Začetki rudarstva na Kočevskem

Začetki rudarstva na Kočevskem segajo v prva leta 19. stoletja. Septembra 1803 je knez Karl Viljem Auersperg na območju današnje Trate kot prvi dobil rudosledno pravico za kopanje rjavega premoga in odprl delovišče »Viljemov kop«. Knez z izkopavanjem ni vztrajal dolgo, ker je bil izkop skromen in se ta rudnina ni izkazala za uporabno v železarski industriji, ki jo je gojil kot lastnik železarne na Dvoru pri Žužemberku. Po daljšem obdobju brez rudarske dejavnosti je na tem območju leta 1820 pravico za kopanje prejel kočevski meščan Ivan Röthel, ki je odprl kop »Sv. Janez«. Čeprav izkop premoga ni bil bogat, ga je izkoriščal za industrijske namene, za svojo opekarno. Ta je bila prvi kočevski obrat, ki je v postopek proizvodnje vpeljal rjavi premog. 

Kasneje so premog na Kočevskem kopali še nekateri premožni meščani, med katerimi se je najbolj uveljavila dunajska družina Razinger, ki se je ukvarjala s steklarstvom. Bratje Anton, Nikolaj in Franc so se v Kočevje priselili leta 1849, dve leti pozneje pa prejeli rudosledno pravico. Steklarna je bila uspešna, zato so za potrebe proizvodnje izkopavali vse več premoga. Leta 1859 so prejeli sedem dodatnih jamskih mer in v rudniku zaposlovali 150 delavcev. Ker je intenzivno rudarjenje zahtevalo vse večje investicije, so se Razingerjevi pretirano zadolžili in postopoma propadli.

Premogovnik Kočevje: razcvet pod trboveljskim lastništvom

Ob koncu 19. stoletja je lastništvo rudnika prevzela Trboveljska premogokopna družba, ki je pričela z vlaganji v premogovnik. Zgradili so opekarno, apnenico, separacijo, kurilnico, strojnico, centralno delavnico, žago in parni stroj z električnim generatorjem. Septembra 1893 je Kočevje z uradnim odprtjem za potrebe prevoza rjavega premoga dobilo železniško progo proti Ljubljani, prvi vlak pa je po tej relaciji zapeljal že dva meseca prej. »Železna cesta« je kočevskemu rudniku omogočila preboj na mednarodno tržišče, mestu Kočevje pa industrijski razvoj. Premogovnik je v tem času postal največji industrijski obrat na Kočevskem, njegovo delovanje pa je mestu prineslo tudi prvo elektrifikacijo. Leta 1919 je bil zgrajen še vodovod od reke Rinže do rudnika s črpalko na električni pogon.

Med prvo svetovno vojno je izkop potekal nemoteno, po razpadu Avstro-ogrske monarhije pa je kočevski rudnik nazadoval. Železnica je bila podržavljena, s čimer so se občutno zmanjšale dobave premoga. Trboveljska premogokopna družba je omejila vlaganja in sledila so množična odpuščanja delavcev. Leta 1919 je bilo zaposlenih kar okoli 1200 rudarjev, leta 1930 pa le še kakšnih 100. 

Upor kočevskih rudarjev

Med drugo svetovno vojno je bil v kočevskem rudniku organiziran terenski odbor Osvobodilne fronte. Kočevski rudarji so številčno odhajali v partizane, izvajali pa so tudi različne sabotaže in preko rudnika dostavljali material ter hrano partizanom. Odhod rudarjev v vojsko je povzročil upad rudarske dejavnosti. Italijani so številne kočevske rudarje aretirali, nekatere so odpeljali v taborišče v Padovo. Rudniška uprava je internirancem pošiljala pakete hrane. Rudnik je bil med italijansko okupacijo ograjen z žico. Decembra 1943 so partizani uničili večino rudniških naprav. Ker ni bilo elektrike za črpanje, je jamo zalila voda in okupatorju onemogočila izkopavanje premoga. 

Po koncu druge svetovne vojne je Trboveljska premogokopna družba prešla v državno last. Rudnik se je sprva preimenoval v Premogovnik Kočevje, nato pa v Rudnik rjavega premoga Kočevje. Stekla so obnovitvena dela, vendar so uničena oprema in nekvalificirani rudarji ovirali vzpostavitev proizvodnje. Delovanje rudnika je bilo nujno za kočevsko gospodarstvo, zato so bili rudarji oproščeni služenja obveznega vojaškega roka. Zaradi pomanjkanja domače delovne sile so zaposlili rudarje iz Suhe krajine, Zasavja, Primorske in Prekmurja. Avgusta 1950 je vodenje rudnika prevzel delavski svet, ki je opustil proizvodnjo na dnevnem kopu in ohranil le jamsko izkopavanje. Leta 1961 so odprli novo separacijo, ki je kvaliteto premoga izboljšala, zato je v naslednjih letih proizvodnja pričela strmo naraščati. 

Združitev z ITAS-om in zaprtje rudnika

V letu 1970 je proizvodnja rjavega premoga presegla 200 tisoč ton. Za uspešno delo so bili rudarji dobro plačani, njihov dohodek je bil med najvišjimi v občini. Čeprav se je kočevski rudnik v tem obdobju povzpel celo na sam vrh jugoslovanskih premogovnikov, so zaloge premoga postopno pohajale. Uprava se je odločila za preusmeritev proizvodnje z namenom prekvalifikacije rudarjev. Proizvodni program hitro razvijajočega se podjetja ITAS je omogočal razmeroma preprosto in hitro prekvalifikacijo, zato so maja 1971 uspešno izvedli referendum o združitvi podjetja in rudnika. Ko sta jo potrdila še oba delavska sveta, je bil rudnik marca 1972 uradno pripojen podjetju ITAS. Čeprav je bil rudnik pred zaprtjem že štiri leta prej, so zaradi energetske krize z izkopavanjem vztrajali do 28. februarja 1978. To je bil naposled zadnji dan v burni zgodovini kočevskega premogovnika. 

Premogovnik Kočevje danes

Danes na rudarsko preteklost Kočevja spominja predvsem infrastruktura iz takratnega obdobja. Najbolj znan ostanek je gotovo vse bolj priljubljeno Rudniško jezero. Na knapovsko zgodovino opozarjajo še zapuščena poslopja rudniške separacije in nekdanje rudarske kolonije. Nazoren opomnik pa so tudi nekatera imena tukajšnjih naselij, denimo Rudarsko naselje in Rudnik. Predeli Trate so označeni z rimskimi številkami od I naprej po jamskih merah, ki so jih izmerili in zakoličili leta 1849. Omeniti pa je potrebno tudi železniško progo proti prestolnici, ki se kot redna linija po dolgih desetletjih znova vzpostavila januarja 2021. 

Viri:
Jerbič Perko, Vesna. 2005. Rudnik rjavega premoga Kočevje. Kočevje: Pokrajinski muzej.
Rustja, Karel. 2015. 120 let kočevske železnice. Kočevje: Pokrajinski muzej. 
Zupan, Janko. 1963. Rudarji ob 20-letnici kočevskega zbora. Kočevje: Kočevski tisk. 

Kako se rudarskega življenja v Kočevju spominja upokojeni rudar Franc Volf preberite tukaj.

The post Premogovnik Kočevje: Burna kočevska rudarska zgodovina appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Upokojeni kočevski rudar se spominja, da je imel premogovnik v času, ko je delal v njem, za mesto Kočevje in Kočevsko nasploh izjemno velik pomen. Rudnik je zagotavljal vsakdanji kruh mnogim družinam, rudarski poklic pa je bil tudi zelo cenjen. 

»Rudnik je bil brez dvoma ključnega pomena za celotno Kočevsko, ne le za samo mesto Kočevje. Če smo povsem iskreni, je takratno Kočevje praktično ‘zraslo’ na rudniku. V industrijskem in gospodarskem smislu se je vse vrtelo okoli rudnika. Takrat smo imeli tudi veliko tovarno Tekstilana, kjer so v glavnem delale naše žene, močno je bilo tudi podjetje LIK. Vendar pa je bil brez dvoma rudnik v vseh pogledih glavno gonilo razvoja v mestu in njegovi širši okolici.« 

Ljubezen do rudarstva odtehtala napore

Zelo napornega in tudi nevarnega dela v rudniku se upokojeni kočevski rudar spominja takole: 

»Vstajal sem ob 5. uri zjutraj, saj smo z delom pričenjali ob šestih. Imel sem srečo, da sem stanoval v bližini rudnika. Pred vstopom vanj se je bilo potrebno preobleči v rudarska oblačila. Rudarji smo bili pogosto mokri, ker je bila jama zelo vodnata. Zato smo si morali obleke do naslednjega dne posušiti. Bilo je res ogromno dela, a je bilo tudi dobro plačano. Ker nas je bilo v rovih malo, se nismo mogli »skrivati«. Potrebno je bilo veliko in trdo delati. Bilo pa je tudi nevarno. Splošno znano je, da je rudnik, ki se zapira, najbolj nevaren za rudarje. Okoli nas so bili kdaj tudi tako hudi pritiski, da se je ruda sesedala pred našimi očmi.«

Čeprav je bilo vsakodnevno delo v premogovniku težaško, ga je vzljubil. »Delalo se je tudi ob sobotah in nedeljah, praktično nismo poznali prostih dni. Vedno smo morali biti stoodstotno prisebni, prisotni z dušo in telesom. K sreči sem bil mlad in sem imel dovolj fizične kondicije, da sem vse napore zdržal. Pomagalo mi je tudi to, da sem živel zdravo življenje, nisem užival alkohola, ne kadil, kar je bilo v nasprotju z marsikaterim rudarskim kolegom. Na nek način je bilo delo v rudniku kot poroka – knapi smo bili v svojo jamo kar malce zaljubljeni. Po zaprtju rudnika sem šel delat na ITAS z zelo težkim srcem. Ko je premogovnik nehal obratovati, je bilo zagotovo najhuje prav nam, rudarjem. To službo smo resnično vzljubili, zato se nam je bilo težko ločiti od rudnika.«

Ne le sodelavci, tudi prijatelji

Kot poudarja Franc Volf, so bili kočevski rudarji med seboj ne le sodelavci, pač pa tudi iskreni prijatelji. Skupaj so poleg številnih ur pri delu v rudniku preživeli tudi marsikateri popoldan ob druženju pri prostočasnih dejavnostih. 

»Radi smo se družili med sabo. Knapi smo bili prav posebni ljudje, zato smo se veliko držali skupaj. V tistih časih se je še hodilo na t. i. sindikalne izlete oz. ekskurzije. Knapi smo se večkrat srečevali širom Slovenije. Kočevci smo šli recimo v Trbovlje, Zagorje ali Hrastnik, oni pa so prihajali k nam. Obiskovali smo se, se spoznavali in se imeli lepo. Med seboj smo bili prijatelji. Ne vem, če so bili še v kateri drugi panogi delavci tako povezani. Predvsem v Trbovljah smo imeli kar nekaj prijateljev, saj so Trbovlje tedaj veljale za nekakšen slovenski rudarski center.«

Številne zabavne anekdote, a tudi težke tragedije

Iz prijateljskih odnosov med rudarji so se, kljub zahtevnim razmeram za delo in fizično napornim delavnikom, razvile tudi marsikatere zanimive prigode. Franc Volf se posebej dobro spominja anekdote, ki so jo starejši rudarji radi ‘ušpičili’ mlajšim kolegom. 

»Ko je prišel v rudnik delati kakšen mlad rudar, so ga starejši rudarji napotili k ventilatorjem, ki so nenehno delali, češ da je tam elektrika. Ker novinci tega niso vedeli, so se napotili tja, in ko so prispeli, takoj padli nazaj od koder so prišli, ker zgoraj ni bilo kisika. Tudi o znamenitem Perkmandeljcu smo se pogovarjali, mlade rudarje smo strašili, da nas gleda z viška. Te šale so bile lahko kdaj tudi krute, nekatere kolege so kar pošteno prestrašile. Takšnih in drugačnih pripetljajev je bilo v desetih letih, kolikor sem delal v rudniku, seveda na pretek.«

Obdobje sogovornika v kočevskem rudniku sta žal zaznamovali tudi dve tragediji, ki se jih še vedno živo spominja. 

»Imeli smo dve nesreči s smrtnim izidom, ko je zasulo naša rudarja. Vinko Kotar in Jože Lipovec sta izgubila življenje v delovnih nesrečah. Ker sem delal tudi kot reševalec iz jame, sem obe tragediji osebno doživel. Oba sta ostala zalita v rovu kakšnih 14 do 20 dni, ker prej preprosto nismo mogli priti do njiju. Ujeta sta bila tam, kjer je danes Rudniško jezero. Takrat sta bili tam še dve jezeri in soočali smo se z veliko nevarnostjo vdora mulja, torej zmesi vode, blata in ilovice. Zato smo se morali do njiju prebiti s popolnoma druge strani. Rudarji smo se vselej pozdravljali s ‘srečno’, v dobesednem pomenu besede, saj nikoli nismo vedeli, kaj nas čaka v rudniku. Vedno smo bili z eno nogo v ‘onostranstvu’.«

Kočevski rudar: le peščica še živih

Kočevski rudarji se enkrat letno srečajo na svoj dan, rudarski praznik. Dan rudarjev, ki se obeležuje 3. julija, namreč vsako leto počastijo v Pokrajinskem muzeju Kočevje, kjer pripravijo družaben dogodek, namenjen obujanju knapovskih spominov. Z izjemo tega organiziranega druženja nekdanjih rudniških kameradov, pa se, po besedah Franca Volfa, tisti maloštevilni, ki so še živi, zaradi starosti in bolezni redko videvajo. 

»Žal nas je ostalo še zelo, zelo malo. Še živeče kočevske rudarje, s katerimi sem delal, bi lahko preštel na prste ene roke. Pa tudi tisti, ki so še med nami, so že močno v letih in slabega zdravja. Sam sem bil takrat v rudniku eden izmed najmlajših rudarjev, a so tudi moji vrstniki večinoma že pokojni. Dejansko so vsi tisti rudarji, ki so živeli manj zdravo, ki so kadili, pili alkohol ipd., že dolgo pokojni. Mene je, na srečo, poleg zdravega načina življenja, ohranilo to, da kot lovec in gobar veliko hodim po gozdu.«

Vir: Intervju z upokojenim kočevskim rudarjem Francom Volfom, opravljen 14. 11. 2023. 

V prejšnji objavi preberite: Študentski projekt za ureditev etnološke zbirke Kočevarjev v Občicah.

The post Kočevski rudar Franc Volf: spomini na rudarsko življenje v Kočevju appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.