Site icon Kočevski b(r)log

Pohištvo na Kočevskem v 19. in 20. stoletju

Moja terenska opažanja

Leta 1985 sem se priselil v Kočevje in praktično takoj začel z raziskovalno-restavratorskim delom v tem okolju. Do danes sem si ogledal in raziskal nekaj sto kočevarskih domovanj in objektov, ki so se ohranili do današnjih dni. Od leta 1988 aktivno sodelujem kot restavrator, svetovalec, predavatelj, postavljalec razstav in kot nekdo, ki je uspel pridobiti mnogo predmetov za zbirke Pokrajinskega muzeja Kočevje, Muzeja Ribnica, Dolenjskega muzeja Novo mesto, Belokranjskega muzeja Metlika, Zavoda Putcherle in za razne zasebne zbirke.

Opazil sem, da se je na območju širše Kočevske ohranilo zelo malo predmetov iz 17. ali 18. stoletja. Najdemo jih samo v opremi cerkva. Tudi predmeti iz bidermajerskega obdobja (1800-1850) so izjemno redki. Medtem ko v arhitekturi stavb kočevarskih naselij zaznamo elemente gotike, baroka, neoklasicizma, historizma in secesije, pa od ohranjenih predmetov notranje opreme po številčnosti močno izstopa in prednjači historizem, ki ga mnogi imenujejo kar staronemški slog oz. altdeutsch, in je prevladoval na prelomu 19. in 20. stoletja.

Vrata kočevske gimnazije pred in po renovaciji leta 2019. Foto: Roman Zupančič.

Pohištvo iz časa historizma na Kočevskem

Za historizem je značilno, da je večinoma robusten, pohištvo je v temnejših odtenkih in izdelano iz masivnega lesa hrasta, oreha, češnje ali drugih listavcev, ki so ponavadi temno luženi. Značilna je tudi uporaba tankega, industrijskega furnirja, marmorja in usnja. Iz pohištva je razvidno zgledovanje po starejših slogih (romaniki, gotiki, baroku, bidermajerju), ki so dostikrat kombinirani v istem izdelku.

Pogosto lahko na različnih lokacijah najdemo identične kose, kar nas pripelje do sklepa, da gre za serijske izdelke večjih delavnic, ki so svoje produkte prilagodile okusu kupcev. Da gre za večinoma uvožene predmete iz celotne srednje Evrope, pričajo oznake o izdelovalcih, predvsem pa o transportu. Večina izdelkov, ki se je ohranila na Kočevskem, izvira iz avstrijskih, čeških in nemških delavnic. Redko najdemo predmet iz tega obdobja, ki ga lahko pripišemo lokalnim mojstrom.

Fotelja iz konca 19. stol. v “staronemškem” slogu. Restavriral Roman Zupančič in podaril Pokrajinskemu muzeju Kočevje. Foto: Roman Zupančič.

Oprema meščanske hiše na prelomu 19. in 20. stoletja

Jedilnica ali salon: običajno je šlo za skupen prostor. V njem je bila večja jedilna miza s stoli. Osrednji prostor ob steni je zasedala masivna, večnamenska vitrina. Pogosto v njih najdemo tudi manjše okrasne mizice, ogledalo, obešalnik in druge pomožne predmete.

Spalnica: ob robustnih posteljah z običajno visokim vzglavjem so bile nočne omarice. V tem prostoru so bile še garderobne omare in predalnik, nekoliko redkeje tudi skrinja, psiha, klečalnik in toaletna omarica z umivalnikom.

Omeniti je potrebno še en pomemben kos pohištva, pisalnik ali sekreter, ki se je običajno nahajal v kabinetu ali zgoraj omenjenih prostorih.

Na Kočevskem ohranjeni predmeti kažejo na prevladujoč okus prebivalstva tega okolja, predvsem pa, da so bili zlasti premožnejši prebivalci zelo trendovski in so svoja bivališča opremljali z v tistem času modno opremo. Trendovstvo je močno izraženo tudi v sakralnih objektih, saj so, v večini baročne in starejše cerkve, konec 18. in v 19. stoletju dobile nove oltarje in zakristijsko opremo.

Vitrina v historičnem slogu med restavratorskim posegom. Zasebna last. Fotografija last: Roman Zupančič.
Vitrina v historičnem slogu po restavratorskem posegu. Zasebna last. Foto: Roman Zupančič.

Na fotografijah vidimo reprezentativno osrednjo vitrino v historičnem slogu med in po restavratorskem postopku. Gre za tipičen bogatejši pohištven izdelek iz konca 19. in začetka 20. stoletja, ki so ga posedovali premožnejši meščani in cerkve. Sestava: les listavcev, temno lužen in politiran, osrednja plošča je iz marmorja, okovje pa medeninasto. Izvor: Kočevje, zasebna last.

V naši prejšnji objavi, zgodbi Johna B. Gladitscha, lahko preberete več o življenju kočevarskih izseljencev v New Yorku.

Ta objava je dostopna tudi v: Angleščina Nemščina

Exit mobile version