Krokar je eno tistih območij, kjer je človek vajeti prepustil naravi. Ne čisto, bi me popravil gozdar Tomaž Hartman, ki je leta 2014 skupaj s petimi fotografi izdal dvojezično monografijo o pragozdu. Tudi območja, ki je zavarovano, ne moremo obvarovati pred onesnaženim zrakom, kislim dežjem in podobnim. Človeška neumnost je brez meja! Kot še rad poudari Hartman, je pragozd uvid v daljno preteklost. »Naše dojemanje sveta ni edino pravilno ali resnično,« mi je rekel na začetku lanskega leta. Prav ima.

Kočevski pragozd

Kočevska ima 6 pragozdnih ostankov in je zato zlasti za gozdarje nekaj posebnega. Krokar, del Borovške gore, se razteza na nekaj več kot 74 hektarjih in je zatočišče medvedom, volkom, planinskim orlom, sokolom selcem, črnim žolnam, divjim petelinom, risom … in množici majhnih živali, ki jih prosto oko komajda zazna. Neslišen vrvež v razpadajočih deblih je tam le zato, ker ima narava vajeti v svojih rokah.

Kar ni kos ujmam, pade in strohni. Kar zmaga, zraste in prevlada. In prevladuje bukev, ki se je – tako strokovnjaki – v ledeni dobi tu ohranila in se je skozi tisočletja razširila vse do severa Evrope. Prav zato je pragozd Krokar od leta 2017 vpisan na Unescov seznam naravne dediščine. »Vpis je rezultat 120-letnih prizadevanj,« izpostavi mag. Bojan Kocjan iz kočevske enote Zavoda za gozdove.

Debel dosje, pet let zbiranja gradiva, ogledov in preverjanj, da je Krokar postal svetovno pomemben. »Le tu je bukev lahko preživela. Severneje je bil tedaj led. Ko se je led začel umikati, se je bukev ravno od tu razširila,« pojasni izjemni razvoj bukovih ekosistemov pred približno 12.000 leti Kocjan. Skupaj z bukvijo pa so se po Evropi širile tudi druge rastline in živali. Na seznamu je sicer 63 območij starodavnih in prvinskih bukovih gozdov iz desetih držav. Poleg Krokarja je na seznamu tudi slovenski Snežnik-Ždrocle.

»Pragozdovi so ostali pragozdovi, ker se je nekdo odločil, da jih pusti pri miru,« razloži mag. Bojan Kocjan. Pomembno vlogo je imel Leopold Hufnagel, ki je s prvim gozdno gospodarskim načrtom izločil prva pragozdna ostanka. »Tistih dveh, oddelka 38 in 39, ki ju v opombah omenja leta 1892, ni več, po 2. svetovni vojni sta bila posekana,« doda Kocjan. Zapiski v literaturi opisujejo, da je na Borovški gori že zdavnaj obstajal ogromen pragozd, ki je bil po vojni posekan. »Krokar je ostanek širšega območja, ki je bilo na Borovški gori nedotaknjeno.«

V pragozd ne vstopamo!

Vpis na Unescov seznam naravne dediščine prinaša tudi odgovornost in obveznosti. Tudi zaradi tega po dobro shojeni pešpoti, ki neukega zavede in popelje v pragozd, ne smete hoditi! Obiskovalci naj bi do roba Krokarja lahko prišli s smeri Cerka. Vstopanje v pragozd, ki je označen z modro barvo, je strogo prepovedano. Vanj smejo vsakih deset let le gozdarji, ki premerijo drevesa, debelejša od desetih centimetrov. In, kot dodaja kočevski gozdar, vanj vstopajo po koncu rasne sezone, da čim manj okrnijo razvoj pranarave …

Viri:
– Tomaž, Hartman. 2014. Pragozd: pranarava Kočevske.
– Mag. Kocjan, Bojan. 2019. Intervju s Petro Šolar.

Načrtujete obisk Kočevske? Spoznajte silnega junaka Petra Klepca!

The post Priklon naravi: pragozd Krokar appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Za večino ostalih je vreme postranskega pomena. V njih je namreč vedno med 8 in 10 stopinj Celzija in če je strop nepropusten, je vseeno, kdaj jih boste raziskali. Male skrite dragulje, posejane po vsej Kočevski namreč. Zdaj nudijo zatočišče živalim, nekdaj pa so ga tudi človeku. Kraška tla na Kočevskem spominjajo na ementalca ali spužvo!

Trenutno je v Sloveniji registriranih 12.589 jam, vsako leto pa jih po podatkih spletnega katastra jam odkrijejo okoli 300.

Koblarsko jamo, znano tudi kot Dolgo jamo (kat. št. 949) so jamarji popisali leta 1927, prvo skico jame pa je dve leti kasneje narisal M. Bukovec. Ponovno so jo odkrili v 19. stoletju, ko je K. Moser v njej izkopal kosti osmih oseb. Za njim je jamo raziskalo še precej ljudi, leta 1995 so jo začeli sistematično raziskovati štirje: Pavel Jamnik, Petra Leben-Seljak, Janez Bizjak in Brane Horvat. Ponovno zato, ker so v njej našli ostanke kosti 13 oseb in precej ostankov lončenine, katere nastanek sega v bronasto dobro. V štiri krake razvejana Koblarska jama je bila po mnenju avtorjev članka, objavljenega pred sedemnajstimi leti v Arheološkem vestniku, prazgodovinski kultni prostor in grobišče. Torej prostor, ki ga je človek našel že v neolitiku, če ne prej. V skalnih nišah je pokopaval mrtve. Avtorji menijo, da jo je človek izbral za grobišče ravno zaradi niš, ki bi lahko vzbudile predstave o vrnitvi v Mater-Zemljo.

Po starem človeškem verovanju naj bi jame in vhodi vanje imeli simbolni pomen maternice, vulve. Jama, ki se nahaja blizu gozdne ceste in je zato lahko dostopna, se ne uvršča med najdaljše, niti ne med najbolj globoke, je pa – ob pravem vremenu – ena lepših. Odlikujejo jo kapniški stebri, že omenjena igra vode in tal, ki ob pravi osvetlitvi ponudi veličastno predstavo.

Le malo stran od Koblarske se nahaja Črna jama (kat. št. 2934). Je ena od šestih slovenskih jam s tovrstnim imenom. Ogromna večinoma vodoravna jama, katere vhod je zavarovan z železnimi rešetkami, skriva črne stalagmite, stalaktite in stebre. Žal je precej teh popisanih ali odlomljenih. Prepoznavna barva sega vse do konca 258 metrov dolgega ‘rova’. Proti koncu 19. stoletja so v jami našli napise na stenah, zato predvidevajo, da je človeku služila kot zavetišče.

Izvor temnih prevlek so geologi skušali dokazati z različnimi metodami, preiskovali so koščke sige, netopne ostanke in polirane zbruske. Analiza je pokazala, da vzorec iz Črne jame pri Kočevju vsebuje organsko snov. Črne prevleke pa so verjetno posledica obiskovanja jam, morda že od prazgodovine dalje. Geologi sicer ne izključujejo možnosti gozdnih požarov, oglarske dejavnosti v okolici, huminskih snovi iz tal, delovanja mikroorganizmov in/ali onesnaževanja zraka, ki ob določenih klimatskih pogojih lahko prodrejo daleč v notranjost jame.

Raziskovanje jam zahteva primerno obutev, svetilko in spremstvo. Zakon o varstvu podzemnih jam pa določa, da moramo jame varovati oz. jih ne poškodovati (nikakor ne lomiti kapnikov ali jih popisovati), ohraniti jamski živi svet ne smemo in zato ravnati z njimi tako, da se čim manj prizadenejo jama in jamski svet.

Viri:
– Jamnik, P., Leben-Seljak P., Bizjak J., Horvat B: Koblarska jama na Kočevskem – prazgodovinsko grobišče in kultni prostor, antropološka analiza skeletnih ostankov z opisom pridatkov;Arheološki vestnik(Arh. vest.) 53, 2002, str. 31-49
– 4. Slovenski geološki kongres, Ankaran, 8.-10. oktober 2014.

Več zanimivih dejstev o širši Kočevski (v naših prejšnjih objavah npr.: https://www.kocevskibrlog.com/kocevje-little-bombs/

The post Koblarska in Črna jama appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Voda in ogenj. Prvo je lahko le delno krotil: skozi dvignjeno ali na pol spuščeno loputo je drvela v žleb in po nekaj metrih pod kolo, ki je poganjalo skoraj vse v njegovi kovačiji, vključno z ‘norcem’. A ko je izpod Bilparske stene, v kateri je po ustnem izročilu nekdaj prebival vrag, po več kilometrih pretakanj pod zemljo prihrumela rjavo obarvana neukrotljiva Bilpa in se zlila z naraslo Kolpo, ni mogel ničesar, le bežati. Kovačijo je poplavilo. Pred velikim deževjem je z vitli dvignil pod strop vse, kar se je dalo, zlasti težko orodje, ostalo pa odnesel domov. Voda je imela vedno zadnjo besedo. Spomladi in jeseni se je dvignila do oken…

Na drugega, ki mu je med drugim dajal kruh, pa je lahko vplival. Ko plamena ni bilo več, je z mehom razpihal žerjavico in naložil oglje. Z ogromnimi kleščami, v katerih je držal neobdelano kovino, se je zasukal od nakovala, porinil v razbeljeno žerjavico, z nogo pritisnil na loputo, s katero je podpihal meh. Velikokrat sem ga opazovala iz drugega kota. Gledanje starega ata, ki sem mu od nekdaj rekla kar ata, je bilo nadvse zabavno. Prinesel mi je štor, ga podstavil pod ročni sveder za les, me dvignil in rekel: »Sa pa bo!« (Zdaj pa bo.) in se zasmejal. Ognju nisem smela blizu. Ko so se po robu železa pojavile rdeča, vijolična in oranžna, je znova prijel za klešče, se zasukal, potisnil očala na nos in v drugo roko vzel kladivo. Potem pa tolkel. Donelo je. Če je peklensko vroče železo vtaknil pod ‘norca’, 90-kilogramsko kladivo na vodni pogon, pa je zamolklo, v enakomernem ritmu, odzvanjalo: tup, tup, tup …

Rudi Verderber se je kovaštva naučil od svojega očeta Matije in v šoli v Celju. Rudijev oče je pri svojih 43 letih nekaj metrov od Bilpe, potoka, ki se po 200 metrih zlije v Kolpo, zgradil kovačijo. Cement je kupoval v Lokvici, v trgovini, do katere je bila dolga pot. Najprej je z lesenim čolnom prečkal reko, nato je moral premagati hrib. Najbližja trgovina s tem blagom je bila leta 1930 blizu hrvaških Brod Moravic in vreče cementa je bilo treba prinesti v 300 metrov nižjo Kolpsko dolino. Ker je na tem delu tako ozka (odsek Gorenja Žaga-Dol), ji geografi pravijo kanjon Kolpe.

Matija, moj pradedek, je bil samouk. Kovačijo je zgradil sam in tudi sam naredil vse, kar je v njej. Sam je delal ‘voganco‘ (kopo). Njegov oče Jure, ki je denar za nakup hiše v Spodnji Bilpi s pripadajočimi njivami, zaslužil v Ameriki, ni bil kovač. Nekdanje Štajdoharjevo posestvo je postalo Verderberjevo in moj prapradedek, ki je sprva živel v ‘Gorenji’ Bilpi, se je lotil kmetovanja. Njegov sin je temu, reji živine in služenju v ^1. svetovni vojni dodal novo obrt. Tudi praded Matija je nekoč odšel v Ameriko, a se je hitro vrnil. Menda mu tam ni bilo všeč, staknil je bolezen, po srečni vrnitvi domov pa na bregu sezidal kapelico.

V kovačiji v Spodnji Bilpi so večinoma kovali motike in ostalo orodje za obdelovanje njiv. K nam so prihajali ljudje iz Bele krajine, Kočevja, Poljanske doline in iz zgornje Kolpske doline. Kasneje, ko so zgradili makadamsko cesto in si je Rudi kupil avto, pa je motike tudi razvažal naokrog. Bil je edini kovač daleč naokrog.

Ob Kolpi, nekdaj na gosto posejani z mlini, je bil drugi kovač šele v Mirtovičih. Tudi Jože Gorše, se je obrti naučil od očeta. A so v Goršetovi kovačiji tudi podkovali konje, česar v Bilpi niso. Poleg motik vseh velikosti so skovali množico orodja, nujnega za preživetje: pluge, dele za vozove, kladiva, verige, ključavnice, strgala za vinograde itd. Kot navaja Maja Štimec v svojem diplomskem delu sta bili prvi kovačiji v Osilniški dolini leta 1890 Urh v Črnem Potoku in Kovač v Zamostu. Niti Verderberjeva niti Goršetova kovačija zdaj ne delujeta več …

Viri: – Štimec, Maja. 2016. Skrb za kulturno dediščino v deželi Petra Klepca na primeru Petruvo. Diplomsko delo. Dostopno tukaj. – Marija Verderber, žena Rudija Verderberja.

The post Voda je pognala tudi norca appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.

Slavko Batis je v sredini petdesetih let minulega stoletja v podolgovati stavbi sredi Kočevja izumil slaščico, ki so jo sokrajani takoj sprejeli in velja za enega najbolj prepoznavnih kulinaričnih produktov Kočevske. Kako se naredi iz treh plasti sestavljena kočevska bombica, posuta z mleto kavo, je naučil tudi Adico, Francko, Marjanco in Angelco, ki so desetletja ustvarjale še slastne padobrančke, indijančke, kremne rezine, punč tortice, ‘šamrole’, kočevske zvezdice in poljubčke.

Kočevska pekarna in slaščičarna je bila po svojih izdelkih – Batis je slovel tudi kot izdelovalec odličnih bombonov – znana daleč naokrog. »Poslovneži iz Ljubljane so želeli odkupiti recept za kočevsko bombico, pa oče ni pristal na to,« še pove Roman Batis. Tedaj je pekarna in slaščičarna poleg slaščičark in prodajalk zaposlovala še peke, skupaj z vodstvom in osebjem iz pisarn je tako dajala kruh okoli ducat ljudem.

Kočevska bombica je nastala načrtno. Zdaj že pokojni Slavko Batis je družini pripovedoval, da je po eni od razstav debata zaplula v smer, da mesto ob Rinži vsekakor potrebuje prepoznavno slaščico, kot sta denimo zagrebška rezina in sacherca. Nalogo je dobil Slavko Batis, ki se je v Ljubljani specializiral za slaščičarstvo in konditorstvo. Prepletanje plasti in okusov – sladkega in grenkega – je prepričalo kupce. »Za zaljubljence je potem izdelal še kokosove poljubčke,« se spomni Roman Batis, očetove pa naj bi bile tudi kočevske zvezdice. Ali kot pove ena od nekdanjih prodajalk, ki ne želi biti imenovana: »On je bil enkraten, delal je vse živo.«

Slaščičarke so vrečke napolnile z biskvitno maso in na pladnje stisnile kroge. Peči so bile v zadnjem delu stavbe. Če ‘kolački, to je pečeni krogi niso bili približno enaki, so jih s posebnimi modeli obrezale. Na pečeno testo, navlaženo z esenco, so nanesle kremo, v kateri so bili med drugim sladkor, maslo, rum in ostanki zdrobljenega peciva, nanj pa smetano v obliki kapice. Pika na i je mleta kava. Originalno recepturo je Batis dal ženskam, ki so delale kot slaščičarke. Ker po izobrazbi vse niso bile iz stroke, so morale narediti izpit; v tedanjih časih pa so morale v šolo prinesti še svoje recepte. Originalne recepture po pričevanjih Romana Batisa družina več nima. Imajo pa družine, katerih mame so nekoč delale kot slaščičarke, svoje recepture, ki jih skrivajo kot največjo skrivnost. V desetletjih po zaprtju pekarne- zdaj je v delu stavbe optika, v drugem delu pa trgovina Zakladi Kočevske – je namreč nastalo več inačic, ki krožijo med strastnimi pekaricami.

Peki so delali že ponoči, slaščičarke pa zgodaj zjutraj. Na kruh se je še v zgodnjih osemdesetih letih 20. stoletja čakalo v vrsti, ki se je iz pekarne vila še na pločnik. V drugem delu pekarne in slaščičarne so bili stoli in nekaj miz, kjer so kupci lahko pojedli sladice. Kočevska pekarna in slaščičarna je že dolgo pred tem kljub pomanjkanju surovin in opreme – Batis je modele za bonbone dal izdelati lokalnim rokodelcem – imela tudi pet vrst sladoleda, pralineje, okraske za na novoletna drevesca in množico priboljškov za sladokusce, Batisove torte, po katere so prihajali tudi Ljubljančani, pa so zmagovale na sejmih gostinstva in slaščičarstva.

Kočevske bombice lahko v Kočevju kupite v Mestni kavarni in v trgovini Zakladi Kočevske.

Viri: Roman Batis, sin Slavka Batisa / ena od prodajalk (ne želi biti imenovana)

Kočevske bombice – recept:

Biskvit:
4 jajca
4 žlice mrzle vode
150 g sladkorja
150 g moke
ščep soli
1/2 pecilnega praška
2 žlici olja

Krema:
100 g masla
50 g sladkorja v prahu
3 žlice ruma
2 žlici čokolade v prahu
6–10 žlic vode
ostanek biskvita

Beljake stepemo v trd sneg s 4 žlicami mrzle vode. Počasi vmešavamo sladkor, rumenjake, moko s pecilnim, sol in olje. Damo v velik pekač in približno 20 minut pečemo na 180 do 200 stopinj.
Ko je biskvit pečen, izrežemo kroge. Preostanek biskvita zdrobimo, dodamo 100 g masla, 50 g sladkorja v prahu, 3 žlice ruma, 2 žlici čokolade v prahu, ter od 6 do 10 žlic vode. Zmiksamo, da dobimo gladko punč kremo.
Kroge biskvita namažemo s kremo, nato jih okrasimo s stepeno sladko smetano ter po vrhu posujemo s kavo.

Recept: Jana Primčič

The post Kočevske bombice appeared first on Kočevski b(r)log / Gottscheer blog.