Site icon Kočevski b(r)log

Planina (Stockendorf)

Planina (Stockendorf) – idilična zapuščena kočevarska vas

Idilična vasica Planina (Stockendorf) leži v občini Semič ob južnem vznožju Mirne gore na kraški planoti na nadmorski višini 773 m. Ta gručasta vasica je kot številni drugi kraji na Slovenskem ime dobila po visoki, planinski legi in gorskih pašnikih. Nekdanji prebivalci, Kočevarji (kočevski Nemci) so jo poimenovali Stockendorf in označuje krčevino, prostor, kjer so odstranili požgana debla dreves (bei den Stocken Dorf). Njen nastanek sega v čas pred nemško kolonizacijo in ima potrjeno slovensko ime v zgodovinskih virih iz 13. stoletja.

Konec 16. stoletja je vas pripadala spodnjemu kočevskemu uradu, imela je do 40 prebivalcev. Med devetimi posestniki je bil en Slovenec, ostali pa so bili nemško govoreči. Leta 1880 je bilo v vasi že več kot 30 hiš, ki so oblikovale središčni tip vasi, razporejene so bile okoli jedra, ki je zaobjemalo trikotno križišče z mogočnim kostanjem in kapelico.

Razglednica Planine (Stockendorf), poslana 4. marca 1918 iz Planine v Vinico. Arhiv dr. Božidarja Flajšmana. 

Prebivalstvo se je ukvarjalo s kmetijstvom

Prebivalstvo se je pretežno ukvarjalo s pašno živinorejo, poleg goveda in drobnice je bila zlasti razvita prašičereja. Skromna plast zemlje ni omogočala razmaha poljedeljstva, zalenjavo so gojili na majhnih vrtovih ob hišah. Kjub temu pa so presežke zelja skupaj z živino prodajali na sejmih v Črnomlju.

Še danes je moč opaziti ostanke nekoč bogatih sadovnjakov. Gojili so predvsem hruške, jabolke, slive, češnje in orehe. Suho sadje je v hladnejših mesecih predstavljalo pomemben del prehrane, zlasti za praznike pa so ga zamesili v kruh. Poleg suhega mesa so bili na daljših potovanjih nepogrešljivi tudi krhlji. Vinograde so obdelovali v Gorenjcih in na Rodinah. 

Mešan gozd je zadostil potrebam Planinčanov pri gradnji, kurjavi in domači rabi, vešča obdelava lesa, zlasti suhe robe pa je prinašala tudi dodaten zaslužek. Preko železniških postaj v Semiču in Črnomlju je kasneje potekala tudi prodaja drv, hlodovine in železniških pragov.

Današnja podoba Planine in vse bolj zaraščenih pašnikov. Foto: Tomislav Urh.  

Oskrba z vodo

Poleg studenca in dveh luž je na Planini med obema svetovnima vojnama deloval tudi vaški vodovod. Anton Prelesnik v knjigi Vodni viri na Kočevskem navaja, da je bilo vaško zajetje na Planini zgrajeno leta 1849, stari vodovod pa leta 1928. Poleg vaškega zajetja, za katero je skrbela celotna vaška skupnost in so bila navadno skrbno grajena, saj so bila zaradi večje vodnatosti pomembna za oskrbo z vodo, je nedaleč iz vasi še eno vodno zajetje. Gre za s kamenjem ali betonom obzidano vodo iz izvira, ki jo je bilo mogoče enostavno zajeti. Tak tip naravnega vodnega vira je na Kočevskem prevladujoč. 

Pogled na Planino z Mirno goro v ozadju, september 2020. Foto: Peter Kambič 

Izseljevanje v času gospodarskih kriz

Izseljevanje se je začelo zlasti po letu 1890, po 1. svetovni vojni pa je postopoma začel naraščati delež slovenskega prebivalstva. Šola je delovala od leta 1836, sprva 20 let v zasebni hiši, kasneje pa so zgradili namensko poslopje. Leta 1919 so kot poseben predmet v šoli uvedli slovenščino. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je v vasi s tridesetimi naseljenimi hišami živelo še okoli 120 prebivalcev, med njimi je bilo približno 70 % Nemcev, 7 % Slovencev, slaba četrtina pa se je opredelila z mešanim poreklom.

Pokopališče na Planini, 2010. Foto: Anja Moric.

Cerkev sv. Elije

Na obrobju vasi od leta 1730 stoji cerkev sv. Elije. Predhodno je na njenem mestu stala kapela, za katero ne vemo natančnega leta izgradnje. Sprva je v župniji Črmošnjice dobila status podružnice, leta 1875 pa je bila povzdignjena v samostojno župnijo. Cerkev je bila uradno župnijska do leta 1987, ko so jo po ukinitvi številnih opustelih župnij Kočevske priključili k Semiški župniji. Večjo prezidavo je doživela med letoma 1854 in 1857, bila med 2. svetovno vojno požgana in izropana ter naposled obnovljena 1965, 1984 in nazadnje 2002. 

Cerkev sv. Elije s pokopališčem, Planina, 2010. Foto: Anja Moric.
Neodposlana fotorazglednica Zvonovi za cerkev Sv. Elije, Planina (Stockendorf), 1926. Po pričevanju Rozalije Medic, rojene 1907 z dekliškim priimkom Tessari (stoji v centru, nad godbeniki v beli obleki), je fotografija nastala, ko so pripeljali nove zvonove za cerkev. Z vozom jih je pripeljal Jožef Medic. Stare zvonove so namreč, kot drugod na Kočevskem, odpeljali med 1. svetovno vojno. Razglednica iz arhiva dr. Božidarja Flajšmana.

V kraju so obratovale tudi pomožna pošta, gostilna in trgovina, bil pa je tudi samostojna fara. Katastrska občina Planina je obsegala naselja Planina, Mirna Gora, Ponikve, Sredgora, Škrilj, Pogorelec in Starološki Grič, v tridesetih letih 20. stol. je bila priključena k občini Črnomelj. 

Druga svetovna vojna

Med 27. novembrom in 1. decembrom 1941 se je iz Planine preko železniške postaje v Semiču odselilo 115 ljudi iz dvaindvajsetih hiš. Poleti 1942 je vas dvakrat požgala italijanska vojska. Septembra 1942 so se na Planini spopadli vojaki divizije Isonzo in partizani Cankarjeve in Tomšičeve brigade.

Med vojno so v vasi našli zavetje revnejši Belokranjci in partizani, ki so ustanovili bolnišnjico, tesarsko in mizarsko delavnico ter Narodno kmetijo. Ustanovili so tudi razna društva, Invalidski pevski zbor in igralsko skupino. 

Člani invalidskega pevskega zbora na Planini 25 let po ustanovitvi. Fotografijo hrani Belokranjski muzej Metlika.

Planina (Stockendorf) po drugi svetovni vojni

Po vojni so vas naselili kmetijski in gozdni delavci, ki so redili govedo v novozgrajenih hlevih Kmetijske zadruge Črnomelj in opravljali gozdarska dela pod okriljem Gozdnega gospodarstva Novo mesto. Konec petdesetih let na stroške zadruge na Planino pripeljejo elektriko. 

Košenica na Planini s hlevom v ozadju, avgust 2021. Foto: Peter Kambič

V zadnjem času je Planina (Stockendorf) priljubljeno pribežališče pohodnikov in izletnikov, prav tako pa se povečuje število zgledno urejenih počitniških hišič in čisto pravih stalnih prebivalcev. Polurna hoja nas po lepo urejeni stezi pripelje do planinskega doma na Mirni Gori, kjer lahko uživamo v razgledu, si potešimo žejo ali se okrepimo s skrbno pripravljenimi domačimi dobrotami.

Informativna tabla, ki jo je v Planini postavil dolgoletni gozdar, ljubitelj narave in poznavalec teh krajev, g. Franc Janež, ki je med drugim zaslužen tudi za ureditev in vzdrževanje gozdne učne poti med Planino in Mirno goro, september 2021. Foto: Peter Kambič

Viri:
Mitja Ferenc in Gojko Zupan. 2006. Cerkve na Kočevskem nekoč in danes. 2. Ljubljana: Založba ZRC SAZU.
Mitja Ferenc in Gojko Zupan. 2013. Po sledeh Kočevarjev v Črmošnjiško-Poljanski dolini. Dolenjske Toplice: Društvo Kočevarjev staroselcev. 
Anton Prelesnik. 2007. Vodni viri na Kočevskem = Wasserquellen im Gottscheerland. Dolenjske Toplice: Društvo Kočevarjev staroselcev; Ljubljana: distribucija ZRC SAZU.
Rozalija Mohar. 2008. Tu so živeli… Semič: Občina.
Božidar Flajšman, terenski zapiski.

V naši prejšnji objavi preberite več o pohištvenih slogih na Kočevskem v 19. in 20. stoletju.

Ta objava je dostopna tudi v: Angleščina Nemščina

Exit mobile version