60c0c47e9b027319f4f0f73

Več o novi ureditvi etnološke zbirke Kočevarjev – staroselcev v Občicah preberite tukaj:

The post Sprehod po vasi Občice (koč. Khrapflern) appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Ob glavni cesti, ki vodi skozi vas Občice v občini Dolenjske Toplice, stoji obnovljena stara domačija modre barve. V njej ima od leta 1998 svoje prostore Društvo Kočevarjev – staroselcev. Društvo je bilo ustanovljeno leta 1992 in skrbi za promocijo in ohranjanja kočevarske kulture ter kulturne dediščine. Glavne dejavnosti Društva so usmerjene v delovanje folklorne skupine, izdajo časopisa Bakh – Pot, poučevanje nemščine in kočevarščine ter organizacijo delavnic za otroke. Aktivno sodelujejo pri dogodku Dnevi kočevarske kulture, ki se odvijajo od leta 2015 in jih izmenično organizirajo občine Kočevje, Dolenjske Toplice in Semič. Od leta 2014 društvo tudi skrbi za sadovnjak s starimi sortami sadnega drevja, ki so značilne za Kočevsko regijo.

Ureditev etnološke zbirke Kočevarjev v Občicah

Sodelujoči pri ureditvi zbirke Kočevarjev

V sklopu študentskega projekta za trajnostni razvoj Etnološka zbirka Kočevarjev in pešpot med starimi sortami sadnega drevja, ki ga je financirala Univerza v Ljubljani, smo med junijem in septembrom 2023 pod mentorstvom vodje projekta dr. Anje Moric, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju FF UL), dr. Tanje Žigon, Oddelek za prevajalstvo FF UL in Primoža Primca, predsednika Društva Kočevarjev – staroselcev, pri urejanju in interpretaciji etnološke zbirke in sadovnjaka starih sadnih sort sodelovale študentke navedenih oddelkov: Jana Rajh Plohl, Pika Pipan, Gaja Slapnik, Klara Vrabl in Kaja Večko. Za administrativni potek in koordinacijo projekta je skrbela Urška Gruden iz Filozofske fakultete UL.

Potek ureditve etnološke zbirke Kočevarjev

V mansardi hiše in pod kozolcem smo uredili zbirko predmetov, ki so jih Kočevarji od srede 19. stol. pa do srede 20. stol. uporabljali pri delu na polju ali vsakodnevnem življenju. Razstavljene so npr. polšje pasti, tehtnice, kmečko orodje, čebelji panji itd., v pomožnem poslopju pa sta tudi dve maketi kočevarskih vasi, ki ju je izdelal gozdar Anton Prelesnik.

Študentke smo izvedle več intervjujev s Kočevarji iz Občic in okolice in, kadar je bilo mogoče, zabeležile kočevarske izraze za razstavljene predmete. Kočevarščino danes namreč govorijo le še redki. Sogovornike smo spraševale o predmetih, ki so jih uporabljali, o njihovih navadah, vsakdanu, čebelarstvu, sadnem drevju itd. Tako smo iz prve roke slišale in začutile, kako so ljudje na Kočevskem nekoč živeli. Včasih je pogovor nanesel tudi na medgeneracijske razlike, npr. v enem izmed intervjujev z Johanesom Hansom Jaklitschem je beseda stekla o paši in tem, kako današnje generacije mladih odraščajo drugače in npr. več ne poznajo iger, ki so se jih nekoč pastirji igrali na pašnikih.

Prevajalsko delo

V sklopu projekta sva študentki Oddelka za prevajalstvo iz nemščine v slovenščino prevedli del knjige Abbildung und Beschreibung der südwest- und östlichen Wenden, Illyrer und Slaven, v kateri je Balthasar Hacquet opisal Kočevarje, da smo ga lahko uporabili pri pripravi besedil za razstavne panoje. Pri tem sva se prvič spopadli z besedilom v nemščini iz 19. stoletja. Čeprav sva besedilo aktualizirali za današnjega bralca, sva se trudili, da bi ohranili patino časa, v katerem je nastalo. Zdelo se nama je namreč pomembno, da je v njem čutiti avtorjev slog pisanja. Kasneje je bilo potrebno vsa besedila razstavnih panojev prevesti tudi v nemščino in angleščino. O etnološki zbirki in sadovnjaku je v sklopu projekta, prav tako v treh jezikih, nastala informativna zloženka za obiskovalce. 

Na ogled prenovljene etnološke zbirke Društva Kočevarjev – staroselcev in sadovnjaka starih sadnih sort, ki sta bila slavnostno odprta 18. septembra 2023, ste vabljeni vsi, ki vas zanimajo zgodovinske in etnološke značilnosti območja Kočevske npr. lov na polhe, krošnjarstvo, furmanstvo, sadjarstvo, in še marsikaj.

Avtorici članka, Klara Vrabl in Kaja Večko, sta študentki Oddelka za prevajalstvo, Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Septembra 2023 je preteklo 130 let od prihoda železnice v Kočevje. Več preberite tukaj.

The post Študentski projekt za ureditev etnološke zbirke Kočevarjev v Občicah appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Majhen in šibak, bosonog in v zakrpanih oblačilih. Vodil je ovce ali vole na pašo v strma pobočja, ki se dvigajo nad reko Kolpo. Da bi pomagal svoji ubožni materi, je, tako kot večina revnih otrok v dolini Kolpe in Čabranke, služil kot vaški pastir. Zaradi njegove šibkosti so ga drugi pastirji pretepali in se iz njega norčevali, vse dokler se ni zgodil čudež… Najbolj razširjena različica pripovedke pravi, da je nekoč med pašo na jasi videl spečo deklico. Nalomil je veje in ji naredil senco, da je pripekajoče sonce ne bi ožgalo. Deklica, ki je bila v resnici vila, mu je v zahvalo izpolnila željo, da bi postal močan. Odtlej je svojo novo pridobljeno moč uporabljal za pomoč sorojakom in domače kraje varoval pred sovražniki (predvsem Otomani oz. t.i.Turki).

Simbol preživetja

Peter Klepec (slovensko; Petar Klepac – hrvaško) je postal junak doline Kolpe in Čabranke oz. obmejnega območja med Slovenijo in Hrvaško. Prerasel je okvire pripovednega lika, saj je postal tudi simbol preživetja v odročnih, ekonomsko in infrastrukturno zapostavljenih krajih, ki jih je dodatno prizadela še druga svetovna vojna z internacijo v italijanska koncentracijska taborišča in z zdesetkanjem prebivalstva. Z močnim Klepcem so se ljudje lahko identificirali in v njegovi moči iskali moč za premagovanje ovir in vztrajanje v negostoljubnem okolju. Slovenski pisatelji, zlasti France Bevk, ki so snov za pisanje črpali v pripovedkah, so pripomogli k temu, da se je glas o Klepcu razširili po vsej Sloveniji in da danes praktično ni otroka, ki se s tem silnim junakom ne bi srečal v vrtcu ali šoli.

Spomeniki Petra Klepca

Pripovedi o Petru Klepcu krožijo na obeh straneh meje – v Sloveniji in na Hrvaškem. Po eni izmed njih naj bi v Malem Logu na Hrvaškem že od ^12. stoletja stala hiša, ki jo je sezidal Klepec. V ostrešje je vgradil ogromen tram, ki ga je prinesel iz Svete gore. Ko so med drugo svetovno vojno, leta 1942, vas požgali Italijani, je zgorela tudi Klepčeva hiša. Danes tam še vedno najdemo njene ruševine. V 80. letih 20. stoletja se je Občina Osilnica odločila, da bo lik Petra Klepca uporabila v turistično – promocijske namene in se začela predstavljati kot »Dežela Petra Klepca«. Na pobudo Stanka Nikolića je kipar Marjan Leš izdelal dva ogromna lesena kipa, ki so ju postavili na meje osilniške občine.

To je zmotilo nekatere prebivalce Malega Loga in spodbudilo več let trajajoče polemike o tem, komu Peter Klepec pripada – Slovencem ali Hrvatom. Desetletje za Osilničani so spomenik Klepcu pri ruševinah Klepčeve hiše postavili tudi Maloložani.

Čigav junak je Peter Klepec?

Na meje med državami običajno gledamo kot na neprepustne in same po sebi dane ločnice. Prav izročilo o junaku Klepcu, ki meja ne pozna, pa nas opominja, da so le-te v resnici konstruirane in še kako prehodne. V pripovedih se namreč pojavlja več krajev, kjer naj bi bil Peter Klepec rojen in živel. Največkrat sta to Osilnica in Mali Log, pa tudi Čabar. Odvisno od tistega, ki zgodbo pripoveduje. Glede na dejstvo, da so ti kraji drug od drugega oddaljeni zgolj nekaj kilometrov, kaže na nesmiselnost polemik o tem čigav junak je Peter Klepec. Najbolj ustrezno je, če Petra Klepca pojmujemo kot skupnega junaka vseh prebivalcev doline – Slovencev in Hrvatov. Morda bo nekoč dovolj močan, da pod enotno turistično znamko poveže z mejo ločene prebivalce na obeh bregovih Kolpe (oz. območji občin Osilnica in Čabar).

Lov za spomeniki Petra Klepca

Namig za izlet: Kipi Petra Klepca kar vabijo, da jih obiščete. Zadnjega so postavili oktobra 2018 na Strmi Rebri nad Osilnico. K njemu se lahko odpeljete skozi Kočevsko reko in Borovec. Pot lahko nadaljujete v smeri Čabra. Na meji vas bo pričakal še en leseni Peter Klepec. V Malem Logu ob ruševinah Klepčeve hiše pozvonite na zvonček za Klepčevim pasom, da dobite malo njegove moči, nato pa se vrnete v smeri Osilnice. V Hotelu Kovač si lahko ogledate kip Petra Klepca, ki ga je izdelal akademski slikar in kipar Stane Jarm in se skozi slikovite vasice odpeljete proti Mirtovičem in Petrini. Od zadnjega Petra Klepca se poslovite na vzpetini pod cerkvico sv. Ane.

Viri:
– Moric, Anja. 2015. Peter Klepec: od (lokalnega) junaka do. (nacionalne) prispodobe šibkosti. Ars&Humanitas. Dostopno tukaj: slovensko ali angleško.
– Moric, Anja in Perinić Lewis Ana. 2018. Petar Klepac/Peter Klepec/Pitr Kljepc: A Borderland Hero and the Manifestations of his Strength. Narodna umjetnost: hrvatski časopis za etnologiju i folkloristiku. Dostopno tukaj.
– Bevk, France. 1963 [1956]. Otroci samote. Ljubljana: Mladinska knjiga.
– Kunaver, Dušica. 1988. Peter Klepec. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
– Makarovič, Marija et al. 2002. Dva bregova eno srce. Življenjske pripovedi iz doline Kolpe in Čabranke. Kočevje: Pokrajinski muzej Kočevje.
– Primc, Jože. 1991. Peter Klepec in njegova dežela. Kočevje: Koordinacijski odbor za razvoj Zgornje Kolpske doline.

Bi radi izvedeli še kaj zanimivega o območju širše Kočevske? Kliknite na našo prejšnjo objavo: Georg Jurij Jonke – kočevski čebelar.

The post Peter Klepec – mogočni junak doline Kolpe in Čabranke appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.