Od prvega arheološkega poizvedovanja do pobude za izkopavanje

Zaradi pomanjkanja arheoloških raziskav na Kočevskem, je ravnatelj tedanjega Deželnega muzeja za Kranjsko (današnji Narodni muzej Slovenije), dr. Josip Mantuani, leta 1910, tja na prvo arheološko po­izvedovanje poslal svojega sodelavca Jerneja Pečnika. Pečnik je poročal o prstenem kup­u pod gozdnim obronkom v Gorenju, ki so ga domačini imeli za gomilo. Raziskovanje je nato za celih 14 let obstalo. Vse do leta 1924, ko je Mantuani od Josefa Eppicha, župnika v Stari Cerkvi, prejel sporočilo, da namerava le-ta s prostovoljnimi de­lavci, zlasti učitelji in dijaki, gomilo prekopati. Mantuani se je v izogib morebitnim napakam pri izkopavanju odločil, da bo dela vodil sam, prisoten pa je bil tudi münchenski profesor Dr. Deuetling. 

O izvoru poimenovanja: od »kokošje gore« do »gore velikanov«

V času izkopavanja je gomila pripadala kar dvema lastnikoma, in sicer sta si jo na pol delila posestnika Josef Kren in Josef Kresse. Ljudje so ji rekli »Hühnerbühel« – »kokošja gora«. V poročilu, ki ga je objavil v Glasniku Muzejskega društva za Slovenijo, je Mantuani o poimenovanju gomile zapisal: »Izraz je nedvomno zelo star, tako, da našemu rodu in še nekaterim pred njim ni bilo več jasno, kaj da pomeni in so si prikrojili pojem pač tako, da mora pomeniti majhen holmec za kurjo turistiko. Označba je prvotno slovela nedvomno „Hünenbühel“, t. j. »gora velikanov«. Verjetje, da so bili v pradavnini živeči ljudje sami velikani, je bilo namreč, kot ugotavlja Mantuani, še v 20. letih 20. stoletja splošno razširjeno. Pripisati pa ga gre velikosti prazgodovinskih gomil, zaradi katere so prebivalci sklepali, da so v njih pokopani velikani. 

Izkopavanje in ugotovitve

Mantuanijeva ekipa se je izkopavanj, ki so trajala štiri dni, lotila 23. julija 1924. Tretji dan izkopavanj so arheologi našli grob oz. peščeno ležišče z žganimi ostanki mrliča, ki ga je obdajal kamniti venec. Ta je bil z obodom vred dolg 2 m, širok pa 90 cm. Pepel ni bil nameščen zgolj na eni točki, pač pa je bil posut po vsem peščenem ležišču. V grobu ni bilo dodatkov npr. glinene posode, orodja, orožja ali nakita, ki bi pričali o spolu pokojnika in na podlagi katerih bi lahko natančneje določili starost gomile. Kamnit obod je določal orientacijo groba, in sicer je bil obrnjen tako, da bi mrtvečeva glava gledala proti vzhodu, noge pa proti zahodu. Pogosto so v prazgodovinske gomile v nadstropjih pokopavali več mrličev, gomila v Gorenju pa vsebuje en sam grob.

Neposredno pred začetkom izkopavanj je gomila v dolžino merila 21,5 metrov v višino pa 5,9 m, naklonski kot je znašal 25°. Mantuani je ugotovil, da je bila gomila ob nastanku višja in bolj strma, njen prvotni obseg pa približno tri metre manjši.

Gomila danes

Gomila je danes, skoraj sto let po izkopavanjih, še nižja in širša. Območje gomile so pred leti uredili vaščani Gorenja. Poleg klopi za počitek in druženje tam najdemo tudi informacijsko tablo, ki jo je pripravil Zavod za gozdove RS, območna izpostava Kočevje.

Viri:
– Gottscheer Kalender
– Gottscheer Zeitung
– Register kulturne dediščine. Ministrstvo za kulturo RS. https://gisportal.gov.si/
– Simonič, Ivan. 1971. Zgodovina mesta Kočevja in Kočevske. V 500 let mesta Kočevje.
– Velušček, Anton. 2011. Spaha. Založba ZRC.

Poznate legendo o nastanku najstarejše cerkve na Kočevskem? Veste, da se v njej skriva zvon s skrivnostnim napisom? Več v prispevku o cerkvi Marijinega vnebovzetja v Stari cerkvi.

The post Gora velikanov: prazgodovinska »grobnica« v Gorenju appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Za večino ostalih je vreme postranskega pomena. V njih je namreč vedno med 8 in 10 stopinj Celzija in če je strop nepropusten, je vseeno, kdaj jih boste raziskali. Male skrite dragulje, posejane po vsej Kočevski namreč. Zdaj nudijo zatočišče živalim, nekdaj pa so ga tudi človeku. Kraška tla na Kočevskem spominjajo na ementalca ali spužvo!

Trenutno je v Sloveniji registriranih 12.589 jam, vsako leto pa jih po podatkih spletnega katastra jam odkrijejo okoli 300.

Koblarsko jamo, znano tudi kot Dolgo jamo (kat. št. 949) so jamarji popisali leta 1927, prvo skico jame pa je dve leti kasneje narisal M. Bukovec. Ponovno so jo odkrili v 19. stoletju, ko je K. Moser v njej izkopal kosti osmih oseb. Za njim je jamo raziskalo še precej ljudi, leta 1995 so jo začeli sistematično raziskovati štirje: Pavel Jamnik, Petra Leben-Seljak, Janez Bizjak in Brane Horvat. Ponovno zato, ker so v njej našli ostanke kosti 13 oseb in precej ostankov lončenine, katere nastanek sega v bronasto dobro. V štiri krake razvejana Koblarska jama je bila po mnenju avtorjev članka, objavljenega pred sedemnajstimi leti v Arheološkem vestniku, prazgodovinski kultni prostor in grobišče. Torej prostor, ki ga je človek našel že v neolitiku, če ne prej. V skalnih nišah je pokopaval mrtve. Avtorji menijo, da jo je človek izbral za grobišče ravno zaradi niš, ki bi lahko vzbudile predstave o vrnitvi v Mater-Zemljo.

Po starem človeškem verovanju naj bi jame in vhodi vanje imeli simbolni pomen maternice, vulve. Jama, ki se nahaja blizu gozdne ceste in je zato lahko dostopna, se ne uvršča med najdaljše, niti ne med najbolj globoke, je pa – ob pravem vremenu – ena lepših. Odlikujejo jo kapniški stebri, že omenjena igra vode in tal, ki ob pravi osvetlitvi ponudi veličastno predstavo.

Le malo stran od Koblarske se nahaja Črna jama (kat. št. 2934). Je ena od šestih slovenskih jam s tovrstnim imenom. Ogromna večinoma vodoravna jama, katere vhod je zavarovan z železnimi rešetkami, skriva črne stalagmite, stalaktite in stebre. Žal je precej teh popisanih ali odlomljenih. Prepoznavna barva sega vse do konca 258 metrov dolgega ‘rova’. Proti koncu 19. stoletja so v jami našli napise na stenah, zato predvidevajo, da je človeku služila kot zavetišče.

Izvor temnih prevlek so geologi skušali dokazati z različnimi metodami, preiskovali so koščke sige, netopne ostanke in polirane zbruske. Analiza je pokazala, da vzorec iz Črne jame pri Kočevju vsebuje organsko snov. Črne prevleke pa so verjetno posledica obiskovanja jam, morda že od prazgodovine dalje. Geologi sicer ne izključujejo možnosti gozdnih požarov, oglarske dejavnosti v okolici, huminskih snovi iz tal, delovanja mikroorganizmov in/ali onesnaževanja zraka, ki ob določenih klimatskih pogojih lahko prodrejo daleč v notranjost jame.

Raziskovanje jam zahteva primerno obutev, svetilko in spremstvo. Zakon o varstvu podzemnih jam pa določa, da moramo jame varovati oz. jih ne poškodovati (nikakor ne lomiti kapnikov ali jih popisovati), ohraniti jamski živi svet ne smemo in zato ravnati z njimi tako, da se čim manj prizadenejo jama in jamski svet.

Viri:
– Jamnik, P., Leben-Seljak P., Bizjak J., Horvat B: Koblarska jama na Kočevskem – prazgodovinsko grobišče in kultni prostor, antropološka analiza skeletnih ostankov z opisom pridatkov;Arheološki vestnik(Arh. vest.) 53, 2002, str. 31-49
– 4. Slovenski geološki kongres, Ankaran, 8.-10. oktober 2014.

Več zanimivih dejstev o širši Kočevski (v naših prejšnjih objavah npr.: https://www.kocevskibrlog.com/kocevje-little-bombs/

The post Koblarska in Črna jama appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.