Na poti v Dragarsko dolino
Ko sledim cesti južno od naselja Hrib – Loški Potok, me spremlja mirna zelena okolica, ki jo v jesenskem času poživljajo rdeči, toplo rjavi in oranžni odtenki. Mestni vrvež sem pustila daleč za seboj. Zdaj se peljem proti krajem, ki se žal ne morejo ponašati z visokim številom prebivalcev. Pot me vodi skozi gozdove in ko zagledam znana smerokaza, ki kažeta na cesto, ki se vije čez z gozdom poraščene planote do Starega in Novega Kota, pri čemer je prvi rojstni kraj mojega dragega pokojnega dedka, se nasmehnem. Blizu sem.
Za naseljem Lazec se spustim do Podpreske, kjer se pred mano odpre razgled na podolje pod dinarskimi planotami Travljanske gore, na Dragarsko dolino, v kateri ležijo naselja Podpreska, Draga, Srednja vas pri Dragi in Trava, nekoliko dlje proti hrvaški meji in že nekoliko bolj v objemu okoliških hribovij pa še Podplanina, Pungert in Črni Potok pri Dragi. Ta prostor se tesno prepleta z mojo družinsko zgodovino in mi je poznan predvsem iz zanimivih pripovedi mojih starih staršev. Četudi na tem koncu Slovenije nisem preživela veliko časa, ob vsakem obisku začutim nenavaden, nekako nostalgičen občutek domačnosti, ki me spodbuja k raziskovanju teh odročnih, a nadvse lepih krajev.
Spomenik v Novem Kotu
Pred kratkim sem med obiskom v Novem Kotu naletela na spomenik, posvečen med drugo svetovno vojno padlim prebivalcem Starega in Novega Kota, tako borcem, žrtvam internacije kot talcem. Na spomeniku sta zapisani tudi imeni dedkove matere in sestre, za kateri sem sicer vedela, da sta preminuli v internaciji. Spraševati sem se začela, v kakšni situaciji so se po vrnitvi v domače kraje znašli otroci kot so bili moj dedek in njegova brata, tedaj 10 do 14-letni fantje, katerih oče je med vojno obtičal v Ameriki, kamor so se mnogi prebivalci iz teh krajev izselili v iskanju boljšega življenja. Pri iskanju odgovorov sem naletela na zanimivosti, ki so mi bile doslej neznane, sočasno pa se mi je ponudila priložnost, da omenjeni temi posvetim pričujoči prispevek.
Dragarska dolina in njeni prebivalci
Na območju, ki obsega Dragarsko dolino in v objem prostranih gozdov umeščene okoliške kraje kot sta npr. Stari in Novi Kot, so skozi zgodovino svoj pečat pustili težko življenje, revščina, tihotapstvo v 17. stoletju in izseljevanje kočevskih Nemcev med drugo svetovno vojno, ki je med letoma 1939 in 1945 popisala nekaj najbolj krvavih strani človeške zgodovine in po koncu katere je število prebivalcev v teh krajih strmo upadlo. Opuščene kmetijske površine, zradirani kraji, ogromna gmotna in gospodarska škoda, spremembe političnih sistemov, skrhani odnosi in predvsem milijoni prezgodaj ugaslih življenj so nekatere najtemačnejše posledice vojnega in povojnega obdobja.
Območje Dragarske doline je bilo v preteklosti jezikovno mešano, čemur do neke mere botruje neposredna bližina Hrvaške. Hkrati so bili z željo po pospešenem gospodarskem razvoju sem pripeljani nemško govoreči kmetje, imenovani tudi Kočevarji. Te je v srednjem veku s Koroške naselila plemiška rodbina Ortenburžanov. Toda ljudje so se priseljevali tudi od drugod. Kratko raziskovalno delo o izvoru mojega priimka denimo navaja, da Trohe izviramo s Češke, od koder so se predniki v 15. stoletju sprva naselili na Babnem Polju, sredi 19. stoletja pa se je Johann oz. Janez Troha priženil v Stari Kot.
V letih pred drugo svetovno vojno je bilo življenje na tem območju resda skromno, vendar mirno. Marta Steiner mi je zaupala, da je v začetku 20. stoletja po odhodu mnogih moških v Ameriko območje zajela »velika beda«. Kljub temu so preostali prebivalci »držali skupaj«, delitve na denimo Slovence in Nemce so bile ohlapne, celo neobstoječe: »Takrat smo bili vsi eno, smo živeli skupno v slogi.«
Celotna dolina, ki se dandanes zdi izropana življenja, je bila tedaj zelo živahna. Na Travi so vsako leto priredili tri semnje, imeli so gostilno in obrtnike, tako da preživeti, četudi skromno, ni bilo težko. Vas Draga je bila s še dvema gostilnama, trgovino in pošto nekakšno družabno središče doline. Ljudje so si med seboj pomagali in se družili. Otroke iz okoliških krajev je poučevala legendarna učiteljica Nada Vreček, poznana po svojem predanem delu, ki ga je v šoli na Travi od leta 1929 opravljala 55 let in je poučevala kar tri generacije.
Druga svetovna vojna
Vojna je v Dragarsko dolino in okoliške kraje posegla leta 1941, ko so po dolgih mesecih napetega spremljanja novic iz smeri hrvaškega Čabra v Novi in Stari Kot vstopili prvi italijanski škornji. Alojz Miklič je v svojih zapiskih poudaril, da so jim »Rimljani« obljubljali vse mogoče, popolno svobodo in enakopravnost ter rabo svojega jezika, vendar pa »so kmalu začeli poitalijančevati razne napise v uradih in na cestah. Osnovno šolo so preimenovali v »Scuola populare« in italijanščina je postala obvezni učni predmet. Učiteljevanje je prevzel italijanski učitelj, domača učiteljica Nada Vreček pa je za nekaj časa pobegnila čez mejo v hrvaški Čabar.«
Italijanska okupacija območja je bila eden izmed razlogov za izselitev kočevskih Nemcev iz Dragarske doline leta 1942. »Ko so se Kočevarji selili, je bilo pa zelo tragično,« se spominja Marta Steiner in opiše, kako so jih na hitro naložili na tovornjake, njihovo imetje, za katero je zmanjkalo prostora, pa so gladko pometali s tovornjakov. »To je bilo vse tako surovo narejeno vse skupaj,« grenko povzame nenadni odhod mnogih sosedov, ki so jih nato nemške čete naselile v tedaj prazne hiše v Posavju, katerih prebivalci so bili predhodno odpeljani v delovna taborišča.
Vendar pa so se s tem grozote v Dragarski dolini z okolico šele dodobra začele. Leta 1942 so partizani požgali na višjem predelu ležeči travljanski cerkev in šolo, da bi Italijanom onemogočili dostop do dobrega razgleda. Istega leta so Italijani do tal požgali vasici Stari in Novi Kot ter tamkajšnje prebivalce odvedli v internacijo, sprva na otok Rab in pozneje v Gonars, da le-ti partizanom ne bi mogli nuditi zatočišča in skrivališča. Travljanci so bili začasno izseljeni v Drago, po treh mesecih pa so se skupaj z ostalimi prebivalci doline vrnili na Travo, ki jo je okupator zagradil in v njej vzpostavil italijansko vojaško postojanko. Takrat je bila večina hiš v vasi praznih.
Spomini na vojni čas v Dragarski dolini
Četudi je od italijanske okupacije minilo že skoraj 80 let, so se ti dogodki Travljancema Marti Steiner in Rudolfu Malnarju, ki sta bila tedaj še otroka, dodobra vtisnili v spomin. Marta Steiner se spominja, da v vasi ni bilo več moških: »Če se je kdo skrival recimo doma, so ga hitro našli. So delali razne raziskave okrog po hišah in ti Italijani, ki so imeli tu postojanke, to je bilo groza.« V vasi sta vladala strah in lakota. Lačni otroci so za ostanke večerje hodili prosit celo Italijane, ki so v eni izmed izpraznjenih hiš imeli kuhinjo: »Mi otroci, ki nismo imeli kaj za jesti, smo s kanglicami hodili tja stat in čakat, če jim je kaj ostalo od večerje, da so nam dali tja notri«.
Mlajši otroci, predvsem dečki, so težkim razmeram navkljub ostali navihani. Rudolf Malnar denimo pripoveduje, da je nekemu oficirju na skrivaj iz zadnjega žepa vzel pištolo in jo zatem, prav tako na skrivaj, tudi vrnil na svoje mesto. Spominja se še, kako so si fantje izdelovali lesene puške, da so se lahko igrali partizane in Italijane, v svoji otroški radovednosti in nevednosti pa so se igrali celo z nevarnim orožjem, kar je danes nepredstavljiv prizor. »Tiste italijanske bombe, paradajzarice se jim je reklo, smo jih razmontirali, notri je bila pa ena taka svinčena kroglica, za tisto se nam je šlo,« se spominja in pove, kako je njegovemu prijatelju v roki razneslo bombo.
Upanje, ki ga je vzbujala učiteljica Nada Vreček
Čeprav so se domačini, ki so ostali v Dragarski dolini, znašli sredi vojnega območja, si niso mogli niti predstavljati, kako se godi njihovim sovaščanom, sosedom ali bližnjim, ki jih je italijanski okupator odvedel v internacijo. Žalostne zgodbe otrok, ki so te grozote doživeli, so zbrane v kar dveh delih, Pričevanja rabskih internirancev (1942–1943) in Mladi rod Kočevske proti okupatorju. Žalostni, prestrašeni, sestradani in v več primerih osiroteli otroci so se leta 1943, po kapitulaciji Italije, vrnili v domače kraje. Vrnitev je bila težka. Sirote so pod svoje okrilje vzeli preživeli sorodniki, na Travi je v številnih hišah denimo živelo po več družin, celo po štiri.
Za lepšo prihodnost otrok – tako tistih, ki so se vrnili iz internacije kot tistih, ki so vojno preživeli v domačih krajih – je skrbela učiteljica Nada Vreček. Ta je naenkrat poučevala okoli osemdeset otrok. »Po vojni smo šli vsi ven, ker smo po vojni šli v šole, Nada nam je vsem šole zrihtala,« pove Marta Steiner, ki je skupaj z mojima starima staršema obiskovala gimnazijo v Ribnici. Ta odraščajoča mladina je bila v povojnem času najbolj izobražen kader, službe pa so jih čakale že takoj po končani gimnaziji. Dejstvo, da je Nada Vreček za svoje delo prejela več nagrad in da so ji generacije, ki jih je poučevala, hvaležne še danes, govori samo zase. V gasilskem domu na Travi so ji domačini posvetili spominski kotiček, ki lepo povezuje tako lepe kot grenke spomine na te težke čase.
O zgodbah, ki sem jim prisluhnila med svojim raziskovalnim delom, bi se dalo še veliko napisati, vendar menim, da sem v ta kratek zapis vseeno strnila nekaj pomembnejših informacij. Nadaljnje delo seveda ni izključeno, saj se mi zdi izjemno pomembno ohraniti spomin na ta temačni delček naše dediščine. Zavedati se moramo, da je globoko v jesen življenja vstopila še zadnja generacija, ki o vojni še lahko pripoveduje v prvi osebi, zato bo (pre)mnogo tovrstnih zgodb preprosto odplulo v pozabo. Na nas je, da jih v tem dragocenem času, ki nam je ostal, poskusimo čim več slišati in ohraniti.
Za konec se iskreno zahvaljujem vsem trem sogovornikom, ki so mi brez omahovanja zaupali svoje spomine: gospe Marti Steiner in gospodu Rudolfu Malnarju iz Trave, ki sta me z veseljem povabila vsak v svoj dom, ter babici Anici Troha, ki se je po koncu vojne priselila v Drago in mi je prva pripovedovala o teh krajih.
Viri:
– Slavko Ožbolt v sodelovanju z Marto Steiner in Ireno Klepac, ‘Vas Trava.’ Zloženka, izdana s pomočjo donatorja Gojka Kende. Občina Loški Potok, Trava 2008.
– Suzana Kordiš, Kje so moje korenine: Troha. Neizdani dokument o izvoru priimka, Stari Kot 2007.
– Marta Steiner, rojena leta 1932 na Travi, ki se je po desetletjih dela in življenja v tujini in drugod po Sloveniji vrnila na Travo, kjer zdaj živi že dobrih 30 let. Osebna komunikacija, Trava, 15. 10. 2021.
– Pogovori z: Marta Steiner, osebna komunikacija, Trava, 2021; Anica Troha, rojena leta 1935 v Zagorju, ki se je leta 1945, pri 10. letih preselila k teti na Drago. Osebna komunikacija, Trava, 2021; Rudolf Malnar, rojen leta 1936 na Travi. Osebna komunikacija, Trava, 2021.
– Lucija Miklič, ur., Kronika vasi Stari in Novi Kot. Samozaložba, Stari Kot 2002, str. 28-29.
– Herman Janež, ur., Pričevanja rabskih internirancev (1942–1943). ČZP Kmečki glas, Ljubljana 1985.
– Bogomil Gerlanc, ur., Mladi rod Kočevske proti okupatorju. Mladinska knjiga, Ljubljana 1953.
V naši pretekli objavi lahko preberete več o božičnem času pri Kočevarjih.
Ta objava je dostopna tudi v: Angleščina Nemščina
Ni komentarjev