Vera je bila pomembna v življenju Kočevarjev

Kočevarji so bili vedno globoko verni katoličani. To dokazujejo tudi sakralni objekti, ki so jih zgradili v dobrih 600 letih bivanja na Kočevskem. Skoraj v vsaki vasi je bila cerkev ali vsaj kapela. Objekte so gradili in vzdrževali z lastnimi rokami in materialnimi prispevki. Cerkev je bila tisti kraj, kamor so se ljudje napotili pražnje oblečeni, radostni, v spokojnosti in upanju. Cerkvene praznike so praznovali z velikim spoštovanjem do boga, skromno in vendar bogato, brez velikega blišča kot ga poznamo danes.

Božič na Kočevskem

Božič je bil za kočevske prebivalce vedno nekaj posebnega. To je bil čas rojstva Jezusa Kristusa in čas dolge zime. Takrat so se ljudje vedno ozirali nazaj v prehojeno leto in načrtovali prihodnje leto, polno dobre letine, zdravja za  živino in vso družino.

Na tri svete večere (bajnnohtahten), t. j. božični večer 24. 12., silvestrovo 31. 12. in predvečer svetih Treh kraljev 5. 1., so vse prostore hiš, hlevov, skednjev, pa tudi njive in travnike pokropili z blagoslovljeno vodo. Coprnice, kače in druga »golazen« (cnihtoh) naj bi ostala daleč stran od hiše, do koder so lahko poškropili blagoslovljeno vodo. Z istim kropilom je bilo treba na novoletno jutro blagosloviti živino pri napajanju. Vejico, s katero so kropili, so nato dobro spravili in jo spomladi zakopali v prvo brazdo. Kmetu je to prineslo srečo in blagoslov, predvsem pa bogato žetev.

Na večer pred božičem je bilo treba vse temeljito počistiti. V hiši, kuhinji in kleti, na dvorišču in v skednju je bilo treba očistiti vso umazanijo in prah, sicer bi plevel prerasel žito na njivah.

Dnevi pred božičem so bili delovni predvsem za gospodinje, saj so morale pripraviti vse za dobro vzdušje v družini. V hiši (prostor v hiši, ki ga danes imenujemo dnevna soba) so pod bogkovim kotom postavile jaslice in mizo pregrnile z belim prtom. Na mizo so položile tri ali več hlebčkov finega belega kruha. Manjšim hlebčkom se je reklo čuvaji (bohtarə) in sosedje (nohparn), večjim pa šipling. Slednji je bil okrašen z raznovrstnimi figurami iz testa: Jezuščkom v zibelki, golobi, domačimi živalmi, in obdan s pletenim robom. Šele na dan svetih treh kraljev so ga razrezali in razdelili med hišne prebivalce. Tudi živalim so dali košček, pomešan med krmo, da bi jih obvarovali pred coprnicami.

Na sveti večer so pridne matere poleg običajnih božičnih kolačev (šipling in nohpar) za vsakega od otrok spekle tudi majhne hlebčke kruha, imenovane golobček (taubə).

Prav tako so dninarice, ki so vse leto pomagale pri žetvi in drugih kmečkih opravilih, na ta dan dobile hlebec belega kruha. Tako so nekatere pri različnih gospodarjih nabrale od osem do deset hlebov kruha.

Na silvestrov večer je gospodinja ali soseda skrivaj, da otroci ne bi videli, v sobo natresla orehov in jabolk. Zatem so se veliki in majhni vrgli na tla, kjer so se ruvali za darove. Tako naj bi bila hiša naslednje leto blagoslovljena z bogato žetvijo.

Praznovanje božiča v Črmošnjiško-poljanski dolini

In kako so božični čas praznovali Kočevarji, rojeni v prvi polovici 20. stoletja v Črmošnjiško-poljanski dolini? Teh stoletnih običajev se dobro spomnijo, saj so nekatere še ohranili v svojih domovih.

Pripovedujejo, da so na predvečer božiča postavljali božično drevesce (krisbaum ali krispon) in pod njim jaslice. Drevesce ni bilo kaj dosti okrašeno; ponekod so na vejice obesili kakšne piškote, v svetleč papir zavite orehe in bombone. Jaslice so bile iz lesa ali kartona.

Pred tem so gospodinje pripravile boljšo pojedino. Spekle so kruh (šipling ali žipling) iz bele moke. Na hlebec so, preden so ga potisnile v peč, za vsakega družinskega člana dodale po enega golobčka iz testa in nato so pečenega položile pod drevešček. Na božično jutro so za zajtrk vsakemu odrezale kos žiplinga z golobčkom.

Za praznične dni so pekli tudi potico (pebauicə). Potice so bile različne, običajno so bile orehove. Orehov niso mleli, temveč so jih stolkli v možnarju.

Na božični večer je bila povsod okusna večerja z mesom ali klobasami in krvavicami. Zatem so se odpravili v najbližjo cerkev k polnočnici. Božični dan je bil povsod praznični dan v družinskem krogu.

Silvestrovo

Na dan starega leta, na silvestrovo, so zvečer otroci komaj čakali trenutek, ko je nekdo v hišo na skrivaj metal razne dobrote, največkrat orehe, jabolka, lešnike in suho sadje, vmes so bili tudi bomboni.

Miklavževanje

Starejši se še dobro spomnijo miklavževanja. Na miklavžev večer so se otroci kot običajno igrali okrog peči, ko je miren večer skalilo glasno ropotanje verig. Od strahu so se poskrili, ko pa so se vrata odprla, so v sobo prišli grdi parkeljni, vihteč verigo okrog sebe. Rekli so, da bodo odpeljali vsakega otroka, ki ni bil priden. Strah je bil nepopisen. Nato so v sobi po tleh vrgli bombone in druge dobrote. Seveda niso prinesli nič dobrega: v svetleč papir so bili zaviti kamenčki, v čokoladni papir pa lesene deščice. Otroci so nato veselo pričakovali jutro, ko je Miklavž pridnim prinesel kakšno jabolko in bombone, porednim pa šibo.

Naj bo naše letošnje praznovanje božičnih praznikov blagoslovljeno, mirno, prijetno, čudovito!

Viri:

– Wilhelm Tschinkel: Kočevarska folklora (1932), zadnja izdaja prevedena izdaja v slovenski jezik 2004)

– dr. Marija Makarovič: Črmošnjiško – poljanska dolina (2005)

– pripovedi Kočevarjev.

Preberete lahko tudi več o Šiplingu – kočevskem božičnem kruhu (poprtniku).

The post O božičnem času pri Kočevarjih appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Čas »svetih dvanajstih noči« – od božiča, pa do predvečera svetih treh kraljev – so spremljale različne šege in navade, povezane z verovanjem v nadnaravne sile, katerih zlonamerno delovanje so se posamezniki trudili z različnimi postopki onemogočiti. Da bi se zavarovali pred coprnicami in drugimi zlimi bitji, so naprimer hiše, gospodarska poslopja, njive in travnike pokropili z blagoslovljeno vodo. Na novoletno jutro so pri napajanju poškropili tudi živino, vejico, s katero so kropili pa so shranili in spomladi zakopali v prvo brazdo na njivi. Verjeli so, da bo ta ritual kmetu prinesel srečo in dobro žetev. Večer pred božičem so tudi temeljito očistili hišo, dvorišče in skedenj, saj bi v nasprotnem primeru plevel prerasel žita na njivah. 

Napovedovanje prihodnosti

Na tri svete večere – božični večer, silvestrovo in predvečer svetih treh kraljev – so poskušali na različne načine napovedati prihodnost. Ponekod so to počeli tako, da so prisluškovali ob ograjah in na razpotjih. Če so zaslišali glasbo ali petje, je to pomenilo, da se bo nekdo iz hiše poročil, jok je pomenil žalost in nesrečo, zvok zabijanja pa je napovedoval smrt.

Praznična miza in božični kruh – šipling 

V prazničnem času so mizo, ki je stala pod »bogkovim kotom« z jaslicami, pokrili z belim prtom. Za Božič so gospodinje iz fine bele moke spekle velik božični kruh »šipling« in manjše hlebčke, ki so jih imenovali čuvaji (kočevarsko: bohtarǝ) in sosedje (kočevarsko: nohparn). Šiplink je bil okrašen s figurami iz testa in je moral na mizi stati do dneva svetih treh kraljev. Takrat so ga razrezali in razdelili med družinske člane in obiskovalce. Košček so dali tudi domačim živalim, da bi jih tako obvarovali pred coprnicami. Ponekod so venec z roba šiplinga shranili in ga ob prvi setvi položili na dno košare, da bi si zagotovili bogato letino.

Na svete večere so na praznično mizo, poleg božičnih kruhov, zložili tudi različne osebne in hišne predmete: oblačila, nakit, molitvenike, kuhinjsko orodje, blagoslovljene sveče, pod mizo pa predmete, ki so jih uporabljali pri delu na polju (plug, motike, volovske jarme itd). Kdor je nosil oz. uporabljal tako blagoslovljene predmete, mu coprnice niso mogle storiti nič slabega.

Šentjanževo vino 

Na praznik sv. Janeza Evangelista, 27. decembra zvečer, so nazdravili z Janezovim oz. Šentjanževim vinom. Ostanek vina so shranili in čez leto uporabljali kot zdravilo. Pred potovanjem so ga dali piti popotnikom, po poroki mladoporočencema, pred smrtjo bolnikom, ob slovesu pa tudi znancem in prijateljem.

Kočevski Božiček – Stari mož

Na Silvestrovo je otroke obiskal »stari mož« (kočevarsko: dar autǝ mon). Mati ali najstarejša dekla je odprla vrata sobe, kjer so bili zbrani otroci in vanjo, ob voščilu za srečno novo leto, vrgla jabolka in orehe. V Svetlem Potoku in Nemški Loki so matere ob tem ritualu govorile: »Otroci, kravice, kozlički, jagenčki, telički, daj Bog, da bi bilo dovolj vsega, da bi uspevali.« (Tschinkel 2004). Za darove so se otroci nato ruvali, hiši pa naj bi bila naslednje leto zagotovljena bogata žetev. Običajno je sledilo prepevanje božičnih pesmi. 

Prvi januar

Na novoletno jutro so tudi kočevarski fantje šli koledovat. Fantje iz Borovca so še pred zoro hodili od hiše do hiše in recitirali:
»Srečno novo leto voščimo,
zdravo in bogato z zrnjem,
želimo vam srečo, blagoslov in dolgo življenje,
da bi bili danes leto
za tisoč guldnov bogatejši.«
(Tschinkel 2004)

Prvega januarja so skuhali »blagoslovljeni ričet« (ritschoch) oz. ješprenj, ki so ga shranili in spomladi raztresli po njivah za boljšo rodovitnost.

Danes se je marsikatera stara praznična šega izgubila. A vendar bo morda tistim, ki imate težave s hrbtenico, prav prišla stara kočevarska modrost. Ko po novem letu prvič zaslišite grmenje, nemudoma naredite preval, in celo leto boste brez bolečin v križu.

Viri:
– Tschinkel, Wilhelm. 2004. Kočevarska folklora: v šegah, navadah, pravljicah, povedkah, legendah in drugih folklornih izročilih = Gottscheer Volkstum: in Sitte, Brauch, Märchen, Sagen, Legenden und anderen volkstümlichen Überlieferungen. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
– Hauffen, Adolf. 1895. Die deutsche Sprachinsel Gottschee: Geschichte und Mundart, Lebensverhältnisse, Sitten und Gebräuche, Sagen, Märchen und Lieder. Graz: Styria.
– Županič, Niko. 1937. Okrog novega leta na Kočevskem: Tudi med Kočevarji žal izginjajo originalni zimski običaji. Jutro.

Kako pripraviti dišeč božični kruh žipling preberite tukaj.

The post Božične navade in verovanja na Kočevskem appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Kočevski Šipling

Praznični čas “dvanajstih svetih noči” tudi na Kočevskem nikakor ni mogel miniti brez peke prazničnega kruha. Mizo, postavljeno pod “bogkovim kotom” z jaslicami, so pogrnili z belim prtom. Za Božič so gospodinje iz fine bele moke spekle velik božični kruh »šipling« in manjše hlebčke, ki so jih imenovali čuvaji (kočevarsko: bohtarǝ) in sosedje (kočevarsko: nohparn). Šipling je bil okrašen s figurami iz testa: Jezuščkom v zibki, golobi, kokošmi, govedom, svinjami in na robu obdan z vencem iz testa. Na mizi je moral stati do dneva Sv. treh kraljev. Takrat je vsak član družine dobil en kos. Košček šiplinga so dali tudi živalim, da bi jih tako obvarovali pred coprnicami. Venec oz. kito z roba šiplinga so shranili in ga ob prvi setvi položili na dno košare, da bi si zagotovili bogato letino.

Golobčki

Ženske so za otroke pripravile majhne hlebčke kruha »golobčke« (kočevarsko »taubǝ«). Otroci so jih radi razkazovali sosedom in prepevali: »Golobček, golobček, poleti, sreče veliko v hišo prinesi!« ali pa: »Golobček, golobček, poleti v moj želodec.« Če je kdo v prazničnih dneh šel na pot, je moral za srečno vrnitev nesti s seboj golobčka s šiplinga.

Poprtnik v Registru nesnovne dediščine

Po drugi svetovni vojni so poprtnike v veliki meri nadomestile potice. Konec 20. stoletja so peko poprtnikov ponekod ponovno začeli oživljati in jo leta 2013 vpisali v Register nesnovne kulturne dediščine pri Ministrstvu za kulturo RS. V Zavodu Parnas iz Velikih Lašč vsako leto pripravijo praktično delavnico, o kateri so posneli tudi desetminutni film Priprava poprtnikov.

Poprtnik – recept

Božični kruh lahko pripravimo na več različnih načinov. Majda Tekavec iz Roba pri Velikih Laščah peče poprtnik po receptu, ki se ga spominja iz otroštva:

• 1 kg moke, pol je lahko ostre
• 3 jajca
• kocka kvasa
• 2 žlici ruma ali žganja
• 125 g masla
• do 100 g sladkorja
• zavitek vaniljevega sladkorja
• limonina lupinica
• žlička soli
• od 0,5 do 1 l mleka

Moko presejte na desko in naredite jamico. Vanjo nadrobite kvas in nalijte malo toplega mleka. Na rob moke dodajte sol. Ko kvas naraste, ga premešajte z moko. V jamico ubijte jajca in dodajte rum. Postopoma prilivajte toplo mleko, da bo zamešeno testo mehko. Mesite, nato pa prilijte stopljeno maslo in ponovno mesite, dokler testo ne postane gladko. Hlebec lahko na večih mestih prepikate, da v pečici ne bi razpokal. Okraske iz pregnetenega testa izdelajte šele, ko bo hlebec že vzhajal, da ne bodo izgubili oblike. Pritrdite jih s stepenim jajcem ali vodo. 

Golobčki – recept

Ne pozabite pa za vsakega izmed otrok (in otrok po duši) speči po enega golobčka! Uporabite lahko zgornji recept ali pa recept, ki ga je v kočevarskem kuharskem priročniku iz leta 2008 zapisal Profesor Horst Krauland, izdalo pa Kočevarsko društvo iz Celovca (Gottscheer Landsmannschaft Klagenfurt).

Testo za božične golobčke pripravite iz:

• 1/2 kg gladke moke,
• 3 g kvasa
• ¼ litra mleka
• 2 rumenjaka
• 3 žlice sladkorja
• 15 dag masla
• 1 zavitek vanilijevega sladkorja
• sol
• limonina lupinica
• malo ruma.

Iz kosa testa oblikujte glavo s kljunom in z nožem naredite zareze za krila in peresa. Za oči uporabite dve rozini ali kavni zrni. Med peko lahko glavo podprete s plutovinastim zamaškom.

V navdih vam je lahko tudi video z delavnice peke poprtnika, ki so ga pripravili v Zavodu Parnas.

Pa ne pozabite v komentar zapisati kateri recept vam je ljubši in deliti fotografij!

Viri:
– Popit, Ilja. 2019. Daritvena pogača župnik in Valvasorjev Hausgötze – gospodarček. Studia Mythologica Slavica. Dostopno na: http://sms.zrc-sazu.si/pdf/22/SMS_22_11_Popit.pdf
– Bavčar, Julijana. 2012. Ptičkov vsaj toliko, kolikor je otrok pri hiši. Delo in dom. Dostopno na: https://deloindom.delo.si/stanujem/ptickov-vsaj-toliko-kolikor-je-otrok-pri-hisi
– Zavod Parnas. Priprava poprtnikov. Dostopno na: http://zavod-parnas.org/w/poprtnik/
– Republika Slovenija, Ministrstvo za kulturo. 2013. Opis enote žive kulturne dediščine: Priprava poprtnikov. Dostopno na: https://www.gov.si/assets/ministrstva/MK/DEDISCINA/NESNOVNA/RNSD_SI/Rzd-02_00022.pdf
– Gottscheer Zeitung. 2014 (december). Dǝ Khöscht ahoimǝ in Gottschǝab.
– Hauffen, Adolf. 1895. Die deutsche Sprachinsel Gottschee: Geschichte und Mundart, Lebensverhältnisse, Sitten und Gebräuche, Sagen, Märchen und Lieder. Graz: Styria. 
– Županič, Niko. 1937. Okrog novega leta na Kočevskem: Tudi med Kočevarji žal izginjajo originalni zimski običaji. Jutro.
– Tschinkel, Wilhelm. 2004. Kočevarska folklora: v šegah, navadah, pravljicah, povedkah, legendah in drugih folklornih izročilih = Gottscheer Volkstum: in Sitte, Brauch, Märchen, Sagen, Legenden und anderen volkstümlichen Überlieferungen. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.

Bi radi izvedeli kako so na Kočevskem nekoč praznovali novoletne praznike? Preberite: Božične navade in verovanja na Kočevskem.

The post Šipling – kočevski božični kruh (poprtnik) appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Slavko Batis je v sredini petdesetih let minulega stoletja v podolgovati stavbi sredi Kočevja izumil slaščico, ki so jo sokrajani takoj sprejeli in velja za enega najbolj prepoznavnih kulinaričnih produktov Kočevske. Kako se naredi iz treh plasti sestavljena kočevska bombica, posuta z mleto kavo, je naučil tudi Adico, Francko, Marjanco in Angelco, ki so desetletja ustvarjale še slastne padobrančke, indijančke, kremne rezine, punč tortice, ‘šamrole’, kočevske zvezdice in poljubčke.

Kočevska pekarna in slaščičarna je bila po svojih izdelkih – Batis je slovel tudi kot izdelovalec odličnih bombonov – znana daleč naokrog. »Poslovneži iz Ljubljane so želeli odkupiti recept za kočevsko bombico, pa oče ni pristal na to,« še pove Roman Batis. Tedaj je pekarna in slaščičarna poleg slaščičark in prodajalk zaposlovala še peke, skupaj z vodstvom in osebjem iz pisarn je tako dajala kruh okoli ducat ljudem.

Kočevska bombica je nastala načrtno. Zdaj že pokojni Slavko Batis je družini pripovedoval, da je po eni od razstav debata zaplula v smer, da mesto ob Rinži vsekakor potrebuje prepoznavno slaščico, kot sta denimo zagrebška rezina in sacherca. Nalogo je dobil Slavko Batis, ki se je v Ljubljani specializiral za slaščičarstvo in konditorstvo. Prepletanje plasti in okusov – sladkega in grenkega – je prepričalo kupce. »Za zaljubljence je potem izdelal še kokosove poljubčke,« se spomni Roman Batis, očetove pa naj bi bile tudi kočevske zvezdice. Ali kot pove ena od nekdanjih prodajalk, ki ne želi biti imenovana: »On je bil enkraten, delal je vse živo.«

Slaščičarke so vrečke napolnile z biskvitno maso in na pladnje stisnile kroge. Peči so bile v zadnjem delu stavbe. Če ‘kolački, to je pečeni krogi niso bili približno enaki, so jih s posebnimi modeli obrezale. Na pečeno testo, navlaženo z esenco, so nanesle kremo, v kateri so bili med drugim sladkor, maslo, rum in ostanki zdrobljenega peciva, nanj pa smetano v obliki kapice. Pika na i je mleta kava. Originalno recepturo je Batis dal ženskam, ki so delale kot slaščičarke. Ker po izobrazbi vse niso bile iz stroke, so morale narediti izpit; v tedanjih časih pa so morale v šolo prinesti še svoje recepte. Originalne recepture po pričevanjih Romana Batisa družina več nima. Imajo pa družine, katerih mame so nekoč delale kot slaščičarke, svoje recepture, ki jih skrivajo kot največjo skrivnost. V desetletjih po zaprtju pekarne- zdaj je v delu stavbe optika, v drugem delu pa trgovina Zakladi Kočevske – je namreč nastalo več inačic, ki krožijo med strastnimi pekaricami.

Peki so delali že ponoči, slaščičarke pa zgodaj zjutraj. Na kruh se je še v zgodnjih osemdesetih letih 20. stoletja čakalo v vrsti, ki se je iz pekarne vila še na pločnik. V drugem delu pekarne in slaščičarne so bili stoli in nekaj miz, kjer so kupci lahko pojedli sladice. Kočevska pekarna in slaščičarna je že dolgo pred tem kljub pomanjkanju surovin in opreme – Batis je modele za bonbone dal izdelati lokalnim rokodelcem – imela tudi pet vrst sladoleda, pralineje, okraske za na novoletna drevesca in množico priboljškov za sladokusce, Batisove torte, po katere so prihajali tudi Ljubljančani, pa so zmagovale na sejmih gostinstva in slaščičarstva.

Kočevske bombice lahko v Kočevju kupite v Mestni kavarni in v trgovini Zakladi Kočevske.

Viri: Roman Batis, sin Slavka Batisa / ena od prodajalk (ne želi biti imenovana)

Kočevske bombice – recept:

Biskvit:
4 jajca
4 žlice mrzle vode
150 g sladkorja
150 g moke
ščep soli
1/2 pecilnega praška
2 žlici olja

Krema:
100 g masla
50 g sladkorja v prahu
3 žlice ruma
2 žlici čokolade v prahu
6–10 žlic vode
ostanek biskvita

Beljake stepemo v trd sneg s 4 žlicami mrzle vode. Počasi vmešavamo sladkor, rumenjake, moko s pecilnim, sol in olje. Damo v velik pekač in približno 20 minut pečemo na 180 do 200 stopinj.
Ko je biskvit pečen, izrežemo kroge. Preostanek biskvita zdrobimo, dodamo 100 g masla, 50 g sladkorja v prahu, 3 žlice ruma, 2 žlici čokolade v prahu, ter od 6 do 10 žlic vode. Zmiksamo, da dobimo gladko punč kremo.
Kroge biskvita namažemo s kremo, nato jih okrasimo s stepeno sladko smetano ter po vrhu posujemo s kavo.

Recept: Jana Primčič

The post Kočevske bombice appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.