Kočevski b(r)log

Voda je pognala tudi norca

Verderberjeva kovačija v Spodnji Bilpi

Voda in ogenj. Prvo je lahko le delno krotil: skozi dvignjeno ali na pol spuščeno loputo je drvela v žleb in po nekaj metrih pod kolo, ki je poganjalo skoraj vse v njegovi kovačiji, vključno z ‘norcem’. A ko je izpod Bilparske stene, v kateri je po ustnem izročilu nekdaj prebival vrag, po več kilometrih pretakanj pod zemljo prihrumela rjavo obarvana neukrotljiva Bilpa in se zlila z naraslo Kolpo, ni mogel ničesar, le bežati. Kovačijo je poplavilo. Pred velikim deževjem je z vitli dvignil pod strop vse, kar se je dalo, zlasti težko orodje, ostalo pa odnesel domov. Voda je imela vedno zadnjo besedo. Spomladi in jeseni se je dvignila do oken…

Verderberjeva kovačija v Spodnji Bilpi. November 2018. Foto: Petra Šolar.

Na drugega, ki mu je med drugim dajal kruh, pa je lahko vplival. Ko plamena ni bilo več, je z mehom razpihal žerjavico in naložil oglje. Z ogromnimi kleščami, v katerih je držal neobdelano kovino, se je zasukal od nakovala, porinil v razbeljeno žerjavico, z nogo pritisnil na loputo, s katero je podpihal meh. Velikokrat sem ga opazovala iz drugega kota. Gledanje starega ata, ki sem mu od nekdaj rekla kar ata, je bilo nadvse zabavno. Prinesel mi je štor, ga podstavil pod ročni sveder za les, me dvignil in rekel: »Sa pa bo!« (Zdaj pa bo.) in se zasmejal. Ognju nisem smela blizu. Ko so se po robu železa pojavile rdeča, vijolična in oranžna, je znova prijel za klešče, se zasukal, potisnil očala na nos in v drugo roko vzel kladivo. Potem pa tolkel. Donelo je. Če je peklensko vroče železo vtaknil pod ‘norca’, 90-kilogramsko kladivo na vodni pogon, pa je zamolklo, v enakomernem ritmu, odzvanjalo: tup, tup, tup …

Staro leseno okno Verderberjeve kovačije. Foto: Petra Šolar.

Rudi Verderber se je kovaštva naučil od svojega očeta Matije in v šoli v Celju. Rudijev oče je pri svojih 43 letih nekaj metrov od Bilpe, potoka, ki se po 200 metrih zlije v Kolpo, zgradil kovačijo. Cement je kupoval v Lokvici, v trgovini, do katere je bila dolga pot. Najprej je z lesenim čolnom prečkal reko, nato je moral premagati hrib. Najbližja trgovina s tem blagom je bila leta 1930 blizu hrvaških Brod Moravic in vreče cementa je bilo treba prinesti v 300 metrov nižjo Kolpsko dolino. Ker je na tem delu tako ozka (odsek Gorenja Žaga-Dol), ji geografi pravijo kanjon Kolpe.

Matija Verderber pri nakovalu v kovačiji, ki jo je zgradil leta 1930. Foto: Arhiv družine Verderber.

Matija, moj pradedek, je bil samouk. Kovačijo je zgradil sam in tudi sam naredil vse, kar je v njej. Sam je delal ‘voganco‘ (kopo). Njegov oče Jure, ki je denar za nakup hiše v Spodnji Bilpi s pripadajočimi njivami, zaslužil v Ameriki, ni bil kovač. Nekdanje Štajdoharjevo posestvo je postalo Verderberjevo in moj prapradedek, ki je sprva živel v ‘Gorenji’ Bilpi, se je lotil kmetovanja. Njegov sin je temu, reji živine in služenju v 1. svetovni vojni dodal novo obrt. Tudi praded Matija je nekoč odšel v Ameriko, a se je hitro vrnil. Menda mu tam ni bilo všeč, staknil je bolezen, po srečni vrnitvi domov pa na bregu sezidal kapelico.

Visoke vode večkrat letno poplavijo Verderberjevo kovačijo v Spodnji Bilpi in s seboj prinesejo veliko blata. Foto: Petra Šolar.

V kovačiji v Spodnji Bilpi so večinoma kovali motike in ostalo orodje za obdelovanje njiv. K nam so prihajali ljudje iz Bele krajine, Kočevja, Poljanske doline in iz zgornje Kolpske doline. Kasneje, ko so zgradili makadamsko cesto in si je Rudi kupil avto, pa je motike tudi razvažal naokrog. Bil je edini kovač daleč naokrog.

Kolo. Foto: Petra Šolar.

Ob Kolpi, nekdaj na gosto posejani z mlini, je bil drugi kovač šele v Mirtovičih. Tudi Jože Gorše, se je obrti naučil od očeta. A so v Goršetovi kovačiji tudi podkovali konje, česar v Bilpi niso. Poleg motik vseh velikosti so skovali množico orodja, nujnega za preživetje: pluge, dele za vozove, kladiva, verige, ključavnice, strgala za vinograde itd. Kot navaja Maja Štimec v svojem diplomskem delu sta bili prvi kovačiji v Osilniški dolini leta 1890 Urh v Črnem Potoku in Kovač v Zamostu. Niti Verderberjeva niti Goršetova kovačija zdaj ne delujeta več …

Kovač Rudi in njegova žena Marija Verderber. Foto: Petra Šolar.

 

Viri: – Štimec, Maja. 2016. Skrb za kulturno dediščino v deželi Petra Klepca na primeru Petruvo. Diplomsko delo. Dostopno tukaj. – Marija Verderber, žena Rudija Verderberja.

 

Ta objava je dostopna tudi v: Angleščina

Exit mobile version