6. februarja 1795 je knez Wilhelm Auersperg (do)končno pridobil odobreno koncesijo z Dunaja in gradbena dela so se pričela. Ker pa so potekala počasi, je surovo železo iz plavža prvič priteklo šele leto za tem, 17. aprila 1796. Proizvodnja je takoj presegla pričakovanja. Objekte železarne so zgradili na obrežju Krke, vodo pa so uporabljali za pogon mehov za vpihovanje zraka v plavž in peči, pogon kovaških kladiv, pranje in drobljenje rude, pogon strojev v mehaničnih delavnicah, stružnic za les, brusov, žag in črpalk. 

S pojavom dvojnega bobnastega pihala na vodni pogon,  ki so ga izdelali na Dvoru, je produkcija železove rude potekala še hitreje. Občutno sta se povečali tudi kakovost in količina proizvedenega surovega železa. Železarna na Dvoru se je tako lahko razširila in modernizirala. Leta 1804 je Dvorska železarna postala prva na celotnem tedanjem slovenskem ozemlju, ki je lito železo talila neposredno iz plavža. 

Železarna na Dvoru: brez konkurence na celotnem Kranjskem

Po odpravi Ilirskih provinc je železarstvo na Kranjskem zašlo v hudo krizo. Marca 1817 je uprava dvorske železarne skrčila število zaposlenih z 216 na 92, skupna proizvodnja železa pa je močno upadla s 493 na 143 ton. Vzrok za drastične reze je bilo konkurenčno angleško in švedsko železo v Italiji in na Bližnjem vzhodu, ki je bilo 20 odstotkov cenejše. Kljub temu pa železarna na Dvoru od leta 1820 do sredine 19. stoletja na Kranjskem ni imela prave konkurence, saj je bila edina železolivarna, ki je obvladovala domači trg, pa tudi tržišča v Italiji in na Hrvaškem. 

Leta 1822 so obnovili dotrajani plavž in ga povišali za 2,5 metra, dve leti kasneje pa so zgradili še dve več kot tri metre visoki kupolni peči. Z njuno pomočjo so surovo železo iz plavža lahko neposredno pretalili v lito železo. Kupolni peči sta omogočili bistveno večjo proizvodnjo kakovostnega litega železa, zato se je zgodila dokončna preobrazba železarne na Dvoru iz klasične fužine v veliko železolivarno. V tem obdobju so pridobili še drobilec apnenca in žlindre, kovaško kladivo, žerjav za prenašanje težjih izdelkov in novo poslopje za skladiščenje materiala. Dvorska železolivarna je v 30. letih 19. stoletja znova zaposlovala med 220 in 250 delavcev, letno pa je proizvedla med 392 in 448 ton surovega železa ter livarskih in drugih izdelkov. S tem je postala največja in celo edina livarna v vsem prostoru južno od Alp. 

Kot takšna je le stežka izpolnjevala številna naročila od doma in iz tujine. Izdelke je v tujini prodajala predvsem v Italiji in na Hrvaškem. Leta 1835 je imela tudi tri skladišča: v Ljubljani (v Auerspergovem Knežjem dvorcu), v Trstu in v Benetkah. Za kakovost izdelkov so na Dvoru skrbeli dobro šolani uslužbenci, ki so povečini prihajali predvsem iz štajerskih dežel. Dvorska železolivarna pa je imela tudi veliko zaposlenih rudarjev, gozdarjev, oglarjev in furmanov, ki so bili izključno domačini. Do sredine 19. stoletja na Kranjskem ni bilo železolivarne, ki bi bila tehnološko, po kakovosti in količini proizvedenih izdelkov in številu delavcev primerljiva z ćelezolivarno na Dvoru. 13. marca 1836 je zato pridobila status deželno privilegirane železarne.

Slabo vodenje in pojav konkurence povzročila klavrn konec

Železarno na Dvoru je 9. avgusta 1836 močno prizadela smrt njenega najbolj uspešnega direktorja Ignatza Vitusa Engelberta Pantza. Lastnik Auersperg pri izbiri njegovega naslednika ni imel srečne roke. Zaradi pomanjkanja vodstvenih izkušenj in slabih poslovnih odločitev Pantzovih naslednikov so v letih, ki so sledila, začela propadati številna tovarniška poslopja in naprave. Ker niso bila postorjena niti osnovna vzdrževalna dela, je kakovost surovega železa in železnih izdelkov močno upadla. Zaradi nerednih plačil, se je zmanjšala tudi delovna vnema in storilnosti delavcev. 

Poleg tega pa je v drugi polovici 19. stoletja dvorska železolivarna dobila tudi konkurenco v Rosthornovi železarni na Prevaljah na Koroškem, ki je izdelovala predvsem tirnice, osi in železniška kolesa. Obratovati pa sta začeli še livarni v Bohinjski Bistrici (izdelovala je zobata kolesa, vodne turbine, obroče in bate za parne stroje, kanalsko opremo in železne ograje) in v Gradacu v Beli krajini (izdelovala je predvsem polizdelke iz železa in streliva). Železarna na Dvoru v drugi polovici 19. stoletja tudi ni več doživela nobenega večjega tehnološkega razvoja. 

Leta 1870, pred veliko bančno krizo v habsburški monarhiji, je bila sicer še polno delovala. Še vedno je proizvajala poljedelske stroje in orodje, stroje za rudarstvo in fužinarstvo, naprave za mline ipd. Vendar pa je bilo v tem obdobju konkurenčnih železolivarn v avstrijskem delu Avstro-ogrske monarhije že kar 27. Veliko drugih železolivarn v monarhiji je takrat že imelo železniške povezave do svojih tržišč, na Dvoru pa so morali še vedno surovine in izdelke prevažati z vozmi na konjsko vprego. Drastično pa se je status dvorske železarne poslabšal po ustanovitvi Avstrijskoalpske montanske družbe leta 1881 na Dunaju. Ta je v zelo kratkem času obvladala železarsko industrijo vse Notranje Avstrije in s svojo močjo ter razvejanostjo železarskih del narekovala smer razvoja v tej branži, s tem pa tudi usodo obstoja drugih železolivarskih obratov. 

Železarna na Dvoru je uspela držati korak s konkurenco le še kakšnih šest let, potem pa je dokončno izgubila moč. Modernejša konkurenca in zastarele prometne zveze so njeno proizvodnjo močno podražile, to pa je bil tudi glavni vzrok za dokončni propad te nekoč vodilne kranjske železolivarne. S 1. oktobrom 1891 je železarna na Dvoru uradno v celoti zaustavila obratovanje. Za Dvor in okolico je bila njena ukinitev hud gospodarski udarec, saj je mnogo ljudi ostalo brez zaposlitve. Temu so sledile tudi številne selitve iz tega območja. Še deset let po zaprtju livarne so prebivalci Dvora na tihem upali, da se bo proizvodnja vsaj v omejenem obsegu znova vzpostavila, a se to naposled ni nikdar zgodilo.

Prevladovali so umetniški in uporabni izdelki

Železolivarna na Dvoru je skozi svojo celotno zgodovino izdelovala številne raznolike, predvsem umetniške in uporabne izdelke. Izdelovala je denimo 94 različnih vrst strojev, dele za stroje, orodja, kuhinjske posode, likalnike, peči, strešnike, nagrobne križe, ograje in uteži, vlivali so tudi 89 vrst različnih izdelkov umetniškega liva za osebno, hišno in cerkveno rabo (cesarsko-kraljeve grbe, nabožne in antične reliefe, pisalni pribor, podstavke za ure in likalnike, svečnike, nakit itd.). Posebnost dvorske železarne je bila proizvodnja izdelkov umetniškega liva, denimo nagrobnikov, okrašenih peči, ograj, okenskih mrež, vodnjakov ipd. 

Njeni izdelki se po obliki niso drastično razlikovali od tistih iz drugih priznanih livarn po Evropi. Že leta 1820 so ulivali ladijske topove po angleških modelih. Na Dvoru so izdelke tudi označevali, znana je bila predvsem njihova signatura HOF IN KRAIN. Izdelki umetniškega liva iz dvorske železolivarne so bili odlikovani na treh industrijsko-obrtnih razstavah notranjeavstrijskih dežel in so bili brez konkurence med železarskimi izdelki na Slovenskem. Leta 1833 so na Dvoru ulili tudi meter visok grb knezov Auerspergov za pročelje zdraviliške stavbe v Dolenjskih Toplicah.

Pomemben del proizvodnje dvorske železarne so predstavljale okrogle in štirioglate peči na premog in drva. Na zalogi so imeli 14 različnih modelov peči. Poleg njih so ulivali tudi topove različnih kalibrov, strelivo, kotle, lonce za štedilnike, kuhinjske in druge sklede, plošče za štedilnike, cimentirane uteži, kuhinjske možnarje, podboje, vodovodne cevi in pokrove za kanale. Dve tretjini skupne proizvodnje je bilo posvečene litim izdelkom.

Viri:

• Pungerčar, Majda. 2021. Na Dvoru ulita umetnost. Novo mesto: Dolenjski muzej.
• Šorn, Jože. 1980. Železarna na Dvoru pri Žužemberku: zgodovina, tehnologija, izdelki. Novo mesto: Dolenjski muzej.
• Žargi, Matija. 2000. Železarna na Dvoru ob Krki. Novo mesto: Dolenjska založba.

Prejšnja objava: Ljudska balada o detomorilki: slovenske in kočevarske različice.

The post Železarna na Dvoru: zgodba o uspehu (in propadu) Auerspergove železolivarne appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Vsako leto so se s trebuhom za kruhom kočevarski moški odpravili v druge države tedanje Avstro-Ogrske in Nemčijo. V pletenih koših – krošnjah, so nosili svojo robo in jo zvečer prodajali po gostilnah. Ponujali so »fix-nix« – srečelov s številkami od 1 do 90 oz. igre »visoko-nizko«, »tri pod sto« ali »par-nepar«. Nagrada za pravilno stavo oz. izvlečene številke je bil izdelek iz krošnjarjeve ponudbe. Tako je bilo vse do druge svetovne vojne.

Od leta 1492, ko jim je cesar Friderik III. podelil pravico do svobodne trgovine z lastnimi izdelki brez plačila davkov, so Kočevarji, ki so bili med prvimi evropskimi krošnjarji tj. potujočimi trgovci (havzirarji iz nem.), po večjih evropskih mestih prodajali izdelke domače proizvodnje: suho robo, polšje kože, platno, živino itd. V 18^. stoletju so dobili tudi dovoljenje za preprodajo izdelkov, ki so jih tovorili iz pristanišč v Reki in Bakru: sadja, riža, sardel, školjk, vina itd. Nakateri, t. i. kostajnarji, so pekli in prodajali kostanj, drugi pa so trgovali s slaščicami, loterijskimi igricami in drobnimi predmeti za vsakdanjo rabo.

Poimenovanje krošnjar izhaja iz pletenega koša – krošnje, v katerem so krošnjarji nosili svoje blago. Kočevarski krošnjarji so krošnjo nosili spredaj, medtem ko so jo npr. ribniški krošnjarji nosili na hrbtu.

Krošnjarjenje je bilo nekakšen socialni korektiv, ki je Kočevarjem pomagal preživeti v negostoljubnem okolju, oz. jim omogočal dodaten zaslužek. Ker pa so krošnjarji s svojim trgovanjem odžirali posel mestnim trgovcem, so jim le-ti pogosto nasprotovali. Po nekaterih hišah je bilo krošnjarjenje celo prepovedano. Odredba iz leta 1928 je npr. prepovedala krošnjarjenje v Ljubljani, Mariboru, Celju, Ptuju in drugih slovenskih turističnih krajih, vendar pa so Kočevarji imeli privilegij, da so lahko t. i. kočevarsko blago – južno sadje in slaščice – prodajali povsod. Kakšno prepovedano dobrino so tudi pretihotapili v koših z dvojnim dnom.

Krošnjarji so bili prisotni tudi drugod po Sloveniji. Po Prekmurju so hodili bóšnjaki, v Obsotelje so prihajale saharinke s Hrvaške in Dalmatinci pičkurini, Ribničani so prodajali suhorobo, dežnikarji so po hišah popravljali dežnike, urmoharji iz Osilnške doline ure itd. Danes zlasti pred večjimi nakupovalnimi središči po Sloveniji še vedno srečamo sodobne ribniške krošnjarje. Svojo robo namesto v krošnjah naokrog razvažajo v manjših tovornjakih ali kombijih.

Viri:
– Saleški Finžgar, Fran 1957: Leta mojega popotovanja, Celje: Mohorjeva družba.
– Fontaine, Laurence 1996: History of Pedlars in Europe. Duke University Press.
– Drnovšek, Marjan 2005: Kočevarski krošnjarji in nacistična propaganda. V: Prispevki za novejšo zgodovino.
– Drnovšek, Marjan 2007: Podoba kočevskih in belokranjskih krošnjarjev v očeh javnosti do začetka 20. stoletja. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino.
– Počivavšek, Marija 2016: »Krošnjarjenje se je tako razpaslo po deželi, da teh posili trgovcev kar mrgoli«: Krošnjarstvo kot oblika nelojalne konkurence med svetovnima vojnama. V: Zgodovina za vse.

Bi radi obiskali katero od jam na Kočevskem? Tukaj si lahko ogledate dve: https://www.kocevskibrlog.com/sl/koblarska-in-crna-jama/

The post Jesen je kar vse moške vzela – kočevarski krošnjarji appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Voda in ogenj. Prvo je lahko le delno krotil: skozi dvignjeno ali na pol spuščeno loputo je drvela v žleb in po nekaj metrih pod kolo, ki je poganjalo skoraj vse v njegovi kovačiji, vključno z ‘norcem’. A ko je izpod Bilparske stene, v kateri je po ustnem izročilu nekdaj prebival vrag, po več kilometrih pretakanj pod zemljo prihrumela rjavo obarvana neukrotljiva Bilpa in se zlila z naraslo Kolpo, ni mogel ničesar, le bežati. Kovačijo je poplavilo. Pred velikim deževjem je z vitli dvignil pod strop vse, kar se je dalo, zlasti težko orodje, ostalo pa odnesel domov. Voda je imela vedno zadnjo besedo. Spomladi in jeseni se je dvignila do oken…

Na drugega, ki mu je med drugim dajal kruh, pa je lahko vplival. Ko plamena ni bilo več, je z mehom razpihal žerjavico in naložil oglje. Z ogromnimi kleščami, v katerih je držal neobdelano kovino, se je zasukal od nakovala, porinil v razbeljeno žerjavico, z nogo pritisnil na loputo, s katero je podpihal meh. Velikokrat sem ga opazovala iz drugega kota. Gledanje starega ata, ki sem mu od nekdaj rekla kar ata, je bilo nadvse zabavno. Prinesel mi je štor, ga podstavil pod ročni sveder za les, me dvignil in rekel: »Sa pa bo!« (Zdaj pa bo.) in se zasmejal. Ognju nisem smela blizu. Ko so se po robu železa pojavile rdeča, vijolična in oranžna, je znova prijel za klešče, se zasukal, potisnil očala na nos in v drugo roko vzel kladivo. Potem pa tolkel. Donelo je. Če je peklensko vroče železo vtaknil pod ‘norca’, 90-kilogramsko kladivo na vodni pogon, pa je zamolklo, v enakomernem ritmu, odzvanjalo: tup, tup, tup …

Rudi Verderber se je kovaštva naučil od svojega očeta Matije in v šoli v Celju. Rudijev oče je pri svojih 43 letih nekaj metrov od Bilpe, potoka, ki se po 200 metrih zlije v Kolpo, zgradil kovačijo. Cement je kupoval v Lokvici, v trgovini, do katere je bila dolga pot. Najprej je z lesenim čolnom prečkal reko, nato je moral premagati hrib. Najbližja trgovina s tem blagom je bila leta 1930 blizu hrvaških Brod Moravic in vreče cementa je bilo treba prinesti v 300 metrov nižjo Kolpsko dolino. Ker je na tem delu tako ozka (odsek Gorenja Žaga-Dol), ji geografi pravijo kanjon Kolpe.

Matija, moj pradedek, je bil samouk. Kovačijo je zgradil sam in tudi sam naredil vse, kar je v njej. Sam je delal ‘voganco‘ (kopo). Njegov oče Jure, ki je denar za nakup hiše v Spodnji Bilpi s pripadajočimi njivami, zaslužil v Ameriki, ni bil kovač. Nekdanje Štajdoharjevo posestvo je postalo Verderberjevo in moj prapradedek, ki je sprva živel v ‘Gorenji’ Bilpi, se je lotil kmetovanja. Njegov sin je temu, reji živine in služenju v ^1. svetovni vojni dodal novo obrt. Tudi praded Matija je nekoč odšel v Ameriko, a se je hitro vrnil. Menda mu tam ni bilo všeč, staknil je bolezen, po srečni vrnitvi domov pa na bregu sezidal kapelico.

V kovačiji v Spodnji Bilpi so večinoma kovali motike in ostalo orodje za obdelovanje njiv. K nam so prihajali ljudje iz Bele krajine, Kočevja, Poljanske doline in iz zgornje Kolpske doline. Kasneje, ko so zgradili makadamsko cesto in si je Rudi kupil avto, pa je motike tudi razvažal naokrog. Bil je edini kovač daleč naokrog.

Ob Kolpi, nekdaj na gosto posejani z mlini, je bil drugi kovač šele v Mirtovičih. Tudi Jože Gorše, se je obrti naučil od očeta. A so v Goršetovi kovačiji tudi podkovali konje, česar v Bilpi niso. Poleg motik vseh velikosti so skovali množico orodja, nujnega za preživetje: pluge, dele za vozove, kladiva, verige, ključavnice, strgala za vinograde itd. Kot navaja Maja Štimec v svojem diplomskem delu sta bili prvi kovačiji v Osilniški dolini leta 1890 Urh v Črnem Potoku in Kovač v Zamostu. Niti Verderberjeva niti Goršetova kovačija zdaj ne delujeta več …

Viri: – Štimec, Maja. 2016. Skrb za kulturno dediščino v deželi Petra Klepca na primeru Petruvo. Diplomsko delo. Dostopno tukaj. – Marija Verderber, žena Rudija Verderberja.

The post Voda je pognala tudi norca appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.