Sekundo zatem, ko mi kolega z roko nakaže, naj pridem bližje, uzrem gamsa. Veličastno žival, ki ne okleva in v trenutku izgine s strmega ostenja nad Kolpo. »Morda vidimo še kakšnega,« reče sopotnik. A takoj zatem pozabim na votlorogega, saj se odpre fantastičen razgled: množica manjših in večjih svetlo zelenih hribov, med njimi se vije reka, nad njimi so ostanki jutranjih meglic, na vrhu modro nebo, ki ga tu in tam prekinja kakšen bel oblak. Nikjer pa črnega klateža, po katerem je pragozd dobil ime!
Krokar je eno tistih območij, kjer je človek vajeti prepustil naravi. Ne čisto, bi me popravil gozdar Tomaž Hartman, ki je leta 2014 skupaj s petimi fotografi izdal dvojezično monografijo o pragozdu. Tudi območja, ki je zavarovano, ne moremo obvarovati pred onesnaženim zrakom, kislim dežjem in podobnim. Človeška neumnost je brez meja! Kot še rad poudari Hartman, je pragozd uvid v daljno preteklost. »Naše dojemanje sveta ni edino pravilno ali resnično,« mi je rekel na začetku lanskega leta. Prav ima.
Kočevski pragozd
Kočevska ima 6 pragozdnih ostankov in je zato zlasti za gozdarje nekaj posebnega. Krokar, del Borovške gore, se razteza na nekaj več kot 74 hektarjih in je zatočišče medvedom, volkom, planinskim orlom, sokolom selcem, črnim žolnam, divjim petelinom, risom … in množici majhnih živali, ki jih prosto oko komajda zazna. Neslišen vrvež v razpadajočih deblih je tam le zato, ker ima narava vajeti v svojih rokah.
Kar ni kos ujmam, pade in strohni. Kar zmaga, zraste in prevlada. In prevladuje bukev, ki se je – tako strokovnjaki – v ledeni dobi tu ohranila in se je skozi tisočletja razširila vse do severa Evrope. Prav zato je pragozd Krokar od leta 2017 vpisan na Unescov seznam naravne dediščine. »Vpis je rezultat 120-letnih prizadevanj,« izpostavi mag. Bojan Kocjan iz kočevske enote Zavoda za gozdove.
Debel dosje, pet let zbiranja gradiva, ogledov in preverjanj, da je Krokar postal svetovno pomemben. »Le tu je bukev lahko preživela. Severneje je bil tedaj led. Ko se je led začel umikati, se je bukev ravno od tu razširila,« pojasni izjemni razvoj bukovih ekosistemov pred približno 12.000 leti Kocjan. Skupaj z bukvijo pa so se po Evropi širile tudi druge rastline in živali. Na seznamu je sicer 63 območij starodavnih in prvinskih bukovih gozdov iz desetih držav. Poleg Krokarja je na seznamu tudi slovenski Snežnik-Ždrocle.
»Pragozdovi so ostali pragozdovi, ker se je nekdo odločil, da jih pusti pri miru,« razloži mag. Bojan Kocjan. Pomembno vlogo je imel Leopold Hufnagel, ki je s prvim gozdno gospodarskim načrtom izločil prva pragozdna ostanka. »Tistih dveh, oddelka 38 in 39, ki ju v opombah omenja leta 1892, ni več, po 2. svetovni vojni sta bila posekana,« doda Kocjan. Zapiski v literaturi opisujejo, da je na Borovški gori že zdavnaj obstajal ogromen pragozd, ki je bil po vojni posekan. »Krokar je ostanek širšega območja, ki je bilo na Borovški gori nedotaknjeno.«
V pragozd ne vstopamo!
Vpis na Unescov seznam naravne dediščine prinaša tudi odgovornost in obveznosti. Tudi zaradi tega po dobro shojeni pešpoti, ki neukega zavede in popelje v pragozd, ne smete hoditi! Obiskovalci naj bi do roba Krokarja lahko prišli s smeri Cerka. Vstopanje v pragozd, ki je označen z modro barvo, je strogo prepovedano. Vanj smejo vsakih deset let le gozdarji, ki premerijo drevesa, debelejša od desetih centimetrov. In, kot dodaja kočevski gozdar, vanj vstopajo po koncu rasne sezone, da čim manj okrnijo razvoj pranarave …
Viri:
– Tomaž, Hartman. 2014. Pragozd: pranarava Kočevske.
– Mag. Kocjan, Bojan. 2019. Intervju s Petro Šolar.
Načrtujete obisk Kočevske? Spoznajte silnega junaka Petra Klepca!
Ta objava je dostopna tudi v: Angleščina Nemščina
Ni komentarjev